V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.

Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.

Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno

Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.

Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora

Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.

Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.

V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Arhitektura kot navdih za mlade generacije

Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.

Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.

Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program

Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.

Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.

Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.

Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji

Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.

Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko

Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.

Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.

V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.

Plečnikovo nagrado za javni prostor letos prejme prenovljena Čolnarna Zaka ob Blejskem jezeru, ki po oceni strokovne žirije z občutljivo reinterpretacijo v sodobnem prostorskem in družbenem kontekstu ohranja kontinuiteto arhitekturne dediščine.

Največja kakovost je v premišljeni zadržanosti posegov

Avtorji projekta – Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Amadej Mravlak, Matej Krajnc, Vladyslav Bondarenko, Adrien Riviere, Domen Ovsenik in Tilen Sepič – so pri prenovi Čolnarne Zaka izhajali iz ohranjanja izvorne arhitekture, njene skoraj forenzične analize ter inovativne reinterpretacije obstoječih oblikovnih elementov. Nastala je arhitekturna rešitev, ki deluje zadržano, a hkrati ustvarja izrazito bogat ambient.

Strokovna žirija je posebno vrednost projekta prepoznala prav v tem, česar arhitekti niso naredili – v zavestni odsotnosti pretiranih posegov. Prav niz majhnih, premišljeno izvedenih intervencij po njihovem mnenju vzpostavlja nov način razumevanja odnosa med arhitekturno dediščino in sodobnostjo.

Hiša B2 kot primer občutljive prenove obstoječega

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo malega merila je prejela Hiša B2 avtorjev Matjaža Bolčine, Ernesta Milčinovića, Urške Bertok Herman in Jana Žonte.

Po besedah žirije projekt razkriva moč arhitekturne senzibilnosti in premišljenega odnosa do obstoječega prostora. Arhitekti so se skupaj z investitorji odločili, da hiše iz leta 1927 ne porušijo, temveč odkrijejo in nadgradijo njen skriti potencial.

Rezultat je subtilno prepletanje starega in novega, ki ustvarja arhitekturno kakovost, kakršne novogradnja ne bi mogla doseči. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da projekt predstavlja sodobno obliko lepote, ki opozarja na potrebo po bolj odgovornem odnosu do prostora in grajenega okolja. Odgovori na sodobne bivalne potrebe so lahko pogosto skriti prav v objektih, ki že obstajajo.

Prenova vipavskega trga poudarja značaj prostora

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo velikega merila je prejela ureditev Glavnega trga v Vipavi, pod katero so podpisani Tomaž Krušec, Lena Krušec in Neža Novak.

Kot je poudarila žirija, projekt temelji na spoštljivi obravnavi obstoječega prostora in natančnem razumevanju njegove identitete. Prenovljeni trg ne tekmuje z okoliško arhitekturo, temveč jo z umirjenimi in premišljenimi posegi dodatno poudari.

Največja kakovost projekta se po mnenju komisije skriva prav v zadržanosti arhitekturnega jezika. Avtorji prostora niso obremenili z izrazitimi oblikovnimi gestami, ampak so ustvarili ambient, ki temelji na subtilnem dialogu z zgodovinskim kontekstom in obstoječo urbano strukturo.

Nagrade tudi za publicistiko, raziskovanje in študentski projekt

Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejela knjiga Plečnikova zelena Ljubljana avtorice Darje Pergovnik, ki jo je uredila Maja Kovač. Publikacija osvetljuje pogosto spregledane krajinskoarhitekturne elemente Plečnikovih ureditev odprtega prostora Ljubljane ter odpira nov pogled na njegovo dediščino. Na podlagi poglobljenih raziskav in konservatorskih izkušenj knjiga ponuja strokovna izhodišča za prenovo, upravljanje in vzdrževanje teh prostorov.

Plečnikovo medaljo za publicistiko je prejel Miloš Kosec za knjigo Enfilade: Življenje stanovanja. Žirija je poudarila, da delo prinaša pomemben vpogled v razvoj bivalne kulture, njene zgodovinske odklone, sodobne izzive in prihodnje možnosti ter pomembno širi področje arhitekturne publicistike.

Plečnikovo štipendijo sta letos prejeli Nika Jeromel in Erika Slovša za projekt čebelnjaka Anton, ki je nastal v okviru študijskega dela na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Letošnjo strokovno žirijo so sestavljali Andreas Ruby kot predsednik ter Blaž Budja, Mojca Gregorski, Uroš Rustja in Rok Žnidaršič.

Letošnja podelitev Plečnikovih nagrad je potekala na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani.