Na Ptuju je pretekli konec tedna potekal 3. slovenski kongres o vodah, na katerem je okoli 200 strokovnjakov prvi dan spremljalo poglobljene razprave o poplavah, sušah, rabi vode ter prostorskem načrtovanju, drugi dan pa o stanju, varstvu in biodiverziteti voda.

Na odprtju je prisotne v imenu organizatorjev, 23 nevladnih strokovnih društev in združenj, ki se ukvarjajo z različnimi aspekti varstva, urejanja in rabe  voda, najprej pozdravila dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije, uvodne nagovore pa sta v imenu ministrstva za naravne vire in prostor prispevali državna sekretarka iz kabineta predsednika vlade Maša Kociper in direktorica direkcije za vode mag. Neža Kodre. V nadaljevanju sta prisotne nagovorila še mag. Črtomir Remec, predsednik Inženirske zbornice Slovenije, in mag. Teo Hrvoje Oršanič, direktor Zavoda RS za varstvo narave. Ker so Slovenijo v zadnjih letih pretresli izredni dogodki, ki kažejo na pomemben vpliv podnebnih sprememb, je nujna interdisciplinarnost upravljanja voda, ki vključuje povezovanje predstavnikov različnih strok, organizacij in interesnih skupin, da bi ob tesnem sodelovanju z odločevalci na tem področju uspešno kreirali celostne in dolgoročne rešitve.   

Osrednje teme dvodnevnega kongresa, ki se osredotočajo narabo vode, poseganje v vodni in obvodni prostor, stanje vodnih in morskih ekosistemov ter biotsko raznovrstnost, tako že na široko odpirajo strokovno razpravo o ključnih vprašanjih upravljanja voda. Glavni poudarek kongresa se odraža v povezovanju različnih strokovnih znanj, v medresorskem sodelovanju, vključevanju deležnikov in vpetosti upravljanja slovenskih voda v mednarodni strokovni in politični prostor.

Maša Kociper, ki je udeležence pozdravila v imenu ministrice mag. Alenke Bratušek, je organizacijo tovrstnih srečanj toplo pozdravila, saj v času izvajanja zahtevne sanacije po poplavah ponujajo odprto izmenjavo mnenj predstavnikov različnih strok. Pojasnila je, da vlada poleg številnih drugih ukrepov pripravlja tudi spremembe poplavne uredbe, s katero namerava zaostriti pogoje umeščanja nekaterih objektov v prostor, ter izpostavila, da bo obnova ob prizadevanjih za zmanjševanje poplavne ogroženosti v prihodnje temeljila na vključevanju vseh akterjev, torej na sodelovanju z občinami, regijami, prebivalci, strokovnjaki in nevladniki, saj brez tega ni mogoče zagotoviti učinkovitega in uspešnega upravljanja voda.

Da kongres naslavlja zelo aktualne in relevantne teme, s katerimi se trenutno soočamo in ki bodo pomembne tudi pri oblikovanju prihodnjih pristopov k upravljanju voda, je v nadaljevanju navedla mag. Neža Kodre, direktorica Direkcije Republike Slovenije za vode, in opozorila, da bodo v luči podnebnih sprememb izredni dogodki, kot so poplave in suše, vedno pogostejši in tudi bolj intenzivni. Poudarila je, da si na DRSV že zdaj ob aktivnem sodelovanju z različnimi sektorji pri obnovi prizadevajo najti kompromise ter skupne rešitve, ter izpostavila, da jih čakajo pomembne odločitve o upravljanju voda na področju načrtovanja nadaljnjih investicij, urejanja vodotokov in upravljanja s prostorom.

Mag. Črtomir Remec je kot predsednik IZS izpostavil poslanstvo zbornice, strateško usmerjeno v varno, zeleno in digitalno gradnjo ter opozoril na nujno spremembo pristopa do dovoljevanja gradenj na poplavnih območjih. Kot direktor Stanovanjskega sklada je še navedel, da je bilo ob avgustovski ujmi hudo poplavljenih 8.000 stanovanjskih stavb, od plazov ogroženih pa je od 700 do 800 objektov, ter pojasnil, da se trudijo na poplavnih območjih prebivalcem čim hitreje zagotoviti bivanjske kapacitete.

Da pri urejanju in upravljanju voda ni pomemben le inženirski vidik, temveč tudi varstvo narave ter iskanje harmonije med njima, je v svojem nagovoru opozoril direktor ZRSVN mag. Teo Hrvoje Oršanič. Kot samostojna ter neodvisna institucija si v tem javnem zavodu prizadevajo za naravne vrednote in biotsko raznolikost, pri tem pa se zavedajo, da nas čaka nepredvidljivo obdobje, na katerega se moramo pripraviti. Izpostavil je problematiko preteklega neustreznega prostorskega načrtovanja in opozoril na napake, ki jih v bodoče ne smemo ponoviti. Izpostavil je nujnost celovitosti in ne parcialnosti pri upravljanju vodotokov, na dilemo »sonaravne rešitve ali beton«, na pretirano interventno poseganje v prostor in na nujnost boljšega medsektorskega sodelovanja, zlasti na področju prostorskega razvoja.

Z vodami se ukvarja veliko strokovnjakov različnih profilov, od inženirske in naravoslovno tehnične do družboslovne, politološke in sociološke sfere, vsi pa stremijo k temu, da bi bila sanacija po poplavah čim bolj uspešna in dolgoročna. Prvi dan kongresa so udeleženci spremljali razmišljanja 7 vabljenih predavateljev na temo poplav, suš, rabe vode ter prostorskega načrtovanja, ter prisluhnili kratkim prispevkom 24 avtorjev, ki so se osredotočili na različne aspekte kompleksne problematike upravljanja voda. Predavanja so zatem dopolnili še z dvema zanimivima okroglima mizama na temi »Vodna in okoljska infrastruktura – ko rešitev postane problem« in »Vloga zadrževalnikov in zadrževanja vode za trajnostni razvoj in krepitev družbene odpornosti«, na katerih so sodelovali vidni slovenski strokovnjaki, gospodarstveniki ter predstavniki znanstvene in akademske sfere.

Njihove ugotovitve kažejo, da potrebujemo celovite in dolgoročne vodnogospodarske načrte urejanja oz. upravljanja voda, ki poleg nove rabe voda in vodnih površin ter varstva vodnega okolja za nadaljnji razvoj vključujejo tudi ureditve z obvladovanjem škodnega potenciala, kar pomeni, da bi z manj popustljivosti pri prostorskem načrtovanju in uresničevanju uredb za večjo poplavno varnost morali občutno zmanjšati našo ranljivost. Ključni vprašanji sta kako delovati, da bi te škode zmanjšali, in kako s premišljenimi rešitvami zagotoviti dolgoročnost, da bi se ob spremenjenih podnebnih spremembah lahko bolje odzivali na pojave, ki se vedno pogosteje pojavljajo. Tu sta še urejanje hudournikov in obvladovanje plazov, kar je bilo do sedaj preveč zanemarjeno, ter varovanje naselij, ki so na dnu dolin ali na sotočjih hudourniških in večjih rek. Ne novi zakoni, rešila naj bi nas boljša pripravljenost na te dogodke, ki jih moramo znati predvideti in se odzvati tako, da v čim večji meri ublažimo posledice in škodo. Učiti se moramo na primerih in na osnovi interdisciplinarnih analiz pripraviti ustrezne načrte zaščite. Marsikatero nevšečnost je mogoče ublažiti že s preventivnimi ukrepi, od ozaveščanja, izobraževanja, modeliranja do dolgoročnega načrtovanja upravljanja voda. Preventivne ukrepe lahko štejemo tudi med ukrepe prilagajanja na podnebne spremembe, k tem pa sodijo še večnamenski zadrževalniki in orodja za boljše upravljanje z vodo v prihodnje, ki so bila že razvita v okviru številnih projektov. Stroka je enotna, da so za dolgoročno trajnostno upravljanje vseh voda in za prilagajanje na nove ekstreme potrebni podrobni načrti upravljanja voda oz. upravljanje voda po posameznih porečjih, kot je na primer reka Savinja.

Drugi dan so na kongresu obravnavali še tematiko o stanju, varstvu in biodiverziteti voda, o kateri so svoja spoznanja z udeleženci delili 3 vabljeni predavatelji in 26 avtorjev kratkih prispevkov. Govora je bilo o ekološkem stanju voda, izzivih in perspektivah upravljanja in vladovanja podzemnih voda v Sloveniji ter sonaravnega urejanja voda. V kratkih prispevkih so bile glede na nedavno objavo novih načrtov upravljanja voda v ospredju teme, kot so pitna voda, v kateri zaznavajo vsebnost mikroplastike in gliv, obravnava kopalnih voda, izvajanje meritev na celinskih in morskih vodah, pa tudi prispevki o inovativnih in praktičnih rešitvah, kot so uporaba odvečnih rečnih sedimentov v gradbeništvu, sonaravnih načinih zaščite voda (grajenih ekosistemih) in preprečevanje degradacije vodotokov (odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst). O tem so poglobljeno spregovorili tudi na okrogli mizi z naslovom »Vodonosniki – vodni viri in ekosistemi«.

V zadnjem sklopu »Celovite rešitve, interdisciplinarnost in sodelovanje v mednarodnem prostoru« sta bili na vrsti dve predavanji, ki sta izpostavili potrebo po spremembi načina upravljanja voda – prvo na temo o širših družbenih vidikih upravljanja voda, drugo pa o vlogi civilne družbe v postopkih upravljanja in poseganja v vode, ki vsled veljavnih zakonskih rešitev vodijo v konflikte, saj je civilna družba k sodelovanju povabljena šele v zaključnih fazah projektov ali oblikovanja strateških pristopov. S kratkimi prispevki je na kongresu sodelovalo še 22 avtorjev.

Organizatorji so pozno popoldne v sklepnem delu predstavili še zaključke kongresa, podrobnejše informacije o vsebinah predavanj ter okroglih miz pa bodo po dogodku objavili tudi na spletni strani www.kongresvode.si.

Fotografije: ­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­Črtomir Goznik

Spremembe življenja na Zemlji pomagajo spremljati tudi NASINI sateliti – kako jim to uspeva?

Da igrajo podnebne spremembe vse večjo vlogo pri globalnem upadu biotske raznovrstnosti – raznolikosti življenja na Zemlji, že vemo, toda marsikdaj se nam pojavi vprašanje, kako lahko znanstveniki to sploh zaznajo. Eden od načinov je uporaba satelitov ter podatkov, ki jih ti zberejo.

Tako so prav NASINI sateliti zaznali, da se je občutno zmanjšalo število ptic, kar lahko zaznamo tudi v svoji okolici – se tudi vam dozdeva, da je ptičjega žvrgolenja vse manj? Študija iz leta 2019, ki jo je izvedel Laboratorij za ornitologijo na univerzi Cornell, je ocenila, da so v Severni Ameriki izgubili približno 3 milijarde divjih ptic, kar je 29 % manj kot leta 1970. Glavni vzrok za to so človekove aktivnosti.

Toda prizadete niso le ptice … Poročilo Medvladne platforme o biotski raznovrstnosti ocenjuje, da je ogroženih približno en milijon rastlinskih in živalskih vrst. Na biodiverziteto ter naravno ravnovesje življenja na Zemlji vpliva več dejavnikov, vsem pa je skupno nekaj – človeška aktivnost.

To vključuje izgubo habitatov zaradi krčenja gozdov, sprememb rabe zemljišč in podnebnih sprememb. Naraščajoče globalne temperature, bolj kisli oceani in ekstremni vremenski dogodki – od vročinskih valov in suš do poplav in požarov – hitro spreminjajo globalne ekosisteme. Večji organizmi običajno potrebujejo tisoče do milijone let, da se prilagodijo novim podnebjem, zato je trenutno hitro spreminjanje Zemljinega podnebja pravi pekel.

Kako torej biotsko raznovrstnost spremlja NASA?

NASA sodeluje s partnerji po vsem svetu ter v skoraj realnem času, povezuje satelitske podatke z meritvami na terenu. S pomočjo teh meritev znanstveniki hitro ugotavljajo, kaj se dogaja in kakšen vpliv ima na planet.

Sateliti že desetletja spremljajo spremembe življenja na Zemlji. Satelitski podatki, kot na primer podatki iz programa Landsat in drugih satelitov, skupaj z zemeljskimi podatki, pomagajo znanstvenikom ustvariti celovitejšo sliko tega, kaj se dogaja na planetu in zakaj.

Kako torej vemo, kaj se dogaja z življenjem na Zemlji?

NASA sateliti igrajo ključno vlogo pri zbiranju podatkov o biotski raznovrstnosti iz daljave, pogosto iz orbite. To je tisto, kar imenujemo oddaljeno zaznavanje. Satelitski posnetki, ki se združujejo z zračnimi in terenskimi podatki, pomagajo prikazati, kje rastline in živali živijo in uspevajo v določenem času, kar omogoča dolgoročno sledenje sprememb.

Nova tehnologija oddaljenega zaznavanja lahko pomaga razširiti naš pogled na okolje in uvid v to, kako se spreminja. To vključuje napredovanje satelitov za zbiranje hiperspektralnih podatkov, ki identificirajo sestavo predmeta ali organizma na podlagi njegove interakcije z svetlobo.

S pomočjo podatkov znanstveniki lahko pomagajo ugotoviti, kako okoljske spremembe vplivajo na različne vrste rastlin v ekosistemih. Ta nova spoznanja lahko dopolnijo manjkajoče informacije o tem, kako se ekosistemi spreminjajo zaradi človekovih dejavnosti, zlasti na oddaljenih in težko dostopnih območjih, ter tako zagotavljajo bolj celovito globalno sliko.

Slovenija po izsledkih študije potrebuje kavcijski sistem za embalažo pijač, če želi izpolniti cilje na področju ločenega zbiranja in recikliranja embalaže, so navedli v Združenju industrije pijač. Za uvedbo kavcijskega sistema bo Slovenija po njihovih ugotovitvah potrebovala najmanj 18 mesecev. Predlagajo kavcijo v višini 20 centov.

Kot je pokazala študija, ki jo je za Združenje industrije pijač opravil norveški strokovnjak Ole Lund Haugen, v Sloveniji obstaja tveganje nedoseganja nacionalnih in evropskih ciljev za leti 2025 in 2029 na področju ločenega zbiranja embalaže PET in recikliranja.

“Študija ugotavlja, da kavcijski sistem v Sloveniji potrebujemo za izpolnitev ciljev za leti 2025 in 2029 ter za zagotavljanje zadostnih količin recikliranega materiala za krožno gospodarstvo. Predlaga, da je slovenski kavcijski sistem shema ločenega zbiranja za doseganje ciljev Slovenije in EU, ki bi zagotavljala zadostno količino recikliranega materiala za doseganje sedanjih in prihodnjih ciljev,” so zapisali v združenju, ki deluje v okviru Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS).

Glede na izsledke študije bi morala biti udeležba proizvajalcev pijač obvezna, prav tako bi morala prodajna mesta embalažo pijač prevzemati. “Posebej poudarja, da Slovenija potrebuje en nacionalni sistem, ki ga na neprofitni osnovi vodi tako imenovani administrator. Ta bi bil zadolžen za celotno organizacijo delovanja sistema in upravljanje, vodil pa bi ga odgovorni sektor, to je sektor proizvodnje pijač,” so zapisali.

Vzpostavitev kavcijskega sistema za embalažo SUP je dopolnitev oziroma nadgradnja kavcijskega sistema za embalažo za ponovno polnjenje. “Pomembno je, da je kavcijski sistem transparenten sistem, ki za svojo vzpostavitev zahteva več časa, najmanj 18 mesecev od podelitve licence podjetju administratorju,” so izpostavili.

Potrošnikom bi morala biti kavcija po njihovem prepričanju v celoti povrnjena in prikazana ločeno od maloprodajne cene pijače.

Po predlogu združenja bi kavcijski sistem zajel plastenke PET in pločevinke v kategorijah brezalkoholnih pijač, embalirane vode, sokov in nektarjev, piva ter mešanic na osnovi piva ali vina. Vključeval bi embalažo prostornine od enega decilitra do treh litrov. Predlagajo kavcijo v višini 0,20 evra, za katero se ne bi obračunaval davek na dodano vrednost.

Združenje ob tem predlaga oblikovanje enega osrednjega zbirnega in sortirnega centra v osrednjem delu Slovenije ter dve lokalni središči za prekmurski in primorski del Slovenije. “Treba pa bo izvesti tudi študijo mapiranja trgovin in prodanih prostornin oziroma prevzemnih količin,” so navedli.

Predstavitve izsledkov študije se je udeležil tudi minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer. Kot je povedal, na ministrstvu kavcijski sistem ocenjujejo kot ustrezen ukrep za dosego ciljev na področju embalaže pijač. “Poleg tega zmanjšuje količine odpadkov v okolju, ohranja vire, spodbuja krožno gospodarstvo in preprečuje tudi onesnaževanje s plastiko, kar je velika globalna skrb,” je dejal.

“Sistem ponovno uporabljive embalaže je v preteklosti odlično deloval”

Evropska komisija pa pripravlja tudi posebno uredbo o embalaži, ki predvideva obvezne deleže pijač, ki bodo morale biti na trgu unije v embalaži za ponovno uporabo. “Če kdo misli, da predlog evropske uredbe le spodbuja enakovredne kavcijske sisteme tudi za povratne steklenice, ga vabim, da kupi pivo ali vino v ponovno napolnjeni plastenki ali pločevinki. Brez več povratnih steklenic enostavno ne bomo dosegli zadanih ciljev,” je opozoril Jaka Kranjc iz Ekologov brez meja.

Za oživitev povratne embalaže si prizadevajo tudi v Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS). “Res ne vidimo smisla v tem, da namesto sistema ponovno uporabljive embalaže, ki je v preteklosti že odlično deloval, večino pijač kupujemo v plastenkah, za recikliranje in ponovno izdelavo katerih porabljamo dragocene vire. Pravzaprav bi bilo zelo smelo, če bi povratno embalažo postopno začeli uvajati tudi na drugih področjih,” je ocenil Boštjan Okorn iz ZSP.

Koliko plastenk porabimo v Sloveniji?

Slovenci smo leta 2020 porabili 236 milijonov plastenk za pijače (približno 115 na prebivalca), kar je malo manj kot leta 2019 (257 milijonov plastenk). Ločeno smo jih zbrali približno 63 odstotkov, kar je 11 odstotnih točk manj kot leto poprej.

Še bolj pomenljiv je podatek, da je izvajalcem sortiranja iz mešane odpadne embalaže uspelo »rešiti« (izsortirati) zgolj 8,25 odstotka plastenk, ki so jih nato poslali v reciklažo – a to ne pomeni nujno, da so bile ponovno uporabljene za polnjenje pijač.