Brežice se v zadnjih letih predstavljajo z vrsto novih gradenj, predvsem stanovanjskih objektov in trgovskih stavb, od katerih so nekatere še v fazi gradnje. Manj uspešna pa je podoba mesta pri ohranjanju posameznih izstopajočih zgodovinskih stavb, ki že dalj časa propadajo. Med najbolj izpostavljenimi je Treppova vila v Šentlenartu, ki dejansko že razpada.

Objekt že vrsto let propada, potem ko je bil opuščen. Leta 1991 je v njem sedež dobilo brežiško podjetje Agraria, ki je zaradi razvejane strukture in številnih dejavnosti predstavljalo zapleten poslovni sistem. Po dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku je višje sodišče lastništvo vile dokončno prisodilo sedanji Kmečki zadrugi Brežice, ki je danes lastnica stavbe in pripadajočih zemljišč.

Vodstvo zadruge je že pred več kot desetletjem sporočilo, da objekta ne namerava obnavljati, saj za to nima finančnih sredstev, stavbe pa tudi ne potrebuje. Tudi sedanji predsednik Kmečke zadruge Brežice Anton Žnideršič za vilo ne vidi rešitve. Stavba je v času dolgotrajnega stečajnega postopka Agrarie močno propadla in v takšnem stanju je prešla v last zadruge. Ta jo je ponudila različnim podjetjem in ustanovam za sedeže dejavnosti ter predlagala, da bi jo uredili kot vstopno točko Industrijsko-poslovne cone Brezina, vendar zanimanja za te pobude ni bilo.

Odlok, ki varuje neobstoječe stanje

Društvo za oživitev mesta Brežice in novomeška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije vse do danes tiho pričakujeta, da bo Občina Brežice prevzela pobudo za ohranitev stavbe. Občina pri tem poudarja, da ni bila in tudi danes ni lastnica te nepremičnine.

Je pa Treppova vila obravnavana v občinskem podrobnem prostorskem načrtu za Industrijsko-poslovno cono Brezina, sprejetem v preteklosti. Odlok v 52. členu določa, da je območje vile treba v največji možni meri varovati pred poškodovanjem ali uničenjem. Med gradnjo v okolici naj se ne načrtuje gradbiščnih in transportnih poti, obvozov, skladiščenja materiala ali odlaganja viškov. Pri oblikovanju objektov centralnih dejavnosti znotraj vplivnega območja kulturne dediščine Brežice – Treppova vila naj se upoštevajo prostorska skladnost, arhitekturne značilnosti vile in njena vizualna dominantnost, objekti pa naj ne zakrivajo pogledov nanjo.

Odlok določa tudi vzpostavitev vizualne zelene bariere iz avtohtone vegetacije na severni strani vile ob glavni cesti ter uporabo avtohtone vegetacije pri ozelenitvi območja proizvodnih dejavnosti in prometne infrastrukture. Takšna določila v praksi varujejo nekaj, česar skorajda ni več. V vmesnem času so se sicer pojavljali potencialni kupci, pripravljeni plačati simbolično ceno, a se je kmalu izkazalo, da jih zanima predvsem zemljišče, na katerem stoji vila. »Stavba je do danes že tako propadla, da jo bo treba podreti,« je prepričan predsednik zadruge Anton Žnideršič.

Arhitekturna vrednost brez ustrezne zaščite

Treppova vila ni razglašena za kulturni spomenik, je pa vpisana v register kulturne dediščine. Stavbo si je v tridesetih letih prejšnjega stoletja dal zgraditi brežiški opekarnar Leonard Treppo. Kot navaja dokumentacija ministrstva za kulturo, gre za razkošno nadstropno stanovanjsko vilo s štirikapno mansardno streho, zgrajeno med letoma 1931 in 1933. Štiri enakovredne osnosimetrične fasade poudarjajo balkoni in stopnišče pred glavnim vhodom, okoli vile pa so še vedno vidni ostanki parkovne ureditve.

Arhiv brez nadzora

Po opustitvi uporabe stavbe je v njej ostal obsežen arhiv dokumentov, med drugim tudi poslovne dokumentacije s podatki o strankah. Na listinah so bili navedeni osebni podatki, kot so imena, priimki in naslovi, kar je v preteklosti pomenilo, da so bili ti podatki prosto dostopni vsakomur, ki je vstopil v objekt. Takšna izpostavljenost osebnih podatkov bi lahko predstavljala resno kršitev zasebnosti.

Vprašanje, ali zakonodaja določa obvezno ravnanje v zvezi s takšnimi arhivi in varovanjem osebnih podatkov, smo naslovili na urad informacijskega pooblaščenca. Odgovora do danes še nismo prejeli.

Primeri dobre prakse v mestu

Medtem ko za Treppovo vilo oziroma njeno obnovo ni zanimanja, vsaj nekatere druge stavbe v Brežicah doživljajo uspešno prenovo. Tak primer je stoletna stavba na Trgu izgnancev 1, ki jo je zgradil brežiški veletrgovec Franc Lipej, v zadnjih desetletjih pa je v njej delovala trgovina Moda. Stavbo je kupil lokalni podjetnik Luka Volovec, ki jo obnavlja z namenom ohranitve njene prvotne podobe in arhitekturnega značaja.

V Kostanjevici na Krki načrtujejo celovito obnovo propadajočega dvorca, stavbe z bogato kulturno in družbeno zgodovino, ki je bila v zadnjih letih prepuščena postopnemu propadanju. Občina je že začela z nujnimi sanacijskimi posegi, sočasno pa pripravlja projektno dokumentacijo, ki bo podlaga za prijave na domače in evropske razpise.

»V preteklosti je bil to dvorec mestne gospode, kostanjeviški grad, zato se nam zdi pomembno, da ga ohranimo,« poudarja župan Robert Zagorc in dodaja, da želi občina objektu zagotoviti novo vsebinsko in prostorsko vlogo v lokalnem okolju.

Projekt ocenjen na približno 10 milijonov evrov

Po županovih ocenah bi celotna obnova stala okoli 10 milijonov evrov. Vsa potrebna projektna dokumentacija naj bi bila pripravljena do konca leta, nato pa se bo občina prijavila na različne razpise za pridobitev finančnih sredstev, vključno z evropskimi. Del sredstev, ki jih ne bo mogoče zagotoviti prek razpisov, bo morala občina pokriti iz lastnega proračuna. Za prvo, nujno sanacijo so sredstva že pridobili s strani ministrstva za kulturo.

V dvorcu trenutno deluje zgolj Lamutov likovni salon, ki spada pod okrilje Galerije Božidar Jakac. Po obnovi pa načrtujejo, da bi v objekt preselili kostanjeviško knjižnico ter uredili prostore za delovanje društev, izvedbo delavnic in druge javne programe. Dvorec naj bi v prihodnje opravljal tudi protokolarno funkcijo.

Občina je objekt pred leti odkupila od kostanjeviške župnije prav z namenom njegove celovite prenove in programske revitalizacije. Kot še pojasnjuje župan, so v preteklem letu začeli z osnovnimi sanacijskimi deli, katerih cilj je zaustaviti nadaljnje propadanje stavbe, hkrati pa poteka priprava projektne dokumentacije za obsežnejšo obnovo.

Mestna občina Koper si prizadeva, da bi cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, znano po izjemni gotski figuralni poslikavi, uvrstili med kulturne spomenike državnega pomena. Kot navajajo na občini, bi lahko bila odločitev sprejeta še letos, javna razgrnitev predloga pa poteka do 8. decembra.

Predlog razglasitve je na pobudo koprske občine pripravila piranska enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Trenutno je javno dostopen na portalu Moja eDediščina, kjer je mogoče oddati pripombe do zaključka razgrnitve. Na občini sicer še ne morejo natančno napovedati datuma dokončne odločitve, saj mora postopek javne obravnave najprej formalno steči, vendar ocenjujejo, da bi se razglasitev lahko zgodila do konca leta.

Gotske freske iz poznega 15. stoletja

Cerkev sv. Trojice v Hrastovljah ima že sedaj status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Strokovna javnost jo ocenjuje kot izjemen arhitekturni in likovni dosežek, prepoznaven po celovito ohranjenem srednjeveškem fresčnem ciklu in po edinstveni umestitvi v istrski prostor. Posebno vrednost ji daje obrambno obzidje – tabor iz 16. stoletja –, ki spada med najbolje ohranjene primere tovrstne utrditvene arhitekture v Sloveniji ter priča o nekdanjih obrambnih strategijah pred turškimi vpadi.

Med javno razgrnitvijo lahko zainteresirana javnost pripombe odda prek spletnega portala ali po pošti na naslov piranske enote zavoda. V okviru postopka bo 3. decembra v Pokrajinskem muzeju Koper potekala tudi javna razprava.

Freskantski cikel Janeza iz Kastva

Cerkev z romansko tlorisno zasnovo – triladijsko notranjščino z banjastimi oboki – krasi obsežen freskantski cikel iz poznega 15. stoletja. Leta 1490 ga je izvedel Janez iz Kastva, kar potrjuje glagolsko–latinski napis na severni steni. Poslikava v celoti prekriva notranjščino cerkve: stene, arkade, stebre in oboke, ter je dragocen vpogled v nekdanjo barvitost srednjeveških sakralnih prostorov, ki se nam danes zaradi številnih kasnejših posegov pogosto kažejo le v neometani kamnini.

Freske so imele v srednjeveški liturgični in pastoralni praksi pomembno didaktično funkcijo, saj so vernikom posredovale svetopisemske pripovedi in hagiografske motive. Hrastoveljski cikel je razmeroma dobro ohranjen, kar njegovo dokumentarno in umetnostno vrednost še povečuje.

Mrtvaški ples – opomin univerzalnosti smrti

Najprepoznavnejši motiv hrastoveljskega cikla je Mrtvaški ples (danse macabre), ki poudarja neizogibnost smrti za vse družbene sloje. V prizoru okostnjaki proti grobu vodijo otroka, siromaka, meniha, plemiča, papeža, kralja in kraljico – vsi so enako podvrženi končnosti človeškega življenja. Posebno izstopa okostnjak, ki zavrne podkupnino v obliki zlatnikov, s čimer se poudarja, da premoženje ne more odvrniti neizprosne usode.

V fresko so vključeni tudi glagolski napisi, kar predstavlja dragoceno redkost na območju današnje Slovenije ter dodatno izpostavlja kulturnozgodovinsko plastovitost celote.

Freske so bile stoletja skrite pod poznejšimi ometi in so ponovno prišle na dan šele leta 1949, ko jih je pod debelo plastjo ometa odkril hrastoveljski rojak, kipar Jože Pohlen.