DEDIŠČINA
Projekt Šola prenove: priznanja za kakovostno prenovo stavbne dediščine
Prenove starih hiš v sklopu projekta Šola prenove dokazujejo visoko kulturo posameznikov in njihovo razumevanje, da bivalna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.
Hiša ni samo prostor, kjer živimo. Hiše so zgodbe. Govorijo o odmiranju starega in rojevanju novega. Hiše so – ne samo pričevalke preteklih življenj – ampak tudi spremljevalke dolge linije ljudi, ki so v njih živeli, ljubili, se smejali, žalovali ter s tem soustvarjali naš svet. In tako kot se mi obnašamo do svoje kulturne dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas.

Tudi zato je še toliko pomembneje, da so se sredi marca v Novem mestu s posebnimi priznanji Šole prenove za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine poklonili lastnikom za njihov prispevek in trud pri ohranjanju dediščine mest in podeželja. Priznanja so prejeli lastniki stavbne dediščine – ne institucije, strokovnjaki ali izvajalci – ampak tisti, ki so pomemben del svojega življenja posvetili ohranjanju tistega, kar bi lahko brez njih za vedno minilo. Lastniki so namreč tisti, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Oni so tisti, ki se zavedajo pomena in vrednosti vse bolj izginjajočih starih obrtniških znanj, uporabe naravnih materialov in trajnostne gradnje. Njihove prenove so tako dokaz, da kulturna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.
Šola prenove se je rodila leta 2015, ko so se povezali Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenje zgodovinskih mest Slovenije ter Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana. Vse z namenom, da podajo svoj prispevek k razvojnemu razumevanju in ohranjanju slovenske arhitekturne dediščine. Vsi našteti so namreč na terenu prepoznali ljudi, ki s strastjo, odločnostjo in zaupanjem v pot, ki so jo izbrali, oživljajo stare stavbe in s tem tudi njihove zgodbe. Naj spomnimo, da je bivalna kultura sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, šport ali pa slikarstvo. Toda ponosa in tudi odnosa do nje se moramo Slovenci še priučiti. Številne stare stavbe namreč stojijo na lokacijah, ki so mamljive za nepremičninske investitorje – ti pa jih kupijo največkrat zato, da jih bodo porušili in tako prišli do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki se zavedajo, da je ta “žlahtna starina”, če se primerno renovira, lahko vrednost, ki eksponentno narašča – tako kot narašča vrednost umetnin.
Priznanje Šole prenove za kakovostno prenovo so letos prejeli:
- Vodovodni stolp v Brežicah – Občina Brežice, Posavski muzej Brežice
- Dvorec Radlšek oz. Turn v Gornji Bitnji – Irena in Franjo Penko
- Hiša Koseze 16, Koseze pri Ilirski Bistrici – Sonja Prosen in Andrej Bergoč
- Hiša na Novem trgu 24, Kamnik – Jure Benkovič
- Domačija Pr’ Podrobarju, Koprivnik – Frances Gard Hiša Einspielerjeva 25, Ljubljana – gradbeni odbor etažnih lastnikov
- Domačija Ravne 52, Ravne pri Cerknem – Cirila Toplak
- Domačija Selšček 31, Selšček – Nataša Mele
- Domačija Šmarje 2, Šmarje pri Sežani – Roberto Trobez
- Domačija Štefana Kovača 43, Turnišče – Nataša in Silvo Šefer
- Kašča na domačiji pri Možinotu, Zavratec – Primož Leskovec
- Domačija Zgornje Gorje 33, Zgornje Gorje – Boštjan Pogorevc
- Črneča vas – stara šola – Občina Kostanjevica na Krki, Kulturno turistično društvo Črneča vas
- Domačija Dolenji Novaki 5 – Marjan Rejc
- Hiša Vergerijev trg 3, palača Sabini-Grisoni, Koper – Mestna občina Koper
- Frančiškanska knjižnica – Župnija Marijino oznanjenje Ljubljana
- Hiša Glavni trg 2, Novo mesto – Mestna občina Novo mesto
Najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas
Na terenu pa se še vedno čuti stihijska urbanizacija, ki se je začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, z ekspanzivno rastjo mest. Kot da se je tedaj začela era bivanja v vse bolj odtujenih urbanih okoljih, kjer so hiše, bloki in stolpnice dobesedno zatavali in zaplavali po prostoru. Danes smo priča, da se vse bolj krčijo javni, odprti prostori med njimi. Ne oblikujejo se več bivalni vzorci, ki povezujejo in “zvenijo skupaj” kot skupnost. Pozablja se, da ima arhitektura v svojem jedru tudi terapevtsko vrednost, ki lahko stimulira, a hkrati tudi slabša našo kulturo in kakovost bivanja. Pozablja se, da najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas.
Ali kot o prenovi starih stavb kulturne dediščine pogosto pravi docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je bil poleg Mateje Kavčič, Katarine Odlazek, Minke Osojnik in doktorja Roberta Peskarja, del ocenjevalne komisije Šola prenove na terenu: “Vzgibi in načini za obnovo pri lastnikih so zelo različni. Ponekod je to prenova javnih objektov, ki povezujejo neko skupnost, drugje ohranjanje družinske dediščine iz generacije v generacijo z zgolj rednim vzdrževanjem in minimalnim poseganjem. Nekateri prenovijo hišo v starem mestnem središču, ki ima potencial postati nosilka urbanega življenja, spet drugi jo uporabijo za svoj stalno obstoječi stavbni fond namesto novogradenj. Vsi razlogi so pravi, čeprav so poti do končnega cilja polne izzivov, pa je cilj vseh enak. Posledica njihovih odločitev pa pomeni dobrobit za celotno družbo – za ohranjanje snovne in nesnovne dediščine in s tem kakovostnega bivalnega okolja za vse nas.”
Domačija pri Markotovih v Selščku stoji v jedru rojstnega kraja Maksima Gasparija. V celovito prenovo so jo v družini predali mlademu rodu, ki pa danes v takih stavbah vidi mnogo potencialov. Hiša je ohranila zasnovo nekdanje furmanske gostilne in je danes idealna za razvoj trajnostnega turizma s ponudbo tradicionalne kulinarike, za srečanja in delavnice tako domačinov kot obiskovalcev. Domačija pri Markotovih je tudi sedež Zavoda Notranjska hiša, ki organizira kulturne dogodke in prireditve in s svojim zgledom vpliva na okoliške lastnike, da svoje stavbe ohranijo pri življenju.

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Predstavlja edini vodovodni stolp v Sloveniji z višino 46 metrov, ki je v celoti dostopen obiskovalcem in priča o inovativnem načinu preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Pri revitalizaciji so bili vključeni tako lokalni prebivalci kot strokovnjaki s posameznih področij, zbrani v Društvu za oživitev mesta Brežice.

Dvorec Turn v Gornji Bitnji sta današnja lastnika Irena in Franjo Penko kupila v zapuščenem in nevzdrževanem stanju in zadnjih 30 let posvetila njegovi obnovi. Od najnujnejše in finančno zelo zahtevne obnove strehe sta postopno prešla k obnovi stavbnega pohištva, fasade, notranjih ometov in tlakov ter k ureditvi okolice. Lastnika vztrajata pri obnovi na tradicionalen način in ohranjata vse, kar je kakovostno že obstoječe.

Hiša v Kosezah, Bela kapa stoji ob cesti proti morju, slab kilometer iz Ilirske Bistrice. Med tri leta trajajočo obnovo sta se lastnika Sonja Prosen in Andrej Bergoč trudila ohraniti vse kakovostne elemente stare domačije, kar pa je bilo v hiši dotrajanega, sta zamenjala z novim, vendar z naravnimi materiali in upoštevajoč trajnostni vidik. Tudi lokalni obrtniki in umetniki so dobili svoj prostor v nekdanjem gospodarskem poslopju, kjer je urejena manjša prodajalna lokalnih izdelkov z galerijo, v kateri se občasno odvijajo različne delavnice. Lastnika sta močno vpeta v okolje, kar se odraža tudi v hiši, ki se odpira svetu in mu sočasno predstavlja, kar ji je uspelo ohraniti – dušo in podobo kraja.

Znamenita Bolnica Franja je bližnja soseda Čufarjeve domačije v Dolenjih Novakih, mimo katere je vodila oskrbna pot v bolnico. Raščena skupina petih stavb ni doživela nobene celovite prenove, revitalizacije ali kompleksnih restavratorskih posegov. Objekti domačije so preživeli stoletja preprosto zato, ker so ves čas služili svojemu namenu. Redno vzdrževanje zavzetega lastnika Marjana Rejca, ki je pripravljen upoštevati tradicionalne prakse, veščine in znanja, ohranja domačijo pristno in živo. Zaradi ohranjene avtentičnosti domačija predstavlja pravo redkost tudi v slovenskem prostoru. Nam pa sporoča, koliko podobnih biserov bi ohranili, če bi bili dovolj zavzeti le za vzdrževanje naše stavbne dediščine.

DEDIŠČINA
Bled v središču mednarodnih razprav o prihodnosti kulturne dediščine
Na Bledu poteka mednarodna konferenca Chemistry for Cultural Heritage, ki skozi strokovne razprave in praktične delavnice odpira vprašanja raziskovanja, dokumentiranja in ohranjanja kulturne dediščine. Dogodek do 11. junija združuje raziskovalce, konservatorje-restavratorje in druge strokovnjake z različnih področij dediščinske znanosti.
Bled med 8. in 11. junijem gosti 8. mednarodno konferenco Chemistry for Cultural Heritage (ChemCH 2026), posvečeno raziskovanju in varovanju kulturne dediščine. Na dogodku sodeluje približno 200 udeležencev iz številnih držav, ki bodo predstavili več kot 120 strokovnih prispevkov s področij kemije, fizike, arheologije, konservatorstva-restavratorstva, podatkovnih ved ter drugih disciplin, povezanih z dediščinsko znanostjo.
Konferenca poteka vsaki dve leti od leta 2010 na pobudo delovne skupine za kemijo za kulturno dediščino pri Evropskem kemijskem društvu (EuChemS). Njen osrednji namen je predstavitev novih raziskovalnih pristopov in metod za preučevanje, dokumentiranje ter ohranjanje kulturne dediščine.

Dediščinska znanost temelji na povezovanju različnih strok
Umetnine, zgodovinske stavbe, kulturne krajine in arheološki predmeti so nenehno izpostavljeni procesom staranja in propadanja. Raziskovanje njihovih materialov, načinov nastanka ter odzivov na okoljske vplive in konservatorske posege predstavlja eno ključnih področij dediščinske znanosti, ki povezuje naravoslovne, tehniške in humanistične vede.
»Konferenca predstavlja dediščinsko znanost skozi prizmo kemijskih ved, zato izpostavlja njeno visokotehnološko razsežnost, ki se kaže tako v razvoju naprednih kemijskih tehnik in metod kot tudi v razvoju podatkovnih znanosti in umetne inteligence. Vendar je to le del širše slike dediščinske znanosti, ki vključuje vse discipline, sposobne prispevati k sistematičnemu razumevanju dediščine – od arheologije do kemije ter od računalništva do ekonomskih ved. Ključno sporočilo je, da je za razumevanje dediščine nujno intenzivno sodelovanje med različnimi znanstvenimi področji in sektorji. Le tako lahko učinkovito odgovorimo na izzive ohranjanja dediščine ter hkrati izkoristimo koristi, ki jih ta prinaša, od krepitve identitete do razvoja turizma,« je v izjavi za javnost poudaril glavni organizator konference Matija Strlič.
Napredne tehnologije in ugledni gostje iz svetovnih ustanov
Program letošnje konference obsega več kot 120 strokovnih predstavitev in štiri praktične delavnice. Med osrednjimi temami so napredne analitske metode za raziskovanje kulturne dediščine, uporaba podatkovnih ved in umetne inteligence, digitalni dvojčki kulturnih spomenikov, ohranjanje sodobnih materialov ter vplivi podnebnih sprememb na dediščino.
»Kemijske analize imajo pri raziskovanju kulturne dediščine izjemno pomembno vlogo, saj nam omogočajo boljše razumevanje ostalin preteklosti in njihovo učinkovitejše ohranjanje za prihodnje generacije. Še posebej spodbudno je, da se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo raziskovalni pristopi, pri katerih strokovnjaki različnih področij ne sodelujejo zgolj na ravni posameznih storitev, temveč so tesno povezani že pri načrtovanju raziskav, njihovi izvedbi in interpretaciji rezultatov,« poudarja Matija Črešnar, vodja mednarodnega projekta Materialna odpornost v časih okoljskih in družbenih sprememb (MATRES).

Na konferenci sodelujejo predstavniki muzejev, univerz, raziskovalnih ustanov in organizacij za varstvo dediščine iz Evrope, Azije, Afrike in Severne Amerike. Med osrednjimi govorci so direktor Egipčanskega muzeja v Kairu Ali Abdelhalim, vodja znanstvenih raziskav v Britanskem muzeju Carl Heron, namestnica direktorja Muzeja mavzoleja cesarja Činšihuanga Džov Ping ter številni predstavniki slovenskih raziskovalnih in dediščinskih ustanov.
Dogodek poteka pod častnim pokroviteljstvom Slovenske nacionalne komisije za UNESCO. Pri organizaciji sodeluje tudi Center odličnosti GreenHer, ki raziskuje možnosti zelenega in digitalnega prehoda v dediščinskem sektorju ter spodbuja razvoj trajnostnih pristopov k varovanju kulturne dediščine.
DEDIŠČINA
Najvišja slovenska zgradba praznuje 50 let: Trboveljski dimnik ostaja simbol industrijske dediščine
Trboveljski dimnik, eden najbolj prepoznavnih objektov slovenske industrijske krajine, letos zaznamuje 50 let od začetka delovanja. S svojimi 360 metri višine ostaja najvišja zgrajena struktura v Sloveniji in eden najizrazitejših simbolov industrijskega razvoja Zasavja.
Ob jubileju so v Zasavskem muzeju Trbovlje pripravili ulično razstavo, ki obiskovalcem približuje zgodbo o nastanku, gradnji in pomenu tega izjemnega inženirskega dosežka, ki že desetletje ne opravlja več svoje prvotne funkcije, vendar ostaja pomemben del kolektivnega spomina regije.
Inženirski dosežek v središču zasavske doline
Dimnik je bil dokončan sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot del takratne Termoelektrarne Trbovlje. Njegov osnovni namen je bil zmanjšati vpliv emisij žveplovega dioksida na neposredno okolico in izboljšati kakovost zraka v ozkih zasavskih dolinah.
Z višino 360 metrov je objekt še danes eden najvišjih industrijskih dimnikov v Evropi. Njegove dimenzije in tehnične značilnosti pričajo o obdobju intenzivnega industrijskega razvoja, ki je desetletja oblikoval podobo Trbovelj in širšega Zasavja.
Po zaprtju rudnikov in prenehanju delovanja termoelektrarne leta 2014 je dimnik izgubil svojo prvotno funkcijo, vendar je ostal eden najpomembnejših spomenikov industrijske dediščine v Sloveniji.

Razstava o simbolu mesta
Ob 50-letnici objekta je Zasavski muzej Trbovlje pripravil ulično razstavo pred muzejsko stavbo, kjer je na več panojih predstavljena zgodovina načrtovanja in gradnje dimnika ter njegov vpliv na razvoj regije.
Razstava obiskovalcem ponuja vpogled v okoliščine nastanka objekta, tehnične izzive njegove izvedbe in pomen, ki ga je imel za lokalno skupnost skozi desetletja industrijskega razvoja.
Trboveljski dimnik danes presega svojo nekdanjo funkcionalno vlogo in predstavlja prepoznaven orientir v prostoru ter pomemben element identitete mesta.
Od industrijskega objekta do turistične znamenitosti
Čeprav je dostop na dimnik zaradi varnosti prepovedan, objekt še vedno privablja številne ljubitelje industrijske arhitekture, fotografije in adrenalinskih doživetij. V lokalnem okolju zato vse pogosteje razmišljajo o novih vsebinah, ki bi ta izjemni objekt še bolj približale obiskovalcem.
Strokovne študije ga prepoznavajo kot enega najperspektivnejših primerov industrijske dediščine v Sloveniji, z velikim potencialom za razvoj specializiranega industrijskega turizma.
Delavski dom Trbovlje že danes omogoča virtualno izkušnjo vzpona na dimnik. S pomočjo tehnologije navidezne resničnosti lahko obiskovalci doživijo pogled z vrha najvišje slovenske zgradbe in spoznajo razsežnosti objekta, ki že pol stoletja zaznamuje veduto zasavske regije.
Industrijska dediščina kot del prihodnosti
Trboveljski dimnik je eden najizrazitejših primerov industrijske arhitekture v Sloveniji. Čeprav je bil zgrajen kot infrastrukturni objekt, je sčasoma prerasel svojo prvotno funkcijo in postal pomemben kulturni ter prostorski simbol.
Njegova zgodba odpira tudi širše vprašanje o prihodnosti opuščenih industrijskih objektov, ki lahko s premišljenimi vsebinami in novimi programi postanejo pomemben del sodobnega urbanega razvoja ter nosilci lokalne identitete.

DEDIŠČINA
Prenova ptujske grajske žitnice še vedno brez premika
Projekt prenove ptujske grajske žitnice je že skoraj leto dni brez konkretnega napredka, zato je Mestna občina Ptuj na ministrstvo za kulturo naslovila odprto pismo z zahtevo po takojšnjem ukrepanju. Na ministrstvu medtem odgovarjajo, da naj bi bil razpis za izvajalca del objavljen jeseni.
Po načrtih naj bi prenovljena grajska žitnica postala osrednji prostor za predstavitev bogate arheološke dediščine najstarejšega slovenskega mesta. Na Mestni občini Ptuj poudarjajo, da je bil projekt že pred leti prepoznan kot eden pomembnejših kulturnih infrastrukturnih projektov v Sloveniji. Ministrstvo ga je sprva vključilo v načrt za okrevanje in odpornost, pozneje pa zaradi zamud preneslo na evropska kohezijska sredstva. Projekt ima pridobljeno gradbeno dovoljenje, zagotovljenih pa je tudi 9,5 milijona evrov evropskih sredstev.
Občina opozarja na nove zamude in proceduralne zaplete
Na ptujski občini opozarjajo, da se objava javnega razpisa za izvajalca del nenehno prestavlja. Namesto začetka gradbenih del projekt spremljajo dodatna usklajevanja, nove presoje in vedno novi administrativni zapleti. Po njihovem mnenju takšno stanje odpira vprašanje, ali projekt sploh kdo želi izpeljati oziroma ali ga pristojni znajo učinkovito voditi.
Dodajajo, da se kljub pravnomočnemu gradbenemu dovoljenju in pridobljenim soglasjem zdaj odpirajo vprašanja, ki bi morala biti rešena že v prejšnjih fazah projekta. Zaradi zahtev, povezanih z zaščito dreves, bi lahko bilo potrebno celo obsežnejše preprojektiranje objekta, kar bi dodatno ogrozilo časovni okvir izvedbe in možnost črpanja evropskih sredstev.

Na resnost razmer je februarja opozoril tudi minister za kohezijo in regionalni razvoj Aleksander Jevšek. Po navedbah občine je minister izpostavil neustrezno dinamiko projekta, nespoštovanje časovnice ter resno tveganje, da bi se kohezijska sredstva preusmerila v druge projekte.
Mestna občina Ptuj zato od ministrstva za kulturo zahteva takojšnjo objavo razpisa na podlagi obstoječega gradbenega dovoljenja, okrepitev oziroma menjavo projektnega vodstva, uvedbo neposrednega nadzora nad delom direktorata in investicijske službe ter jasno določeno časovnico izvedbe.
V odprtem pismu so zapisali, da ne morejo več pristajati na dolgotrajna odlašanja, birokratske zaplete in izgubljanje časa. Opozarjajo, da so sredstva zagotovljena in projekt pripravljen, odgovorni pa bi morali prevzeti svojo vlogo ter začeti izvajati projekt. Vsak nadaljnji zamik po njihovem pomeni neposredno tveganje za izgubo ene največjih razvojnih in kulturnih priložnosti zadnjih desetletij.
Zaščita mamutovca dodatno zapletla pripravo projekta
Nadaljnji potek investicije bo v veliki meri odvisen od novega vodstva ministrstva za kulturo. Na ministrstvu pojasnjujejo, da razumejo stališča ptujske občine in si tudi sami želijo čim hitrejše izvedbe projekta.
Ob tem so navedli, da je Zavod za varstvo narave po izdaji soglasja za gradbeno dovoljenje naknadno opozoril, da projektna dokumentacija v nekaterih delih ni povsem usklajena s pogoji za zaščito rastnega prostora zavarovanega mamutovca.
Od julija lani so zato potekala dodatna usklajevanja z zavodom. Projektant je aprila letos pripravil prilagoditve projekta, nato pa so sledile še dodatne zahteve, povezane z georadarskim snemanjem koreninskega sistema in hidrološkimi raziskavami tal.

Na ministrstvu zagotavljajo, da vse odprte zadeve obravnavajo prednostno, vendar je objava javnega naročila za izvajalca gradbenih del trenutno predvidena šele v tretji četrtini letošnjega leta. Kot poudarjajo, razpisa na podlagi neusklajene projektne dokumentacije ne morejo objaviti brez dodatnih tveganj, ki bi lahko vplivala tako na izvedbo projekta kot na pravočasno črpanje evropskih sredstev.
Dodali so še, da so v zadnjih dneh okrepili projektno vodenje in ustanovili posebno delovno skupino za pospešitev vseh preostalih aktivnosti. S tem naj bi bil zagotovljen tudi neposreden nadzor vodstva ministrstva nad projektom. Projekt, za katerega predvidevajo osem milijonov evrov kohezijskih sredstev in dodatne štiri milijone evrov iz sklada za obnovo, po njihovih besedah ostaja ena ključnih prioritet ministrstva.
-
Slovenija2 meseca nazajDEMO LES 2026: država z 1,1 milijona evrov spodbuja več lesenih objektov
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajSlovenski projekt Šola prenove med prejemniki nagrade Europa Nostra 2026
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajPlečnikova zapuščina v Begunjah: obnova Brezjanke v teku, prihodnost Jožamurke ostaja odprta
-
PREDSTAVITVE1 mesec nazajSME EnterPRIZE nagrajuje podjetja, ki jim je mar za družbo in okolje
-
Arhitektura1 mesec nazajPrenovljena Natalijina hiša v Štanjelu oživlja dediščino Maksa Fabianija
-
ZAKONODAJA1 mesec nazajKako urediti dostopnost objekta brez večjih gradbenih posegov?
-
PREDSTAVITEV1 mesec nazajGeberit Aniara: nove umivalniške rešitve za vsako kopalnico
-
Slovenija1 mesec nazajNov vodnik za varno delo na prostem v času vročinskih valov
