Na gradu Štanjel danes po večkratnem prestavljanju vendarle odpirajo prvo od treh razstav na temo dela in življenja velikega primorskega slikarja Zorana Mušiča z naslovom Mušič – telesa pokrajin. Naslednjo razstavo, Mušič – pokrajine teles, naj bi odprli na gradu Dobrovo 14. maja, v Pokrajinskih muzejih v Gorici pa odpirajo razstavo Zü​riška soba 25. maja, na dan obletnice Mušičeve smrti.

Na prvi razstavi na gradu Štanjel je razstavljenih okoli trideset oljnih platen, ki so jih posodili iz muzejev in zbirk, tudi zasebnih. Kustosinja razstave dr. Nelida Nemec se je odločila, da v preddverju gradu postavi Mušičeva dela iz mariborskega in ljubljanskega obdobja, v preostalih treh sobah prvega nadstropja pa je izpostavila dela iz njegovih znamenitih ciklov, kot so Konjički, Dalmatinski motivi, Kamnita pokrajina, Sienska pokrajina, Umbrijska pokrajina, Nismo poslednji, Vegetativni motiv, ki so nastali med letoma 1947 in 1974. Grad Štanjel je poseben v tem, da bedi tudi nad zapuščino likovnega umetnika Lojzeta Spacala. Zato je kustosinja oba ustvarjalca postavila tudi v dialog.

Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma.

Nelida Nemec, kustosinja

»Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma. V teh velikih epohah je bil samohodec, prepoznaven in prepoznan kot individualen primer,« je povedala kustosinja. »Z razstavo pa se na svojstven način vrača v kraje, ki jih je imel rad od svojega otroštva ter so v njegovem življenju in delu pustili močne sledi.«

Ob treh večjih razstavah sledita še dve razstavi Mušičevih grafik

Po zaprtju razstav v Štanjelu in na Dobrovem bo na istih lokacijah od sredine septembra do prvih dni januarja 2026 razstavljena donacija več kot 130 grafičnih listov, ki jih je umetnik konec 80. let podaril občini Nova Gorica. Grafike so bile na ogled na dvorcu Dobrovo od leta 1991, ko je stalno razstavo postavil Goriški muzej pod kuratorstvom Nelide Nemec, do začetka obnove dvorca pred nekaj leti.

Programski vodja GO! 2025 dr. Stojan Pelko je pred odprtjem razstave dejal, da je Mušič poleg arhitekta Edvarda Ravnikarja in psihiatra Franca Basaglie tista simbolna figura, zaradi katere se mora Evropa zazreti v goriško regijo, da bi bolje razumela 20. stoletje. »To ni bila le regija svetovne morije, ampak je danes tudi kraj spomina in zgleda, kako je mogoče z umetniškim pričevanjem preseči grozo, z vizijo graditi novo in s pogumom razbijati okove starega.«

Koordinator projekta pri GO! 2025 Primož Nemec je dodal, da bo razstava na ogled do 6. septembra 2025, potem pa jo bodo transformirali z grafikami iz cikla Nismo poslednji – gre za del zbirke z gradu Dobrovo, kar si bo mogoče ogledati še do januarja. Drugi del iz te zbirke naj bi bil, kot že rečeno, od 14. maja na razstavi na gradu Dobrovo. 

Renesansa globokega tiska pri nas: kolektiv Sreda v sredo z razstavo v Mali galeriji Banke Slovenije

V Mali galeriji Banke Slovenije se s svojo prvo samostojno razstavo, naslovljeno Renesansa globokega tiska pri nas, predstavlja kolektiv Sreda v sredo, ki je v začetku lanskega leta prejel nagrado občinstva na 35. Grafičnem bienalu v Ljubljani.

Razstava, pod katero se podpisujejo Žiga Artnak, Urban Cerjak in Matic Flajs, prinaša izbor grafičnih odtisov, ustvarjenih z doslej največjimi formati matric. Ob tem je v kratkem videu podrobneje predstavljena tudi tehnika globokega tiska.

Potencial tiska kot sodobne umetniške discipline

Grafične plošče, razstavljene v galeriji, ponujajo vpogled v zakulisje grafičnega procesa. Kolektiv tako opozarja na pomen ohranjanja in posodabljanja grafičnih praks ter izpostavlja tisk kot pomembno sodobno umetniško disciplino, je zapisala kuratorka razstave Hana Čeferin.

Osrednje poslanstvo kolektiva Sreda v sredo, ustanovljenega leta 2019, je vnovična popularizacija grafike kot samostojnega umetniškega izraza, s posebnim poudarkom na globokem tisku. Ta tradicionalna in zahtevna tehnika vključuje postopke, kot so jedkanica, suha igla, akvatinta in vernis mou. Po mnenju avtorjev je tehnika v sodobni umetnosti vse redkeje prisotna, zato jo zavestno ohranjajo in povezujejo z mediji, kot so fotografija, ilustracija, grafiti in tipografija.

Skupni atelje kot odgovor na pomanjkanje produkcijskih prostorov

Ustvarjanje kolektiva temelji na delu v skupnem ateljeju, ki se je vzpostavil kot odgovor na pomanjkanje produkcijskih prostorov, s katerim se srečujejo številni umetniki. Hkrati je nastanek ateljeja spodbudila tudi želja po izmenjavi idej, tehničnih znanj in likovnih pristopov, v katerih se prepletajo individualne avtorsko prepoznavne poteze in skupna ustvarjalna vizija.

Artnak, Cerjak in Flajs izhajajo iz različnih umetniških ozadij, povezuje pa jih skupni jezik grafike ter želja po njenem nadaljnjem razvoju. Delujejo po načelu »naredi si sam«, kar pomeni nenehno raziskovanje novih možnosti in rešitev, hkrati pa jim omogoča ustvarjalno svobodo. Skozi razstave, umetniške intervencije in delavnice si prizadevajo približati grafične tehnike širši javnosti.

Ob razstavi tudi delavnica

Javno vodstvo po razstavi Renesansa globokega tiska pri nas v družbi umetnikov ter ogled njihovega ateljeja bo potekalo 29. aprila. 5. in 6. maja pa bo na voljo brezplačna dvodnevna delavnica, namenjena ustvarjanju v tehniki vernis mou. Udeleženci bodo s svinčniki risali na cinkove plošče, jih jedkali in nato odtisnili.

Dolga tradicija grafike v Sloveniji

Grafika ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Umetniki so se ji začeli posvečati že na prelomu 20. stoletja, njen razcvet pa je zaznamovala ustanovitev Grafičnega bienala v Ljubljani leta 1955. Po letu 1991 je zanimanje zanjo – kljub dolgoletni priljubljenosti v galerijah in na umetniškem trgu – nekoliko upadlo.

Razstava bo na ogled v Mali galeriji Banke Slovenije (MGBS) od 24. aprila do 17. maja.

Nova razstava, posvečena javni plastiki Franca Bernekerja, je posvečena tako slavnim delom, ki krasijo javne prostore (npr. atlanti na pročelju Banke Slovenije), kot tudi tistim, ki so ostala na ravni osnutka. Razstava v Mali galeriji Banke Slovenije bo na ogled do 19. aprila.

Palača Banke Slovenije na današnji Slovenski cesti je še danes eden izmed najlepših primerov arhitekture zgodnjega 20. stoletja. Stavbo je projektiral češki arhitekt František Krasny, posamezna dela pa so izvajali lokalni mojstri. Tako je naročilo za mogočne atlante na glavnem pročelju, ki z rokami podpirajo prvo nadstropje stavbe, dobil kipar Franc Berneker. V Mali galeriji Banke Slovenije so umetniku posvetili razstavo Zamišljeno mesto: javna plastika Franca Bernekerja.

Sopotnik slovenske moderne
Berneker je živel in ustvarjal v prelomnem obdobju slovenske zgodovine, v času prebujanja narodne zavesti, obdobju slovenske moderne in sočasno s slikarji impresionisti, s katerimi se je povezal v umetniškem klubu Sava. V zgodovino slovenske umetnosti se je zapisal kot pionir slovenskega modernega kiparstva, vendar je zaradi težkih življenjskih okoliščin in nezavidljivih finančnih razmer danes realiziranih le malo njegovih del.

Mala galerija Banke Slovenije je razstavo pripravila v sodelovanju s Koroško galerijo likovnih umetnosti, katere razstava Franc Berneker: Okamenele sanje je bila tudi podlaga za pričujočo razstavo v Ljubljani. Poleg tega je na razstavi skozi korespondenco med umetnikom in naročnikom prvič orisan nastanek atlantov na bančni palači, ki poda tudi ozadje umetnikovih finančnih stisk in ilustrira pogoste zamude pri izvedbah naročil.

Na razstavi so predstavljeni tudi nekateri osnutki spomenikov, ki jih je Berneker načrtoval, a iz različnih razlogov nikoli realiziral. Predstavljenih je pet osnutkov za spomenike, ki so nastali med letoma 1908 in 1918: Osnutek za spomenik Adamiču in Lundru, Osnutek za Kettejev spomenik, Osnutek za Krekov spomenik, Osnutek za spomenik in Osnutek za nagrobnik (Kovinar).

Prešernov trg bi bil lahko videti drugače …
Poseben poudarek je namenjen kipu Franceta Prešerna, ki je v času njegovega nastajanja vzbujal veliko burnih razprav. Berneker je za svoj predlog prejel častno priznanje, a je naročilo za kip, ki danes stoji na Prešernovem trgu, prejel kipar Ivan Zajec. Bernekerjev osnutek sicer ni ohranjen niti na fotografiji, a ga s pomočjo pisnih virov in umetne inteligence poskušajo ponovno obuditi. S tem je, kot so še zapisali v galeriji, razstava posvečena prav tistim Bernekerjevim delom, ki nikoli niso bila realizirana, s čimer želi prikazati zamišljeno mesto, kakršno bi danes morda lahko bilo.

Na Legnu pri Slovenj Gradcu rojen Berneker (1874–1932) je kot akademsko šolani kipar deloval na več področjih. Velik del njegovega opusa predstavljajo portreti, ki se jim je posvečal od študijskih let. Portretiral je različne osebnosti: svoje mecene, prijatelje, znance in druge znane osebnosti takratnega časa, poleg teh pa tudi nekaj otrok in mladostnikov. Pomemben segment njegovega kiparskega snovanja predstavljajo osnutki za spomenike znanim Slovencem, ukvarjal pa se je tudi z nagrobno plastiko.