Connect with us

RAZSTAVA

Razstava v Umetnostni galeriji Maribor: Jokati je okej

Objavljeno

dne

V UGM-ju na razstavi Jokati je okej predstavljajo dela umetnikov, ki se vsak na svoj način spopadajo z vsesplošno negotovostjo in kaosom kot vse bolj stalnima sopotnikoma slehernikove sedanjosti. Razstava bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 3. januarja 2024.

Če ob tem naletijo na boleča in negativna čustva, nič hudega, še več – od njih jim ni treba bežati, ampak jih samo sprejeti.

Razstava Jokati je okej, ki je do 3. januarja na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, predstavlja neposredno prepletenost javnega in intimnega vidika družbe, v katerem je vsako telo hkrati politično in nevtralnost ne obstaja zares, obenem pa skozi posamezna umetniška dela neumorno dokazuje, kako velik vpliv imajo tudi navidezno nepovezane politične odločitve na ravnovesje in počutje posameznika.

Umetnostna galerija Maribor s projektom že drugič sodeluje s hrvaškim festivalom Organ Vida, ki se posveča sodobni fotografiji. Razstava, katere kustosinji in kustos so Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić, je bila prvič pod naslovom No Tears Left to Cry predstavljena poleti 2022 v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, vendar tokrat konceptualni okvir festivala tematsko še razširja.

Z instalacijo Ne joči butch Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald odpirata vprašanja o tem, kako ustvariti skupnost, obenem pa prilagoditi javni prostor, da bo lahko posameznik deloval kot lastna, iskrena celota v svojih podobnostih in razlikah, obenem pa z intervencijami v prostor ponujata alternative delovanja sodobne družbe. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Tesnoba, žalost in frustracija kot del kolektivne izkušnje
Enajst mladih umetnic in umetnikov se s fotografijo vsak na svoj način lotevajo občutij tesnobe, žalosti, frustracije in brezizhodnosti kot produktov našega časa. “To je generacija, ki je odrasla z digitalnimi mediji; drugače predeluje in izraža čustva, ker na drugačne načine išče pozornost,” je povedal kustos Lovro Japundžić. Mednarodna zasedba ustvarjalk in ustvarjalcev s sopostavitvijo prikaza lastnih izkušenj in doživljanj zato še toliko bolj nazorno kaže, da so težave, s katerimi se danes spopadamo, del večje in kompleksnejše kolektivne izkušnje, ki prehaja meje okolja, v katerem delujemo in živimo.

Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti,” je še dodal Japundžić.

Ujetost v lovke splošnega kaosa in negotovosti
Razstava se ob tem tematsko naslanja na koncept afektivne dezorientiranosti kot “metaobčutka, ki v posamezniku povzroči zmedo glede tega, kaj občuti,” kot ga je v knjigi Ugly Feelings definirala teoretičarka Sianne Ngai. Umetniki se skozi svoje ustvarjanje vsak po svoje trudijo najti način za spopad z vsesplošno negotovostjo in kaosom, ki zaradi pomanjkanja prihodnosti vse bolj krojita tudi slehernikovo sedanjost.

Dela tako skozi osebne izkušnje posameznic in posameznikov kontekstualizirajo negativne občutke, ki prevevajo sodobno družbo, še posebej pa mlade, ki si v iskanju načina preživetja prihodnost šele gradijo.

Vnovično ustvarjanje spominov
Eden izmed načinov spopadanja s preteklostjo in iskanjem lastne identitete v sedanjosti je akumulacija, ki s procesom zbiranja izkušenj in spominov privede do (iz)oblikovanja posameznika kot soustvarjalca lastnega življenja. Lucija Rosc v serijah Superpozicije in Podmet z zbiranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem teh v nove kompozicije iz že doživetih zgodb ustvarja nove, s tem pa prevprašuje tako objektivnost spomina kot tudi lastne realnosti.

Lucija Rosc z arhiviranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem le-teh v nove kompozicije raziskuje načine, kako lahko nekaj tako naivnega in bežnega, kot je otroški spomin, vizualiziramo do mere, da ima prostor in pomen tudi v sedanjosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Lucija Rosc

Pri tem se avtorica naslanja na koncept “superpozicije”, geološki izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki izhaja iz pravila, da se mlajše plasti usedlin zmeraj nalagajo na starejše, s čimer je vse, kar tvori našo realnost, že vnaprej vpeto v neštete kontekste, s katerimi se avtorica v svojih delih rada poigrava.

Zbiranje kot tehniko ustvarjanja neke večje celote pa se v svojih kolažih uporablja tudi Matej Jurčević. Avtor v seriji Tako osamljen sem, življenje v revijah z izrezki podob iz modnih revij oblikuje imaginarne krajine, v katerih daje nekdanja mladostniška negotovost podlago za premislek o razmerjih med osamljenostjo, nostalgijo in kvirovstvom, ki jih pod taktirko neizprosne avtoritete povezuje t. i. napredna, a s principi ovenčana sodobna družba.

Matej Jurčević v delu Tako osamljen sem, življenje v revijah s stapljanjem modne in katoliške ikonografije iz revij časopisov oblikuje izmišljene pokrajine, v katerih se prepletajo teme nostalgije, kvirovstva in osamljenosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Matej Jurčević

Položaj kvirovstva v sodobni družbi
Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase. Z oblikovanjem “lezbične doline” ter odpiranjem dialoga za javnost umetnici ponujata alternativne oblike življenja, katerega vrednote bi bile namesto v uspeh posameznika usmerjene v funkcionalno, zadovoljno in empatično družbo.

Na razstavi Jokati je okej v Umetnostni galeriji Maribor umetnica Mara Jenny z instalacijo, katere del je tudi delo Obvaruj me pred mano, tematizira neujemanje podob s pomeni, ki si jih pripišemo sami, še pogosteje pa nam jih poda okolica. Foto: Umetnostna galerija Maribor

Mara Jenny se v seriji del z naslovom reference se pač ne nameravam znebiti kvirovstva loteva predvsem z vidika vprašanj (ne)zmožnosti artikulacije in reprezentacije določenih korporealnosti in subjektivitet. Z uporabo zabrisanih podob, neberljivih oz. napačno berljivih zapisov in printov na zloščene odsevne površine posameznikovo identiteto na neki način trivializira, telesa pa reducira zgolj na podobo, s čimer prevprašuje, kaj se zgodi, ko se ne identificiramo ne s sebi lastnimi ne z iz okolice podanimi pomeni in identitetami.

Razbijanje mita večno srečne družbe
Nemoč, ki jo tovrstna negotovost povzroči, ter sočasni občutek brezizhodnosti v svojem delu Limbo naslavlja Sonja Vulpes. Umetnica s serijo analognih fotografij, risb in besedil, odtisnjenih na škatlice antidepresivov, prikazuje stanje ujetosti v nekem vmesnem stanju, v katerem občutja jeze, teže in utesnjenosti dopuščajo bore malo svetlobe. S tem ko avtorica v ospredje postavi sebe v vsej svoji ranljivosti, na neki način subverzira kulturo, v kateri so ideje pomembnejše od resničnosti, sreča pa je nujni pogoj za vstop v družbo.

Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste “antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.” Če se slednje gibljejo predvsem na območju sreče, umetnica v svojem delu skozi avtoportrete odraža stanja obupa, jeze, žalosti in strahu, kot jih doživlja sama.

Foto: Umetnostna galerija Maribor/Sonja Vulpes

To isto nemoč, ki si je kot samooklicani predstavniki najvišje razvite vrste pogosto ne upamo priznati, z oblikovanjem Pasjih postelj za ljudi na humoren način obravnava Jelisaveta Rapaić. Za posteljami, ki z obliko fetusa nakazujejo nekakšno varnost pred neizprosnostjo življenja, visi triptih iz tekstila z naslovom Darilo, ki se nikoli ne konča. Podobe, nastale z zarezami v blago, častijo “sveto trojico” intimnosti, tehnologije in farmacije, ki bedi nad spečimi, nemočnimi posamezniki, obenem pa jih s svojo avtoriteto postavlja v položaj nemočnih sužnjev. Zasvojljive lastnosti prvih umetnica z ironijo izrazi že v naslovu, saj njihova navidezno nepogrešljiva pomoč na daljši rok zahteva vse več, davek zanjo pa je vse višji.

Jelisaveta Rapaić kot del svoje instalacije humorno predstavlja Pasje postelje za ljudi, oblikovane v različnih položajih fetusa kot spomin na prostor, v katerem smo bili vsi nekoč varovani pred tegobami in pričakovanji zunanjega sveta. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Jelisaveta Rapaić

Dvorezni meč intimnosti
Ta nežna, na videz neškodljiva intimnost zaradi svoje sposobnosti razgaljanja predstavlja prav posebno vrsto nevarnosti. Kako zbrati pogum in se odpreti tujemu človeku, ko pa je tveganje za bolečino tako veliko, je vprašanje, ki ga v svojem delu zastavlja Sara Pukanić. Avtorica je delo zgradila okrog koncepta “ghostanja”, ki je v svetu virtualnih odnosov normaliziran do te mere, da si je prislužil mesto celo v slovarju.

Pukanić z instalacijo Bili ste videni problematizira neizmerno grobost družbe, ki v tovrstnem vedenju prepoznava sprejemljiv način delovanja v odnosu do drugih. Umetnica v galerijskem prostoru postavi sobo, v kateri obiskovalec skozi fotografije, ki prikazujejo fragmente njene izkušnje, odkriva proces dodeljevanja krivde, v katerem je žrtev postavljena na mesto krivca. Sara Pukanić je z instalacijo do dotične virtualne grobosti kritična, obenem pa se zaveda, da je vsak posameznik do neke mere le simptom svojega časa.

Kje je v romantičnem odnosu meja med nami in drugimi?
S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho. Avtorica o kompleksnosti tematike razmišlja skozi zvok, video in sliko; v posnetkih z eksperimenti z lastnimi, četudi za javnost morebiti “neprimernimi” mislimi in strastmi prevprašuje vlogo, ki jo pri tem igra sodobna digitalna družba. Negotovost in hkratno moč, ki jo predstavlja njej lastna resnica, izraža skozi na blago odtisnjen portret, v katerem z osredotočenim pogledom strmi naravnost v gledalca, obenem pa v šepetu sprašuje: “Kdo si, če ni nikomur mar (zate)?”

Sara Pukanić v projektu Bili ste videni obravnava tematiko “ghostanja”, vzorca, prisotnega v digitalnem okolju, ki označuje nenadno prekinitev stika brez obrazložitve. Soba, ki jo ustvari posebej za razstavo, skozi fotografije in zgodbo avtorice prevprašuje lasten položaj ter položaj družbe v odnosu do tega izrazito grobega pojava. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar. Avtorica na nobeni izmed fotografij, ustvarjenih z umetno inteligenco ter posnetih iz ptičje perspektive, ni sama, temveč jo vse prikazujejo na smrtni postelji, obdano z ljudmi, ki skupaj z njo žalujejo za izgubljenim. Ob tem si Karolina Wojtas sodobnemu času primerno postavi diagnozo “sindroma super bedne prve nesrečne ljubezni”, s čimer doseže, da je njena bolečina tudi uradno upravičena. Morda avtorica s to rahlo nagajivo oz. cinično nalepko prevprašuje prav čas, v katerem se posamezniki ne identificiramo oz. definiramo le s tem, kar občutimo, niti ne zgolj skozi svoje interese, izobrazbo in spolno usmerjenost, pač pa vse bolj tudi skozi lastne travme. Pa je to res korak bližje k sebi ali kvečjemu odmik od težave?

Kustosinji in kustos Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić so ob razstavi zapisali, da “četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.” Ob tem se mi zdi pomembno dodati, da tudi normalizacija joka še ne prinaša veliko k izboljšanju individualne ter kolektivne izkušnje, katere stiska je svetovni družbeni problem. Če razstava simptome prve uspešno vizualizira, pa se z izjemo nekaj del ne poda zares na pot iskanja alternativ.

Od težav k rešitvam
Jok je brez dvoma eden izmed načinov lajšanja trpljenja in bolečine, vendar je njegov učinek precej kratkotrajen. Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, pa je, kaj ostane, ko se solze posušijo – rešitve pa ni? Danes se ogromno govori o stiskah mladih. Če je to področje prej pokrivala umetnost, še pred njo pa socialna omrežja, lahko tovrstne debate zdaj redno zasledimo tudi na televiziji, radiu in drugih medijih.

Četudi so slednje še kako relevantne in potrebne problematiziranja, pa opažam, da se ob medijih tudi kot posamezniki zmeraj bolj osredotočamo na težave, obenem pa vse manj razvijamo orodja za iskanje alternativnih možnosti, za boj proti prevladujočemu načinu operiranja, ki tako vztrajno izključuje vse, kar ne ustreza modelu koristnega posameznika. Posledica te vdanosti ni zanemarljiva, saj na ta način postajamo vse lažje tarče nadzora in manipulacije. Zatorej jočimo, jočimo zunaj svojih predragih sob, jočimo veliko in skupaj – nikar pa se ne nehajmo tudi boriti.

RAZSTAVA

Odprtje razstave ob 150-letnici rojstva prof. dr.Karla Hinterlechnerja

Objavljeno

dne

Okrogla miza GEOLOGIJA – VEDA PRIHODNOSTI

V letošnjem maju obeležujemo 150-letnico rojstva prof. dr. Karla Hinterlechnerja, ustanovitelja ljubljanske geološke šole in enega prvih rednih profesorjev na ljubljanski univerzi. Da bi izpostavili njegove pomembne dosežke, so se na Naravoslovnotehniški fakulteti ob tej priložnosti poklonili njegovemu strokovnemu delu in v Galeriji Mitnica ter v avli fakultete na Aškerčevi cesti v Ljubljani pripravili razstavo, posvečeno temu izjemnemu akademiku in pedagogu, priznanemu slovenskemu mineralogu, petrografu, geologu in filozofu, ki ima velike zasluge tudi za ustanovitev študija geologije kot pomembne vede pri izkoriščanju in uporabi naravnih virov. Ob odprtju razstave so pripravili še okroglo mizo z naslovom »Geologija – veda prihodnosti«, rdeča nit panelne razprave pa je bila vloga geologije v slovenski družbi in njena prepoznavnost.

Geologija kot veda je ključna za gospodarski razvoj in podlaga za reševanje številnih družbenih in okoljskih izzivov. Vloga geologov, ki proučujejo geološko zgradbo ozemlja, je očitna ne le pri prepoznavanju in pridobivanju naravnih virov, kot so mineralne surovine, fosilna goriva in podzemna voda, pač pa tudi pri ponovni rabi in predelavi odpadnih surovin. Področje geologije je tudi proučevanje potresne dejavnosti in premikanja mas ob plazovih ali podorih, ob poplavah, izbruhih vulkanov ter drugih naravnih nevarnostih, da bi bila družba z njihovimi izsledki bolje pripravljena na nesreče in na ublažitev njihovih posledic. Geologija pomeni tudi poznavanje in razumevanje procesov na Zemlji, ki družbi pomaga pri obvladovanju okoljskih vprašanj v primeru onesnaženj, načrtovanja rabe prostora in upravljanja vodnih virov. Poznavanje zgodovine Zemlje, vključno z evolucijo, pomaga razumeti sedanje procese in napovedovati bodoče spremembe. Ocena geotehničnih in hidrogeoloških lastnosti ozemlja zagotavlja ključne informacije za načrtovanje in gradnjo infrastrukturnih projektov, kot so ceste, mostovi in predori, vse bolj pa se geologija uveljavlja tudi v turizmu. Tako na različnih področjih zagotavlja dragocene vpoglede v procese, vire in zgodovino Zemlje, kar pomembno prispeva k razvoju človeške družbe in oblikuje našo bolj trajnostno prihodnost. Pomembnost geologije se je pokazala tudi pri odpravi posledic avgustovskih ujm leta 2023, kjer so geologi opravili izjemno zahtevno in odgovorno delo.

O vlogi geologije v slovenski družbi in njeni prepoznavnosti so na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF) pripravili okroglo mizo z naslovom »Geologija – veda prihodnosti«, ki so jo s svojimi razmišljanji sooblikovali ugledni slovenski geologi, ki danes delujejo na različnih strokovnih področjih v okviru državnih raziskovalnih, izobraževalnih in znanstvenih institucij ter agencij in ministrstev.

Na okrogli mizi so sodelovali (od leve proti desni): mag. Albin Križnič, ki naInštitutu za rudarstvo, geotehnologijo in okolje (IRGO) vodi Oddelek za inženirsko geologijo in geomehaniko, dr. Vesna Zalar Serjun, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG), dr. Meta Dobnikar, ki na Geološkem zavodu Slovenije vodi Oddelek Mineralne surovine in geokemija, prof. dr. Aleksander Horvat, predstojnik Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca ZRC SAZU, Suzana Svetličič, vodja projekta za geotehniko na DRI – upravljanje investicij, in hidrogeolog Tadej Hiti iz Urada za stanje okolja na ARSO, kjer trenutno vodi Sektor za kakovost tal.

V razpravi, ki jo je povezovala izr. prof. dr. Barbara Čenčur Curk, so se udeleženci strinjali, da bo treba povečati ugled geologije in njeno prepoznavnost v slovenski družbi. Geološka stroka se ne le pri nas, temveč tudi drugod po svetu že sooča s pomanjkanjem strokovnega kadra, hkrati pa tudi s premajhnim zanimanjem mladih za študij geologije. Za to, da si v družbi znova pridobi veljavo, kot ji to pritiče, mora čim prej poskrbeti za ureditev pravnih podlag za zakonodajni okvir geološkega dela, bolj aktivna pa bo morala biti tudi pri predstavljanju pomena geološkega dela za dobrobit celotne družbe. Z večjo angažiranostjo v strokovnih društvih, organiziranjem delavnic, izobraževanjem učiteljev na osnovnih in srednjih šolah ter ozaveščanjem laične javnosti bi povečali zanimanje za poklic geologa, z združevanjem geologov z različnih področij in institucij ter z omogočanjem izvajanja njihovega poslanstva pa bi si priborili tudi večji vpliv pri sprejemanju geološke in tudi gradbene zakonodaje ter pri spremembah podzakonskih aktov in pravilnikov.

Za več podrobnejših informacij vam je na voljo:

izr. prof. dr. Barbara Čenčur Curk, uni. dipl. inž. geol., Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, T: 01 4704 607, M: 041 689 562, E: barbara.cencur@ntf.uni-lj.si

Nadaljuj z branjem

RAZSTAVA

Vandalizirana izložba galerije z Banksyjevimi deli v središču Ljubljane

Objavljeno

dne

Avtor

Med koncem tedna je bila vandalizirana izložba galerije v Ljubljani, v kateri je na ogled velika Banksyjeva razstava. A žal ni šlo za kakšnega grafitarja, ki bi imel kaj povedati, temveč zgolj za “mazača, ki je čez Banksyja napisal svoje ime”.

Iz galerije so sporočili, da niso začudeni, saj grafitarji povsod po svetu uničujejo in preslikavajo dela drug drugemu, v tem primeru pa ni šlo za nekoga, ki bi na ta način naredil kakšno novo umetnino, piše v sporočilu Agencije Kiosk.

Tagging na absolutnem dnu lestvice kakovosti grafitov
To se imenuje tagging in če lahko sploh rečemo, da obstaja neka lestvica kakovosti grafitov, spada tagging na absolutno dno te lestvice. Nekateri umetniki so sicer tudi tagging povzdignili na višjo raven, celo kaligrafijo. Nas pa je na žalost obiskal navaden vandal in naredil zmazek brez kakršne koli umetniške vrednosti ali sporočilnosti,” je dejal kustos David Rjazancev, vodja Galerije Deva Puri, ki je pripravila ljubljansko razstavo.

Izložba galerije, v kateri je na ogled Banksyjeva razstava. Foto: BoBo

Vandal, ki na ljubljanski grafitarski sceni velja za huligana
Rjazancev sicer imena vandala ni razkril, a je pripomnil, da na grafitarski sceni v prestolnici velja za “huligana, ki ni sposoben narediti dobrega grafita ali vsaj nasloviti kakšne pomembne družbene ali osebne teme, kot to recimo počne Banksy in veliko drugih grafitarjev“.

Kmalu tudi prostor, ki bo na razpolago grafitarjem
V okviru razstave Banksy v Ljubljani bo v kratkem zaživel tudi nov prostor, ki bo na voljo domačim grafitarjem. “Na ta način se bo lahko z njihovimi deli spoznala tudi širša domača javnost in se naučila ločiti umetnost od vandalizma,” so še sporočili iz Agencije Kiosk.

Razstava je še do 21. aprila na ogled na Čopovi 14 v prostorih nekdanje trgovine z obutvijo, kjer so vzpostavili galerijo pop up. Razstavljena dela prihajajo iz zasebnih zbirk iz Evrope in Slovenije. Na ogled je več kot 100 Banksyjevih del in tudi del umetnikov, ki so vplivali nanj ali pa so z njim sodelovali pri različnih projektih.

Nadaljuj z branjem

KULTURA

Razstava Tadeja Pogačarja in muzeja P.A.R.A.S.I.T.E. v New Yorku

Objavljeno

dne

Avtor

V newyorškem razstavišču Gallery MC danes vrata odpira razstava Izjave, ki dokumentira javni projekt Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E., muzeja sodobne umetnosti. Izjave so bile prvi Pogačarjev “delegiran performans”.

Razstava, s katero P.A.R.A.S.I.T.E zaznamuje 30 let svojega delovanja, bo predstavila tudi istoimensko, jubilejno publikacijo muzeja sodobne umetnosti. Izjave P.A.R.A.S.I.T.E., muzeja sodobne umetnosti, so bile izvorno postavljene v osrednjo kulturno os Madrida, da bi prevpraševale strategije moči, ki jih izvajajo lokalni umetniški in kulturni centri. Projekt je bil zasnovan v okviru [M]UMoCA, Projects in Public Space in je sestavljen iz natisnjenih gesel, ki so bila skovana med letoma 1995 in 2009.

Civilisti postanejo umetniki performansa
Javno akcijo so spremljala natančna navodila, kako naj dogodek poteka. Izveden je bil štirikrat konec junija in v začetku julija 2021. To je prvi primer Pogačarjevega delegiranega performansa, kjer so različni posamezniki, ki niso umetniki, postavljeni v vlogo izvajalcev, so pojasnili v muzeju sodobne umetnosti.

Kaj je novi parazitizem?
Tega je, kot so spomnili, Pogačar ustanovil leta 1990 in ga oktobra 1993 z izdajo javnega manifesta preimenoval v P.A.R.A.S.I.T.E., muzej sodobne umetnosti. Manifest je oblikoval intervencionistično akcijsko strategijo, ki jo je poimenoval novi parazitizem s sklicevanjem na različne avtorje, kot so Kazimir Tarman, Stephen Jay Gould in Michel Serres. P.A.R.A.S.I.T.E., muzej sodobne umetnosti, je bil tako eden prvih virtualnih muzejev na področju sodobne vizualne umetnosti, brez fizičnega prostora ali zaposlenih.

V muzeju P.A.R.A.S.I.T.E., ki ga je ustanovil leta 1993, se Pogačar osredinja na nedoločenosti in transformacije v družbenih sistemih. Zanimajo ga področja paralelne ekonomije, neo-enokolonializma, samoorganiziranja urbanih manjšin, arhitekture naredi-sam, transformacije javnega prostora in podobno. Foto: Gallery MC/Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art

Ob 30-letnici delovanja muzeja P.A.R.A.S.I.T.E. je izšla istoimenska publikacija, ki jo je uredil Pogačar. Vključuje celovito vizualno dokumentacijo najpomembnejših akcij in posegov ter teoretični besedili Suzane Milevske in Igorja Zabela o presečišču med izobraževalnim, institucionalnim in umetniškim vidikom Pogačarjevega dela. Omenjeno publikacijo bodo predstavili tudi ob razstavi v New Yorku, ki jo bo pospremil še pogovor med Tadejem Pogačarjem in kustosinjo razstave Suzano Milevsko.

Tadej Pogačar (1960) je mednarodno priznan umetnik. Končal je študij etnologije, umetnostne zgodovine in slikarstva. Njegovo delo je izšlo iz praks kontrakulture in situacionizma, pozneje novega institucionalizma. Prve intervencije v muzeje kažejo specifično naravo umetnikovega eksperimentiranja s prostorom in postavitvijo. Je prejemnik več nagrad, štipendij in rezidenc. Njegovi projekti so bili predstavljeni na številnih razstavah v Evropi, Aziji, ZDA in Južni Ameriki. Ena od njegovih najvidnejših javnih projektov sta Kralji ulice in CODE:RED, ki je doživel tudi mednarodni uspeh.

Nadaljuj z branjem
EKOLOGIJA2 dneva nazaj

Deceuninck, proizvajalec PVC profilov, je lansiral kalkulator za enostavnejše in učinkovitejše merjenje ogljičnega odtisa

Deceuninck, eden vodilnih svetovnih proizvajalcev PVC profilov za okna in vrata, je v skladu s svojo zavezanostjo k trajnostnemu poslovanju...

RAZSTAVA2 dneva nazaj

Odprtje razstave ob 150-letnici rojstva prof. dr.Karla Hinterlechnerja

Okrogla miza GEOLOGIJA – VEDA PRIHODNOSTI V letošnjem maju obeležujemo 150-letnico rojstva prof. dr. Karla Hinterlechnerja, ustanovitelja ljubljanske geološke šole in enega...

OBLIKOVANJE3 dnevi nazaj

AJM prejel prestižno German Innovation Award 2024

Mednarodno priznanje za inovacijo AJM okna-vrata-senčila, vodilni slovenski ponudnik stavbnega pohištva iz PVC, ALU in lesa, je ponovno nagrajen z...

Uncategorized4 dnevi nazaj

Martina Vovk imenovana za novo direktorico Moderne galerije

Potem, ko je Aleš Vaupotič kot direktor odstopil maja lani, je kustosinja in muzejska svetovalka, Martina Vovk, od 1. junija...

GRADNJA4 dnevi nazaj

iQwood v Berlinu prejel zlato nagrado German Innovation Award

Najvišjo zlato nagrado je prejelo 15 izmed 520 prijavljenih inovacij iz 23 držav  iQwood je specializirano proizvodno podjetje za razvoj...

Materiali5 dni nazaj

WC sistem, ki varčuje z vodo

Varčevanje z vodo: ste kdaj razmišljali o stranišču? Ko gre za varčevanje z vodo v zasebnih gospodinjstvih, mnogi pomislijo na...

Arhitektura1 teden nazaj

OHS AWARD 2024: podelitev nagrad za najboljše projekte festivala OHS po izboru občinstva

Včeraj je bila v galeriji Edvard v Ljubljani podelitev nagrad izbranim arhitekturnim projektom, ki so bili predstavljeni v okviru arhitekturnega...

UMETNOST1 teden nazaj

Mlada slovenska umetnost: predstavijo se nominiranci za nagrado OHO

V Galeriji P74 vrata odpira razstava nominirancev nagrade skupine OHO 2024. Za nagrado so nominirani Maja Bojanić, Lucija Rosc, Dominik...

DOGODKI2 tedna nazaj

Velika nagrada Brumna identiteti novega Centra Rog

Veliko nagrado 11. bienala slovenskega oblikovanja Brumen je prejela identiteta novega Centra Rog. Nagrado za življenjsko delo je dobil grafični...

BIVANJE4 tedni nazaj

Kako do nižjih mesečnih stroškov?

Številni lastniki stanovanj iščejo vse mogoče načine, kako bi zmanjšali ogljični odtis ter povečali energijsko učinkovitost domov in s tem...

POPULARNO