Dragica Čadež, ena bolj inovativnih slovenskih kipark in dobitnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, predstavlja cikel objektov na razstavi z naslovom Zasloni. Avtorica je z izbiro tehnik in izvirnim pristopom zasnovala iz več sklopov sestavljene keramično – lesne kompozicije, ki povezane z galerijskim prostorom ustvarjajo vtis monumentalne celostne prostorske postavitve.

Na razstavi v Bežigrajski galeriji 2 se obiskovalec znajde pred mnogimi zasloni, ki spominjajo tudi na zaslone elektronskih naprav. Glede na velikost in obliko najbolj spominjajo na televizijske ekrane iz druge polovice prejšnjega stoletja. Nanje spominjata tudi njihova svetlost in svetilnost, ki jo oddajajo, ugotavlja kustos razstave Miloš Bašin.

Avtorica je objekte začela ustvarjati leta 2022. Pri vseh je uporabila enake ali zelo podobne v črno prebarvane lesene zaboje, ki se sicer uporabljajo za shranjevanje in prevoz sadja. Vanje so vstavljene keramične plošče, poslikane z geometričnimi oblikami. “V njenih umetninah smo hkrati v polju asociacij in hkrati v poljih umetnin, ki nas selijo z njihovim videzom naprej. Tja, kamor seže naš pogled. V na videz znano vesolje. Prav na to spominjajo umetnine Dragice Čadež. V svet, kjer vse živi v lebdenju,” je še zapisal Bašin.

Leta 1940 v Ljubljani rojena Dragica Čadež je leta 1963 diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri Borisu Kalinu, pri katerem je zaključila še specializacijo. V zgodnjem obdobju je predvsem raziskovala les, ki je postal njeno osrednje izrazno sredstvo. Pozneje je uporabila tudi beton in glino, v zadnjih letih pa se posveča predvsem raziskovanju keramike ter v kombinaciji z lesom in glino ustvarja večje prostorske postavitve.

Poučevala je na Pedagoški fakulteti in na oddelku za keramiko na Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ustanovila je sekcijo za keramiko pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov in spodbudila začetek mednarodnega trienala keramike UNICUM.

Predstavila se je na številnih samostojnih ter sodelovala na različnih skupinskih razstavah, umetniških delavnicah ter kiparskih simpozijih doma in na tujem. Za svoje delo je prejela številne nagrade, nazadnje Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Kot je med drugim pisalo v utemeljitvi, je že od začetka 60. let minulega stoletja prisotna na umetnostnem prizorišču. V kiparskem opusu se je navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala tudi na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, svoj navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti.

Razstava v Bežigrajski galeriji 2 bo na ogled do 28. februarja.

Društvo arhitektov Ljubljane vsakoletno pripravi problemsko razstavo Vizije, ki identificira spregledane vidike razvoja mesta in predlaga izvedljive rešitve ali zgolj nakaže na pretekla in alternativna razmišljanja o obravnavani temi vsakokratne razstave.

Razstava Vizije SO 19 v Galeriji Kresija bo na ogled do 4. decembra. V sklopu razstave se bo 3. decembra ob 17. uri odvila še okrogla miza.

“Poslovne stavbe so sestavni gradnik sodobnega mesta in igrajo ključno vlogo v navadah, delovanju ter življenju njegovih prebivalcev. Gre za prostore dela in ustvarjanja, ki so obenem tudi stičišča uporabnikov različnih generacij, navad in interesov. V njih lahko ti preživijo tudi tretjino svojega časa, zato so poslovni prostori pomembni soustvarjalci javnega življenja v mestu,” so v Galeriji Kresija zapisali ob razstavi.

Trg republike kot osrednji državni kompleks
V stolpnici na Trgu republike 2, znani kot TR2, je trenutno še sedež Nove Ljubljanske banke (NLB), a se že nekaj časa pripravlja njegova selitev na drugo lokacijo. Trg republike s pripadajočima stolpnicama in z javnim, z mestom povezanim parterjem je arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993) v osnovi zasnoval kot osrednji državni kompleks, ki bi na enem mestu združil ključne državne organe.

Na obzorju edinstvena priložnost za državo?
Potencialna selitev NLB-ja je edinstvena priložnost za državo, da v središču mesta, v bližini vladnih organov in drugih ključnih državnih institucij zagotovi prostor za del ministrstev, ki so trenutno v najemnih prostorih, razseljenih po prestolnici, še piše v napovedi razstave.

Letos se je odvila tudi okrogla miza o stolpnici TR2, ki jo je prav tako organiziralo Društvo arhitektov Ljubljane.

V opusu priznane avstrijske umetnice Judith Lava je močno prisoten kontrast med svetlim in temnim. Ta dvojnost v prenesenem pomenu govori o dualizmu v človeškem obstoju v sodobni razplasteni družbi. Lavino razstavo lahko v teh dneh ujamete v Galeriji ZDSLU v Ljubljani.

V Galeriji ZDSLU je na ogled razstava avstrijske umetnice Judith Lava. Na postavitvi z naslovom Svetloba kot motiv bo predstavila umetniški video The End Of Economy – Symphony No. 2 in digitalno natisnjene svetleče podobe na brušeni aluminijasti podlagi Dibond.

V videu The End Of Economy – Symphony No. 2 se Judith Lava osredotoča na fenomen svetlobe, ko izpostavlja pisane odbleske, ki se prelivajo skozi razne površine, se ujemajo v slike in nato znova pojavijo v videih. Pri tem govori o fenomenu ustvarjanja, slikanja in risanja s svetlobo, ki za svojo predstavitev in poudarek nujno potrebuje temo.

Likovni pojav chiaroscuro, ki je poznan že od obdobja klasične umetnosti, prihaja do izraza ravno v sodobnem času v okviru videa, novomedijske umetnosti in umetnin postdigitalne dobe, v spremnem besedilu zapiše kustosinja razstave Olga Butinar Čeh. Likovni element svetlo-temno je torej prisoten povsod v delih Judith Lava.

Kot je še zapisala, je The End Of Economy – Symphony No. 2 navzkrižni projekt epske glasbe Armina Steinerja in poetične videoumetnosti Judith Lava. Interakcija je izjemna vizualno-akustična izkušnja, osrednje teme simfonij so utopije, minljivost, preporod in novi upi.

Razstavljene slike pa po besedah kustosinje prihajajo iz kraljestva svetlobe, ujetih trenutkov sončnih žarkov, ekstaze bleščanja, barve in teme, digitalno nanesenih na aluminijasto ploščo.

Judith Lava se je rodila v Celovcu. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju in diplomirala iz kiparstva v razredu Michelangela Pistoletta. Na Dunaju je živela 25 let. Za seboj ima obsežen in kompleksen ustvarjalni opus. Posveča se performansu, kiparstvu, filmu in fotografiji. V svojih kiparskih instalacijah kombinira najrazličnejše materiale in medije. Med letoma 2010 in 2019 je bila v Zürichu sodelavka za video pri švicarski umetnici Pipilotti Rist. Prejela je več nagrad in sodelovala na različnih likovnih manifestacijah. Že dve leti živi in dela v Celovcu.

Razstava v Galeriji ZDSLU bo na ogled do 2. novembra. Sodi v serijo izmenjanih razstav z BV Galerijo v Celovcu, v katerem se že desetletje redno pojavljajo umetniki, člani ZDSLU-ja in Galerije BV.