V UGM-ju na razstavi Jokati je okej predstavljajo dela umetnikov, ki se vsak na svoj način spopadajo z vsesplošno negotovostjo in kaosom kot vse bolj stalnima sopotnikoma slehernikove sedanjosti. Razstava bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 3. januarja 2024.

Če ob tem naletijo na boleča in negativna čustva, nič hudega, še več – od njih jim ni treba bežati, ampak jih samo sprejeti.

Razstava Jokati je okej, ki je do 3. januarja na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, predstavlja neposredno prepletenost javnega in intimnega vidika družbe, v katerem je vsako telo hkrati politično in nevtralnost ne obstaja zares, obenem pa skozi posamezna umetniška dela neumorno dokazuje, kako velik vpliv imajo tudi navidezno nepovezane politične odločitve na ravnovesje in počutje posameznika.

Umetnostna galerija Maribor s projektom že drugič sodeluje s hrvaškim festivalom Organ Vida, ki se posveča sodobni fotografiji. Razstava, katere kustosinji in kustos so Barbara Gregov, Lea Vene in Lovro Japundžić, je bila prvič pod naslovom No Tears Left to Cry predstavljena poleti 2022 v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, vendar tokrat konceptualni okvir festivala tematsko še razširja.

Tesnoba, žalost in frustracija kot del kolektivne izkušnje
Enajst mladih umetnic in umetnikov se s fotografijo vsak na svoj način lotevajo občutij tesnobe, žalosti, frustracije in brezizhodnosti kot produktov našega časa. “To je generacija, ki je odrasla z digitalnimi mediji; drugače predeluje in izraža čustva, ker na drugačne načine išče pozornost,” je povedal kustos Lovro Japundžić. Mednarodna zasedba ustvarjalk in ustvarjalcev s sopostavitvijo prikaza lastnih izkušenj in doživljanj zato še toliko bolj nazorno kaže, da so težave, s katerimi se danes spopadamo, del večje in kompleksnejše kolektivne izkušnje, ki prehaja meje okolja, v katerem delujemo in živimo.

“Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti,” je še dodal Japundžić.

Ujetost v lovke splošnega kaosa in negotovosti
Razstava se ob tem tematsko naslanja na koncept afektivne dezorientiranosti kot “metaobčutka, ki v posamezniku povzroči zmedo glede tega, kaj občuti,” kot ga je v knjigi Ugly Feelings definirala teoretičarka Sianne Ngai. Umetniki se skozi svoje ustvarjanje vsak po svoje trudijo najti način za spopad z vsesplošno negotovostjo in kaosom, ki zaradi pomanjkanja prihodnosti vse bolj krojita tudi slehernikovo sedanjost.

Dela tako skozi osebne izkušnje posameznic in posameznikov kontekstualizirajo negativne občutke, ki prevevajo sodobno družbo, še posebej pa mlade, ki si v iskanju načina preživetja prihodnost šele gradijo.

Vnovično ustvarjanje spominov
Eden izmed načinov spopadanja s preteklostjo in iskanjem lastne identitete v sedanjosti je akumulacija, ki s procesom zbiranja izkušenj in spominov privede do (iz)oblikovanja posameznika kot soustvarjalca lastnega življenja. Lucija Rosc v serijah Superpozicije in Podmet z zbiranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem teh v nove kompozicije iz že doživetih zgodb ustvarja nove, s tem pa prevprašuje tako objektivnost spomina kot tudi lastne realnosti.

Pri tem se avtorica naslanja na koncept “superpozicije”, geološki izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki izhaja iz pravila, da se mlajše plasti usedlin zmeraj nalagajo na starejše, s čimer je vse, kar tvori našo realnost, že vnaprej vpeto v neštete kontekste, s katerimi se avtorica v svojih delih rada poigrava.

Zbiranje kot tehniko ustvarjanja neke večje celote pa se v svojih kolažih uporablja tudi Matej Jurčević. Avtor v seriji Tako osamljen sem, življenje v revijah z izrezki podob iz modnih revij oblikuje imaginarne krajine, v katerih daje nekdanja mladostniška negotovost podlago za premislek o razmerjih med osamljenostjo, nostalgijo in kvirovstvom, ki jih pod taktirko neizprosne avtoritete povezuje t. i. napredna, a s principi ovenčana sodobna družba.

Položaj kvirovstva v sodobni družbi
Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase. Z oblikovanjem “lezbične doline” ter odpiranjem dialoga za javnost umetnici ponujata alternativne oblike življenja, katerega vrednote bi bile namesto v uspeh posameznika usmerjene v funkcionalno, zadovoljno in empatično družbo.

Mara Jenny se v seriji del z naslovom reference se pač ne nameravam znebiti kvirovstva loteva predvsem z vidika vprašanj (ne)zmožnosti artikulacije in reprezentacije določenih korporealnosti in subjektivitet. Z uporabo zabrisanih podob, neberljivih oz. napačno berljivih zapisov in printov na zloščene odsevne površine posameznikovo identiteto na neki način trivializira, telesa pa reducira zgolj na podobo, s čimer prevprašuje, kaj se zgodi, ko se ne identificiramo ne s sebi lastnimi ne z iz okolice podanimi pomeni in identitetami.

Razbijanje mita večno srečne družbe
Nemoč, ki jo tovrstna negotovost povzroči, ter sočasni občutek brezizhodnosti v svojem delu Limbo naslavlja Sonja Vulpes. Umetnica s serijo analognih fotografij, risb in besedil, odtisnjenih na škatlice antidepresivov, prikazuje stanje ujetosti v nekem vmesnem stanju, v katerem občutja jeze, teže in utesnjenosti dopuščajo bore malo svetlobe. S tem ko avtorica v ospredje postavi sebe v vsej svoji ranljivosti, na neki način subverzira kulturo, v kateri so ideje pomembnejše od resničnosti, sreča pa je nujni pogoj za vstop v družbo.

Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste “antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.” Če se slednje gibljejo predvsem na območju sreče, umetnica v svojem delu skozi avtoportrete odraža stanja obupa, jeze, žalosti in strahu, kot jih doživlja sama.

To isto nemoč, ki si je kot samooklicani predstavniki najvišje razvite vrste pogosto ne upamo priznati, z oblikovanjem Pasjih postelj za ljudi na humoren način obravnava Jelisaveta Rapaić. Za posteljami, ki z obliko fetusa nakazujejo nekakšno varnost pred neizprosnostjo življenja, visi triptih iz tekstila z naslovom Darilo, ki se nikoli ne konča. Podobe, nastale z zarezami v blago, častijo “sveto trojico” intimnosti, tehnologije in farmacije, ki bedi nad spečimi, nemočnimi posamezniki, obenem pa jih s svojo avtoriteto postavlja v položaj nemočnih sužnjev. Zasvojljive lastnosti prvih umetnica z ironijo izrazi že v naslovu, saj njihova navidezno nepogrešljiva pomoč na daljši rok zahteva vse več, davek zanjo pa je vse višji.

Dvorezni meč intimnosti
Ta nežna, na videz neškodljiva intimnost zaradi svoje sposobnosti razgaljanja predstavlja prav posebno vrsto nevarnosti. Kako zbrati pogum in se odpreti tujemu človeku, ko pa je tveganje za bolečino tako veliko, je vprašanje, ki ga v svojem delu zastavlja Sara Pukanić. Avtorica je delo zgradila okrog koncepta “ghostanja”, ki je v svetu virtualnih odnosov normaliziran do te mere, da si je prislužil mesto celo v slovarju.

Pukanić z instalacijo Bili ste videni problematizira neizmerno grobost družbe, ki v tovrstnem vedenju prepoznava sprejemljiv način delovanja v odnosu do drugih. Umetnica v galerijskem prostoru postavi sobo, v kateri obiskovalec skozi fotografije, ki prikazujejo fragmente njene izkušnje, odkriva proces dodeljevanja krivde, v katerem je žrtev postavljena na mesto krivca. Sara Pukanić je z instalacijo do dotične virtualne grobosti kritična, obenem pa se zaveda, da je vsak posameznik do neke mere le simptom svojega časa.

Kje je v romantičnem odnosu meja med nami in drugimi?
S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho. Avtorica o kompleksnosti tematike razmišlja skozi zvok, video in sliko; v posnetkih z eksperimenti z lastnimi, četudi za javnost morebiti “neprimernimi” mislimi in strastmi prevprašuje vlogo, ki jo pri tem igra sodobna digitalna družba. Negotovost in hkratno moč, ki jo predstavlja njej lastna resnica, izraža skozi na blago odtisnjen portret, v katerem z osredotočenim pogledom strmi naravnost v gledalca, obenem pa v šepetu sprašuje: “Kdo si, če ni nikomur mar (zate)?”

Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar. Avtorica na nobeni izmed fotografij, ustvarjenih z umetno inteligenco ter posnetih iz ptičje perspektive, ni sama, temveč jo vse prikazujejo na smrtni postelji, obdano z ljudmi, ki skupaj z njo žalujejo za izgubljenim. Ob tem si Karolina Wojtas sodobnemu času primerno postavi diagnozo “sindroma super bedne prve nesrečne ljubezni”, s čimer doseže, da je njena bolečina tudi uradno upravičena. Morda avtorica s to rahlo nagajivo oz. cinično nalepko prevprašuje prav čas, v katerem se posamezniki ne identificiramo oz. definiramo le s tem, kar občutimo, niti ne zgolj skozi svoje interese, izobrazbo in spolno usmerjenost, pač pa vse bolj tudi skozi lastne travme. Pa je to res korak bližje k sebi ali kvečjemu odmik od težave?

Kustosinji in kustos Barbara Gregov, Lea Vene in Lovro Japundžić so ob razstavi zapisali, da “četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.” Ob tem se mi zdi pomembno dodati, da tudi normalizacija joka še ne prinaša veliko k izboljšanju individualne ter kolektivne izkušnje, katere stiska je svetovni družbeni problem. Če razstava simptome prve uspešno vizualizira, pa se z izjemo nekaj del ne poda zares na pot iskanja alternativ.

Od težav k rešitvam
Jok je brez dvoma eden izmed načinov lajšanja trpljenja in bolečine, vendar je njegov učinek precej kratkotrajen. Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, pa je, kaj ostane, ko se solze posušijo – rešitve pa ni? Danes se ogromno govori o stiskah mladih. Če je to področje prej pokrivala umetnost, še pred njo pa socialna omrežja, lahko tovrstne debate zdaj redno zasledimo tudi na televiziji, radiu in drugih medijih.

Četudi so slednje še kako relevantne in potrebne problematiziranja, pa opažam, da se ob medijih tudi kot posamezniki zmeraj bolj osredotočamo na težave, obenem pa vse manj razvijamo orodja za iskanje alternativnih možnosti, za boj proti prevladujočemu načinu operiranja, ki tako vztrajno izključuje vse, kar ne ustreza modelu koristnega posameznika. Posledica te vdanosti ni zanemarljiva, saj na ta način postajamo vse lažje tarče nadzora in manipulacije. Zatorej jočimo, jočimo zunaj svojih predragih sob, jočimo veliko in skupaj – nikar pa se ne nehajmo tudi boriti.