V Muzeju za sodobno umetnost Kunsthaus Graz trenutno raziskujejo motiv cvetja kot simbola miru, minljivosti in razsvetljenja. Dve razstavi, ki ju povezuje ta na prvi pogled krhek, a pomenljiv motiv, odpirata razmislek o odnosu med človekom, naravo in sodobno družbo. Na skupinski razstavi 30% Dandelion sodeluje tudi slovenska vizualna umetnica Neja Tomšič.

Naslov razstave izhaja iz misli pionirke bioumetnosti Suzanne Anker, ki opozarja, da si ljudje z rastlinami delimo kar tretjino genskega zapisa. V dialogu s pesmijo Emily Dickinson razstava odpira vprašanje naše povezanosti z rastlinskim svetom. Prav ta povezanost nas lahko uči odprtosti, ponižnosti in odpornosti – vrednot, ki jih sodobni čas pogosto potiska v ozadje. Razstava tako zagovarja bolj pozoren odnos do vsega, kar raste počasi, traja in gradi skupnost.

Poseben poudarek nosi delo Neje Tomšič Manjkajoči deli (The Missing Pieces, 2026). Instalacija se navezuje na zgodbe aleksandrink, slovenskih žensk, ki so v 19. stoletju odhajale na delo v Egipt kot dojilje. Umetnica njihov spomin prepleta z motivom goriškega radiča in ikonografijo antičnih reliefov s Ptuja, kjer so upodobljene dojilje kot zaščitnice družin. S subtilno vizualno govorico odpira vprašanja zgodovinskega spomina in nevidnih ženskih zgodb.

Razstava se umešča tudi v širši kontekst današnjih izzivov – od ekoloških kriz do posledic kolonializma in digitalizacije. V tem okviru številna dela obiskovalca nagovarjajo k premiku perspektive in k ponovnemu razmisleku o tem, kaj pomeni lepota in kako jo razumemo.

Med izpostavljenimi deli je tudi medijska instalacija Circadian Bloom umetnice Anna Ridler, ki s svojo »cvetlično uro« obiskovalca vabi v ritem narave, kjer se cvetovi odpirajo in zapirajo v skladu s ciklom dneva in noči. Sonya Schönberger pa skozi zgodbo trgovine z vrtnicami razkriva kompleksne povezave med cvetjem, globalno ekonomijo in identiteto.

Pomemben del razstave predstavlja tudi participativni projekt Herbarij čustev umetnice Regula Dettwiler, ki obiskovalce vabi, da prispevajo svoje suho cvetje in tako soustvarjajo zbirko osebnih zgodb in spominov.

Razstava 30% Dandelion bo v Gradcu na ogled do 8. novembra. Sočasno si lahko obiskovalci ogledajo tudi razstavo Hybrid Pleasures. Helen Chadwick Supported by Liesl Raff, retrospektivo britanske umetnice Helen Chadwick, ki skozi motiv rastlin raziskuje odnos med telesom, naravo in konstrukcijami ženskosti.

V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled občasna razstava Adria za vedno, ki predstavlja 58 let delovanja letalske družbe Adria Airways – od njene ustanovitve leta 1961 do zadnjega poleta leta 2019. Razstava je umeščena na muzejsko ploščad, kjer bodo razstavni panoji na ogled do 10. maja.

V muzeju so podobno tematiko obravnavali že pred petnajstimi leti z razstavo Adria 50 – dovoljenje imate za vzlet. Tokratna postavitev celoviteje predstavlja razvoj, vzpone in pomen družbe, ki je desetletja pomembno zaznamovala slovenski prostor ter gradila prepoznavnost države v mednarodnem okolju. Razstava hkrati ohranja spomin na pomembno poglavje slovenske letalske dediščine.

Razstavni panoji so zasnovani kronološko in sledijo ključnim obdobjem razvoja družbe: od začetkov pod imenom Adria Aviopromet, uvedbe čarterskih poletov ter oblikovanja prvih letalskih posadk in vzpostavitve baze na letališču Brnik, do modernizacije flote v obdobju podjetja Inex Adria Aviopromet. Predstavljen je tudi razvoj tovornega prometa in letalske šole, pa tudi preoblikovanje družbe v nacionalnega letalskega prevoznika po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 ter njena vključitev v mednarodno združenje Star Alliance.

Poseben poudarek razstava namenja zaposlenim – letalskim posadkam, tehničnemu osebju in drugim sodelavcem, katerih strokovnost, predanost in pripadnost so pomembno soustvarjali identiteto podjetja.

Stečaj družbe leta 2019 je pomenil konec njenega delovanja in izgubo številnih delovnih mest. Kljub temu pa znanje, izkušnje in profesionalnost zaposlenih ostajajo pomemben del dediščine Adrie Airways, ki jo razstava ohranja kot del kolektivnega spomina.

V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave o prelomnem obdobju modernizacije Kopra od 50. do 70. let prejšnjega stoletja. Modernizem je v Istri dobil svojstven zasuk. To je čas, ki še danes deli javno mnenje. Nekateri menijo, da je modernizem staro mesto uničil, drugi vidijo v njem novo vizijo urbanega razvoja.

Ključni mejnik povojnega urbanističnega razvoja Kopra je obdobje med letoma 1957 in 1970. To je čas razvoja pristanišča, stanovanjske gradnje in močnega priseljevanja po eksodusu italijanskega prebivalstva. Prvi urbanistični načrt Kopra je leta 1957 izdelal arhitekt Nikolaj Bežek. Na njem je staro mestno jedro obarvano črno, pojasnjuje Neža Čebron Lipovec.
“To pomeni, da so se leta 57 takratni strokovnjaki in oblasti še zavedali, da je treba, in tako tudi zapišejo, staro mestno jedro ohranjati in vanj posegati izključno v skladu z odgovornimi za spomeniško varstvo.

Bežek je tudi avtor načrta za Semedelo, ki jo imenuje novi Koper, saj je bila predvidena za priseljence. Po njegovi viziji bi Koper imel upravno središče ob vozlišču pri Škocjanu, obstajala pa je tudi ideja letališča na Serminu. Eden pomembnejših arhitektov tistega časa je bil Edo Mihevc. Njegov nebotičnik v starem jedru Kopra je veljal za simbol nove, socialistične oblasti. Začrtal je stanovanjska naselja v Luciji, Šalari in Olmu, pa tudi prepoznavne vrste hiše, še opisuje Čebron Lipovec: “Gradnja z občutkom vendarle za prostor. V historičnem prostoru je imel mogoče malenkost drugače smernice, a vendarle, on je svojo arhitekturo imenoval sredozemska in progresivna.”

Čeprav so mnenja o Mihevcu in njegovem delu še vedno razdeljena, je bila njegova vizija dolgoročna, poudarja Nada Čibej iz Pokrajinskega arhiva: “Ko pogledamo njegovo urbanistično vizijo Kopra, ugotavljamo, da so do danes pravzaprav nehote in nevede izpeljali marsikaj, kar je on takrat snoval na začetku 60. let.”

Razvoj mest so takrat načrtovali celostno in dolgoročno, še dodaja Čebron Lipovec.
“V nasprotju z danes, ko pa vlada popolna stihija. Se trudijo, imamo teoretike, vendar smo, žal, tu še vedno priča investicijskemu urbanizmu, da ne rečemo turbourbanizmu.”

Razstava Koper med zvonikom in žerjavi se bo 15. januarja s svojim drugim delom preselila v Pokrajinski muzej Koper.