BIVANJE
Ko industrijski šik postane dom
Priznana arhitektka Sarah Jacoby je preobrazila industrijski videz stanovanja v prijetno gnezdo za petčlansko družino.
Vsak otrok sanja o svojem posebnem prostoru, kjer lahko izrazi svojo osebnost in kjer igrače zavzamejo vsak kotiček. Petčlanska družina iz priljubljene soseske v Brooklynu je izkoristila priložnost za nakup enosobnega stanovanja, kar jim je omogočilo razširitev bivalnega prostora in ustvarjanje unikatnega kotička za otroke. Prenovo stanovanja v prenovljeni loft stavbi je vodila arhitektka Sarah Jacoby iz Queensa, ki je otroške sobe preoblikovala v prijetno zatočišče za vso družino in osvežila skupne prostore.
Pred prenovo sta bili stanovanji ločeni in zastareli. Arhitektka je pojasnila: “Osredotočila sem se na povezovanje obeh enot, pri tem pa sem želela ohraniti občutek zasebnosti med različnimi bivalnimi območji.”

Enoten izgled in prilagodljivost prostorov
Da bi zagotovili enotnost bivalnega prostora, so v vseh skupnih prostorih uporabili enako talno oblogo. Odločila sem se za francoski hrastov parket “Live Sawn” podjetja Hudson Company, ki s svojim toplim odtenkom in subtilno teksturo ponuja idealno osnovo za personalizacijo prostora.
Ob otroških spalnicah so uredili manjši dnevni prostor z modrimi stenami in vgradnimi omarami, ki se raztezajo od tal do stropa. Omarni sistem je bil zasnovan posebej za shranjevanje igrač in družabnih iger, kar pripomore k urejenosti prostora.

Organiziranost in funkcionalnost
Organiziranost je ključnega pomena za vsako družino. V kuhinji in shrambi je arhitektka dodala prilagojene omare za dodatno shranjevanje, kar omogoča skrivanje nereda in zagotavlja red. V novem domačem kabinetu je bila nemeščena knjižna polica z drsno leseno lestvijo, ki ponuja prostor za knjige, družinske fotografije in umetnine.

Osebni slog v spalnicah
Otroške spalnice izražajo osebnost družinskih članov z drznimi vzorci in teksturami. Ena izmed sob je prekrita s tapeto “Brooklyn toile”, druga pa z izrazitim cik-cak vzorcem. V spalnici z roza stenami je živalski vzorec na preprogi igriv poudarek, medtem ko druga soba z večplastnimi preprogami in zelenimi odtenki vnaša svežino in energijo.
Arhitektka je zaključila: “Z uporabo premišljenih oblikovalskih rešitev, personaliziranih elementov in sodobnih dodatkov smo s kolegi ustvarili prijeten, funkcionalen in estetsko dovršen prostor, ki je popolnoma prilagojen potrebam družine.”


Kopalnice kot estetski poudarek
Barviti elementi in vzorci se nadaljujejo tudi v kopalnicah. V glavni kopalnici, ki je bila v celoti prenovljena, so umivalnik v retro slogu dvignili nad talne ploščice, da deluje, kot da lebdi. Armature so izbrane pri podjetju Waterworks, stenske svetilke pa pri lokalnem proizvajalcu In Common With. Svetila so skrbno izbrana, da ne zasenčijo nežno zelenih ploščic, ki prekrivajo stene, prho in samostoječo kad.


Prostor za družinsko življenje
Za to brooklynsko družino je širitev bivalnega prostora na sosednjo enoto pomenila možnost prenove, ki je zadostila vsem potrebam. Družina je pridobila več prostora za igro, dodatne shranjevalne površine in nove kotičke za preživljanje skupnega časa. Rezultat? Funkcionalen in estetsko dodelan dom, v katerem se družinsko življenje lahko odvija v polnem zamahu.

BIVANJE
Ko objekt dobro tesni, se pokaže težava, ki je stranka pogosto ne zna poimenovati
Pri sodobnih gradnjah in prenovah je veliko pozornosti namenjene izolaciji, stavbnemu pohištvu, ogrevanju, hlajenju in energetski učinkovitosti. Objekt mora biti varčen, udoben in brez nepotrebnih izgub.
A ko je hiša ali stanovanje dobro zatesnjeno, se pogosto odpre vprašanje, ki ga investitorji na začetku ne izpostavijo: kaj se zgodi z zrakom v prostoru?
Na papirju je lahko vse pravilno. Okna tesnijo, fasada opravlja svojo nalogo, ogrevanje in hlajenje delujeta. Potem pa se uporabniki pritožujejo, da je zrak težek, da se nabira vlaga, da morajo ves čas odpirati okna ali da se v prostorih preprosto ne počutijo tako dobro, kot bi pričakovali.
Težava ni nujno v slabi izvedbi. Pogosto objekt nima urejenega avtomatskega prezračevanja.
Če uporabnik odpira okna, izgublja toploto pozimi, hladen zrak poleti, v prostor pa spušča še hrup, prah, cvetni prah in vlago. Če jih ne odpira, zrak ostaja ujet v prostoru, raven CO2 raste, vlaga se zadržuje, počutje pa se slabša.
Prezračevalni sistem s pametno diagnostiko zraka za več nadzora
Prezračevalni sistem i-Vent omogoča dovod svežega in odvod izrabljenega zraka, brez potrebe po odpiranju oken. S pomočjo rekuperacije pomaga ohranjati energijsko učinkovitost objekta, saj se zrak ne menja na način, ki bi rušil temperaturno udobje.

Sistem i-Vent se lahko nadgradi z inovativno nadzorno kocko i-Cube, ki kakovost zraka spremlja tam, kjer uporabnik dejansko živi. Zrak namreč ni vedno enak ob rekuperatorju, na hodniku ali v prostoru, kjer družina preživi največ časa.
i-Cube meri raven CO2, vlago in prisotnost hlapnih snovi ter sistemu sporoča, kdaj je treba prezračevanje prilagoditi. To pomeni, da prezračevanje ne deluje samo po občutku ali vnaprej nastavljenem urniku, ampak glede na dejansko stanje v prostoru.
Če se v dnevni sobi zadržuje več ljudi, če se raven CO2 dvigne ali če se v prostoru začne nabirati vlaga, sistem to zazna in se odzove. Uporabniku zato ni treba spremljati kakovosti zraka niti ročno prilagajati delovanja sistema.
Dodana vrednost i-Cube je prav v tem, da prezračevanje postane bolj natančno, bolj prilagojeno prostoru in bolj neopazno za vsakodnevno uporabo. Objekt tako ne ostane samo dobro izoliran in energetsko učinkovit, ampak tudi prijeten za bivanje.

Več informacij o sistemu i-Vent, pametni diagnostiki zraka i-Cube in možnostih vgradnje je na voljo TUKAJ.
BIVANJE
Več kot tretjina Slovencev živi v nezdravih razmerah
Evropa se hkrati sooča s stanovanjsko krizo in podnebnimi pritiski, dejstvo pa je, da bivanjsko okolje potrjeno vpliva na zdravje ljudi. Tudi v Sloveniji več kot tretjina prebivalcev živi v neustreznih razmerah, prenova stavb pa kljub spodbudam ne dosega evropskih ciljev.
Evropejci večino časa preživimo v zaprtih prostorih, zato kakovost bivalnega okolja ni zgolj vprašanje udobja, temveč pomemben dejavnik javnega zdravja. Nova raziskava “Healthy Buildings, Healthy Lives”, ki sta jo pripravila Buildings Performance Institute Europe (BPIE) in podjetje Velux, razkriva, kako prebivalci Evrope doživljajo stavbe, v katerih živijo, delajo in preživljajo svoj prosti čas.


Več kot 50 % zaposlenih meni, da delovno okolje vpliva na njihovo počutje
Podatki iz raziskave dodatno potrjujejo močno povezavo med kakovostjo notranjega okolja in zdravjem. Skoraj 40 % vprašanih meni, da razmere v njihovem domu močno vplivajo na njihovo telesno in duševno počutje, med zaposlenimi pa je ta delež še višji, saj več kot polovica zaposlenih poroča o pomembnem vplivu delovnega okolja na njihovo dobro počutje.
Podobne izzive zaznavamo tudi v Sloveniji. Po podatkih Barometra zdravih domov je več kot tretjina Slovencev izpostavljena vsaj enemu dejavniku nezdravega bivalnega okolja, najpogosteje vlagi oziroma plesni, ki prizadene kar 21 % ljudi. Kot opozarja arhitektka Neža Močnik, se pomen kakovostnega bivalnega okolja pogosto podcenjuje: “Če je posameznik hkrati izpostavljen vlagi, mrazu, hrupu in pomanjkanju svetlobe, je verjetnost za poslabšanje zdravja tudi do štirikrat večja. Zgradbe tako niso več zgolj vprašanje infrastrukture ali energetike, temveč vse bolj postajajo tudi vprašanje javnega zdravja.”
Domovi nam ne nudijo zaščite pred vročinskimi valovi
Številni domovi nam ne nudijo ustrezne zaščite pred vsemi podnebnimi ekstremi. Skoraj polovica (45 %) Evropejcev meni, da njihovo bivališče ni ustrezno prilagojeno vročinskim valovom, medtem ko jih četrtina dvomi o njegovi odpornosti proti mrazu. Kot poudarja raziskava, se situacija ne razlikujejo bistveno med severnim in južnim delom Evrope, kar kaže na širši sistemski izziv prilagajanja stavb podnebnim spremembam. Podobne izzive prebivalci zaznavajo tudi v drugih stavbah, kot so pisarne, šole in bolnišnice.


Tudi v Sloveniji je starost stavbnega fonda nadpovprečna, saj je bil velik delež stavb zgrajen pred sodobnimi standardi energijske učinkovitosti. Več kot 40 % enostanovanjskih hiš je namreč uvrščenih v najslabše energijske razrede, kar se kaže v večjih toplotnih izgubah, višjih stroških bivanja, poleti pa tudi v pregretem bivalnem okolju.
Uporabniki si zelo želijo sprememb, a žal ne poznajo rešitev
Želja po izboljšavah je seveda ogromna, kar šest od desetih vprašanih namreč podpira strožje standarde za načrtovanje in vzdrževanje stavb, ki bi bolje varovali zdravje in dobro počutje. A med podporo in dejanskimi možnostmi za uresničitev teh sprememb zeva vrzel. Kar 70 % Evropejcev namreč ne pozna obstoječih smernic ali standardov za zdrave stavbe, kar kaže na pomanjkanje informacij in komunikacije. Hkrati več kot polovica vprašanih podpira dodatna javna vlaganja ali subvencije za prenove stavb.
Na dom smo preveč navezani, da bi ga zlahka zapustili
Tretjina vprašanih se za prenovo doma ne odloči predvsem zaradi finančnih omejitev. Pomembno vlogo pa ima tudi pomanjkanje znanja o učinkovitih rešitvah ter negotovost, katere izboljšave bi prinesle največji učinek. Raziskava ob tem izpostavlja tudi druge ovire, kot so administrativne zahteve, omejitve pri najemniških stanovanjih in praktični izzivi izvedbe prenov.
Raziskava obenem kaže, da so ljudje močno navezani na svoje domove. Le dobra tretjina bi razmislila o selitvi v bolj zdravo bivališče, večina pa vidi rešitev v prenovi obstoječih stavb. To potrjuje, da je prihodnost bivanja predvsem v izboljševanju obstoječega fonda, ne pa v množični selitvi.


Evropa pod pritiskom, Slovenija zaostaja: brez prenove stavb ni zdrave prihodnosti
Ugotovitve prihajajo v času, ko Evropa vse intenzivneje razpravlja o stanovanjski krizi, prenovi stavbnega fonda in podnebni odpornosti. Razprave poudarjajo potrebo po hitrejši prenovi stavb, ciljanih investicijah in jasnih standardih kakovosti. Podobno velja za Slovenijo, kjer prenova stavb postaja ena ključnih prioritet zelenega prehoda, a kljub spodbudam, predvsem prek Eko sklada, tempo prenov še vedno zaostaja za cilji. Letna stopnja prenove se giblje okoli enega do dveh odstotkov, medtem ko bi morala za doseganje evropskih ciljev znašati približno dva do tri odstotke.
“Stavbe so prostor, kjer živimo, se učimo, delamo in okrevamo. Vplivajo na naše počutje, našo učinkovitost in naše zdravje. Ko stavbe ne delujejo ustrezno, posledice niso abstraktne. Kažejo se namreč v višjih stroških energije, slabšem zdravstvenem stanju in naraščajoči družbeni neenakosti. Zato zdrave stavbe niso le dodana vrednost, temveč temelj odporne, konkurenčne in socialno pravične Evrope,” zaključuje arhitektka Neža Močnik.
Viri:
Arhitektura
Arhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem
Novi zapor v Dobrunjah je zasnovan kot prostorski sistem, ki presega klasično razumevanje zaporniške arhitekture. Arhitekti so zapor obravnavali kot »mesto v malem« in v njegovo zasnovo zavestno vnesli elemente stanovanjske tipologije. Projekt ne naslavlja zgolj prostorske stiske slovenskega zaporniškega sistema, temveč odpira tudi vprašanje, kako lahko arhitektura prispeva k učinkovitejši rehabilitaciji in resocializaciji zaprtih oseb.
Modularna organizacija kot prostorski in socialni eksperiment
Osnovni gradnik zapora v Dobrunjah so moduli, zasnovani za 16 zapornikov, ki tvorijo manjše bivalne enote. Gre za odmik od tradicionalne zaporniške tipologije, saj moduli delujejo kot avtonomne skupnosti z lastno notranjo organizacijo. Modularni pristop je sicer v sodobni zaporniški arhitekturi razširjen, vendar praviloma zaradi racionalizacije gradnje in večje standardizacije varnostnih sistemov.
V primeru Dobrunj modularnost ni bila primarno ekonomsko vodilo. Ključno izhodišče je bilo oblikovanje okolja, ki omogoča delo z manjšimi skupinami zapornikov. »Delo z manjšimi skupinami se v praksi izkazuje za učinkovitejše in prinaša boljše rezultate,« je ob ogledu zapora pojasnil vodja oddelka za varnost Andrej Kužnik.

Ideal skupnosti znotraj strogo nadzorovanega okolja
Zamisel zapora kot bivalne skupnosti ima neizogibno tudi idealistično razsežnost. Arhitekt Davorin Počivašek iz biroja Arhitekti Počivašek Petranovič jo razume kot ponujeno možnost: »Na nek način je idealistično, a zapornikom je treba dati priložnost. Če je ne izkoristijo, je ne.«
Izkušnje iz tujine sicer kažejo, da vzpostavljanje skupnostnih odnosov pogosto otežujejo etnična in kulturna raznolikost zaporniške populacije, ki je značilna predvsem za zapore z velikim deležem zaprtih oseb zaradi mednarodnih kaznivih dejanj.
Prvi natečaj kot formativni projekt biroja
Za biro Počivašek Petranovič ima zapor v Dobrunjah poseben pomen, saj je bil to prvi javni natečaj, na katerega se je novo ustanovljeni biro prijavil – in ga tudi dobil. »Preučevali smo sodobne tuje zapore, a projekt razvijali zelo avtorsko. Veliko mojih prejšnjih izkušenj izhaja iz večstanovanjske gradnje, kar se je neposredno preneslo v zasnovo zapora,« pojasnjuje Počivašek.
Notranja oprema kot del varnostne arhitekture
Modularna zasnova je bila tudi zahteva naročnika. Poleg celic modul vključuje čajno kuhinjo in skupni prostor, namenjen skupnim dejavnostim zapornikov. Celice so predvidene za enega, dva ali tri uporabnike, notranjo opremo pa so po načrtih arhitektov izdelali zaporniki sami.
Pri zasnovi opreme so bile varnostne zahteve izjemno natančne. »Cilj je bil čim manj skritih prostorov. Omare imajo le sprednjo stranico, talno ogrevanje pa nadomešča radiatorje, kjer bi sicer lahko prihajalo do zlorab prostora,« pojasnjuje arhitekt.

Mikrointervencije narave v zaprtem sistemu
Pomembno vlogo pri zasnovi zapora ima tudi stik z naravo, četudi v zelo omejenem obsegu. Avstrijska arhitektka in kriminologinja Andrea Seelich, ki se ukvarja z načrtovanjem zaporov, poudarja pomen neposredne izkušnje narave: možnost sajenja, rasti in skrbi za živo okolje ima dokazano pozitiven učinek na psihofizično stanje zapornikov.
V Dobrunjah so ti principi udejanjeni v manjših atrijih, ki jih uporablja po 32 zapornikov iz dveh modulov. Vegetacija je namenoma nizka, kar je del varnostnega koncepta, obenem pa ohranja osnovni stik z naravnimi elementi.
Program, ki se bo oblikoval skozi rabo
Zapor vključuje tudi zunanje visoke grede, športne površine in telovadnico, ki bo občasno služila kot sodna dvorana. Arhitekti opozarjajo, da se bo dejanski način uporabe teh prostorov pokazal šele skozi čas. »Takšnih prostorov v slovenskih zaporih doslej ni bilo, zato se bo morala praksa uporabe šele razviti,« ocenjujejo.
Pomemben programski del zapora so delavnice, namenjene pridobivanju poklicnih znanj, ter večnamenski verski prostor za različne veroizpovedi. Dvodelni prostor z zenitalno svetlobo iz stropne odprtine deluje kot eden redkih izraziteje kontemplativnih ambientov v kompleksu.

Tehnološki preskok in prostorske omejitve predstavitve
Zapor v Dobrunjah bo najnaprednejši objekt v slovenskem zaporniškem sistemu, kjer številne ustanove še vedno delujejo v stavbah, prvotno namenjenih drugim programom. Pri pripravi televizijskega prispevka o arhitekturi nadzora so veljale stroge omejitve: snemanje vseh prostorov ni bilo dovoljeno, prav tako ni bilo mogoče uporabiti zračnih posnetkov kompleksa.
Arhitektura proti monotoniji zaprtja
Načrtovanje zaporov sodi med najzahtevnejše arhitekturne naloge, saj gre za okolja, ki dolgotrajno in celostno oblikujejo življenje uporabnikov. Andrea Seelich poudarja pomen razgleda, materialnosti in barvne raznolikosti: bolj kot je prostor utesnjen, pomembnejši postane pogled navzven in raznolikost zaznav.

Monotonijo razbijajo tudi obiski. Zapor v Dobrunjah bo deloval po sistemu nagrajevanja za sodelovanje v rehabilitacijskem procesu in bo omogočal obiske v posebej urejenih apartmajih za partnerje in družine. A kot poudarjajo sogovorniki, arhitektura sama ni dovolj. Je zgolj okvir, znotraj katerega odločilno vlogo igrajo ljudje – zaporniki, osebje ter način dela in vodenja ustanove.
-
Dizajn2 meseca nazajDesignEuropa 2026: med finalisti tudi slovensko podjetje
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajPrenova ptujske grajske žitnice še vedno brez premika
-
Slovenija1 mesec nazajDostopne slovenske plaže: novosti za invalide na Obali
-
Arhitektura2 meseca nazajPlečnikove nagrade letos zaznamovali prenova čolnarne na Bledu, vipavski trg in Hiša B2
-
Arhitektura2 meseca nazajPariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto
-
Arhitektura1 mesec nazajStoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje
-
Arhitektura2 meseca nazajRadovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine
-
DEDIŠČINA1 mesec nazajBled v središču mednarodnih razprav o prihodnosti kulturne dediščine

