“Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma.” S temi besedami je Kajetan Kovič začel pesem Moje mesto, odo svojemu rodnemu Mariboru. Mariborski fotograf Teodor Veingerl pa je njegove verze poustvaril na svojih podobah tega mesta.

Razstava bo na ogled do 30. novembra v avli Univerzitetne knjižnice Maribor.

“Pred dobrega pol stoletja je Kajetan Kovič napisal čudovito odo našemu mestu. Pred slabim desetletjem jo je uglasbila skupina Leonart. Teodor Veingerl pa tokrat isto pesem upodablja v fotografijah. Čeprav so posamezne slike nastale v več kot desetletnem obdobju, avtor pravi, da se je z njihovim izborom skušal natanko – kolikor je le mogoče – držati besedila pesmi,” piše v napovedi.

Teodor Veingerl že vse življenje biva v Mariboru, a v njem vedno znova odkriva nove reči, vredne fotografskega ovekovečenja. “Združil sem podobe mesta z verzi, kot neko ilustracijo pesmi, ki je skorajda alternativna himna Maribora,” je povedal . S fotografskim ilustriranjem pesmi povezuje obe svoji zanimanji – fotografijo in glasbo, kar imenuje “fotoglasbiranje”.

Za razstavo je izbral podobe, ki se ujemajo z besedilom pesmi Moje mesto. Večinoma barvne fotografije večjega formata so različnih tehnik, od ulične do nočne fotografije, tudi opremljene z verzi Kovičeve pesmi, po kateri je naslovljena tudi razstava.

Kajetan Kovič: Moje mesto

Na severu te male domovine je mesto,
kjer sem bil nekoč doma.
Nad njim so nizke gozdnate planine
in dobra volja vedrega neba.

Tam so vse hiše starega spomina
in koder ozke ulice gredo,
ne manjka krčem in ne zmanjka vina
in ne ljudi, ki ga pijo.

Tam je še reka s trdnimi mostovi
in skritimi zelenimi potmi,
za polrazprtimi zidovi
toliko zaljubljenih oči.

In tam je park in v ribniku labodi
in dolg kostanjev drevored,
ki nekam tja v predmestje vodi,
kjer se prične in neha drugi svet.

Na tujem kje so ljubši mi večeri
od utrudljivih jutranjih skrbi,
a tukaj dan z enako mero merim
kot hitri beg ljubezenskih noči.

Ker ko prebiram blažene spomine
dekliških sanj in deškega srca,
vem, da sem bil, da sem, da bom doma
na severu te male domovine.

Na promenadi Mestnega parka v Mariboru bo do 30. novembra na ogled razstava »Arhitekt Ivan Vurnik: nekoč in danes, 1884–2024«, posvečena enemu najvplivnejših slovenskih arhitektov 20. stoletja. Vurnik, ustanovni profesor ljubljanske arhitekturne šole, inovator in raziskovalec arhitekturne identitete, velja za osrednjo osebnost slovenskega modernizma.
Eden od namenov razstave je osvetliti, kako izrazito je njegovo delo vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli in prakse.

Razstava, ki je nastala ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, prikazuje tako arhitektova najvidnejša kot tudi manj znana dela. Obiskovalci si jih lahko ogledajo prek reprodukcij originalnih načrtov, arhivskih posnetkov in sodobnih fotografij arhitekturnega fotografa Mirana Kambiča.
Kot so zapisali v Umetnostni galeriji Maribor (UGM), fotografije današnjega stanja “izražajo odnos uporabnikov do arhitekture – njeno ohranjanje, skrb zanjo in njeno preoblikovanje skozi čas”.
Razstavo sta pripravila Center arhitekture Slovenije in Muzej za arhitekturo in oblikovanje, pod kuratorskim vodstvom Nives Čorak in Barbare Viki Šubic (CAS) ter Boga Zupančiča (MAO).

Med predstavljenimi deli so nadškofijska kapela v Trstu, sanatorij na Golniku, Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, Aljaževa kapela v Vratih, kopališče Obla Gorica v Radovljici, spomenik skladatelju Juriju Fleišmanu v Beričevem pri Ljubljani ter urbanistična zasnova Bleda.

Prvi primer vrtnega mesta v Sloveniji

Posebno mesto na razstavi zaseda Vurnikova kolonija v Mariboru, delavsko naselje iz 20. let prejšnjega stoletja na Taboru, ki velja za enega prvih zgledov »vrtnega mesta« pri nas. Gre za stanovanjsko kolonijo z 211 vrstnimi hišami na območju približno 50.000 kvadratnih metrov, zasnovano za uslužbence mestnega urada za zavarovanje delavcev.
Projekt, edini izvedeni urbanistični načrt Ivana Vurnika, velja za prelomnico v slovenskem prostoru – prvi poskus sistematičnega reševanja stanovanjskega vprašanja ter vzpostavitve kakovostnega bivalnega okolja za delavski razred.

Kolonija, danes zaščitena kot pomemben del mariborske arhitekturne dediščine, ponazarja Vurnikovo sposobnost povezovanja socialnega vidika arhitekture s sodobnimi urbanističnimi načeli in estetsko kulturo časa.

Arhitekt, pedagog in raziskovalec – človek mnogoterih izrazov

Ivan Vurnik (1884–1971) je bil eden ključnih akterjev prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju. Bil je najmlajši izmed znamenite četverice skupaj z Maksom Fabianijem, Ivanom Jagerjem in Jožetom Plečnikom.
Leta 1919 je na novo ustanovljeni Univerzi v Ljubljani prevzel zahtevno nalogo vzpostavitve Oddelka za arhitekturo na Tehniški fakulteti in tako postavil temelje arhitekturnega izobraževanja pri nas.

Vurnik je bil izrazito vsestranska osebnost – arhitekt, urbanist, pedagog, oblikovalec in raziskovalec. V svojem delu je izhajal iz družinske podobarske tradicije ter jo povezal z evropskimi umetnostnimi tokovi: od secesije in ekspresionizma do funkcionalizma.
Zaznamovala ga je tudi težnja po ustvarjanju nacionalnega sloga, ki bi izražal kulturno identiteto prostora, obenem pa je sledil sodobnim tehničnim in konceptualnim smernicam. Leta 1925 je v okviru ljubljanske šole vodil samostojen seminar, ki je ponujal alternativo Plečnikovi tradiciji – bolj racionalno in sodobno razumevanje arhitekture.

Njegovo projektantsko in pedagoško delo ga uvršča med pionirje slovenske moderne ter med ključne utemeljitelje arhitekturnega dialoga med tradicijo in tehnološkim napredkom.

Spremljevalni program: od kolonije do ustvarjalnice

Razstavo spremlja bogat program, ki obiskovalcem omogoča neposreden stik z arhitekturno dediščino in njenim sodobnim kontekstom.

18. oktober 2025 // 14.30–16.00 // zbirno mesto: Hotel Tabor, Ulica heroja Zidanška 18
Kolesarsko vodstvo po mariborskih delavskih kolonijah: Vurnikova, Hutterjeva in Železničarska kolonija

25. oktober 2025 // 11.00–12.00 // zbirno mesto: križišče Ceste zmage in Fochove ulice
Vodstvo po Vurnikovi koloniji in ogled ene izmed ohranjenih stanovanjskih enot

25. oktober 2025 // 11.00–12.00 // isti termin
Sobotna ustvarjalnica: Skriti zaklad v Vurnikovi koloniji

V Veliki galeriji Ivana Varla v Kosovelovem domu bodo odprli razstavo slik Hermana Gvardjančiča. Umetnik je ob požaru na Krasu s prepoznavnim slikarsko-risarskim rokopisom ustvaril izseke požganega kraškega sveta. Gre za nadaljevanje projekta Slovenae, ki je začel nastajati leta 1988. Razstava bo na ogled do 19. oktobra.

Herman Gvardjančič je izrazito samosvoj predstavnik t. i. temnega modernizma. Njegove temačne slike, ki se nagibajo v abstrakcijo, a je nikoli v polnosti ne dosežejo, spadajo v polje visokega modernizma in abstraktnega ekspresionizma. Njegovo motivno in duhovno zatočišče je narava. Kot pravi avtor sam, mu je motiv način, da pove nekaj ne le o krajini, ampak o človeku, o sebi. Tako se skozi naravni pejsaž posveča eksistencialni tematiki.

Cikel Slovenae je začel ustvarjati leta 1988 in še vedno nastaja. Z njim razkriva, da je vraščen v slovenska tla, da ga nagovarja domači genius loci. Čeprav so dela vezana na slikarjev ožji in širši življenjski prostor ter premorejo njegovo intimno osebno izkušnjo, pa so v njih prisotna obča, globalna stanja in problemi. V njegovih delih je slišati klic zaskrbljenosti, opozorilo in svarilo človeku in človeštvu, je zapisala kustosinja Anamarija Stibilj Šajn.

Naravne katastrofe, ki smo jim priča tudi v našem okolju, so po njenih besedah čutečega avtorja poklicale k ustvarjanju. Slovenae 22: Kras predstavlja njegov odziv na kraško pokrajino, uničeno v požaru leta 2022. Avtor je obstal, začutil, se zamisli in odgovoril s prepoznavnim risarsko-slikarskim rokopisom odločne, neposredno izživete poteze in temne barvne palete. Ustvaril je izseke požganega, zoglenelega kraškega sveta. Likovna dela so nastala v kombinirani tehniki, za katero je uporabil oglje, akril in pepel. Izbrano temo je uresničil na različnih nosilcih velikega, pa tudi malega, povsem intimnega formata.

Gvardjančič se je rodil leta 1943 v naselju Gorenja vas – Reteče pri Škofji Loki. Leta 1968 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1973 končal tudi specialistični študij slikarstva. Študijsko se je izpopolnjeval na Poljskem in v Nemčiji. Do upokojitve je bil profesor za risanje in slikanje na ljubljanski akademiji za likovno umetnost. Živi in dela v Retečeh. Leta 2023 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.