Connect with us

UMETNOST

Zakaj je vaza podobna hiši?

Objavljeno

dne

Od sistemskega do fantazijskega z oblikovalko Janjo Lap, ki se bo odprla v četrtek, 15. junija 2023, ob 18. uri v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na gradu Fužine. Gre za prvo monografsko poglobljeno znanstveno študijo o kaki slovenski ustvarjalki na področju arhitekture in oblikovanja pri nas. Razstavo bo odprl dr. Aleš Musar.

Avtorice: Špela Šubic (MAO), Barbara Predan, (Oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje, ALUO), Maja Vardjan, strokovna sodelavka za področje arhitekture (MAO), Oblikovanje razstave: Studio Miklavc. Foto: Zbirka MAO.

5.6. –5.11. 2023, Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO)

Janja Lap, foto Dejan Habicht

Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Predmete za sodobni dom iz keramike in stekla je razvila skupaj s Steklarno Boris Kidrič iz Rogaške Slatine. Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Razstava bo poleg steklenih izdelkov osvetlila tudi manj znane naprave, ki jih je oblikovalka realizirala v Iskri Elektrooptiki. Sploh prvič pa bo javnosti predstavljeno njeno doslej neznano znanstvenoraziskovalno delo.

Skozi vso svojo pestro in dolgo karierno pot, ki so jo zaznamovali arhitektura, industrijsko oblikovanje, pedagoško in raziskovalno delo ter sistemsko in storitveno oblikovanje, je Janja Lap oblikovala tudi steklo. To je bil njen priljubljeni material, po katerem je tudi najbolj znana. Po uspešnih prvih poskusih je svoje znanje nadgrajevala in tudi delila z drugimi. Kot profesorica na Šoli za umetno obrt (danes Srednja šola za oblikovanje in fotografijo) je med drugim z dijaki razvijala steklene izdelke in jih leta 1964 tudi razstavila na prvem Bienalu industrijskega oblikovanja. Za njen razvoj na področju oblikovanja stekla pa je bilo ključno raziskovanje na britanski šoli Royal College of Art (1964–1966). Tam je v najboljših pogojih, pod mentorstvom Roberta Gooddna, skupaj s steklopihaškim mojstrom raziskovala različne steklarske tehnike in ustvarila nekatere svoje najbolj znane kose, na primer vazo Kvadrat in kozarce Gubanka.

Janja Lap l. 1958 na velesejmu v Zagrebu jugoslovanskemu vrhu predstavlja projekt soseske za 5000 prebivalcev. Ob maketi stojita Josip Broz – Tito in Janja Lap, od leve proti desni sedijo zagrebški župan Većeslav Holjevac, Aleksandar Ranković, Jovanka Broz, Pepca Kardelj, Lidija Šentjurc, Vladimir Bakarić. Hrani MAO.

Navdih je iskala tudi v starih glažutah

V drugem letu delovanja na RCA se je na oddelku za industrijsko oblikovanje pridružila raziskovalni skupini za področje bolnišnic. Tam se je srečala z vodjo skupine, profesorjem Misho Blackom, in z bodočim mentorjem svojega magistrskega dela, profesorjem Bruceom Archerjem. Pred vrnitvijo v Slovenijo je deset let predavala na Univerzi v Sheffieldu, na oddelku za arhitekturo, kratek čas tudi na znameniti šoli Architectural Association School of Architecture v Londonu (AA). Po vrnitvi v domovino konec sedemdesetih pa je bila deset let zaposlena v Iskri kot oblikovalka elektrooptičnih naprav.

Zanimivo je, da se je šele ob koncu svoje kariere posvetila tudi oblikovanju svetil, ki so ključno povezana z njej tako ljubo snovjo, steklom. V enem od intervjujev je povedala, da je za lestenec Satje navdih našla v starih glažutarskih lestencih, posebej je omenila viseči svečnik iz cerkve v Loki pri Žusmu. Sorodnost lahko iščemo v zrcaljenem steklu, ki je uporabljeno v obeh. A stožčaste čašice, namenjene plavajočim svečam v njenem Satju, nas še bolj spominjajo na lestence v mnogih cerkvah po svetu, ki so jih razsvetljevale številne oljne lučke v steklenih čašah, visečih znotraj mogočnega kovinskega ogrodja. Primere takih lestencev najdemo v carigrajski Hagiji Sofiji ali pa, v precej manjših dimenzijah, v stolnici v Pisi.

Na pregledni razstavi bomo prikazali vsestranskost oblikovalke in raziskovalke Janje Lap ter s tem osvetlili prepogosto spregledan opus te izjemne avtorice.

CITAT:

»Nikdar ne delam kelihov na tankih podstavkih, v katerih vidim izrazito neproporcionalnost. Spominjajo me na nestabilne ženske, ki lovijo ravnotežje na visokih petah. Všeč so mi oblike, ki kažejo neko notranjo moč materiala. V nasprotju s poudarjanjem krhkosti iščem druge, predvsem prostorske izrazne oblike.« Janja Lap

Kratek življenjepis Janje Lap (1929–2004)

1953–1957 Dela v arhitekturnem studiu profesorja Edvarda Ravnikarja na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

1956 Diplomira pri prof. Edvardu Ravnikarju na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in pridobi naziv inženir arhitekt.

1956–1957 Zaposlena je v projektivnem ateljeju gradbenega podjetja Tehnika.

1958–1962 Vodi projektivni atelje za stanovanjsko skupnost pri republiškem odboru za družino in gospodinjstvo, v državni arhitekturni pisarni z uradnim nazivom Projektivni atelje.

1958 Deluje tudi v projektivnem ateljeju »Stanovanjska skupnost – splošni del«.

1961 Vpisana je v Imenik pooblaščenih arhitektov – seznam projektantov, pooblaščenih za gradbeno projektiranje.

1962–1964 Poučuje industrijsko oblikovanje na Šoli za umetno obrt Ljubljana.     

1964–1966 S štipendijo Britanskega sveta deluje kot raziskovalka na RCA (Royal College of Art) v Londonu.

1966 Predava na Sheffieldski šoli za umetnost (The Sheffield College of Art).

1967–1977 Predava na oddelku za arhitekturo Univerze v Sheffieldu.

1973 Magistrira pri prof. Bruceu Archerju na RCA in pridobi naziv Master of Arts (magistrica umetnosti).

1973–1975 Kot mentorica deluje na AA (Architectural Association School of Architecture) v Londonu.

1979–1989 Kot industrijska oblikovalka se zaposli v podjetju Iskra Commerce, leta 1982 je prezaposlena v Iskrin Center za elektrooptiko.

Zahvala

Več kot dveletno raziskovanje življenja in dela Janje Lap je bilo tlakovano s srečanji, ki so omogočila pomembne uvide in spoznanja ter podala prepotrebna pojasnila. Razstave in monografije ne bi bilo mogoče uresničiti brez prijazne pomoči posameznikov, ki so znotraj svojih ustanov ali prek osebnih vezi poznali Janjo Lap in/ali njeno delo. Vsem tukaj naštetim se iskreno zahvaljujeta za prijaznost, sodelovanje ter zagnanost pri zbiranju podatkov in predmetov. Hvala John Allan, Lenka Bajželj, Boris Benko, Dušan Benko, Mojca Bitenc, Matjaž Bizjak, Soline Boury, Tanja Bricelj, Iva Ceraj, Milojka Čepon, Petra Černe Oven, Franci Černelč, Ana Čič, Vanda Dittrich, Saša Florjančič, Boris Gaberščik, Neli Grafenauer, Marko Hlastec, Mladen Horvat, Orest Jarh, Nikolai David Jeffs, Miša Jelnikar, Živa Jelnikar, Bojan Jeločnik, Timotej Jevšenak, Tomo Kajfež, Andrej Kirm, Matej Klemenčič, Mateja Kos Zabel, Jakob Kovačič, Veronika Kralj – Iglič, Majda Kregar, Franc Kunšič, Boštjan Kurent, Irma Langus Hribar, Marija Lap Drozg, Veronika Lap, Irena Lazar, Gorazd Lemajič, Romana Lesjak, Miha Likar, Saša J. Mächtig, Martina Malešič, Nina Malovrh, Sarah Mercer, Barbara Mlakar, Ivan Mlakar, Miriam Možgan, Alenka Mrevlje, Urša Petja Mrevlje Lozar, Neža Mrevlje, Jaša Mrevlje – Pollak, Amir Muratović, Andreja Mušič, Branko Mušič, Miroslav Naglič, Ranko Novak, Martina Orehovec, Tanja Pak, Neil Parkinson, Ljubica Pavlin, Boštjan Perovšek, Vladimir Pezdirc, Miran Pflaum, Karmen Pižorn, Nikola Pongrac, Tita Porenta, Simona Pörš, Martin Premk, Natalija Pungaršek, Jože Rataj in Igor Ravbar.

Janja Lap, risbe in zapiski iz skicirke, hrani MAO

UMETNOST

Mlada slovenska umetnost: predstavijo se nominiranci za nagrado OHO

Objavljeno

dne

Avtor

V Galeriji P74 vrata odpira razstava nominirancev nagrade skupine OHO 2024. Za nagrado so nominirani Maja Bojanić, Lucija Rosc, Dominik Štibernik in Nežka Zamar. Na dan zaprtja razstave, 28. maja, bo znan tudi letošnji lavreat ali lavreatka.

Po dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku nagrajenec oz. nagrajenka priredi tudi samostojno razstavo v Galeriji P74 v Ljubljani. 

Maja Bojanić (1997) je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, s podiplomskim študijem nadaljuje na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju na oddelku za transdisciplinarno umetnost. V svoji umetniški praksi raziskuje odnos med spominjanjem in pozabljanjem znotraj konteksta prevladujočih zgodovinskih pripovedi, o katerih dvomi z uporabo fikcije. Kot rezidenčna umetnica je sodelovala v medinstitucionalni izmenjavi, ki jo je gostila Budapest Galeria (2023 – Budapest Galeria in Center sodobnih umetnosti Celje).

Maja Bojanić, for this could all be but an empty promise, 2024. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Vizualna umetnica Lucija Rosc (1995) živi in ustvarja v Ljubljani. Dodiplomski študij fotografije je končala na Fakulteti za aplikativne vede VIST v Ljubljani, magistrski študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografija, pa je zaključila na ALUO. Umetnica združuje raziskovalni pristop z igrivo interpretacijo. Je prejemnica Prešernove nagrade ALUO za magistrsko delo.

Lucija Rosc, Mica bere vice, 2023, vinilna plošča. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Dominik Štibernik (1993) je diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ljubljana (AVA). Preučuje razstavne, ateljejske in ob-produkcijske spontanosti; zakulisje umetniške prakse je povišano v umetniško delo ali gesto. Pojavnost vsakdanjega precizno reproducira in uprizarja preko jezika razstavnih ali umetniških protokolov.

Dominik Štibernik, Piedestal, 2023, sandpapered wall paint on floor. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Nežka Zamar (1990) je interdisciplinarna umetnica. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Študij je nadaljevala na Univerzi Mimar Sinan Fine Arts v Istanbulu in na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Njeno delo prevprašuje meje identitet in individualnosti jezika ter širjenje medprostora med materialnostjo in konceptom. Predstavljeno je v obliki prostorske instalacije, site-specific projektov in arhivov.

Nežka Zamar, Pangea, Take II, 3D designed and printed composable case with objects, 2023. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Strokovno žirijo sestavljajo vizualni umetnik iz Ljubljane Jože Barši, sodobni umetnik iz Zagreba Dalibor Martinis in v. d. direktorice Moderne galerije Ljubljana Martina Vovk.

Nagrada skupine OHO je osrednja nacionalna nagrada za mlade vizualne umetnike, ki jo je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. leta 2005. Nagrada je članica mednarodne mreže Young Visual Artist Award, ki združuje nevladne organizacije centralne in vzhodne Evrope. Rezidenco v New Yorku pripravljajo v sodelovanju z ameriškimi partnerji Trust for Mutual Understanding New York in Residency Unlimited, New York. Dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku sledi samostojna predstavitev dobitnika nagrade v Galeriji P74 v Ljubljani.

Lani je nagrado prejela Ana Likar. Žirijo je prepričala z instalacijo Delala je neurja, s katero je obravnavala različne interpretacije čarovništva.

Nadaljuj z branjem

RAZSTAVA

Razstava v Umetnostni galeriji Maribor: Jokati je okej

Objavljeno

dne

Avtor

V UGM-ju na razstavi Jokati je okej predstavljajo dela umetnikov, ki se vsak na svoj način spopadajo z vsesplošno negotovostjo in kaosom kot vse bolj stalnima sopotnikoma slehernikove sedanjosti. Razstava bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 3. januarja 2024.

Če ob tem naletijo na boleča in negativna čustva, nič hudega, še več – od njih jim ni treba bežati, ampak jih samo sprejeti.

Razstava Jokati je okej, ki je do 3. januarja na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, predstavlja neposredno prepletenost javnega in intimnega vidika družbe, v katerem je vsako telo hkrati politično in nevtralnost ne obstaja zares, obenem pa skozi posamezna umetniška dela neumorno dokazuje, kako velik vpliv imajo tudi navidezno nepovezane politične odločitve na ravnovesje in počutje posameznika.

Umetnostna galerija Maribor s projektom že drugič sodeluje s hrvaškim festivalom Organ Vida, ki se posveča sodobni fotografiji. Razstava, katere kustosinji in kustos so Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić, je bila prvič pod naslovom No Tears Left to Cry predstavljena poleti 2022 v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, vendar tokrat konceptualni okvir festivala tematsko še razširja.

Z instalacijo Ne joči butch Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald odpirata vprašanja o tem, kako ustvariti skupnost, obenem pa prilagoditi javni prostor, da bo lahko posameznik deloval kot lastna, iskrena celota v svojih podobnostih in razlikah, obenem pa z intervencijami v prostor ponujata alternative delovanja sodobne družbe. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Tesnoba, žalost in frustracija kot del kolektivne izkušnje
Enajst mladih umetnic in umetnikov se s fotografijo vsak na svoj način lotevajo občutij tesnobe, žalosti, frustracije in brezizhodnosti kot produktov našega časa. “To je generacija, ki je odrasla z digitalnimi mediji; drugače predeluje in izraža čustva, ker na drugačne načine išče pozornost,” je povedal kustos Lovro Japundžić. Mednarodna zasedba ustvarjalk in ustvarjalcev s sopostavitvijo prikaza lastnih izkušenj in doživljanj zato še toliko bolj nazorno kaže, da so težave, s katerimi se danes spopadamo, del večje in kompleksnejše kolektivne izkušnje, ki prehaja meje okolja, v katerem delujemo in živimo.

Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti,” je še dodal Japundžić.

Ujetost v lovke splošnega kaosa in negotovosti
Razstava se ob tem tematsko naslanja na koncept afektivne dezorientiranosti kot “metaobčutka, ki v posamezniku povzroči zmedo glede tega, kaj občuti,” kot ga je v knjigi Ugly Feelings definirala teoretičarka Sianne Ngai. Umetniki se skozi svoje ustvarjanje vsak po svoje trudijo najti način za spopad z vsesplošno negotovostjo in kaosom, ki zaradi pomanjkanja prihodnosti vse bolj krojita tudi slehernikovo sedanjost.

Dela tako skozi osebne izkušnje posameznic in posameznikov kontekstualizirajo negativne občutke, ki prevevajo sodobno družbo, še posebej pa mlade, ki si v iskanju načina preživetja prihodnost šele gradijo.

Vnovično ustvarjanje spominov
Eden izmed načinov spopadanja s preteklostjo in iskanjem lastne identitete v sedanjosti je akumulacija, ki s procesom zbiranja izkušenj in spominov privede do (iz)oblikovanja posameznika kot soustvarjalca lastnega življenja. Lucija Rosc v serijah Superpozicije in Podmet z zbiranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem teh v nove kompozicije iz že doživetih zgodb ustvarja nove, s tem pa prevprašuje tako objektivnost spomina kot tudi lastne realnosti.

Lucija Rosc z arhiviranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem le-teh v nove kompozicije raziskuje načine, kako lahko nekaj tako naivnega in bežnega, kot je otroški spomin, vizualiziramo do mere, da ima prostor in pomen tudi v sedanjosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Lucija Rosc

Pri tem se avtorica naslanja na koncept “superpozicije”, geološki izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki izhaja iz pravila, da se mlajše plasti usedlin zmeraj nalagajo na starejše, s čimer je vse, kar tvori našo realnost, že vnaprej vpeto v neštete kontekste, s katerimi se avtorica v svojih delih rada poigrava.

Zbiranje kot tehniko ustvarjanja neke večje celote pa se v svojih kolažih uporablja tudi Matej Jurčević. Avtor v seriji Tako osamljen sem, življenje v revijah z izrezki podob iz modnih revij oblikuje imaginarne krajine, v katerih daje nekdanja mladostniška negotovost podlago za premislek o razmerjih med osamljenostjo, nostalgijo in kvirovstvom, ki jih pod taktirko neizprosne avtoritete povezuje t. i. napredna, a s principi ovenčana sodobna družba.

Matej Jurčević v delu Tako osamljen sem, življenje v revijah s stapljanjem modne in katoliške ikonografije iz revij časopisov oblikuje izmišljene pokrajine, v katerih se prepletajo teme nostalgije, kvirovstva in osamljenosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Matej Jurčević

Položaj kvirovstva v sodobni družbi
Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase. Z oblikovanjem “lezbične doline” ter odpiranjem dialoga za javnost umetnici ponujata alternativne oblike življenja, katerega vrednote bi bile namesto v uspeh posameznika usmerjene v funkcionalno, zadovoljno in empatično družbo.

Na razstavi Jokati je okej v Umetnostni galeriji Maribor umetnica Mara Jenny z instalacijo, katere del je tudi delo Obvaruj me pred mano, tematizira neujemanje podob s pomeni, ki si jih pripišemo sami, še pogosteje pa nam jih poda okolica. Foto: Umetnostna galerija Maribor

Mara Jenny se v seriji del z naslovom reference se pač ne nameravam znebiti kvirovstva loteva predvsem z vidika vprašanj (ne)zmožnosti artikulacije in reprezentacije določenih korporealnosti in subjektivitet. Z uporabo zabrisanih podob, neberljivih oz. napačno berljivih zapisov in printov na zloščene odsevne površine posameznikovo identiteto na neki način trivializira, telesa pa reducira zgolj na podobo, s čimer prevprašuje, kaj se zgodi, ko se ne identificiramo ne s sebi lastnimi ne z iz okolice podanimi pomeni in identitetami.

Razbijanje mita večno srečne družbe
Nemoč, ki jo tovrstna negotovost povzroči, ter sočasni občutek brezizhodnosti v svojem delu Limbo naslavlja Sonja Vulpes. Umetnica s serijo analognih fotografij, risb in besedil, odtisnjenih na škatlice antidepresivov, prikazuje stanje ujetosti v nekem vmesnem stanju, v katerem občutja jeze, teže in utesnjenosti dopuščajo bore malo svetlobe. S tem ko avtorica v ospredje postavi sebe v vsej svoji ranljivosti, na neki način subverzira kulturo, v kateri so ideje pomembnejše od resničnosti, sreča pa je nujni pogoj za vstop v družbo.

Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste “antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.” Če se slednje gibljejo predvsem na območju sreče, umetnica v svojem delu skozi avtoportrete odraža stanja obupa, jeze, žalosti in strahu, kot jih doživlja sama.

Foto: Umetnostna galerija Maribor/Sonja Vulpes

To isto nemoč, ki si je kot samooklicani predstavniki najvišje razvite vrste pogosto ne upamo priznati, z oblikovanjem Pasjih postelj za ljudi na humoren način obravnava Jelisaveta Rapaić. Za posteljami, ki z obliko fetusa nakazujejo nekakšno varnost pred neizprosnostjo življenja, visi triptih iz tekstila z naslovom Darilo, ki se nikoli ne konča. Podobe, nastale z zarezami v blago, častijo “sveto trojico” intimnosti, tehnologije in farmacije, ki bedi nad spečimi, nemočnimi posamezniki, obenem pa jih s svojo avtoriteto postavlja v položaj nemočnih sužnjev. Zasvojljive lastnosti prvih umetnica z ironijo izrazi že v naslovu, saj njihova navidezno nepogrešljiva pomoč na daljši rok zahteva vse več, davek zanjo pa je vse višji.

Jelisaveta Rapaić kot del svoje instalacije humorno predstavlja Pasje postelje za ljudi, oblikovane v različnih položajih fetusa kot spomin na prostor, v katerem smo bili vsi nekoč varovani pred tegobami in pričakovanji zunanjega sveta. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Jelisaveta Rapaić

Dvorezni meč intimnosti
Ta nežna, na videz neškodljiva intimnost zaradi svoje sposobnosti razgaljanja predstavlja prav posebno vrsto nevarnosti. Kako zbrati pogum in se odpreti tujemu človeku, ko pa je tveganje za bolečino tako veliko, je vprašanje, ki ga v svojem delu zastavlja Sara Pukanić. Avtorica je delo zgradila okrog koncepta “ghostanja”, ki je v svetu virtualnih odnosov normaliziran do te mere, da si je prislužil mesto celo v slovarju.

Pukanić z instalacijo Bili ste videni problematizira neizmerno grobost družbe, ki v tovrstnem vedenju prepoznava sprejemljiv način delovanja v odnosu do drugih. Umetnica v galerijskem prostoru postavi sobo, v kateri obiskovalec skozi fotografije, ki prikazujejo fragmente njene izkušnje, odkriva proces dodeljevanja krivde, v katerem je žrtev postavljena na mesto krivca. Sara Pukanić je z instalacijo do dotične virtualne grobosti kritična, obenem pa se zaveda, da je vsak posameznik do neke mere le simptom svojega časa.

Kje je v romantičnem odnosu meja med nami in drugimi?
S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho. Avtorica o kompleksnosti tematike razmišlja skozi zvok, video in sliko; v posnetkih z eksperimenti z lastnimi, četudi za javnost morebiti “neprimernimi” mislimi in strastmi prevprašuje vlogo, ki jo pri tem igra sodobna digitalna družba. Negotovost in hkratno moč, ki jo predstavlja njej lastna resnica, izraža skozi na blago odtisnjen portret, v katerem z osredotočenim pogledom strmi naravnost v gledalca, obenem pa v šepetu sprašuje: “Kdo si, če ni nikomur mar (zate)?”

Sara Pukanić v projektu Bili ste videni obravnava tematiko “ghostanja”, vzorca, prisotnega v digitalnem okolju, ki označuje nenadno prekinitev stika brez obrazložitve. Soba, ki jo ustvari posebej za razstavo, skozi fotografije in zgodbo avtorice prevprašuje lasten položaj ter položaj družbe v odnosu do tega izrazito grobega pojava. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar. Avtorica na nobeni izmed fotografij, ustvarjenih z umetno inteligenco ter posnetih iz ptičje perspektive, ni sama, temveč jo vse prikazujejo na smrtni postelji, obdano z ljudmi, ki skupaj z njo žalujejo za izgubljenim. Ob tem si Karolina Wojtas sodobnemu času primerno postavi diagnozo “sindroma super bedne prve nesrečne ljubezni”, s čimer doseže, da je njena bolečina tudi uradno upravičena. Morda avtorica s to rahlo nagajivo oz. cinično nalepko prevprašuje prav čas, v katerem se posamezniki ne identificiramo oz. definiramo le s tem, kar občutimo, niti ne zgolj skozi svoje interese, izobrazbo in spolno usmerjenost, pač pa vse bolj tudi skozi lastne travme. Pa je to res korak bližje k sebi ali kvečjemu odmik od težave?

Kustosinji in kustos Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić so ob razstavi zapisali, da “četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.” Ob tem se mi zdi pomembno dodati, da tudi normalizacija joka še ne prinaša veliko k izboljšanju individualne ter kolektivne izkušnje, katere stiska je svetovni družbeni problem. Če razstava simptome prve uspešno vizualizira, pa se z izjemo nekaj del ne poda zares na pot iskanja alternativ.

Od težav k rešitvam
Jok je brez dvoma eden izmed načinov lajšanja trpljenja in bolečine, vendar je njegov učinek precej kratkotrajen. Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, pa je, kaj ostane, ko se solze posušijo – rešitve pa ni? Danes se ogromno govori o stiskah mladih. Če je to področje prej pokrivala umetnost, še pred njo pa socialna omrežja, lahko tovrstne debate zdaj redno zasledimo tudi na televiziji, radiu in drugih medijih.

Četudi so slednje še kako relevantne in potrebne problematiziranja, pa opažam, da se ob medijih tudi kot posamezniki zmeraj bolj osredotočamo na težave, obenem pa vse manj razvijamo orodja za iskanje alternativnih možnosti, za boj proti prevladujočemu načinu operiranja, ki tako vztrajno izključuje vse, kar ne ustreza modelu koristnega posameznika. Posledica te vdanosti ni zanemarljiva, saj na ta način postajamo vse lažje tarče nadzora in manipulacije. Zatorej jočimo, jočimo zunaj svojih predragih sob, jočimo veliko in skupaj – nikar pa se ne nehajmo tudi boriti.

Nadaljuj z branjem

DOGODKI

Na 60. beneškem bienalu bo Slovenijo predstavljala kiparka in slikarka Nika Špan

Objavljeno

dne

Slovenijo bo na 60. mednarodnem beneškem bienalu predstavljala umetnica Nika Špan. Kustos tokratne slovenske predstavitve je Vladimir Vidmar. Beneški bienale bo potekal med 20. aprilom in 24. novembrom 2024.

Projekt, ki ga Nika Špan v sodelovanju s kustosom Vidmarjem pripravlja za beneški bienale, se v zgodovinski kontekst Benetk vpisuje kot tujek, neznan in nepričakovan element, so v najavi projekta zapisali v Moderni galeriji. “Enigmatična entiteta z zelo specifično zunanjostjo, ki jo prepoznamo kot nekaj, česar ne moremo imenovati, govori o sami sebi, pripoveduje zgodbo svojega vstopa v umetnost, hkrati pa posredno naslovi še nekaj drugega. Sočasno predstavlja nenavadno vzporednico s tistim, kar je v središču paradigme umetnosti: je objekt, ki je tuj samemu sebi, in posledično potuji izkušnjo slehernika, ki se z njim sreča.”

Umetnost, ki terja aktivnega gledalca
Nika Špan je konceptualna umetnica z razvejano in medijsko raznorodno prakso, ki je globoko vpeta v koncepte avtorstva, narave umetniškega dela in umetnostne prakse, vprašanja vrednosti in legitimacije fenomena, ki ga imenujemo umetnost. Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov. Ta razrešitev pa nikoli ni katarzična, pogosto prav nasprotno: namesto pričakovanega zadoščenja se sprosti v specifično premestitev perspektive.

Nika Špan je diplomirala iz slikarstva in opravila specializacijo iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letih 1994–1997 se je študijsko izpopolnjevala na Kunstakademie Düsseldorf. Sodelovala je na mnogo razstavah v Sloveniji in tujini. V slovenskem prostoru so bile najbolj odmevne njene razstave in sodelovanja na U3 v Moderni galeriji s projektom Retrospektiva (1997), samostojna razstava v Mali galeriji v Ljubljani (1999) z naslovom Prodana dela, njeno sodelovanje na Manifesti 3 (2000), na kateri se je predstavljala z delom Ljubljana by Heart, ter na razstavah Was it a car or a cat I saw (Galerija Škuc, 2015) in U (Galerija Škuc, 2018). Živi in dela v Düsseldorfu in Ljubljani.

Umetnica Nika Špan (na desni) in kustos Vladimir Vidmar bosta naslednje leto zastopala Slovenijo v Benetkah. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija

Vladimir Vidmar je svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije. Med letoma 2014 in 2018 je deloval kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Njegovi kuratorski projekti vključujejo številne samostojne razstave, med drugim Tadeja Pogačarja, Lale Raščić, Fokus grupe, Mladena Stropnika, Becky Beasley, Nike Špan, Nikite Kadan, Katalin Ladik, Rosselle Biscotii in Kevina van Braaka, ter mednarodne skupinske projekte. Sokuriral je pregledno razstavo Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005–2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Sodeloval je pri raziskovalnih projektih zgodovine institucionalne kritike v srednji in jugovzhodni Evropi Inside Out ter pri mednarodnem razstavnem projektu Otroci si želijo komunizem v Museum of Bat Ya v Tel Avivu. Redno objavlja besedila o sodobnih umetniških praksah, deluje pa tudi kot predavatelj.

Tujci povsod: bienale v dialogu z migracijami
Glavna tema 60. mednarodnega beneškega bienala je Tujci povsod. Tema izhaja iz serije del v Parizu ustanovljenega kolektiva Claire Fontaine, ki deluje v italijanskem Palermu. Kurator 60. beneškega bienala je Brazilec Adriano Pedrosa, ki je prvi kurator beneškega bienala iz Južne Amerike.

O izboru nosilne teme je v preteklosti povedal, da je ozadje za delo kolektiva Claire Fontaine svet, ki ga pestijo številne krize v povezavi z gibanjem in obstojem ljudi med državami, narodi, ozemlji in mejami, te pa odražajo nevarnosti in pasti jezika, prevajanja in etničnosti ter izražajo razlike in neskladja, pogojena z identiteto, narodnostjo, raso, spolom, spolnostjo, premoženjem in svobodo.

Nadaljuj z branjem
EKOLOGIJA17 ur nazaj

Deceuninck, proizvajalec PVC profilov, je lansiral kalkulator za enostavnejše in učinkovitejše merjenje ogljičnega odtisa

Deceuninck, eden vodilnih svetovnih proizvajalcev PVC profilov za okna in vrata, je v skladu s svojo zavezanostjo k trajnostnemu poslovanju...

RAZSTAVA1 dan nazaj

Odprtje razstave ob 150-letnici rojstva prof. dr.Karla Hinterlechnerja

Okrogla miza GEOLOGIJA – VEDA PRIHODNOSTI V letošnjem maju obeležujemo 150-letnico rojstva prof. dr. Karla Hinterlechnerja, ustanovitelja ljubljanske geološke šole in enega...

OBLIKOVANJE2 dneva nazaj

AJM prejel prestižno German Innovation Award 2024

Mednarodno priznanje za inovacijo AJM okna-vrata-senčila, vodilni slovenski ponudnik stavbnega pohištva iz PVC, ALU in lesa, je ponovno nagrajen z...

Uncategorized3 dnevi nazaj

Martina Vovk imenovana za novo direktorico Moderne galerije

Potem, ko je Aleš Vaupotič kot direktor odstopil maja lani, je kustosinja in muzejska svetovalka, Martina Vovk, od 1. junija...

GRADNJA3 dnevi nazaj

iQwood v Berlinu prejel zlato nagrado German Innovation Award

Najvišjo zlato nagrado je prejelo 15 izmed 520 prijavljenih inovacij iz 23 držav  iQwood je specializirano proizvodno podjetje za razvoj...

Materiali4 dnevi nazaj

WC sistem, ki varčuje z vodo

Varčevanje z vodo: ste kdaj razmišljali o stranišču? Ko gre za varčevanje z vodo v zasebnih gospodinjstvih, mnogi pomislijo na...

Arhitektura1 teden nazaj

OHS AWARD 2024: podelitev nagrad za najboljše projekte festivala OHS po izboru občinstva

Včeraj je bila v galeriji Edvard v Ljubljani podelitev nagrad izbranim arhitekturnim projektom, ki so bili predstavljeni v okviru arhitekturnega...

UMETNOST1 teden nazaj

Mlada slovenska umetnost: predstavijo se nominiranci za nagrado OHO

V Galeriji P74 vrata odpira razstava nominirancev nagrade skupine OHO 2024. Za nagrado so nominirani Maja Bojanić, Lucija Rosc, Dominik...

DOGODKI2 tedna nazaj

Velika nagrada Brumna identiteti novega Centra Rog

Veliko nagrado 11. bienala slovenskega oblikovanja Brumen je prejela identiteta novega Centra Rog. Nagrado za življenjsko delo je dobil grafični...

BIVANJE3 tedni nazaj

Kako do nižjih mesečnih stroškov?

Številni lastniki stanovanj iščejo vse mogoče načine, kako bi zmanjšali ogljični odtis ter povečali energijsko učinkovitost domov in s tem...

POPULARNO