V Muzeju za sodobno umetnost Kunsthaus Graz trenutno raziskujejo motiv cvetja kot simbola miru, minljivosti in razsvetljenja. Dve razstavi, ki ju povezuje ta na prvi pogled krhek, a pomenljiv motiv, odpirata razmislek o odnosu med človekom, naravo in sodobno družbo. Na skupinski razstavi 30% Dandelion sodeluje tudi slovenska vizualna umetnica Neja Tomšič.

Naslov razstave izhaja iz misli pionirke bioumetnosti Suzanne Anker, ki opozarja, da si ljudje z rastlinami delimo kar tretjino genskega zapisa. V dialogu s pesmijo Emily Dickinson razstava odpira vprašanje naše povezanosti z rastlinskim svetom. Prav ta povezanost nas lahko uči odprtosti, ponižnosti in odpornosti – vrednot, ki jih sodobni čas pogosto potiska v ozadje. Razstava tako zagovarja bolj pozoren odnos do vsega, kar raste počasi, traja in gradi skupnost.

Poseben poudarek nosi delo Neje Tomšič Manjkajoči deli (The Missing Pieces, 2026). Instalacija se navezuje na zgodbe aleksandrink, slovenskih žensk, ki so v 19. stoletju odhajale na delo v Egipt kot dojilje. Umetnica njihov spomin prepleta z motivom goriškega radiča in ikonografijo antičnih reliefov s Ptuja, kjer so upodobljene dojilje kot zaščitnice družin. S subtilno vizualno govorico odpira vprašanja zgodovinskega spomina in nevidnih ženskih zgodb.

Razstava se umešča tudi v širši kontekst današnjih izzivov – od ekoloških kriz do posledic kolonializma in digitalizacije. V tem okviru številna dela obiskovalca nagovarjajo k premiku perspektive in k ponovnemu razmisleku o tem, kaj pomeni lepota in kako jo razumemo.

Med izpostavljenimi deli je tudi medijska instalacija Circadian Bloom umetnice Anna Ridler, ki s svojo »cvetlično uro« obiskovalca vabi v ritem narave, kjer se cvetovi odpirajo in zapirajo v skladu s ciklom dneva in noči. Sonya Schönberger pa skozi zgodbo trgovine z vrtnicami razkriva kompleksne povezave med cvetjem, globalno ekonomijo in identiteto.

Pomemben del razstave predstavlja tudi participativni projekt Herbarij čustev umetnice Regula Dettwiler, ki obiskovalce vabi, da prispevajo svoje suho cvetje in tako soustvarjajo zbirko osebnih zgodb in spominov.

Razstava 30% Dandelion bo v Gradcu na ogled do 8. novembra. Sočasno si lahko obiskovalci ogledajo tudi razstavo Hybrid Pleasures. Helen Chadwick Supported by Liesl Raff, retrospektivo britanske umetnice Helen Chadwick, ki skozi motiv rastlin raziskuje odnos med telesom, naravo in konstrukcijami ženskosti.

V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave o prelomnem obdobju modernizacije Kopra od 50. do 70. let prejšnjega stoletja. Modernizem je v Istri dobil svojstven zasuk. To je čas, ki še danes deli javno mnenje. Nekateri menijo, da je modernizem staro mesto uničil, drugi vidijo v njem novo vizijo urbanega razvoja.

Ključni mejnik povojnega urbanističnega razvoja Kopra je obdobje med letoma 1957 in 1970. To je čas razvoja pristanišča, stanovanjske gradnje in močnega priseljevanja po eksodusu italijanskega prebivalstva. Prvi urbanistični načrt Kopra je leta 1957 izdelal arhitekt Nikolaj Bežek. Na njem je staro mestno jedro obarvano črno, pojasnjuje Neža Čebron Lipovec.
“To pomeni, da so se leta 57 takratni strokovnjaki in oblasti še zavedali, da je treba, in tako tudi zapišejo, staro mestno jedro ohranjati in vanj posegati izključno v skladu z odgovornimi za spomeniško varstvo.

Bežek je tudi avtor načrta za Semedelo, ki jo imenuje novi Koper, saj je bila predvidena za priseljence. Po njegovi viziji bi Koper imel upravno središče ob vozlišču pri Škocjanu, obstajala pa je tudi ideja letališča na Serminu. Eden pomembnejših arhitektov tistega časa je bil Edo Mihevc. Njegov nebotičnik v starem jedru Kopra je veljal za simbol nove, socialistične oblasti. Začrtal je stanovanjska naselja v Luciji, Šalari in Olmu, pa tudi prepoznavne vrste hiše, še opisuje Čebron Lipovec: “Gradnja z občutkom vendarle za prostor. V historičnem prostoru je imel mogoče malenkost drugače smernice, a vendarle, on je svojo arhitekturo imenoval sredozemska in progresivna.”

Čeprav so mnenja o Mihevcu in njegovem delu še vedno razdeljena, je bila njegova vizija dolgoročna, poudarja Nada Čibej iz Pokrajinskega arhiva: “Ko pogledamo njegovo urbanistično vizijo Kopra, ugotavljamo, da so do danes pravzaprav nehote in nevede izpeljali marsikaj, kar je on takrat snoval na začetku 60. let.”

Razvoj mest so takrat načrtovali celostno in dolgoročno, še dodaja Čebron Lipovec.
“V nasprotju z danes, ko pa vlada popolna stihija. Se trudijo, imamo teoretike, vendar smo, žal, tu še vedno priča investicijskemu urbanizmu, da ne rečemo turbourbanizmu.”

Razstava Koper med zvonikom in žerjavi se bo 15. januarja s svojim drugim delom preselila v Pokrajinski muzej Koper.

“Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma.” S temi besedami je Kajetan Kovič začel pesem Moje mesto, odo svojemu rodnemu Mariboru. Mariborski fotograf Teodor Veingerl pa je njegove verze poustvaril na svojih podobah tega mesta.

Razstava bo na ogled do 30. novembra v avli Univerzitetne knjižnice Maribor.

“Pred dobrega pol stoletja je Kajetan Kovič napisal čudovito odo našemu mestu. Pred slabim desetletjem jo je uglasbila skupina Leonart. Teodor Veingerl pa tokrat isto pesem upodablja v fotografijah. Čeprav so posamezne slike nastale v več kot desetletnem obdobju, avtor pravi, da se je z njihovim izborom skušal natanko – kolikor je le mogoče – držati besedila pesmi,” piše v napovedi.

Teodor Veingerl že vse življenje biva v Mariboru, a v njem vedno znova odkriva nove reči, vredne fotografskega ovekovečenja. “Združil sem podobe mesta z verzi, kot neko ilustracijo pesmi, ki je skorajda alternativna himna Maribora,” je povedal . S fotografskim ilustriranjem pesmi povezuje obe svoji zanimanji – fotografijo in glasbo, kar imenuje “fotoglasbiranje”.

Za razstavo je izbral podobe, ki se ujemajo z besedilom pesmi Moje mesto. Večinoma barvne fotografije večjega formata so različnih tehnik, od ulične do nočne fotografije, tudi opremljene z verzi Kovičeve pesmi, po kateri je naslovljena tudi razstava.

Kajetan Kovič: Moje mesto

Na severu te male domovine je mesto,
kjer sem bil nekoč doma.
Nad njim so nizke gozdnate planine
in dobra volja vedrega neba.

Tam so vse hiše starega spomina
in koder ozke ulice gredo,
ne manjka krčem in ne zmanjka vina
in ne ljudi, ki ga pijo.

Tam je še reka s trdnimi mostovi
in skritimi zelenimi potmi,
za polrazprtimi zidovi
toliko zaljubljenih oči.

In tam je park in v ribniku labodi
in dolg kostanjev drevored,
ki nekam tja v predmestje vodi,
kjer se prične in neha drugi svet.

Na tujem kje so ljubši mi večeri
od utrudljivih jutranjih skrbi,
a tukaj dan z enako mero merim
kot hitri beg ljubezenskih noči.

Ker ko prebiram blažene spomine
dekliških sanj in deškega srca,
vem, da sem bil, da sem, da bom doma
na severu te male domovine.