V Izoli so znova predstavili na natečaju izbrane rešitve za arhitekturno zasnovo tamkajšnjega Istrskega kulturnega centra. Za uresničitev projekta, ki ga je sprožilo prejšnje občinsko vodstvo, ni prav veliko možnosti.

Načrte za kulturni center, ki naj bi zrasel na območju nekdanje izolske tovarne Mala oprema, so konec novembra – torej nekaj dni pred drugim krogom županskih volitev – razstavili v Manziolijevi palači. Pripravili so tudi javno predstavitev, a se je je udeležilo le malo ljudi.

Pogovori o sodelovanju še niso stekli
Kmalu po tej predstavitvi je pobudnik projekta Danilo Markočič zapustil županski položaj, saj ga je v drugem krogu premagal Milan Bogatič, ki je že med volilno kampanjo poudarjal, da Izola sama ne more izpeljati tako velikopoteznega projekta. Novo vodstvo namreč ocenjuje, da je projekt mogoče izpeljati le v sodelovanju z občinama Koper in Piran, a se pogovori o tem še niso začeli.

Bogatič sicer še ni dokončno zaprl vrat projektu. “Če je to Istrski kulturni center, je treba povabiti tudi druge istrske občine, naj se do tega opredelijo. Če je Izolski kulturni center, je vprašanje, kje najti denar,” je izolski župan dejal v preteklem tednu. Dodal je, da še ne ve, kaj bo z denarjem, ki je za ta projekt predviden v državnem načrtu razvojnih programov 2021–2024.

Druge predstavitve, ki jo je v tem tednu pripravil na željo več občanov, se Bogatič ni udeležil, podžupanja Nataša Čerin pa je ob robu dogodka ponovila županovo stališče.

Udeleženci natečaja so morali pripraviti arhitekturno zasnovo zgradbe, v katero bi umestili eno dvorano z najmanj 420 sedeži, eno z najmanj 100 sedeži, vadbeno dvorano, tehnične prostore in gostinski lokal, pri tem pa ne bi presegli 7000 kvadratnih metrov površine.

Med morjem in mestnim drevoredom
Na natečaju je prvo nagrado prejel biro Ark arhitektura Krušec, Tomaž Krušič iz tega biroja pa je predstavil zmagovalni projekt. Po mnenju ocenjevalne komisije, ki ji je predsedovala Polona Filipič Gorenšek, je ta rešitev najbolj finančno vzdržna in predvideva najboljšo razporeditev dvoran med 12 prijavljenimi projekti.

Biro Ark arhitektura Krušec bi večjo dvorano uredil kot amfiteater, manjša bi bila večnamenska. Pročelje bi prekril z istrskim kamnom. Predvidel je tudi ureditev prostora ob stavbi, ki sicer vsaj za zdaj ni v lasti občine. Komisija je ob podelitvi nagrade zapisala, da bi ta prostor lahko deloval kot “dnevna soba mesta“. Krušič je dejal, da je lokacija “ena najboljših, ki bi si jih lahko zamislili“, saj ni v starem mestnem jedru, temveč v neposredni bližini, med morjem in mestnim drevoredom. Prepričan je, da je “idealna za veliko javno zgradbo z javnim zunanjim prostorom“.

Stanovalci bližnjih hiš in stanovanjskih blokov so na predstavitvi izrazili več pomislekov, krajani in predstavnica izolske srednje šole pa se denimo bojijo, da bi nova zgradba pretirano zasenčila njihova okna. Krušič jim je sicer zagotovil, da se to ne bo zgodilo, a mu ni uspelo prepričati vseh. Nekaj pripomb je bilo slišati tudi na račun tega, da projekt ne predvideva parkirnih mest.

Eles in SODO (Sistemski operater distribucijskega omrežja) sta pripravila pregled, kje je možna priključitev večjih polj sončnih elektrarn.

Na ministrstvu za infrastrukturo si želijo večjih projektov, zato so pripravili seznam lokacij, kjer je mogoče brez težav priključiti večje sončne elektrarne. Elektrarne na teh lokacijah bo treba še vedno umestiti v prostor, priključitev na omrežje pa ne bo problem.

Primernih lokacij za velike sončne elektrarne je 89, od tega Eles ocenjuje, da je na 58 točkah možen priklop brez večjih ovir, drugje pa so določene omejitve, gre lahko za bližino Nature 2000 ali pa je na zemljišču arheološko najdišče in je treba preveriti, pod kakšnimi pogoji bi bilo mogoče izvesti projekt. Ne gre za prvovrstna kmetijska zemljišča, lastništva so različna, en primer je transformatorska postaja pri Litostroju. Na teh točkah je na prenosnem omrežju potencial za priklop 1030 megavatov moči sončnih elektrarn, na distribucijskem pa 795 megavatov.

Trenutno je na voljo seznam v pdf dokumentu, kmalu pa naj bi pripravili interaktivni zemljevid, ter prikaz možnosti priklopa tudi na nizkonapetosnem omrežju, ki je relevantno za vse, ki želijo doma na strehi postaviti sončno elektrarno.

Določili bi tudi prednostna območja za sončne in vetrne elektrarne

Ministrstvo za infrastrukturo je dalo v javno razpravo tudi Zakon o umeščanju naprav za proizvodnjo obnovljivih virov v prostor, ki ga želijo še letos sprejeti na vladi. S tem želijo olajšati umeščanje vetrnih in sončnih elektrarn v prostor. Ukinili bodo na primer presojo čezmejnih vplivov, uvedla bi se domneva, da do določene velikosti te elektrarne ne potrebujejo predhodne presoje vplivov na okolje in uvajajo se roki, ki doslej v mnogih postopkih niso opredeljeni. Do enega megavata sončna elektrarna ne bo potrebovala presoje vplivov na okolje, zdaj lahko investitor pol leta čaka, da mu to povedo pristojni organi.

Omogočil bi tudi gradnjo na kmetijskih zemljiščih, če se ohranja kmetijska dejavnost, na primer če postaviš senco za živino, lahko na strehi narediš sončno elektrarno.

Določili bi tudi prednostna območja za sončne in vetrne elektrarne, na primer degradirana območja, protihrupne ograje, umetna jezera, ki so nastala zaradi pogrezanja, na odlagališčih odpadov, degradiranih površinah in podobno. Ker zakon posega v mnoge druge zakone, pričakujejo burno enomesečno javno razpravo in tudi medresorsko usklajevanje, a pri obnovljivih virih zaostajamo za cilji.

Vlada naj bi v prihodnjih sprejela tudi Dolgoročni načrt spodbujanja rabe obnovljivih virov, ki določa, kaj se financira iz prispevka za obnovljive vire energije (OVE). Pomembna novost je, da se ukinjajo vse podpora za prehod na naprave, ki porabljajo zemeljski plin. Letos je za podpore predvidenih 113 milijonov evrov, prihodnje leto pa 150.

Planinska društva so v preteklih letih pretresli kar štirje požari planinskih koč. Na Golteh in Okrešlju bosta kmalu dokončani gradnji novih, Kocbekov dom na Korošici bo moral še malo počakati, za Dom na Osankarici pa še ni rešitve.

V preteklih petih letih so pogoreli kar štirje planinski domovi v slovenskih gorah. Leta 2017 so ognjeni zublji uničili Kocbekov dom na Korošici, dve leti pozneje je Planinsko društvo Celje – Matica prizadel še požar Frischaufovega doma na Okrešlju. Lani in leta 2020 pa sta zgorela še Dom na Osankarici in Mozirska koča na Golteh.

Tako celjsko planinsko društvo kakor tudi Planinsko društvo Mozirje sta si hitro po požarih začela prizadevati, da se pogoreli domovi nadomestijo z modernejšimi planinskimi kočami.

Oboji so uspešno pridobili nepovratna sredstva za sanacijo oziroma nadomestno gradnjo treh objektov. Gradnja koče na Golteh dobro napreduje.

Upali so, da bo gradnja potekala hitreje

Gradnja koče na Golteh dobro napreduje. Boštjan Goličnik, predsednik Planinskega društva Mozirje, pravi, da nova koča že stoji, ima ostrešje, v prihodnjih dneh pa pričakujejo še strešno kritino. Strojne inštalacije so končane 70-odstotno, grobe električne inštalacije pa so že končane. Čakajo še tlake in omete.

“Gradnja kar dobro poteka, čeprav smo upali, da bo šlo še hitreje,” je dejal Goličnik. Naprej jim jo je pozimi zagodlo vreme, potem so se začele težave z dvigom cen gradbenega materiala. “To nam je precej zrušilo finančno konstrukcijo, tako da veliko truda vlagamo v to, da naložbo spravimo v okvire svojih zmožnosti,” je še pojasnil.

Društvo je od zavarovalnice prejelo 400.000 evrov, dodatnih 300 tisočakov pa so pridobili na razpisu ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Dodali so še nekaj lastnih sredstev in donacije. Naložba se je med tem dvignila na milijon evrov, zato se pri društvu že dogovarjajo z bankami, kako končati projekt, ki bi moral zaradi črpanja nepovratnih sredstev biti končan že novembra.

Planinsko društvo Celje-Matica ostalo kar brez dveh koč

Goličnik upa, da bodo lahko ta rok, glede na težave z zimskimi razmerami in dogajanjem v gradbeništvu, vsaj za kakšen mesec podaljšali in tako v miru končali gradnjo. Podobne težave pestijo tudi Planinsko društvo Celje – Matica, to je v preteklih letih ostalo brez dveh koč. Gradnja dveh koč naenkrat ni bila mogoča, zato so se odločili, da se glede na večjo obiskanost najprej lotijo gradnje Frischaufovega doma na Okrešlju, na Korošici pa so začasno postavili le zabojnike, ki omogočajo prenočitev.

Gradnja novega doma na Okrešlju je dve leti in pol po požaru v polnem teku. Do jeseni bi kočo radi oblekli, sledilo bo opremljanje notranjosti, prihodnje leto pa bi koča lahko znova začela sprejemati goste. Gradnja je do zdaj stala že približno 750.000 evrov in še približno toliko bi potrebovali za njeno dokončanje.

Tudi pri tej gradnji največ težav povzroča dobava gradbenih materialov. “Cene so postale velikanske in se še naprej spreminjajo,” je dejal Miro Eržen s Planinske zveze Slovenije (PZS) in dodal, da so bili razočarani tudi, ker niso prejeli 400.000 evrov pomoči od države, temveč so dobili le 200.000 evrov za kočo na Okrešlju, preostalih 200.000 je bilo namenjenih koči na Korošici.

Slabše kaže Domu na Osankarici

Pri prenovi so pomagali tudi člani PZS-ja, ki je po požaru na Korošici uvedel članarino (en evro) za obnovo, zdaj pa je članarina že postala stalnica. Za dom na Okrešlju so prispevali 110.000 evrov, za Mozirsko kočo pa dvajset tisočakov. “Vsako leto se tako zbere od 35.000 do 40.000 evrov, kar je hvalevreden prispevek, je pa seveda bistveno premajhen, saj vsaka od teh naložb stane več kot milijon evrov,” je povedal Eržen.

Medtem ko se dve koči že gradita in je narejena tudi idejna zasnova za kočo na Korošici, pa za zdaj slabše kaže aprila lani uničenemu Domu na Osankarici, ki ima zasebnega lastnika. Na začetku letošnjega leta so Socialni demokrati Slovenska Bistrica začeli zbirati podpise, da bi se revitalizacije doma lotili občina in država ter v njem uredili izobraževalno središče.

Pobudnik peticije Tin Kampl je pojasnil, da za zdaj kakšnih premikov na tem področju še ni, tudi lastnik ne kaže interesa po obnovi. Skušali bodo začeti resnejše pogovore, da se poenotijo vsaj na lokalni ravni. Poudaril je, da gre v tem primeru tudi za muzej, po njegovem mnenju bi bilo lepo, da bi do prihodnjega leta, ko bo minilo 80 let od padca Pohorskega bataljona, uredili vsaj ta muzejski del.

Več pozornosti namenjajo požarni varnosti

Po pretresljivih požarih zdaj v kočah več pozornosti namenjajo požarni varnosti. Strokovni sodelavec PZS-ja Dušan Prašnikar ocenjuje, da je v povprečju požarna varnost zadovoljiva, del koč pa standardov ne dosega. Največjo nevarnost predstavljajo predvsem stare in dotrajane električne in dimniške napeljave. Zaradi premalo prihodkov številnih koč preprosto ne obnovijo.

V razpisu gospodarskega ministrstva so bila sredstva namenjena tudi požarni sanaciji, ki zato poteka v dobršnem delu koč, ki se v tem času prenavljajo. Sicer pa PZS že desetletje usmerja planinska društva glede požarne varnosti, v zadnjih letih je pripravil tudi več predavanj za oskrbnike in gospodarje koč. Z Zavarovalnico Triglav pa sodelujejo pri opremljanju koč s samodejnimi ampulami in gasilniki.