UMETNOST
Življenje kiparja, čigar delo je preoblikovalo podobo mesta Maribor

11. februarja je minilo 30 let od smrti enega izmed najpomembnejših povojnih kiparjev na Slovenskem.
Slavko Tihec se je rodil 10. julija leta 1928 v Mariboru v družini železničarskega uradnika. Pri šestih letih je izgubil očeta, njegovo družino pa so po izbruhu druge svetovne vojne aretirale nemške okupatorske sile.
Tihec sodi med najpomembnejše slovenske umetnike druge polovice 20. stoletja. Za kiparstvo se je začel zanimati v srednješolskih letih, kjer je obiskoval kiparski krožek na Prvi gimnaziji v Mariboru pod vodstvom kiparja Gabrijela Kolbiča. Po maturi leta in odsluženem vojaškem roku v šoli za rezervne oficirje se je vpisal na kiparski oddelek ljubljanske Akademije za likovno umetnost in pet let kasneje diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu. Leta 1958 se je odpravil v Pariz, kjer mu je štipendija sklada Moše Pijade omogočila večtedensko izpopolnjevanje v grafičnem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja. Po študiju v prestolnici se je vrnil v Maribor, kjer je kot svobodni umetnik ustvarjal vse do leta 1969, ko je pričel s poučevanjem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Pionir modernizma
Bil je eden izmed prvih pri nas, ki je v kiparstvu opustil človeško figuro in se usmeril v abstrakcijo in modernizem. Poznan je bil po inovativnemu iskanjem novih oblik in materialov. V 60. letih so njegovo delo najbolj zaznamovale skulpture semaforjev oziroma povezanih žarkastih celičnih jeder, izdelanih iz železa in betona. Tihčevi znameniti semaforji so svojo realizacijo doživeli leta 1964 v okviru Forma vive v Ravnah na Koroškem. Konec 60. in v začetku 70. let se je Tihec posvetil gibljivi umetnosti in ustvaril akvamobile, objekte iz poliestra gibljive s pomočjo vodnega ali električnega toka. S temi inženirsko zahtevnimi primerki kinetičnega kiparstva je svet umetnosti povezal z znanostjo in tako ustvaril svojevrsten prispevek k slovenskemu kiparstvu.

Tihec je avtor številnih javnih plastik in mnogih del namenjenih likovni opremi notranjih javnih prostorov, ki pa so skoraj v celoti izgubljena. Medtem ko je leta 1959 uresničil svojo prvo veliko spomeniško plastiko, Spomenik Pohorskemu bataljonu, ki ga je skupaj z arhitektom Brankom Kocmutom postavil na Osankarici, ga v rojstnem mestu najbolje poznajo po Spomeniku NOB. Kodžak, kot je spomenik Mariborčanom bolje poznan, zavzema osrednje mesto v kiparjevem opusu in je ob postavitvi leta 1975 veljal za največji bronasti spomenik v nekdanji državi. Med njegove stvaritve, ki krasijo Maribor pa med drugim sodijo še Krogla v Mestnem parku, Spomenik železničarjem pred železniško postajo in bronasta stenska kompozicija na pokopališču Dobrava. V Tihčevi kiparski zapuščini pa nedvomno izstopa tudi Spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani.
Slavko Tihec je sodeloval tudi na razstavah v tujini; leta 1956 in 1980 je zastopal jugoslovansko kiparstvo v Benetkah.

Tihčevo ustvarjanje je kmalu prekinila bolezen. Z razstavo leta 1990 je prekinil nekajletni molk in se od ljubiteljev umetnosti poslovil s skulpturami intimnega značaja. Umrl je 11. februarja leta 1993 v Ljubljani. Več o Tihčevem življenju si lahko preberete na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin.
UMETNOST
V 58. letu starosti nepričakovano umrla Koyo Kouoh, kustosinja Beneškega bienala 2026

Svet sodobne umetnosti je pretresla novica o nenadni smrti Koyo Kouoh, cenjene umetnostne kustosinje in izvršne direktorice Muzeja sodobne afriške umetnosti Zeitz MOCAA v Cape Townu. Kouoh, rojena leta 1967 v Kamerunu, je bila prva Afričanka, ki so jo povabili k vodenju Beneškega umetniškega bienala, enega najpomembnejših svetovnih umetnostnih dogodkov. Umrla je 10. maja, stara 58 let. Po navedbah njenega moža Philippa Malla je bil vzrok smrti rak, ki so ga odkrili šele pred kratkim, poroča The New York Times.
Novico o njeni smrti je prvi objavil Zeitz MOCAA, kjer je Kouoh od leta 2019 opravljala vlogo izvršne direktorice in glavne kustosinje. V objavi muzeja vzrok smrti ni bil naveden.
Beneški bienale ostaja brez ključne vizionarke
Iz Beneškega bienala so sporočili, da so globoko pretreseni: »Z izjemno predanostjo, intelektualno natančnostjo in vizijo se je posvečala pripravam na 61. izdajo bienala, katerega tematiko naj bi predstavila 20. maja letos v Benetkah.« Kouoh je bila na mesto glavne kustosinje imenovana decembra 2023. Bienale bo potekal med aprilom in novembrom 2026.

Vodilna osebnost afriške umetnosti in glasnica panafrikanizma
Koyo Kouoh je svojo izobraževalno pot nadaljevala v Zürichu, kjer je živela od mladosti. Bila je mednarodno priznana zaradi svojega angažmaja na področju sodobne afriške umetnosti ter neomajne podpore panafrikanizmu v umetniškem svetu. Revija ArtReview jo je med letoma 2014 in 2022 dosledno uvrščala med 100 najvplivnejših osebnosti v sodobni umetnosti, The New York Times pa jo je označil za eno najvidnejših afriških kustosinj in umetnostnih menedžerk.
Njena najbolj odmevna razstava v zadnjih letih je bila Ko nas vidijo: Stoletje črnske figuracije v slikarstvu (2022), ki jo je navdihnila istoimenska Netflixova miniserija režiserke Ave DuVernay. Razstava je raziskovala, kako se črnsko telo prikazuje in dojema v umetnosti ter v širšem družbenem kontekstu.

Neizbrisna zapuščina
»Njena smrt pušča neizmerno praznino v svetu sodobne umetnosti in v mednarodni skupnosti umetnikov, kustosov in mislecev, ki so jo imeli priložnost poznati, sodelovati z njo in občudovati njeno izjemno človečnost ter intelektualno predanost,« so še zapisali organizatorji bienala.
Sožalje ob njeni smrti je izrazila tudi italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je poudarila, da je z njeno prezgodnjo smrtjo nastala velika vrzel v umetniškem svetu.
RAZSTAVA
Telesa pokrajin: razstava Zorana Mušiča na gradu Štanjel v okviru EPK!

Na gradu Štanjel danes po večkratnem prestavljanju vendarle odpirajo prvo od treh razstav na temo dela in življenja velikega primorskega slikarja Zorana Mušiča z naslovom Mušič – telesa pokrajin. Naslednjo razstavo, Mušič – pokrajine teles, naj bi odprli na gradu Dobrovo 14. maja, v Pokrajinskih muzejih v Gorici pa odpirajo razstavo Züriška soba 25. maja, na dan obletnice Mušičeve smrti.


Na prvi razstavi na gradu Štanjel je razstavljenih okoli trideset oljnih platen, ki so jih posodili iz muzejev in zbirk, tudi zasebnih. Kustosinja razstave dr. Nelida Nemec se je odločila, da v preddverju gradu postavi Mušičeva dela iz mariborskega in ljubljanskega obdobja, v preostalih treh sobah prvega nadstropja pa je izpostavila dela iz njegovih znamenitih ciklov, kot so Konjički, Dalmatinski motivi, Kamnita pokrajina, Sienska pokrajina, Umbrijska pokrajina, Nismo poslednji, Vegetativni motiv, ki so nastali med letoma 1947 in 1974. Grad Štanjel je poseben v tem, da bedi tudi nad zapuščino likovnega umetnika Lojzeta Spacala. Zato je kustosinja oba ustvarjalca postavila tudi v dialog.

Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma.
Nelida Nemec, kustosinja
»Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma. V teh velikih epohah je bil samohodec, prepoznaven in prepoznan kot individualen primer,« je povedala kustosinja. »Z razstavo pa se na svojstven način vrača v kraje, ki jih je imel rad od svojega otroštva ter so v njegovem življenju in delu pustili močne sledi.«
Ob treh večjih razstavah sledita še dve razstavi Mušičevih grafik
Po zaprtju razstav v Štanjelu in na Dobrovem bo na istih lokacijah od sredine septembra do prvih dni januarja 2026 razstavljena donacija več kot 130 grafičnih listov, ki jih je umetnik konec 80. let podaril občini Nova Gorica. Grafike so bile na ogled na dvorcu Dobrovo od leta 1991, ko je stalno razstavo postavil Goriški muzej pod kuratorstvom Nelide Nemec, do začetka obnove dvorca pred nekaj leti.
Programski vodja GO! 2025 dr. Stojan Pelko je pred odprtjem razstave dejal, da je Mušič poleg arhitekta Edvarda Ravnikarja in psihiatra Franca Basaglie tista simbolna figura, zaradi katere se mora Evropa zazreti v goriško regijo, da bi bolje razumela 20. stoletje. »To ni bila le regija svetovne morije, ampak je danes tudi kraj spomina in zgleda, kako je mogoče z umetniškim pričevanjem preseči grozo, z vizijo graditi novo in s pogumom razbijati okove starega.«

Koordinator projekta pri GO! 2025 Primož Nemec je dodal, da bo razstava na ogled do 6. septembra 2025, potem pa jo bodo transformirali z grafikami iz cikla Nismo poslednji – gre za del zbirke z gradu Dobrovo, kar si bo mogoče ogledati še do januarja. Drugi del iz te zbirke naj bi bil, kot že rečeno, od 14. maja na razstavi na gradu Dobrovo.
UMETNOST
V francoskem romarskem središču Lurd začeli zakrivati Rupnikove mozaike

Na stranska vrata bazilike Rožnega venca v Lurdu so danes pritrdili plošče, s katerimi so zakrili mozaike, velika osrednja vrata pa bodo prekrili čez nekaj dni, pred začetkom romarske sezone, je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP v izjavi sporočil tamkajšnji škof Jean-Marc Micas.
K odstranitvi Rupnikovih del s svetišč v Lurdu, pa tudi v Fatimi ter v Damasku, Washingtonu in Vatikanu je junija lani pozvalo pet domnevnih žrtev zlorab, ker da niso primerna in vedno znova travmatizirajo žrtve. Umetnine patra Rupnika sicer krasijo več kot 200 cerkva in svetišč po vsem svetu.
Odločitev francoske Cerkve o zakritju Rupnikovih mozaikov v Lurdu ima po poročanju AFP posebno težo zaradi pomena tega romarskega središča, ki ga je leta 2024 obiskalo 3,2 milijona obiskovalcev. Obenem mozaike zakrivajo prav v času, ko francoska škofovska konferenca v Lurdu organizira srečanje, namenjeno razmisleku o boju proti spolnemu nasilju, na katerega so bile povabljene številne žrtve.

Že julija lani je sicer lurški škof po pozivu k odstranitvi Rupnikovih del napovedal “prvi korak”, in sicer, da mozaiki na pročelju bazilike Rožnega venca ne bodo več osvetljeni med procesijami, ki vsak večer združujejo romarje.
Skupina redovnic iz skupnosti Loyola je Rupnika leta 2021 obtožila, da jih je v 90. letih prejšnjega stoletja spolno in psihično zlorabljal, zlasti v skupnosti v Ljubljani, v kateri je deloval in ki jo je Vatikan kasneje razpustil. Jezuitski red, iz katerega prihaja tudi papež Frančišek, je Rupnika junija 2023 izključil. Rupnik, ki ostaja duhovnik, obtožbe zanika.


Dikasterij za nauk vere v Vatikanu je po preiskavi odločil, da so obtožbe zastarale. Vendar ga je papež Frančišek oktobra 2023 zaprosil, naj znova preuči primer. Januarja letos je dikasterij zaključil preiskavo, njegov vodja, argentinski kardinal Victor Manuel Fernandez, pa je pred približno dvema tednoma potrdil, da bodo Rupniku sodili na vatikanskem sodišču in da poteka izbira treh sodnikov.
Jezuiti so 20 redovnicam ponudili odškodnine, so pred dnevi poročali tuji mediji. Da je pisal 20 njegovim domnevnim žrtvam, je za agencijo AP potrdil Johan Verschueren, nekdanji Rupnikov predstojnik in visok predstavnik jezuitov v Rimu. Po navedbah odvetnice nekaj žrtev Laure Sgro je Verschueren v pismih obžaloval, da se Rupnik ni želel podati na pot resnice in da Cerkev že leta noče slišati njihovih trditev ali zagotoviti pravice.

-
Gradbeništvo2 meseca nazaj
Colliers: Stabilna rast slovenskega nepremičninskega trga navkljub globalnim izzivom
-
Arhitektura2 meseca nazaj
Prefinjen paviljon, v katerem deluje mobilna pošta, sredi Trga sv. Petra v Vatikanu
-
Arhitektura2 meseca nazaj
Arhitekt Mušič kritično o prenovi železniške postaje v Ljubljani: “Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti”
-
RAZSTAVA2 meseca nazaj
MATERIAL BAR na Milanskem tednu oblikovanja 2025
-
Arhitektura1 mesec nazaj
Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča
-
TEHNOLOGIJE2 meseca nazaj
Samsung z novo kolekcijo Art Basel Hong Kong nadgrajuje doživetje umetnosti na domu
-
Arhitektura2 tedna nazaj
Predstvljne projekt, ki bo Slovenijo zastopal na beneškem arhitekturnem bienalu
-
Dizajn1 mesec nazaj
MODUL EDGE prejemnik nagrade Red Dot Design Award 2025