V Galeriji ZDSLU so danes odprli skupinsko razstavo slovenskih umetnikov z naslovom Plameni hrepenenja. Po besedah kustosinje Nine Jeza raziskuje večplastnost človeškega poželenja ter čustev, kot so strast, hrepenenje in intimnost.

V Galeriji ZDSLU bo do 5. aprila na ogled skupinska razstava slovenskih umetnikov z naslovom Plameni hrepenenja, ki po besedah kustosinje Nine Jeza raziskuje večplastnost človeškega poželenja ter čustev, kot so strast, hrepenenje in intimnost. Skozi likovna dela se obiskovalci podajajo na vizualno in čustveno popotovanje, kjer v ospredje stopajo tako subtilne kot eksplicitne upodobitve telesnosti ter notranjih doživljanj, ki poželenje osmišljajo kot univerzalno človeško silo, je zapisala kustosinja.

Vizualne interpretacije poželenja

Razstavljena dela ponujajo raznolike poglede na poželenje – od subtilnih šepetov notranjega hrepenenja do drznih, neukročenih izbruhov strasti. Vsako umetniško delo predstavlja vizualno raziskovanje intime, kjer telo postane zemljevid neizrekljivega. Umetniki se tematike lotevajo na različne načine: nekateri skozi nežnost in ranljivost, drugi z ekspresivno surovostjo ali provokativno estetiko, ki preizprašuje meje zaznavanja.

Hrepenenje skozi umetnost

“Erotična umetnost ima bogato zgodovino, prepleteno s simboliko, cenzuro in osvoboditvijo izraza. Od prazgodovinskih upodobitev Vener do sodobnih eksperimentov je človeško telo v umetnosti vedno odsevalo željo, užitek in telesno izkušnjo. Umetniki v tej razstavi presegajo klasične estetske kanone in se osredotočajo na ekspresivnost, ranljivost ter raziskovanje čutnosti onkraj ustaljenih norm. Njihova dela ne prikazujejo zgolj telesnosti kot take, temveč utripajoči notranji svet, kjer se prepletata hrepenenje in njegova represija, svetloba in senca, bližina in oddaljenost,” je zapisala kustosinja Jeza.

Poželenje kot univerzalna izkušnja

Po besedah kustosinje razstava ni le vizualna predstavitev telesnosti, temveč drzno umetniško razmišljanje o poželenju kot univerzalni človeški izkušnji. V času, ko so tovrstne tematike pogosto potisnjene na obrobje, razstava odpira prostor za novo razumevanje intime in telesnosti. Umetniška dela ne ostajajo zgolj objekti opazovanja, temveč postajajo izkustvene točke, ki gledalca potegnejo v vrtinec čustev, interpretacij in samorefleksije, sklene Jeza.

Društvo arhitektov Ljubljane (DAL) z bienalno pregledno razstavo Arhitektura inventura v Cankarjevem domu prinaša vpogled v projekte, ki so bili izvedeni v zadnjih dveh letih, pa tudi pogled v prihodnost, kot si ga zamišljajo študenti te stroke. Razstava bo na ogled do 16. marca v veliki sprejemni dvorani.

Po besedah predsednika društva Gašperja Skalarja tudi letošnja razstava kaže na to, da je arhitektura v velikem razmahu. Nanjo so uvrstili 138 projektov, ki dajejo vpogled v snovanje prostora tudi za prihodnje generacije. Postavitev bodo pospremili s strokovnimi pogovori. Razstava je na ogled v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma in jo lahko ujamete do 16. marca.

Postavitev razstave je delo arhitektov Katarine Čakš in Jureta Sadarja, ki sta projekte razvrstila v vsebinske sklope. Predstavljeni so tako interier in zunanji prostori, enodružinske hiše, večstanovanjska gradnja kot izobraževalni, kulturni, verski in športni objekti, ki so jih zasnovali različni arhitekturni biroji in so bili realizirani do leta 2024.

Po besedah Katarine Čakš skušajo razstavo vedno zasnovati na način, da ustreza razpoložljivemu prostoru v CD-ju kot arhitekturi Edvarda Ravnikarja in da ustvarijo določene mikroambiente in smiseln pogled na predstavljene projekte. Obenem se jim zdi pomembno, da delujejo trajnostno, zaradi česar so že na prejšnji razstavi zamenjali materialnost plakatov in uporabili karton. Tudi v sami arhitekturni produkciji se pojavlja vedno več primerov prenov in transformacij obstoječega, ne samo kulturne dediščine, temveč različnih vrst gradnje, pravi.

Večja pozornost namenjena odprtim prostorom in mostovom
V največjem številu so predstavljeni projekti interierjev in enodružinskih hiš, ki jih je tudi običajno največ, hkrati pa v DAL-u poskušajo skozi analizo projektov razmišljati o določeni tematiki ali vidiku, ki se kaže pri pristopu do urejanja stavb in zunanjega prostora, je povedal Skalar. Letos so nekoliko več pozornosti namenili odprtemu prostoru, mostovom, ki se pojavljajo v večjem številu in po njegovih besedah kažejo na pozitiven odnos do urejanja skupnega prostora.

Del razstave je namenjen tudi pogledom mladih arhitektov in njihovemu razmišljanju prek študijskih nalog, ki so lahko osnova za premislek o urejanju prostora v lokalnih okoljih, zlasti pri opuščeni industrijski dediščini. Na razstavo so uvrstili še gostujoče projekte natečaja Europan Celje, s katerim stroka spleta vezi z mednarodnim prostorom.

Razstavo bodo pospremili trije pogovori. Na prvem bodo razmišljali o sodobnem samograditeljstvu, saj postavitev predstavlja več projektov, pri katerih so investitorji sodelovali tudi kot graditelji, kar je deloma ekonomska nuja, je povedala arhitektka Ajda Bračič, ki je bdela nad spremljevalnim delom. Na pogovoru o stanovanjih in soseskah bodo odprli vprašanje “relativne stanovanjske stiske” v Ljubljani kljub številnim gradnjam, zadnji pogovor pa bo med drugim namenjen študentskim projektom.

Dragica Čadež, ena bolj inovativnih slovenskih kipark in dobitnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, predstavlja cikel objektov na razstavi z naslovom Zasloni. Avtorica je z izbiro tehnik in izvirnim pristopom zasnovala iz več sklopov sestavljene keramično – lesne kompozicije, ki povezane z galerijskim prostorom ustvarjajo vtis monumentalne celostne prostorske postavitve.

Na razstavi v Bežigrajski galeriji 2 se obiskovalec znajde pred mnogimi zasloni, ki spominjajo tudi na zaslone elektronskih naprav. Glede na velikost in obliko najbolj spominjajo na televizijske ekrane iz druge polovice prejšnjega stoletja. Nanje spominjata tudi njihova svetlost in svetilnost, ki jo oddajajo, ugotavlja kustos razstave Miloš Bašin.

Avtorica je objekte začela ustvarjati leta 2022. Pri vseh je uporabila enake ali zelo podobne v črno prebarvane lesene zaboje, ki se sicer uporabljajo za shranjevanje in prevoz sadja. Vanje so vstavljene keramične plošče, poslikane z geometričnimi oblikami. “V njenih umetninah smo hkrati v polju asociacij in hkrati v poljih umetnin, ki nas selijo z njihovim videzom naprej. Tja, kamor seže naš pogled. V na videz znano vesolje. Prav na to spominjajo umetnine Dragice Čadež. V svet, kjer vse živi v lebdenju,” je še zapisal Bašin.

Leta 1940 v Ljubljani rojena Dragica Čadež je leta 1963 diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri Borisu Kalinu, pri katerem je zaključila še specializacijo. V zgodnjem obdobju je predvsem raziskovala les, ki je postal njeno osrednje izrazno sredstvo. Pozneje je uporabila tudi beton in glino, v zadnjih letih pa se posveča predvsem raziskovanju keramike ter v kombinaciji z lesom in glino ustvarja večje prostorske postavitve.

Poučevala je na Pedagoški fakulteti in na oddelku za keramiko na Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ustanovila je sekcijo za keramiko pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov in spodbudila začetek mednarodnega trienala keramike UNICUM.

Predstavila se je na številnih samostojnih ter sodelovala na različnih skupinskih razstavah, umetniških delavnicah ter kiparskih simpozijih doma in na tujem. Za svoje delo je prejela številne nagrade, nazadnje Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Kot je med drugim pisalo v utemeljitvi, je že od začetka 60. let minulega stoletja prisotna na umetnostnem prizorišču. V kiparskem opusu se je navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala tudi na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, svoj navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti.

Razstava v Bežigrajski galeriji 2 bo na ogled do 28. februarja.