V prostoru nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki so zaživela dela slikarke Ane Sluga, ki s svojimi prepoznavnimi figurami – največkrat ženskimi liki – obiskovalca povabijo v intimne prizore notranjih stanj, zamolčanih odnosov in subtilnih razmerij moči.

V Galeriji Božidar Jakac – Muzeju moderne in sodobne umetnosti bodo nocoj ob 19. uri odprli razstavo z naslovom Fragile, na kateri umetnica predstavlja novejši opus. V ospredju njenega ustvarjanja je razmislek o krhkosti sodobnih družbenih odnosov ter negotovem položaju posameznika v času informacijske prenasičenosti.

S prečiščeno in stilizirano figuraliko Ana Sluga prav skozi odsotnost odvečnih detajlov ustvarja izrazito psihološko napetost in občutek rahle tesnobe vsakdana, ki zaznamuje sodobni čas. Vizualne, prostorske in idejne poudarke povezuje v ambientalno postavitev, ki z razstavnim prostorom vzpostavlja premišljen dialog ter gledalca nagovarja na več ravneh.

Postavitev v nekdanji samostanski cerkvi odpira vprašanja, kako sploh poiskati ustrezen likovni jezik za upodobitev resničnosti prve četrtine 21. stoletja – obdobja, ki ga zaznamujejo negotovost, preobremenjenost z informacijami in vse bolj krhki medosebni odnosi.

V njenem opusu posebej izstopajo portreti žensk, ki niso klasične upodobitve družbenih vlog ali ustaljenih konvencij, temveč univerzalni odsevi neizrečenih odnosov in komaj zaznavnih premikov moči med posamezniki.

Kot poudarjajo v galeriji, razstavljena dela skozi metaforične poudarke posegajo tudi v temeljna eksistencialna vprašanja o vlogi posameznika v sodobni družbi ter o razmerju med skupnostjo in posameznikom.

Ana Sluga je leta 2004 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, magistrski študij slikarstva pa je poleg ljubljanske akademije opravljala tudi na Akademiji umetnosti v Talinu v Estoniji. Od leta 2003 aktivno deluje na slovenskem in mednarodnem umetniškem prizorišču. V svojem ustvarjanju se posveča stiliziranim in metaforičnim podobam sodobnega vsakdana, ki jih oblikuje z značilno ploskovno slikarsko govorico, čistimi barvnimi površinami ter tudi z uporabo drugih umetniških medijev in pristopov. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Razstava bo v nekdanji samostanski cerkvi na ogled do 26. avgusta.

V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled občasna razstava Adria za vedno, ki predstavlja 58 let delovanja letalske družbe Adria Airways – od njene ustanovitve leta 1961 do zadnjega poleta leta 2019. Razstava je umeščena na muzejsko ploščad, kjer bodo razstavni panoji na ogled do 10. maja.

V muzeju so podobno tematiko obravnavali že pred petnajstimi leti z razstavo Adria 50 – dovoljenje imate za vzlet. Tokratna postavitev celoviteje predstavlja razvoj, vzpone in pomen družbe, ki je desetletja pomembno zaznamovala slovenski prostor ter gradila prepoznavnost države v mednarodnem okolju. Razstava hkrati ohranja spomin na pomembno poglavje slovenske letalske dediščine.

Razstavni panoji so zasnovani kronološko in sledijo ključnim obdobjem razvoja družbe: od začetkov pod imenom Adria Aviopromet, uvedbe čarterskih poletov ter oblikovanja prvih letalskih posadk in vzpostavitve baze na letališču Brnik, do modernizacije flote v obdobju podjetja Inex Adria Aviopromet. Predstavljen je tudi razvoj tovornega prometa in letalske šole, pa tudi preoblikovanje družbe v nacionalnega letalskega prevoznika po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 ter njena vključitev v mednarodno združenje Star Alliance.

Poseben poudarek razstava namenja zaposlenim – letalskim posadkam, tehničnemu osebju in drugim sodelavcem, katerih strokovnost, predanost in pripadnost so pomembno soustvarjali identiteto podjetja.

Stečaj družbe leta 2019 je pomenil konec njenega delovanja in izgubo številnih delovnih mest. Kljub temu pa znanje, izkušnje in profesionalnost zaposlenih ostajajo pomemben del dediščine Adrie Airways, ki jo razstava ohranja kot del kolektivnega spomina.

V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave o prelomnem obdobju modernizacije Kopra od 50. do 70. let prejšnjega stoletja. Modernizem je v Istri dobil svojstven zasuk. To je čas, ki še danes deli javno mnenje. Nekateri menijo, da je modernizem staro mesto uničil, drugi vidijo v njem novo vizijo urbanega razvoja.

Ključni mejnik povojnega urbanističnega razvoja Kopra je obdobje med letoma 1957 in 1970. To je čas razvoja pristanišča, stanovanjske gradnje in močnega priseljevanja po eksodusu italijanskega prebivalstva. Prvi urbanistični načrt Kopra je leta 1957 izdelal arhitekt Nikolaj Bežek. Na njem je staro mestno jedro obarvano črno, pojasnjuje Neža Čebron Lipovec.
“To pomeni, da so se leta 57 takratni strokovnjaki in oblasti še zavedali, da je treba, in tako tudi zapišejo, staro mestno jedro ohranjati in vanj posegati izključno v skladu z odgovornimi za spomeniško varstvo.

Bežek je tudi avtor načrta za Semedelo, ki jo imenuje novi Koper, saj je bila predvidena za priseljence. Po njegovi viziji bi Koper imel upravno središče ob vozlišču pri Škocjanu, obstajala pa je tudi ideja letališča na Serminu. Eden pomembnejših arhitektov tistega časa je bil Edo Mihevc. Njegov nebotičnik v starem jedru Kopra je veljal za simbol nove, socialistične oblasti. Začrtal je stanovanjska naselja v Luciji, Šalari in Olmu, pa tudi prepoznavne vrste hiše, še opisuje Čebron Lipovec: “Gradnja z občutkom vendarle za prostor. V historičnem prostoru je imel mogoče malenkost drugače smernice, a vendarle, on je svojo arhitekturo imenoval sredozemska in progresivna.”

Čeprav so mnenja o Mihevcu in njegovem delu še vedno razdeljena, je bila njegova vizija dolgoročna, poudarja Nada Čibej iz Pokrajinskega arhiva: “Ko pogledamo njegovo urbanistično vizijo Kopra, ugotavljamo, da so do danes pravzaprav nehote in nevede izpeljali marsikaj, kar je on takrat snoval na začetku 60. let.”

Razvoj mest so takrat načrtovali celostno in dolgoročno, še dodaja Čebron Lipovec.
“V nasprotju z danes, ko pa vlada popolna stihija. Se trudijo, imamo teoretike, vendar smo, žal, tu še vedno priča investicijskemu urbanizmu, da ne rečemo turbourbanizmu.”

Razstava Koper med zvonikom in žerjavi se bo 15. januarja s svojim drugim delom preselila v Pokrajinski muzej Koper.