V galeriji Dessa so drevi odprli razstavo V ospredje VIII: slovenske arhitektke, gradbenice in oblikovalke. Razstava želi osvetliti spregledani del slovenskega arhitekturnega ustvarjanja. Iz bogatega arhitekturnega opusa 20. in 21. stoletja so izpostavljena tista dela, ki so redko predstavljena javnosti, a zato nič manj pomembna in kakovostna.

Tudi osma v vrsti razstav je posvečena pionirkam, prvim predvojnim in povojnim generacijam ustvarjalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, so zapisali v galeriji.

Kot so dodali, poleg njih letos predstavljajo tudi nekoliko mlajšo generacijo arhitektk, ki jim je v nasprotju s starejšimi kolegicami uspelo prebiti nevidno bariero in so se uspešno samostojno uveljavile v svojem poklicu.

Izbrana dela tako predstavljajo pomembnejše projektne stvaritve več generacij slovenskih ustvarjalk, ki jih je, upoštevajoč čas, razmere in vlogo ženske v času nastanka, treba gledati in ocenjevati z drugačnimi merili kot sicer. Razstava je zasnovana večplastno, s poudarkom na kakovosti del in kompleksnosti ideje, ter razkriva ustvarjalno moč posameznih avtoric.

Tudi osma v vrsti razstav je posvečena pionirkam, prvim predvojnim in povojnim generacijam ustvarjalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Predstavljena so dela enajstih arhitektk in oblikovalk, in sicer Na razstavi so predstavljena dela, ki jih podpisujejo: Jakobina (Jakica) Accetto (1924–1998), Sonja Batista Trenz (1918–1999), Majda Golob Mareš (1949), Zlata Jeras Pohl (1930), Katarina Pirkmajer Dešman (1957), Katja Repič Vogelnik (1941), Majda Rutar Prijon (1935–2001), Nastja Sajovic (1942), Jožica Strašek (1914–2015), Marijana Vodopivec (1944) in Sonja Završnik Podlesek (1937).

Razstava nadaljuje niz, ki je v preteklih letih potekal pod pokroviteljstvom evropskega projekta MoMoWo (Modern Movement Women) in se tematsko vklaplja v raziskovalni program Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur. Program poteka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU z namenom strokovni in širši javnosti predstaviti pomemben del “anonimne” in zamolčane evropske kulturne dediščine 20. in 21. stoletja, ki so jo ustvarile ženske, dejavne na področju arhitekture, gradbeništva, notranjega in industrijskega oblikovanja, krajinske arhitekture in urbanizma, ki so in še veljajo za tradicionalno domeno moških poklicev.

Razstava bo na ogled do 10. aprila.

Društvo arhitektov Ljubljane (DAL) z bienalno pregledno razstavo Arhitektura inventura v Cankarjevem domu prinaša vpogled v projekte, ki so bili izvedeni v zadnjih dveh letih, pa tudi pogled v prihodnost, kot si ga zamišljajo študenti te stroke. Razstava bo na ogled do 16. marca v veliki sprejemni dvorani.

Po besedah predsednika društva Gašperja Skalarja tudi letošnja razstava kaže na to, da je arhitektura v velikem razmahu. Nanjo so uvrstili 138 projektov, ki dajejo vpogled v snovanje prostora tudi za prihodnje generacije. Postavitev bodo pospremili s strokovnimi pogovori. Razstava je na ogled v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma in jo lahko ujamete do 16. marca.

Postavitev razstave je delo arhitektov Katarine Čakš in Jureta Sadarja, ki sta projekte razvrstila v vsebinske sklope. Predstavljeni so tako interier in zunanji prostori, enodružinske hiše, večstanovanjska gradnja kot izobraževalni, kulturni, verski in športni objekti, ki so jih zasnovali različni arhitekturni biroji in so bili realizirani do leta 2024.

Po besedah Katarine Čakš skušajo razstavo vedno zasnovati na način, da ustreza razpoložljivemu prostoru v CD-ju kot arhitekturi Edvarda Ravnikarja in da ustvarijo določene mikroambiente in smiseln pogled na predstavljene projekte. Obenem se jim zdi pomembno, da delujejo trajnostno, zaradi česar so že na prejšnji razstavi zamenjali materialnost plakatov in uporabili karton. Tudi v sami arhitekturni produkciji se pojavlja vedno več primerov prenov in transformacij obstoječega, ne samo kulturne dediščine, temveč različnih vrst gradnje, pravi.

Večja pozornost namenjena odprtim prostorom in mostovom
V največjem številu so predstavljeni projekti interierjev in enodružinskih hiš, ki jih je tudi običajno največ, hkrati pa v DAL-u poskušajo skozi analizo projektov razmišljati o določeni tematiki ali vidiku, ki se kaže pri pristopu do urejanja stavb in zunanjega prostora, je povedal Skalar. Letos so nekoliko več pozornosti namenili odprtemu prostoru, mostovom, ki se pojavljajo v večjem številu in po njegovih besedah kažejo na pozitiven odnos do urejanja skupnega prostora.

Del razstave je namenjen tudi pogledom mladih arhitektov in njihovemu razmišljanju prek študijskih nalog, ki so lahko osnova za premislek o urejanju prostora v lokalnih okoljih, zlasti pri opuščeni industrijski dediščini. Na razstavo so uvrstili še gostujoče projekte natečaja Europan Celje, s katerim stroka spleta vezi z mednarodnim prostorom.

Razstavo bodo pospremili trije pogovori. Na prvem bodo razmišljali o sodobnem samograditeljstvu, saj postavitev predstavlja več projektov, pri katerih so investitorji sodelovali tudi kot graditelji, kar je deloma ekonomska nuja, je povedala arhitektka Ajda Bračič, ki je bdela nad spremljevalnim delom. Na pogovoru o stanovanjih in soseskah bodo odprli vprašanje “relativne stanovanjske stiske” v Ljubljani kljub številnim gradnjam, zadnji pogovor pa bo med drugim namenjen študentskim projektom.

Dragica Čadež, ena bolj inovativnih slovenskih kipark in dobitnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, predstavlja cikel objektov na razstavi z naslovom Zasloni. Avtorica je z izbiro tehnik in izvirnim pristopom zasnovala iz več sklopov sestavljene keramično – lesne kompozicije, ki povezane z galerijskim prostorom ustvarjajo vtis monumentalne celostne prostorske postavitve.

Na razstavi v Bežigrajski galeriji 2 se obiskovalec znajde pred mnogimi zasloni, ki spominjajo tudi na zaslone elektronskih naprav. Glede na velikost in obliko najbolj spominjajo na televizijske ekrane iz druge polovice prejšnjega stoletja. Nanje spominjata tudi njihova svetlost in svetilnost, ki jo oddajajo, ugotavlja kustos razstave Miloš Bašin.

Avtorica je objekte začela ustvarjati leta 2022. Pri vseh je uporabila enake ali zelo podobne v črno prebarvane lesene zaboje, ki se sicer uporabljajo za shranjevanje in prevoz sadja. Vanje so vstavljene keramične plošče, poslikane z geometričnimi oblikami. “V njenih umetninah smo hkrati v polju asociacij in hkrati v poljih umetnin, ki nas selijo z njihovim videzom naprej. Tja, kamor seže naš pogled. V na videz znano vesolje. Prav na to spominjajo umetnine Dragice Čadež. V svet, kjer vse živi v lebdenju,” je še zapisal Bašin.

Leta 1940 v Ljubljani rojena Dragica Čadež je leta 1963 diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri Borisu Kalinu, pri katerem je zaključila še specializacijo. V zgodnjem obdobju je predvsem raziskovala les, ki je postal njeno osrednje izrazno sredstvo. Pozneje je uporabila tudi beton in glino, v zadnjih letih pa se posveča predvsem raziskovanju keramike ter v kombinaciji z lesom in glino ustvarja večje prostorske postavitve.

Poučevala je na Pedagoški fakulteti in na oddelku za keramiko na Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ustanovila je sekcijo za keramiko pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov in spodbudila začetek mednarodnega trienala keramike UNICUM.

Predstavila se je na številnih samostojnih ter sodelovala na različnih skupinskih razstavah, umetniških delavnicah ter kiparskih simpozijih doma in na tujem. Za svoje delo je prejela številne nagrade, nazadnje Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Kot je med drugim pisalo v utemeljitvi, je že od začetka 60. let minulega stoletja prisotna na umetnostnem prizorišču. V kiparskem opusu se je navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala tudi na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, svoj navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti.

Razstava v Bežigrajski galeriji 2 bo na ogled do 28. februarja.