UMETNOST
Zakaj je vaza podobna hiši?
Od sistemskega do fantazijskega z oblikovalko Janjo Lap, ki se bo odprla v četrtek, 15. junija 2023, ob 18. uri v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na gradu Fužine. Gre za prvo monografsko poglobljeno znanstveno študijo o kaki slovenski ustvarjalki na področju arhitekture in oblikovanja pri nas. Razstavo bo odprl dr. Aleš Musar.
Avtorice: Špela Šubic (MAO), Barbara Predan, (Oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje, ALUO), Maja Vardjan, strokovna sodelavka za področje arhitekture (MAO), Oblikovanje razstave: Studio Miklavc. Foto: Zbirka MAO.
5.6. –5.11. 2023, Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO)
Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Predmete za sodobni dom iz keramike in stekla je razvila skupaj s Steklarno Boris Kidrič iz Rogaške Slatine. Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Razstava bo poleg steklenih izdelkov osvetlila tudi manj znane naprave, ki jih je oblikovalka realizirala v Iskri Elektrooptiki. Sploh prvič pa bo javnosti predstavljeno njeno doslej neznano znanstvenoraziskovalno delo.
Skozi vso svojo pestro in dolgo karierno pot, ki so jo zaznamovali arhitektura, industrijsko oblikovanje, pedagoško in raziskovalno delo ter sistemsko in storitveno oblikovanje, je Janja Lap oblikovala tudi steklo. To je bil njen priljubljeni material, po katerem je tudi najbolj znana. Po uspešnih prvih poskusih je svoje znanje nadgrajevala in tudi delila z drugimi. Kot profesorica na Šoli za umetno obrt (danes Srednja šola za oblikovanje in fotografijo) je med drugim z dijaki razvijala steklene izdelke in jih leta 1964 tudi razstavila na prvem Bienalu industrijskega oblikovanja. Za njen razvoj na področju oblikovanja stekla pa je bilo ključno raziskovanje na britanski šoli Royal College of Art (1964–1966). Tam je v najboljših pogojih, pod mentorstvom Roberta Gooddna, skupaj s steklopihaškim mojstrom raziskovala različne steklarske tehnike in ustvarila nekatere svoje najbolj znane kose, na primer vazo Kvadrat in kozarce Gubanka.
Navdih je iskala tudi v starih glažutah
V drugem letu delovanja na RCA se je na oddelku za industrijsko oblikovanje pridružila raziskovalni skupini za področje bolnišnic. Tam se je srečala z vodjo skupine, profesorjem Misho Blackom, in z bodočim mentorjem svojega magistrskega dela, profesorjem Bruceom Archerjem. Pred vrnitvijo v Slovenijo je deset let predavala na Univerzi v Sheffieldu, na oddelku za arhitekturo, kratek čas tudi na znameniti šoli Architectural Association School of Architecture v Londonu (AA). Po vrnitvi v domovino konec sedemdesetih pa je bila deset let zaposlena v Iskri kot oblikovalka elektrooptičnih naprav.
Zanimivo je, da se je šele ob koncu svoje kariere posvetila tudi oblikovanju svetil, ki so ključno povezana z njej tako ljubo snovjo, steklom. V enem od intervjujev je povedala, da je za lestenec Satje navdih našla v starih glažutarskih lestencih, posebej je omenila viseči svečnik iz cerkve v Loki pri Žusmu. Sorodnost lahko iščemo v zrcaljenem steklu, ki je uporabljeno v obeh. A stožčaste čašice, namenjene plavajočim svečam v njenem Satju, nas še bolj spominjajo na lestence v mnogih cerkvah po svetu, ki so jih razsvetljevale številne oljne lučke v steklenih čašah, visečih znotraj mogočnega kovinskega ogrodja. Primere takih lestencev najdemo v carigrajski Hagiji Sofiji ali pa, v precej manjših dimenzijah, v stolnici v Pisi.
Na pregledni razstavi bomo prikazali vsestranskost oblikovalke in raziskovalke Janje Lap ter s tem osvetlili prepogosto spregledan opus te izjemne avtorice.
CITAT:
»Nikdar ne delam kelihov na tankih podstavkih, v katerih vidim izrazito neproporcionalnost. Spominjajo me na nestabilne ženske, ki lovijo ravnotežje na visokih petah. Všeč so mi oblike, ki kažejo neko notranjo moč materiala. V nasprotju s poudarjanjem krhkosti iščem druge, predvsem prostorske izrazne oblike.« Janja Lap
Kratek življenjepis Janje Lap (1929–2004)
1953–1957 Dela v arhitekturnem studiu profesorja Edvarda Ravnikarja na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
1956 Diplomira pri prof. Edvardu Ravnikarju na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in pridobi naziv inženir arhitekt.
1956–1957 Zaposlena je v projektivnem ateljeju gradbenega podjetja Tehnika.
1958–1962 Vodi projektivni atelje za stanovanjsko skupnost pri republiškem odboru za družino in gospodinjstvo, v državni arhitekturni pisarni z uradnim nazivom Projektivni atelje.
1958 Deluje tudi v projektivnem ateljeju »Stanovanjska skupnost – splošni del«.
1961 Vpisana je v Imenik pooblaščenih arhitektov – seznam projektantov, pooblaščenih za gradbeno projektiranje.
1962–1964 Poučuje industrijsko oblikovanje na Šoli za umetno obrt Ljubljana.
1964–1966 S štipendijo Britanskega sveta deluje kot raziskovalka na RCA (Royal College of Art) v Londonu.
1966 Predava na Sheffieldski šoli za umetnost (The Sheffield College of Art).
1967–1977 Predava na oddelku za arhitekturo Univerze v Sheffieldu.
1973 Magistrira pri prof. Bruceu Archerju na RCA in pridobi naziv Master of Arts (magistrica umetnosti).
1973–1975 Kot mentorica deluje na AA (Architectural Association School of Architecture) v Londonu.
1979–1989 Kot industrijska oblikovalka se zaposli v podjetju Iskra Commerce, leta 1982 je prezaposlena v Iskrin Center za elektrooptiko.
Zahvala
Več kot dveletno raziskovanje življenja in dela Janje Lap je bilo tlakovano s srečanji, ki so omogočila pomembne uvide in spoznanja ter podala prepotrebna pojasnila. Razstave in monografije ne bi bilo mogoče uresničiti brez prijazne pomoči posameznikov, ki so znotraj svojih ustanov ali prek osebnih vezi poznali Janjo Lap in/ali njeno delo. Vsem tukaj naštetim se iskreno zahvaljujeta za prijaznost, sodelovanje ter zagnanost pri zbiranju podatkov in predmetov. Hvala John Allan, Lenka Bajželj, Boris Benko, Dušan Benko, Mojca Bitenc, Matjaž Bizjak, Soline Boury, Tanja Bricelj, Iva Ceraj, Milojka Čepon, Petra Černe Oven, Franci Černelč, Ana Čič, Vanda Dittrich, Saša Florjančič, Boris Gaberščik, Neli Grafenauer, Marko Hlastec, Mladen Horvat, Orest Jarh, Nikolai David Jeffs, Miša Jelnikar, Živa Jelnikar, Bojan Jeločnik, Timotej Jevšenak, Tomo Kajfež, Andrej Kirm, Matej Klemenčič, Mateja Kos Zabel, Jakob Kovačič, Veronika Kralj – Iglič, Majda Kregar, Franc Kunšič, Boštjan Kurent, Irma Langus Hribar, Marija Lap Drozg, Veronika Lap, Irena Lazar, Gorazd Lemajič, Romana Lesjak, Miha Likar, Saša J. Mächtig, Martina Malešič, Nina Malovrh, Sarah Mercer, Barbara Mlakar, Ivan Mlakar, Miriam Možgan, Alenka Mrevlje, Urša Petja Mrevlje Lozar, Neža Mrevlje, Jaša Mrevlje – Pollak, Amir Muratović, Andreja Mušič, Branko Mušič, Miroslav Naglič, Ranko Novak, Martina Orehovec, Tanja Pak, Neil Parkinson, Ljubica Pavlin, Boštjan Perovšek, Vladimir Pezdirc, Miran Pflaum, Karmen Pižorn, Nikola Pongrac, Tita Porenta, Simona Pörš, Martin Premk, Natalija Pungaršek, Jože Rataj in Igor Ravbar.
UMETNOST
Umetnici Gali Alica nagrada 10. trienala sodobne umetnosti U3
Gala Alica je prejela nagrado za premislek o odnosu do javnega prostora.
S tem opozarja na kompleksno rabo javnega prostora, ki zaradi raznih prepovedi ni več dostopen.
Kot je zapisala mednarodna žirija, umetnico nagrajujejo zaradi relevantnosti njenega sporočila in kakovosti njenega dela. Končna odločitev žirije je bila zaradi visoke kakovosti razstave in raznolikosti sodelujočih težka. Prav dejstvo, da je na razstavo vključenih veliko del že uveljavljenih umetnikov in umetnic, pa je vplivalo na odločitev žirantov, da ima prednost pri izboru uveljavljajoča se umetnica, so sporočili. Žirijo so sestavljali Anne Barlow, Bernard Blistene, Luigi Fassi, Christelle Havranek in Simone Sentall.
Projekt Rob I in Rob II je umeščen na travnik in balkonu ob spregledani Windischerjevi ulici, ki je bila še pred nekaj leti javno prehodna, danes pa je strogo nadzorovana zaradi potreb ameriškega in ruskega veleposlaništva.
Skulpturna intervencija, narejena iz recikliranih izolacijskih materialov iz ljubljanskih zbirnih centrov, je tretji del serije No Loitering (2020-), v kateri site-specific objekti razkrivajo manj vidne elemente javnega prostora ter preizprašujejo njihove funkcije. Skulpturi tokrat preizkušata meje mogočega in dokumentirata neuspeh prehoda v zavarovan prostor.
Če si Rob I prizadeva preiti mejo varnostne ograje na zelenici, Rob II vstopa v prostor Windischerjeve ulice z balkona Moderne galerije.
Tudi o pomanjkanju sodobne umetnosti v mestu
Formi obeh objektov se oblikujeta ob mejah zavarovanega prostora, s tem pa meje še dodatno poudarjata. Postavljena na prostem za Moderno galerijo, začasna intervencija dodatno opozarja na pomanjkanje prisotnosti sodobnejših umetniških del v bližnji okolici umetnostne institucije in širše v javnem prostoru prestolnice.
Tanka meja med zasebnim in javnim prostorom
Gala Alica Ostan Ožbolt trenutno študira vizualne umetnosti na dunajski univerzi za uporabne umetnosti, diplomirala je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študirala je tudi na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu.
V svojem delu se ukvarja predvsem s problematiko urbanega prostora in tanko mejo med zasebnim in javnim prostorom. Izhodišča njenih raziskav za skulpture in site-specific intervencije so gentrifikacija in privatizacija javnih prostorov, njihove zgodovinske pripovedi in s tem vprašanje njihove vključenosti/izključenosti.
Nagrada za enega od sodelujočih umetnikov ali umetnic je novost, ki jo je Moderna galerija vpeljala z letošnjim, desetim trienalom, nagrajenka pa z njo prejme 4000 evrov.
Jubilejni trienale sodobne umetnosti – U3, ki ga je kuriral Tevž Logar, je v Moderni galeriji na ogled od junija. Pod naslovom Proti toku časa predstavlja dela, ki so nastala v zadnjih petih letih in vzpostavljajo relacijo do slovenskega umetnostnega prostora.
UMETNOST
Na dražbi se je znašla banana na steni – provokacija Maurizia Cattelana
Dražbena hiša Sotheby’s bo 20. novembra v New Yorku ponudila delo Maurizia Cattelana z naslovom Komik. Ocenjujejo, da bo prodana za 1 do 1,5 milijona dolarjev. Delo je razdelilo mnenja in postavilo pod vprašaj vrednost umetnosti.
Znamenita provokativna skulptura Maurizia Cattelana, banana, ki jo je na steno prilepil z lepilnim trakom na umetniškem sejmu Art Basel leta 2019, bo 20. novembra ponujena na dražbi pri Sotheby’s v New Yorku. Galerija Perrotin je Komika prvič ocenila na 120.000 dolarjev, ko je bil leta 2019 prodan na sejmu Art Basel v Miamiju, v Sotheby’s pa računajo, da bodo za delo iztržili do 1,5 milijona dolarjev.
Prodajali bodo certifikat in navodila za razstavljanje
Na dražbi ne bodo prodajali materialnega dela, ampak certifikat o avtentičnosti in s tem pravico do ideje, kar pomeni, da je fizično banano mogoče zamenjati. Kot delo konceptualne umetnosti Komik sestoji iz certifikata o avtentičnosti ter podrobnih navodil za pravilno razstavljanje. Delo je Cattelan zasnoval v nakladi treh izvodov in dveh poskusnih odtisov. En primerek hranijo v Muzeju Solomona R. Guggenheima v New Yorku.
Cattelan je v pogovoru za The Art Newspaper o delu povedal: “Zame Komik ni bil šala, ampak iskren komentar in razmislek o tem, kaj cenimo. Na umetniških sejmih sta v ospredju hitrost in posel. Zato sem na to gledal takole: če bi moral biti na sejmu, bi lahko prodal banano, kot drugi prodajajo svoje slike. Tako bi lahko igral znotraj sistema, vendar po svojih pravilih.“
Prodaja dela na dražbi kot dokončna uresničitev konceptualne ideje
Komika je mogoče umestiti med dela, kot je Fontana Marcela Duchampa, porcelanast pisoar, postavljen na podstavek in podpisan s psevdonimom leta 1917, s katerim je umetnik poskušal na novo opredeliti, kaj vse je lahko umetnost. Vodja Sothebyjevega oddelka za sodobno umetnost v Ameriki David Galperin je za izjavi zapisal: “Če se Komik v svojem bistvu sprašuje o samem pojmu vrednosti umetnosti, potem bo prodaja dela na dražbi novembra letos dokončna uresničitev njegove bistvene konceptualne ideje – javnost bo končno imela besedo pri odločanju o njegovi pravi vrednosti.“
“Najvplivnejša in najradikalnejša umetniška dela v zadnjem stoletju so imela moč, da so temeljito spremenila dojemanje same narave umetnosti. V tem duhu je Komik izzivalno delo čistega genija. V njem se prepletata globoka kritična misel in subverzivna duhovitost, gre za odločilno delo umetnika in generacije. Cattelan je z eno samo briljantno gesto zamajal temelje umetniškega sveta in umetnost postavil v središče popularne kulture,” je še zapisal Galperin.
Delo v petih letih zaslovelo v časopisih in na razstavah
Delo je bilo leta 2019 objavljeno na naslovnici časopisa The New York Post, pred koncem sejma Art Basel pa so ga morali zaradi velike množice obiskovalcev umakniti z razstave. Banana je bila od tedaj že dvakrat pojedena – enkrat v sklopu performansa z naslovom Lačni umetnik, drugič jo je pojedel lačen študent, ki je olupek prilepil nazaj na steno.
Komik bo pred dražbo predstavljen 28. oktobra v New Yorku, nato pa bo na ogled še v Londonu, Parizu, Milanu, Hongkongu, Dubaju, Tajpeju, Tokiu in Los Angelesu. V New Yorku bo ponovno od 8. novembra pa do dražbe.
UMETNOST
Razstava družinske umetnosti: “STUPICA – od dedka do vnukinje«
Ilustratorka Hana Stupica je bila od ranega otroštva obdana z likovno umetnostjo. Opazovala je slike dedka Gabrijela, ter ilustracije babice Marlenke in matere Marije Lucije. Razstava v galeriji Velenje bo na ogled do 12. oktobra.
V Galeriji Velenje danes odpirajo razstavo z naslovom Stupica – od dedka do vnukinje, na kateri skušajo pokazati, kako so na Hano člani umetniške družine skozi generacije prenesli umetniško znanje in navdih. Postavitev poudarja medsebojno povezanost družine in kako je ta vplivala na razvoj Hane kot umetnice. Obiskovalci bodo lahko videli, kako so družinski vplivi oblikovali Hanin edinstveni slog in umetniški izraz, ki pa ga umetnica vseeno kljub družinski likovni tradiciji pelje tudi v svojo avtorsko smer nezgrešljive poetike.
Ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev
Hana Stupica se je rodila leta 1988 v Ljubljani. Njena babica Marlenka in mama Marija Lucija se uvrščata med najvidnejše slovenske ilustratorke, njen dedek Gabrijel je zapisan v kanon slovenskega modernizma, oče Jeff Pivač pa je grafični oblikovalec.
Že med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je ustvarjala za reviji Ciciban in Cicido, že za prvi večji ilustratorski projekt, diplomsko delo, pa je leta 2014 prejela nagrado Hinka Smrekarja, najvišje domače stanovsko priznanje. Kot najmlajša dobitnica je prepričala s slikanico Rokavička.
Njene ilustracije so objavljene v knjigi Anje Štefan Svet je kakor ringaraja in antologiji Medvedi in medvedki. Ilustrirala je Schönwertove pravljice in slikanico Anje Štefan Zajčkova hišica, za katero je oblikovala tudi likovno zasnovo lutkovne predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Tako Rokavička kot Zajčkova hišica sta bili nominirani za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, Rokavička pa tudi za Levstikovo nagrado.
Izjemna pozornost do detajlov, pravljični svet prepoznavne avtorske poetike
Ilustracijo Hane Stupica odlikuje pozornost do detajlov, s katerimi oživlja svoja živalska bitja, ki jih antropomorfizira tudi z edinstvenimi razkošnimi draperijami. Njene živali so vedno tako bitja pravljic, kot take pa nosilke metaforičnih sporočil zgodbe, kot prava bitja iz divjine, kakršna, če imamo srečo, zares lahko srečamo v naravi. Je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev.
-
Slovenija2 meseca nazaj
Lanske poplave: bo odstranjenih ogroženih še dodatnih 74 objektov?
-
UMETNOST1 mesec nazaj
Na dražbi se je znašla banana na steni – provokacija Maurizia Cattelana
-
Slovenija2 meseca nazaj
Ostro nasprotovanje postavitvi vetrne elektrarne v Ilirski Bistrici
-
Energetska učinkovitost2 meseca nazaj
Če bi Evropa več vlagala v bolj zdrava delovna mesta, bi prihranila 40 milijard evrov
-
Arhitektura2 meseca nazaj
Mesec prostora 2024 – načrtujmo prihodnost
-
DOGODKI4 tedni nazaj
Čokoladni raj v Opatiji: Pripravite se na najslajši festival leta!
-
OKOLJE4 tedni nazaj
V vsakoletni akciji Lumar in Janja Garnbret posadila novih 1000 dreves
-
OBLIKOVANJE4 tedni nazaj
Marjanu Žitniku nagrada za “neprecenljive posege” v industrijskem oblikovanju