Arhitektura
Razstava SLOWOODLIFE – Bivanje z lesom 2021

Na najvidnejših mestih po Sloveniji širimo zavest o prednostih bivanja z lesom, kakovostni leseni gradnji in dizajnu iz lesa.
Na pot po Sloveniji je včeraj krenila razstava “Bivanje z lesom – SLOWOODLIFE”. Po otvoritvenem dogodku v Kranju je te dni na ogled v Supernovi Qlandiji Kamnik. Že 28. julija nadaljuje pot v City Park Celje in potem naprej po najbolj obiskanih slovenskih lokacijah.
“Razstava SLOWOODLIFE – Bivanje z lesom” že več let prispeva k prepoznavanju lesa kot gradbenega in oblikovalskega materiala, ki daje priložnost za izdelavo tako hiš iz lesa kot estetsko dovršenega pohištva oziroma opreme za delo in bivanje. Spodbuja pozitivni odnos do lesa, popularizira kulturo gradnje in rabe lesa ter omogoča kakovostnim proizvajalcem, arhitektom, ponudnikom, oblikovalcem in projektantom, da predstavijo svoje reference širši javnosti.

Na razstavi so predstavljeni najbolj kakovostni slovenski ponudniki lesene gradnje, pohištva in izdelkov iz lesa; vseslovenski road-show dogodek predstavlja izbor kakovostnih lesenih produktov in objektov, postavljenih v različnih geografskih in ekonomskih okoljih; poleg arhitekturne in vsebinske zasnove stanovanjskih, javnih, poslovnih in turističnih objektov, namenja prostor in dialog dizajnerski leseni opremi prostorov, pohištvu in projektom v lesu.
Razstava je večjezična, s slovenskimi, angleškimi in nemškimi vsebinskimi opisi.
Kje jo lahko najdete?
Razstava poteka na najbolj frekventnih lokacijah po vsej Sloveniji: Supernova Kranj, Supernova Kamnik (kjer se nahaja pravkar), City Park Celje, Bobrov center Rogaška Slatina, Aleja – trgovski center Ljubljana, Supernova Nova Gorica, Europark Maribor, City park BTC Murska Sobota …
V digitalni obliki je na ogled tudi na multimedijskem portalu SLOWOODLIFE. Na tem spletnem mestu je objavljena tudi časovnica po zgoraj naštetih lokacijah.
OB OTVORITVI RAZSTAVE V KAMNIKU (5. JULIJA 2021) SO POVEDALI:
Liljana Vogrinec, direktorica podjetja SLOWOODLIFE, d. o. o.: “Razstava Bivanje z lesom je knjiga zgodb z zelo raznoliko vsebino. Govorijo o dizajnu, estetiki, funkcionalnosti in kakovosti bivanja, imajo pa eno samo rdečo nit: uporabo lesa, naravnega materiala, ki ga imamo v Sloveniji v izobilju.”
Danilo Anton Ranc, generalni direktor Direktorata za lesarstvo, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo RS: “Slovenija je dežela lesa, bogate in še žive dediščine gradnje iz lesa, pa tudi najsodobnejših tehnologij, lesne industrije in dizajna iz lesa. Kot ekološko prijazna surovina z izjemno širokim naborom lastnosti in uporabnosti predstavlja vrhunski material za industrijsko predelavo. Zaradi estetskih, strukturnih in okoljskih značilnosti je eden najpomembnejših materialov, ki omogoča gradnjo stanovanjskih, javnih in gospodarskih objektov pa tudi izdelavo pohištva in modernih oblikovnih izvedb dizajna za sodobnega uporabnika.”
Dr. Tomaž Kostanjevec, direktor javne agencije SPIRIT Slovenija:”Slovenci ohranjamo bogata tradicionalna znanja o obdelavi lesa, pospešeno razvijamo najnovejše tehnologije, v ospredje pa vse pogosteje postavljamo tudi odličnost oblikovanja. Prepričan sem, da lahko s takim pristopom, predvsem pa s premišljeno, kreativno in trajnostno uporabo lesa, ki vodi k inovativnim in funkcionalnim rešitvam, ustvarimo blagovne znamke, izdelke in storitve najvišje vrednosti, ki bodo svoj uspeh potrdile tako doma kot v tujini.”
Dušan Waldhütter, urednik in soustanovitelj portala SLOWOODLIFE: “Uporaba lesa na številnih področjih bivanja izpričuje štiri zgodbe, ki so nas zelo pomembne. V nacionalnem pogledu je les strateško pomembna naravna dobrina, v gospodarskem pogledu nudi les številne poslovne priložnosti našim podjetjem, ki jih lahko udejanjajo tako na domačem ko tujih trgih. V uporabniškem pogledu nam daje les izdelke, ki v vseh segmentih povečujejo kakovost bivanja, nenazadnje pa nam v okoljskem pogledu nudi priložnost za razogličenje. Les torej slovenski družbi prinaša izjemne koristi in bi jih še več, če bi ga še bolj uporabljali.”
O RAZSTAVI NA KRATKO:
Organizacija in izvedba: SLOWOODLIFE, d. o. o.
Pokrovitelji razstave: Direktorat za lesarstvo, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo RS, in javna agencija SPIRIT Slovenija; Partner razstave: Geberit
Arhitektura
Prefinjen paviljon, v katerem deluje mobilna pošta, sredi Trga sv. Petra v Vatikanu

Stekleni paviljon, ki poleg poštne službe vključuje tudi filatelistično ponudbo, subtilno vstopa v prostor Trga sv. Petra v Rimu, kjer vzpostavlja dialog z monumentalno Berninijevo kolonado.
Mobilno pošto Vatikana sta za jubilejno leto 2025 zasnovala arhitekturni studio AMDL Circle in Michele De Lucchi kot mnogokotno arhitekturno strukturo, ki se v eni najbolj prepoznavnih javnih površin na svetu – na Trgu sv. Petra – umešča z izrazitim občutkom za prostor in simboliko.
Postavljena v neposredni bližini Berninijeve kolonade iz 17. stoletja, je lahka in začasna struktura oblikovana z lastno estetsko in tehnično identiteto, hkrati pa z globokim spoštovanjem do arhitekturno in zgodovinsko izjemno pomembnega konteksta, ki predstavlja enega ključnih simbolov krščanstva.

Projekt uteleša raziskovanje začasne arhitekture, ki v duhu AMDL Circle išče ravnotežje med sodobnimi potrebami hitro spreminjajoče se družbe in občutljivim vklapljanjem v obstoječe prostorske okoliščine. Objekt je bil javnosti predstavljen decembra – le nekaj dni pred tem, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike. Mobilno pošto je naročila družba Poste Italiane, ki jo je nato podarila Poste Vaticane.
Dialog med sodobnimi materiali in zgodovinskim prostorom
Paviljon se nahaja v delu kolonade pod Charlemagneovim krilom in se z zgodovinsko kamnito arhitekturo povezuje preko skrbno izbranih materialov, kot so les, bron in steklo. Konstrukcija je zasnovana kot montažni sistem, ki omogoča hitro sestavo in razstavo – celoten objekt je mogoče postaviti ali razstaviti v 48 urah. Vsebuje tako filatelistično razstavo kot poštno poslovalnico ter tako združuje funkcijo razstavnega prostora in javne storitve.

Zgradba ne vključuje nobenih arhitekturnih ovir, popolnoma je dostopna vsem uporabnikom. Osnovni tloris ima šestnajst stranic, konstrukcijski elementi so izdelani iz lesa z zaključki iz kovine, zunanji ovoj pa je popolnoma zastekljen, kar omogoča stalno vizualno povezanost med notranjostjo paviljona in trgom. Vrh paviljona zaključuje lebdeča strešna plošča iz kovine v bronastem odtenku, ki nudi zavetje okoli celotnega oboda. Vhod je oblikovan iz enakega materiala.
Modularna notranjost – med funkcionalnostjo in doživetjem
Notranjost paviljona združuje razstavni prostor za filatelistične zbirke in poštne storitve. Razporeditev je zasnovana z uporabo premičnih sten iz navpičnih lesenih letvic, ki omogočajo prilagodljivo členitev prostora brez popolne ločitve posameznih območij.
Vitrina za filatelistične eksponate poteka v krožnem gibanju in vodi do treh pultov – dveh za prodajo filatelističnih izdelkov ter enega za klasične poštne storitve. Sledijo namensko oblikovane mize za svetovanje in osrednji prostor za udobno čakanje.

Naravna svetloba se prek prosojnega ovoja bogato razliva po prostoru, medtem ko enakomerna umetna osvetlitev zagotavlja optimalno osvetljenost skozi ves dan. Notranja oprema iz lesa, zasnovana po meri, v prostoru ustvarja topel, nevtralen ambient in hkrati odraža identiteto znamke Poste Italiane, za katero je interier posebej oblikoval AMDL Circle.
Paviljon s svojo transparentno zasnovo ponuja izjemne poglede na trg, baziliko in kolonado, ter s tem deluje tudi kot razgledna točka – prostor, kjer obiskovalec ob opravkih doživi tudi arhitekturno in duhovno veličino kraja.
Lokacija: Rim (Italija)
Leto izvedbe: 2024
Avtorji: AMDL Circle in Michele De Lucchi
Projektna ekipa: Angelo Micheli, Giacomo Nava (vodilni arhitekt), Alessandro Bonfiglio, Alberto Nason, Emanuele Maria Novembre, Marta Provenzano
Foto: Alberto Novelli


Arhitektura
Pritzkerjeva nagrada 2025 kitajskemu arhitektu Liu Jiakunu

Danes je prestižno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo 2025 prejel kitajski arhitekt Liu Jiakun, izjemen ustvarjalec iz Chengduja, ki v svojih projektih poudarja človeka in kakovost vsakdanjega življenja.

Arhitektura v službi skupnosti in kakovosti bivanja
69-letni arhitekt in ustanovitelj biroja Jiakun Architects je v svoji več kot štiri desetletja dolgi karieri zasnoval več kot 30 arhitekturnih projektov po vsej Kitajski. Njegovo delo zajema akademske in javne stavbe, kulturne in komercialne prostore ter urbanistične projekte. Ne glede na tipologijo pa Liu s svojimi deli vedno prispeva k javnemu prostoru—včasih na nepričakovane, a izjemno pozitivne načine.
“Arhitektura bi morala nekaj razkriti—abstrahirati, destilirati in narediti vidne edinstvene značilnosti lokalnega prebivalstva,” je v izjavi poudaril Liu. “Ima moč oblikovati vedenje ljudi in ustvarjati atmosfero, ki ponuja občutek miru in poezije, vzbuja sočutje in plemenitost ter krepi občutek skupnosti.”
Od muzejskih prostorov do urbanističnih rešitev
Liu je po Wang Shuju (2012) šele drugi kitajski arhitekt, ki je prejel to prestižno nagrado. Ves čas svojega ustvarjanja ostaja zvest svoji domovini, kjer oblikuje arhitekturo za lokalno okolje in skupnost. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so:

- Muzej kamnitih skulptur Luyeyuan (2002, Chengdu) – kjer tradicionalni vrt prepleta z brutalističnim betonskim razstavnim prostorom.
- Oddelek za kiparstvo na Sichuanski likovni akademiji (2004, Chongqing) – rjasto obarvana zgradba, katere zgornji nivoji so razprti navzven, da študentom zagotavljajo čim več naravne svetlobe in svežega zraka.
- Trgovsko dvorišče West Village (2015, Chengdu) – obsežen mestni blok, v središču katerega se nahaja skupnostno športno igrišče.
- Muzej cesarskih opekarniških peči v Suzhouju (2016) – sodobna interpretacija tradicionalnega opečnatega gradiva, ki je v središču njegove razstavne vsebine.
- Prenova jamskega kompleksa Tianbao Cave District v Erlang Townu (2021, Luzhou) – arhitektura, ki črpa iz tradicije kitajskih paviljonov ter s subtilno intervencijo razkriva in hkrati skriva nove strukture za obiskovalce največjih skladišč žganih pijač na svetu.
Spoštovanje tradicije in inovativnost v arhitekturi
Pritzkerjeva nagrada je potrditev Liu Jiakunove arhitekturne filozofije, ki združuje spoštovanje tradicije, človeško toplino in sodobno inovativnost, ter njegovo zavezanost k ustvarjanju arhitekture, ki presega zgolj funkcionalnost in postaja sestavni del družbenega in kulturnega tkiva prostora.
“V svetu, ki nenehno ustvarja brezkončne monotone obrobne predele, je našel način, kako oblikovati kraje, ki hkrati delujejo kot stavba, infrastruktura, krajina in javni prostor,” je o delu Liu Jiakuna dejal predsednik žirije Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo in nagrajenec leta 2016, Alejandro Aravena. “Njegovo delo ponuja pomembne namige o tem, kako se soočiti z izzivi urbanizacije v obdobju hitro rastočih mest.”

Opeke ponovnega rojstva – arhitektura s kulturnim pomenom
Poleg tega, da arhitekturo uporablja za ustvarjanje skupnosti, zaščito estetskega konteksta in dediščine ter vključevanje krajine v podeželsko in urbano okolje, Liujevi projekti ustvarjajo tudi poetično interakcijo med svetlobo, senco in materiali. Pri izbiri materialov daje prednost lokalnim virom, ki podpirajo tradicionalno obrt, ter posega po surovinah z otipljivo teksturo in vidnimi nepravilnostmi, ki njegovim stavbam dodajo značaj.
V trgovskem kompleksu West Village je na primer vgrajen material, ki ga arhitekt imenuje “opeke ponovnega rojstva” – okrepljena gradbena masa, ki jo je razvil z mešanjem ruševin potresa v Wenchuanu leta 2008 s cementom in lokalnimi pšeničnimi vlakni. Te opeke niso le trdnejše in bolj ekonomične od klasičnih, ampak nosijo tudi močno kulturno simboliko.

Liu je ta material prvič uporabil že leta 2009 v Chengduju, le 80 kilometrov od epicentra uničujočega potresa z magnitudo 7,9, kjer je ustvaril svoje najmanjše, a globoko pomenljivo delo – spominski paviljon Hu Huishan. Ta intimni arhitekturni objekt, oblikovan v podobi begunskega šotora, je posvečen najstniški deklici, ki je izgubila življenje v naravni katastrofi. S tem spomenik ni le intimna posvetitev posamezniku, temveč tudi kolektivni opomnik na tragedijo, ki je zaznamovala skupnost.

Od risanja in pisanja do arhitekture
Liu Jiakun, ki se je rodil v Chengduju, sprva ni načrtoval arhitekturne kariere. V mladih letih so ga bolj privlačili risanje in pisanje. Pri 17 letih je v okviru programa Zhiqing (“izobražena mladina”) delal kot kmečki delavec na kitajskem podeželju, nato pa je bil leta 1978 sprejet na Inštitut za arhitekturo in inženirstvo v Chongqingu.
Po diplomi je sprva delal pri državnem inštitutu za arhitekturno načrtovanje in raziskave v Chengduju, nato pa se preselil v Tibet in začasno zapustil arhitekturo. Leta 1993 je v Šanghajskem umetnostnem muzeju obiskal samostojno razstavo svojega nekdanjega sošolca Tanga Hue, kar je v njem ponovno zanetilo strast do arhitekture kot oblike osebnega izražanja.
Liu je leta 1999 v rodnem Chengduju ustanovil svoj biro, Jiakun Architects, in od takrat arhitekturo uporablja kot orodje za gradnjo skupnosti, navdihovanje sočutja in povzdigovanje človeškega duha, kot je zapisala žirija Pritzkerjeve nagrade.
Arhitektura
Šolski kompleks San Giusto: prostor za inkluzijo in dostopnost

Perforirana kovinska fasada in poglobljeni okenski okvirji poudarjajo industrijski značaj stavbe ter odražajo arhitekturno identiteto Prata.

Natančna pozornost do inkluzivnosti in raznolikih izobraževalnih potreb učencev je ključno izhodišče projekta arhitekturnega biroja Colucci & Partners, ki je zasnoval novo srednjo šolo v okviru šolskega kompleksa San Giusto v Pratu.
Šola je oblikovana kot dostopen in prilagodljiv učni prostor, hkrati pa deluje kot orientacijska točka skupnosti. Njena kompaktna in preprosta volumetrija odseva industrijsko preteklost tega toskanskega mesta. Stavba je umeščena med več obstoječih izobraževalnih objektov, pri čemer arhitekturna zasnova upošteva kontekstualne omejitve in vizualno navezavo na okolico.

Arhitekturna zasnova: lahkotnost in industrijska identiteta
Arhitekturna ekipa je fasado obravnavala kot valovito, perforirano kovinsko oblogo, ki kot lahkotna tkanina prekriva preprost in racionalno oblikovan volumen. Ta se naslanja na modularne betonske panele, ki tvorijo osnovo objekta. Poglobljeni okenski okvirji dodatno členijo fasado in ustvarjajo igro svetlobe ter senc, kar prispeva k vizualni plastičnosti stavbe.
Prostorska organizacija in funkcionalnost
Stavba obsega dve etaži s skupno 1189 m² bruto tlorisne površine.
V pritličju se nahaja:
- dvovišinski vhodni prostor,
- recepcija,
- pet učilnic za splošni pouk,
- prilagodljiv učni prostor za učence s posebnimi potrebami,
- sanitarije
- stopnišče, ki vodi v zgornje nadstropje.
V nadstropju se nahaja:
- pet dodatnih učilnic,
- širok komunikacijski prostor,
- zbornica z arhivom,
- sanitarije.

Zunanja ureditev vključuje tlakovano območje z drevesi in sedeži, ki učencem nudi prostor za sprostitev pred in po pouku.
Konstrukcijska in materialna zasnova
Nosilna konstrukcija stavbe temelji na platformni leseni gradnji, pri čemer so tako vertikalni kot horizontalni elementi podprti z armaturnobetonskimi temelji, položenimi na podlago iz zbitih kamnitih agregatov. Neprozorni zunanji deli fasade so izolirani z visokogostotnimi mineralnimi volnenimi paneli, kar zagotavlja odlično energetsko učinkovitost.

Kovinska perforirana fasada se dopolnjuje s podnožjem in okenskimi okvirji iz vlaknocementa, ki je uporabljen tudi za poglobljene dele fasade. Takšna materialna izbira ustvarja občutek lahkotnosti in transparentnosti, hkrati pa subtilno referira na industrijsko dediščino Prata.
Steklene površine so izvedene s toplotno prekinjenimi aluminijastimi okvirji, opremljene z nizkoemisijskim, solarno zaščitenim steklom, ki zmanjšuje toplotne dobitke in optimizira energijsko učinkovitost stavbe.
V notranjosti prevladujejo naravni, ekološki materiali, kot so keramične ploščice v sanitarijah, dvojne mavčne stene, viseče strope iz lesenih vlaknenih plošč, porcelanasta kamnita tla.

PODATKI O PROJEKTU:
- Arhitektura: Colucci&Partners
- Lokacija: Prato, Italija
- Leto izvedbe: 2024
- Bruto tlorisna površina: 1189 m²
- Glavni izvajalec: E.CO.RES.
- Foto: Carlotta Di Sandro
-
Arhitektura1 mesec nazaj
Šolski kompleks San Giusto: prostor za inkluzijo in dostopnost
-
Arhitektura1 mesec nazaj
Beneški bienale 2025: “Inteligenca. Naravno. Umetno. Kolektivno.”
-
DOGODKI2 meseca nazaj
Slovesna otvoritev Evropske prestolnice kulture 2025 v Novi Gorici in Gorici
-
ZANIMIVOSTI2 meseca nazaj
Bo Maribor dobil prvi Hard Rock Hotel v Sloveniji?
-
Arhitektura1 mesec nazaj
Bo v Ljubljani zrasla futuristična 100-metrska stolpnica?
-
Arhitektura1 mesec nazaj
Koper dobiva novo kulturno središče: Začetek obnove zgodovinske stavbe Libertas
-
OKOLJE2 meseca nazaj
Po pozivih okoljevarstvenikov je Zavod GO! 2025 odločno zanikal sodelovanje s podjetjem Alpacem
-
DOGODKI2 meseca nazaj
Predstavljen program EPK-ja v Novi Gorici, ki se bo slovesno začel 8.februarja