V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave o prelomnem obdobju modernizacije Kopra od 50. do 70. let prejšnjega stoletja. Modernizem je v Istri dobil svojstven zasuk. To je čas, ki še danes deli javno mnenje. Nekateri menijo, da je modernizem staro mesto uničil, drugi vidijo v njem novo vizijo urbanega razvoja.

Ključni mejnik povojnega urbanističnega razvoja Kopra je obdobje med letoma 1957 in 1970. To je čas razvoja pristanišča, stanovanjske gradnje in močnega priseljevanja po eksodusu italijanskega prebivalstva. Prvi urbanistični načrt Kopra je leta 1957 izdelal arhitekt Nikolaj Bežek. Na njem je staro mestno jedro obarvano črno, pojasnjuje Neža Čebron Lipovec.
“To pomeni, da so se leta 57 takratni strokovnjaki in oblasti še zavedali, da je treba, in tako tudi zapišejo, staro mestno jedro ohranjati in vanj posegati izključno v skladu z odgovornimi za spomeniško varstvo.

Bežek je tudi avtor načrta za Semedelo, ki jo imenuje novi Koper, saj je bila predvidena za priseljence. Po njegovi viziji bi Koper imel upravno središče ob vozlišču pri Škocjanu, obstajala pa je tudi ideja letališča na Serminu. Eden pomembnejših arhitektov tistega časa je bil Edo Mihevc. Njegov nebotičnik v starem jedru Kopra je veljal za simbol nove, socialistične oblasti. Začrtal je stanovanjska naselja v Luciji, Šalari in Olmu, pa tudi prepoznavne vrste hiše, še opisuje Čebron Lipovec: “Gradnja z občutkom vendarle za prostor. V historičnem prostoru je imel mogoče malenkost drugače smernice, a vendarle, on je svojo arhitekturo imenoval sredozemska in progresivna.”

Čeprav so mnenja o Mihevcu in njegovem delu še vedno razdeljena, je bila njegova vizija dolgoročna, poudarja Nada Čibej iz Pokrajinskega arhiva: “Ko pogledamo njegovo urbanistično vizijo Kopra, ugotavljamo, da so do danes pravzaprav nehote in nevede izpeljali marsikaj, kar je on takrat snoval na začetku 60. let.”

Razvoj mest so takrat načrtovali celostno in dolgoročno, še dodaja Čebron Lipovec.
“V nasprotju z danes, ko pa vlada popolna stihija. Se trudijo, imamo teoretike, vendar smo, žal, tu še vedno priča investicijskemu urbanizmu, da ne rečemo turbourbanizmu.”

Razstava Koper med zvonikom in žerjavi se bo 15. januarja s svojim drugim delom preselila v Pokrajinski muzej Koper.

Nagrajenci Prešernovega sklada za leto 2026 so režiserka Petra Seliškar, pesnica Ana Pepelnik, vizualna umetnica Jasmina Cibic, direktor fotografije Gregor Božič, skladateljica Petra Strahovnik in igralka Tina Vrbnjak, je sporočil upravni odbor Prešernovega sklada.

Na novinarski konferenci jih je – v odsotnosti sprva napovedane ministrice za kulturo Aste Vrečko – razglasila predsednica upravnega odbora, Zdenka Badovinac.

Postopen izbor nagrajencev

Strokovne komisije so prejele 134 predlogov za skupaj 101 kandidata. Vsaka komisija je pripravila dva predloga za Prešernovo nagrado in dva za nagrado Prešernovega sklada. Upravni odbor je dokončno odločal med 24 izbranimi kandidati.

Kot je pojasnila Zdenka Badovinac, je odbor pri odločanju sledil predvsem merilu vrhunske kakovosti, obenem pa pazil na spolno uravnoteženost in raznolikost področij. Ta kriterij po njenih besedah ni bil absoluten, kar potrjuje dejstvo, da sta nagrajenca prejela nagrado z istega področja.

Koreografinja, ki razširja meje plesnega medija

Koreografski opus Mateje Bučar (1957) ostaja izrazit unikum v slovenskem plesnem in interdisciplinarnem prostoru. Utemeljitev nagrade poudarja, da večmedijska narava njenega ustvarjanja koreografijo umešča onkraj gibalne umetnosti: njena dela so kompleksne koreografske situacije, v katerih premišljeno preizprašuje meje medija in njegovo notranjo strukturo.

Bučar ustvarja s prepletom različnih materialnosti – telesnih, prostorskih, svetlobnih, kinetičnih, skulpturalnih, snovnih in tehnoloških –, s čimer razgrajuje trdne koreografske vzorce ter izziva gledalčevo zaznavo telesa in gibanja. Še pred razmahom sodobnih teorij predmetne ontologije in pulzirajoče snovi je gradila dela, v katerih iz trdnih vsakdanjih koreografskih redov izstopajo krhke notranje strukture in njihove negacije. Posebej jo je zanimalo prehajanje med subjektivnim in predmetnim v plesu.

Utemeljitev izpostavlja dela Disciplina kot pogoj svobode (1996), v katerem je celoten ambient ljubljanske Opere transformirala v umetniški objekt, ter predstave Telborg (1999), Media-medici (2001) in O Kvadrat (2002). Po letu 2000 je ustvarila serijo svetlobno-projekcijskih koreografij, med njimi Koncept koncepta (2004), Room & Road (2005), Karamazovi I (2006), Karamazovi II – Made in China (2008) in Sorry, Out of Ideas (2009).

Leta 2010 je predstavila novo paradigmo v svojem opusu. Serija lokacijskih del Zelena luč (2010), Par(c)king Packing (2012), Neumestljivi, nedoumljivi (2013) in Dancers Without Answers (2018) koreografsko intervenira v funkcionalne ambiente in urbane prostore ter razkriva, kako je vsakdanja raba prostora sama po sebi že koreografirana. Eden izrazitih vrhov njenih prostorskih raziskovanj je delo Parquet Ball / Nad parketom (2020), v katerem so tla – ključni zaveznik plesnega gibanja – transformirana v veliko žogo, s katero je plesalka vpetena v dinamičen duet.

Industrijski oblikovalec, ki je zaznamoval podobo javnega prostora

Saša J. Mächtig (1941) je s svojim oblikovalskim, pedagoškim in intelektualnim delom postavil temelj sodobne slovenske oblikovalske identitete. Utemeljitev poudarja njegovo izjemno razumevanje razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom, pa tudi sistematično raziskovanje psiholoških in socialnih potreb uporabnikov.

Njegovi projekti izhajajo iz poglobljenega raziskovalnega procesa: sodobni materiali, tehnološke zmožnosti in funkcionalne zahteve so pri njem vselej zvezani z mislijo o kakovosti bivanja in družbeni odgovornosti oblikovanja. Med njegovimi deli izstopa modularni kioskovni sistem K67 (1966), ikona svetovnega industrijskega oblikovanja in eden najprepoznavnejših slovenskih oblikovalskih produktov. Sistem je od 70. let del zbirke newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MoMA) in ostaja simbol inovativnosti industrijskega oblikovanja v prostoru nekdanje Jugoslavije.

Mächtig je s kioski, avtobusnimi nadstreški, urbano opremo in modularnimi arhitekturnimi sistemi desetletja oblikoval slovenski javni prostor ter uveljavil nove standarde trajnosti, tehnološke racionalnosti in estetske doslednosti. Njegova pionirska uvedba modularnosti v množično proizvodnjo je bistveno vplivala na razvoj stroke.

Izjemno pomemben je bil tudi njegov institucionalni prispevek. Bil je med pobudniki ustanovitve oddelka za industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je kot pedagog vpeljal sistematično razumevanje design managementa ter oblikovanje kot strateško in organizacijsko prakso.

Nagrajenci Prešernovega sklada nagrado prejmejo za ustvarjalnost zadnjih treh let. Po besedah Zdenke Badovinac nagrajena dela govorijo »z jezikom današnjega časa, imajo jasno stališče do njegovih urgenc, temeljijo na raziskovalnosti in so pogosto intermedijsko zasnovana«.

Dokumentaristka z etiko sobivanja s svetom

Režiserka, producentka, scenaristka in raziskovalka arhivov Petra Seliškar (1978) v filmih Telo, Poletne počitnice in Gora se ne bo premaknila razvija eno najcelovitejših sodobnih avtorskih vizij dokumentarnega filma. Njena ustvarjalnost temelji na načelu, da dokumentarnost ni reprezentacija resničnosti, temveč odnos, ki nastaja med snemanjem. Film pri njej postane način mišljenja, čutenja in sobivanja s svetom – dogodek skupnega bivanja.

Intimna poezija v dialogu s tišino

Pesnica Ana Pepelnik (1979) nagrado prejme za zbirki to se ne pove in V drevo. Njena poezija se skozi osem zbirk razvija v smeri vse bolj precizne, izčiščene rabe jezika, v kateri se pomen gradi v razmerju do tišine – v z/a/molkih in pre/molkih, ki strukturirajo njen izraz. Njena poetika je obenem refleksija o pesmi in o človeku, ki se v njej in ob njej oblikuje.

Umetnost, ki z »mehko močjo« preizprašuje geopolitične silnice

Vizualna umetnica Jasmina Cibic (1979) ustvarja filme, performanse, instalacije in kiparska dela, v katerih raziskuje različne oblike »mehke moči«, instrumentalizacijo kulture ter geopolitične strategije. Njena dela se pogosto navezujejo na arhitekturo in umetnost nekdanje Jugoslavije, hladnovojne ideologije in sodobne projekte globalizma. Prepleta dokumentarnost in fikcijo ter svoje delo predstavlja na mednarodnih festivalih in v uglednih institucijah. Živi v Londonu, a ostaja dejavna v slovenskem prostoru.

Ne le režiser, ampak tudi izjemen direktor fotografije

Gregor Božič (1984) prejme nagrado za tri filmske projekte, premierno prikazane na najpomembnejših svetovnih festivalih, med drugim v Cannesu in Rotterdamu. Kot režiser, direktor fotografije, soscenarist in somontažer filma Navadna hruška je ustvaril poetiko, ki deluje na čutni in konceptualni ravni ter reflektira odnos do zemlje, spomina, dediščine in skupnosti. Kot direktor fotografije je podpisal tudi filma Človek, ki ni mogel molčati Nebojše Slijepčevića ter Fiume o morte! Igorja Bezinovića.

Interdisciplinarna skladateljica na presečišču zvoka, performansa in raziskovanja

Petra Strahovnik (1986) s svojim interdisciplinarnim pristopom pomembno vpliva na razvoj sodobne umetnosti. V svojih delih presega klasične kompozicijske okvire ter oblikuje imerzivna zvočna okolja, v katerih se prepletajo filozofska, estetska in družbena vprašanja – identiteta, stigma, odgovornost, empatija. Utemeljitev izpostavlja projekte SCREAdoM, Sense-S, Attack, Q.M., Healing in Essence ter ciklus disOrders in operni diptih BallerinaBallerina.

Dramska igralka med kanonom in sodobnostjo

Igralka Tina Vrbnjak (1987), članica ansambla SNG Drama Ljubljana, je v zadnjih treh letih ustvarila niz izrazito sodobnih in avtorsko prepoznavnih vlog. Utemeljitev poudarja njeno delo kot soustvarjanje režijskih konceptov, prepričljivo oblikovanje igralskih partitur ter sposobnost, da kanonske dramske like prestavi v aktualni čas. Nastopila je v predstavah Alica, Mrakijada, Zdravnica, Veliki diktator, Kako je padlo drevo, Dan, ko jaz ni bil več jaz, Kar hočete, Za narodov blagor in Cyrano de Bergerac.

Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj je uradno odobrilo evropska sredstva za projekt Center Rotovž v Mariboru. Evropski sklad za regionalni razvoj bo prispeval 5,4 milijona evrov, celotna vrednost projekta pa znaša 39,7 milijona evrov.

Na Mestni občini Maribor (MOM) so pojasnili, da je bil projekt Center Rotovž že vključen v mehanizem Celostnih teritorialnih naložb (CTN). Z odločitvijo ministrstva so zdaj prejeli tudi uradni sklep o dodelitvi evropskih sredstev, kar pomeni ključen korak k dokončni izvedbi projekta.

Rotovški trg kot nova kulturna celota

Z izgradnjo Centra Rotovž se Maribor sooča z dolgoletnim vprašanjem prostorske stiske Mariborske knjižnice in Umetnostne galerije Maribor (UGM). Novi kompleks bo poleg teh institucij vključeval tudi mestni kino, Art Caffe in skupni povezovalni prostor za različne kulturne in družbene dejavnosti. Zaključek gradbenih del je predviden konec februarja 2026, odprtje centra pa konec istega leta.

»Mestna občina Maribor bo z evropsko podporo združila Mariborsko knjižnico, Umetnostno galerijo Maribor, Mestni kino, Art Caffe in skupni prostor vseh objektov v enoten, medgeneracijski Center Rotovž. Projekt pomeni revitalizacijo več kot 8000 kvadratnih metrov obnovljenih in doslej premalo izkoriščenih površin. Rotovški trg bo s tem zaživel kot enovita kulturna celota,« so sporočili z ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj.

Od idejne zasnove do finančne konstrukcije

Gradbena dela na Rotovškem trgu so se začela februarja 2022. Prvotna idejna zasnova je predvidevala 25 milijonov evrov vrednosti projekta, pri čemer naj bi polovico stroškov krilo ministrstvo za kulturo, drugo polovico pa Mestna občina Maribor. Kasnejša podražitev je zahtevala dodatne vire financiranja, delno pokrite s sredstvi iz mehanizma CTN.

Trenutna finančna konstrukcija predvideva, da bo Mestna občina Maribor zagotovila 23,7 milijona evrov, ministrstvo za kulturo 9,6 milijona evrov, ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj pa 6,4 milijona evrov. Od tega bo Evropska unija prispevala 5,4 milijona evrov, preostalih 958.000 evrov pa bo pokritih iz državnega proračuna.