V Novi Gorici bo prihodnjega pol leta na ogled arhitekturna razstava Sijoče nevidno mesto, ki skozi petnajst nikoli uresničenih projektov Edvarda Ravnikarja osvetljuje urbanistični razvoj mesta vrtnic ter razkriva vpliv politike na prostorsko načrtovanje. Med razstavljenimi vizijami so tudi danes že skoraj legendarni Hotel Argonavti, plesišče Hotela Park, picerija Triglav ter nikoli dokončan niz stanovanjskih blokov ob Magistrali.

Razstavo organizira umetniško-raziskovalni kolektiv Nonument Group v sodelovanju z arhitektko Evo Sušnik, postavitev pa raziskuje, kako bi lahko Nova Gorica izgledala danes, če bi bile Ravnikarjeve ideje uresničene. Predstavlja tako arhitekturne zasnove kot urbane vizije, ki so ostale le na papirju – zaradi političnih sprememb, institucionalnih zastojev ali preprosto pomanjkanja posluha za celostno urbano načrtovanje.

»Načrt Edvarda Ravnikarja za Novo Gorico je nastal v trenutku tektonskih političnih in ideoloških premikov, ko je meja zarezala v urbano in kulturno tkivo Goriške. Mesto ni bilo zamišljeno kot kopija zahodnega modernizma ali vzhodnega socialističnega modela, temveč kot edinstven poskus oblikovanja humane in odprte urbane strukture, ki bi presegala meje,« so zapisali ob odprtju razstave.

Na dolgi opečnati razstavni mizi so predstavljeni arhivski materiali petnajstih izbranih lokacij – projektov, ki nikoli niso ugledali luči sveta ali pa so bili pozneje porušeni, predelani ali pozabljeni. Obiskovalci lahko prisluhnejo tudi pripovedim arhitektov, snovalcev in poznavalcev, ki skozi osebne spomine in refleksije odpirajo pogled v neuresničeno prihodnost mesta.

»Razstava mapira sijajne, a danes nevidne točke Nove Gorice – od betonske sončne ure umetniške skupine OHO do načrtov za pokrito mestno tržnico. Gre za praznine, ki mestu dajejo dvojno identiteto: med utopičnim idealom in večnim gradbiščem. Prav v tem napetostnem prostoru Nova Gorica ohranja kal vizionarskega mesta,« je poudaril Martin Bricelj Baraga, direktor MoTA – Muzeja tranzitornih umetnosti in član Nonument Group.

Razstava ne prikazuje le arhitekture, temveč tudi dinamiko odločanja, odločevalskih zastojev in ideoloških usmeritev, ki so zaznamovale razvoj mesta. Po besedah arhitektke Eve Sušnik bi morali biti arhivirani projekti obvezno izhodišče za snovanje novih. »Denimo, za mestno tržnico smo našli vsaj štiri obstoječe projekte, ki bi jih bilo smiselno preučiti pred načrtovanjem nove. To bi omogočilo bolj premišljeno, trajnostno in strokovno podprto odločanje.«

Sijoče nevidno mesto je tako več kot le razstava – je arhitekturna meditacija o tem, kaj pomeni vizija prostora, kako se ideje izgubljajo v birokraciji in kako je arhitektura pogosto nevidna ne zato, ker ni bila dovolj dobra, temveč ker je ostala brez politične volje, ki bi ji dala prostor v resničnem svetu.

Na gradu Štanjel danes po večkratnem prestavljanju vendarle odpirajo prvo od treh razstav na temo dela in življenja velikega primorskega slikarja Zorana Mušiča z naslovom Mušič – telesa pokrajin. Naslednjo razstavo, Mušič – pokrajine teles, naj bi odprli na gradu Dobrovo 14. maja, v Pokrajinskih muzejih v Gorici pa odpirajo razstavo Zü​riška soba 25. maja, na dan obletnice Mušičeve smrti.

Na prvi razstavi na gradu Štanjel je razstavljenih okoli trideset oljnih platen, ki so jih posodili iz muzejev in zbirk, tudi zasebnih. Kustosinja razstave dr. Nelida Nemec se je odločila, da v preddverju gradu postavi Mušičeva dela iz mariborskega in ljubljanskega obdobja, v preostalih treh sobah prvega nadstropja pa je izpostavila dela iz njegovih znamenitih ciklov, kot so Konjički, Dalmatinski motivi, Kamnita pokrajina, Sienska pokrajina, Umbrijska pokrajina, Nismo poslednji, Vegetativni motiv, ki so nastali med letoma 1947 in 1974. Grad Štanjel je poseben v tem, da bedi tudi nad zapuščino likovnega umetnika Lojzeta Spacala. Zato je kustosinja oba ustvarjalca postavila tudi v dialog.

Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma.

Nelida Nemec, kustosinja

»Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma. V teh velikih epohah je bil samohodec, prepoznaven in prepoznan kot individualen primer,« je povedala kustosinja. »Z razstavo pa se na svojstven način vrača v kraje, ki jih je imel rad od svojega otroštva ter so v njegovem življenju in delu pustili močne sledi.«

Ob treh večjih razstavah sledita še dve razstavi Mušičevih grafik

Po zaprtju razstav v Štanjelu in na Dobrovem bo na istih lokacijah od sredine septembra do prvih dni januarja 2026 razstavljena donacija več kot 130 grafičnih listov, ki jih je umetnik konec 80. let podaril občini Nova Gorica. Grafike so bile na ogled na dvorcu Dobrovo od leta 1991, ko je stalno razstavo postavil Goriški muzej pod kuratorstvom Nelide Nemec, do začetka obnove dvorca pred nekaj leti.

Programski vodja GO! 2025 dr. Stojan Pelko je pred odprtjem razstave dejal, da je Mušič poleg arhitekta Edvarda Ravnikarja in psihiatra Franca Basaglie tista simbolna figura, zaradi katere se mora Evropa zazreti v goriško regijo, da bi bolje razumela 20. stoletje. »To ni bila le regija svetovne morije, ampak je danes tudi kraj spomina in zgleda, kako je mogoče z umetniškim pričevanjem preseči grozo, z vizijo graditi novo in s pogumom razbijati okove starega.«

Koordinator projekta pri GO! 2025 Primož Nemec je dodal, da bo razstava na ogled do 6. septembra 2025, potem pa jo bodo transformirali z grafikami iz cikla Nismo poslednji – gre za del zbirke z gradu Dobrovo, kar si bo mogoče ogledati še do januarja. Drugi del iz te zbirke naj bi bil, kot že rečeno, od 14. maja na razstavi na gradu Dobrovo. 

Renesansa globokega tiska pri nas: kolektiv Sreda v sredo z razstavo v Mali galeriji Banke Slovenije

V Mali galeriji Banke Slovenije se s svojo prvo samostojno razstavo, naslovljeno Renesansa globokega tiska pri nas, predstavlja kolektiv Sreda v sredo, ki je v začetku lanskega leta prejel nagrado občinstva na 35. Grafičnem bienalu v Ljubljani.

Razstava, pod katero se podpisujejo Žiga Artnak, Urban Cerjak in Matic Flajs, prinaša izbor grafičnih odtisov, ustvarjenih z doslej največjimi formati matric. Ob tem je v kratkem videu podrobneje predstavljena tudi tehnika globokega tiska.

Potencial tiska kot sodobne umetniške discipline

Grafične plošče, razstavljene v galeriji, ponujajo vpogled v zakulisje grafičnega procesa. Kolektiv tako opozarja na pomen ohranjanja in posodabljanja grafičnih praks ter izpostavlja tisk kot pomembno sodobno umetniško disciplino, je zapisala kuratorka razstave Hana Čeferin.

Osrednje poslanstvo kolektiva Sreda v sredo, ustanovljenega leta 2019, je vnovična popularizacija grafike kot samostojnega umetniškega izraza, s posebnim poudarkom na globokem tisku. Ta tradicionalna in zahtevna tehnika vključuje postopke, kot so jedkanica, suha igla, akvatinta in vernis mou. Po mnenju avtorjev je tehnika v sodobni umetnosti vse redkeje prisotna, zato jo zavestno ohranjajo in povezujejo z mediji, kot so fotografija, ilustracija, grafiti in tipografija.

Skupni atelje kot odgovor na pomanjkanje produkcijskih prostorov

Ustvarjanje kolektiva temelji na delu v skupnem ateljeju, ki se je vzpostavil kot odgovor na pomanjkanje produkcijskih prostorov, s katerim se srečujejo številni umetniki. Hkrati je nastanek ateljeja spodbudila tudi želja po izmenjavi idej, tehničnih znanj in likovnih pristopov, v katerih se prepletajo individualne avtorsko prepoznavne poteze in skupna ustvarjalna vizija.

Artnak, Cerjak in Flajs izhajajo iz različnih umetniških ozadij, povezuje pa jih skupni jezik grafike ter želja po njenem nadaljnjem razvoju. Delujejo po načelu »naredi si sam«, kar pomeni nenehno raziskovanje novih možnosti in rešitev, hkrati pa jim omogoča ustvarjalno svobodo. Skozi razstave, umetniške intervencije in delavnice si prizadevajo približati grafične tehnike širši javnosti.

Ob razstavi tudi delavnica

Javno vodstvo po razstavi Renesansa globokega tiska pri nas v družbi umetnikov ter ogled njihovega ateljeja bo potekalo 29. aprila. 5. in 6. maja pa bo na voljo brezplačna dvodnevna delavnica, namenjena ustvarjanju v tehniki vernis mou. Udeleženci bodo s svinčniki risali na cinkove plošče, jih jedkali in nato odtisnili.

Dolga tradicija grafike v Sloveniji

Grafika ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Umetniki so se ji začeli posvečati že na prelomu 20. stoletja, njen razcvet pa je zaznamovala ustanovitev Grafičnega bienala v Ljubljani leta 1955. Po letu 1991 je zanimanje zanjo – kljub dolgoletni priljubljenosti v galerijah in na umetniškem trgu – nekoliko upadlo.

Razstava bo na ogled v Mali galeriji Banke Slovenije (MGBS) od 24. aprila do 17. maja.