V Velenju se začenja obsežna prenova mestnega središča, ki bo končana šele prihodnje leto, predvidoma avgusta. V okviru projekta Trajnostna mobilnost bodo prenovili tudi območje, kjer je delovala mestna tržnica.

»Nazadnje smo Cankarjevo cesto, ki je srce našega mesta, obnovili pred 30 leti. Zaradi dotrajanosti in novih potreb smo se odločili za njeno temeljito prenovo in projekt Trajnostna mobilnost v tej finančni perspektivi prijavili za evropska sredstva iz mehanizma celostnih teritorialnih naložb ter v sodelovanju s stroko izbrali najustreznejšo idejno rešitev. Veseli nas, da bo po dobrem letu dni in po vseh zaključenih delih, predvidoma avgusta 2026, Cankarjeva cesta temeljito prenovljena. Površine bodo na novo tlakovane, nova bo komunalna infrastruktura,« je povedal velenjski župan Peter Dermol.

Obsežno prenovo bodo občutili vsi

Kot dodaja, bodo s prenovo meščanke in meščani dobili nov, sodoben in prijazen javni prostor, ki bo omogočal kakovostno preživljanje prostega časa vsem generacijam. Prenova bo potekala v sklopu projekta Trajnostna mobilnost, ki je ocenjen na 5,3 milijona evrov. »Nedavno smo prejeli odločitev o pridobitvi sredstev v višini slabih 3,2 milijona evrov. Od tega bo Evropska unija projekt podprla z dobrimi 2,7 milijona evrov, kar je 85 odstotkov sofinanciranja, preostalih 15 odstotkov, gre za slabih 480.000 evrov, pa bo kril državni proračun,« so še razkrili v Velenju.

5,3 mio. € je ocenjena vrednost prenove Cankarjeve ceste v Velenju
2,7 mio. € bo prispevala evropska skupnost
7000 m2 je veliko območje prenove

Direktor podjetja VG5 Nejc Hrastnik, ki bo izvedlo vsa gradbeno-obrtniška ter instalacijska dela, pravi, da gre za izjemno zahteven projekt, saj se bodo dela izvajala v središču mesta, zato bodo vplivala na vse, ki živijo ali delajo v mestu. »Zato občanke in občane prosimo za strpnost, saj zajema območje prenove Cankarjevo cesto od spomenika Onemele puške do podhoda pri pošti. Celotna površina prenove obsega slabih sedem tisoč kvadratih metrov. Dela so se že začela, končala se bodo avgusta prihodnje leto,« je povedal Hrastnik.

Ob sobotah ne bo sprememb

Zasnovo prenove Cankarjeve ceste je pripravila ekipa arhitektov pod vodstvom Matica Lašiča iz ljubljanskega podjetja Efekt arhitektura. »Prenovljeno mestno središče bo hibrid trga in ulice, temeljilo bo na ozelenitvi in trajnostni naravnanosti. Projekt sledi načelom univerzalne dostopnosti in multifunkcionalne uporabnosti za vse generacije. Cilj prenove je ustvariti privlačen, dostopen in živahen javni prostor, ki bo omogočal kakovostno bivanje v središču mesta,« pravi Lasič. Ker gre za obsežen projekt, ki zadeva tako tamkajšnje stanovalce kot podjetnike, trgovce, gostince in ponudnike lokalnih izdelkov, so z njimi potekali pogovori že od prvih predstavitev idejne zasnove.

Še najbolj je meščane zanimalo, kaj bo v tem času z mestno tržnico. Ta bo, kot pravijo na občini, v času prenove ohranila lokacijo v samem centru, ena pa bo nadomestna. Delovala bo torej na dveh. »Po usklajevanjih s ponudniki, predvsem lokalnimi pridelovalci, smo dorekli, da bodo tisti, ki ponujajo pridelke ob sobotah, ostali pod objektom centra Nova in pri kavarni Lucifer. Tisti, ki izdelke ponujajo med tednom v čebelnjakih oziroma lesenih hiškah na Cankarjevi, pa bodo začasno preseljeni na promenado, med stavbo sodišča in nekdanjo Elektrotehno,« pravijo na občini. Kot zagotavljajo, bo tudi v času prenove obiskovalcem na voljo pestra izbira svežih lokalnih pridelkov več kot 50 ponudnikov zelenjave, sadja, mlečnih in mesnih izdelkov, jajc, kruha, pekovskih izdelkov ter drugih domačih dobrot iz Šaleške doline, Zgornje Savinjske doline in širše okolice.

Langerjeva vila na Mladinski ulici 29 je bila zgrajena leta 1843 kot poletna primestna rezidenca glažutarja Jožefa Langerja, obnova pomembnega mariborskega objekta bo zaključena predvidoma v začetku leta 2026.

Zgodovinsko Langerjevo vilo v Mariboru, zgrajeno leta 1843 kot poletno rezidenco steklarja Jožefa Langerja, v zadnjih letih ni prizanesel zob časa. Vila, ki stoji ob znamenitem stadionu Ljudski vrt, je dolgo propadala, danes pa jo čaka svetlejša prihodnost. Obnova se že odvija, zaključek del pa je predviden za začetek leta 2026.

Po prenovi bo vila dobila novo funkcijo – v njej bodo svoj prostor našli svet mestne četrti Koroška vrata ter različna športna društva. Mariborski župan Saša Arsenovič je ob nedavnem ogledu poteka del poudaril, da je Mestni občini Maribor leta 2020 uspelo konsolidirati lastništvo nad objektom, in sicer z menjalno pogodbo z dotedanjimi ruskimi lastniki – podjetjem Terme Maribor.

Od zasebne rezidence do javnega prostora

Arhitekt Miha Fujs, avtor projekta prenove, je v prenovo vključil bogato zgodovino objekta in njegovo večplastno preteklost – od poletne rezidence in rastlinjaka do otroškega zavetišča. »Vila se z obnovo preobraža v kakovosten javni prostor. Prav to si je želel že njen prvotni lastnik, gospod Langer,« je poudaril župan. Nove vsebine bodo mestotvorne in nadaljujejo urbanistično celoto, ki vključuje spomenik olimpioniku Josipu Primožiču Tošu, prenovljeno zahodno tribuno Ljudskega vrta ter urejeno promenado.

Objekt obsega kar 6000 m² površin, ki bodo po obnovi ozelenjene in namenjene druženju ter različnim dogodkom.

Finančna podpora in širši vpliv na skupnost

Za projekt obnove je Mestna občina Maribor pridobila približno pet milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev. Od tega jih bo 3,8 milijona prispeval mehanizem celostnih teritorialnih naložb, preostanek pa bo pokrila država iz proračuna. Po besedah župana bo s tem projektom mesto na stroškovno učinkovit način pridobilo kakovosten javni objekt.

Prenova bo vplivala tudi na širšo stanovanjsko politiko – prostori, ki jih trenutno zaseda mestna četrt na Vrbanski ulici, se bodo sprostili in omogočili ureditev približno desetih novih stanovanj za mlade družine.

Nova promenada in vila prihodnosti

Gradbena dela izvaja podjetje MATA TIM, ki je s prenovo pričelo konec preteklega leta. Poleg celovite prenove objekta je predvidena tudi prenova dela promenade med Ljudskim vrtom in Mladinsko ulico. Po prenovi bo vila postala simbol kulturne in zgodovinske identitete mesta, njeni prostori pa bodo namenjeni medgeneracijskemu povezovanju, kulturnim prireditvam, športu in protokolarnim dogodkom.

Vila preobrazb – arhitekturna zgodba slojev

Kot je poudaril projektant Miha Fujs, lahko Langerjevo vilo opišemo kot »vilo preobrazb«, saj je skozi desetletja spreminjala svojo podobo in funkcijo. Z obnovo se vrača v življenje kot odprt in vključujoč mestni prostor, pri čemer bodo ohranjeni in predstavljeni tudi pomembni zgodovinski elementi – vključno z originalnim talnim ogrevanjem.

Arheološke raziskave na območju nekdanjega grobišča so odkrile le nekaj kosov keramike, kar potrjuje kontinuiteto prostora, ki je kljub prenovam ohranil svoj historični značaj.

Prenove starih hiš v sklopu projekta Šola prenove dokazujejo visoko kulturo posameznikov in njihovo razumevanje, da bivalna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Hiša ni samo prostor, kjer živimo. Hiše so zgodbe. Govorijo o odmiranju starega in rojevanju novega. Hiše so – ne samo pričevalke preteklih življenj – ampak tudi spremljevalke dolge linije ljudi, ki so v njih živeli, ljubili, se smejali, žalovali ter s tem soustvarjali naš svet. In tako kot se mi obnašamo do svoje kulturne dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas.

Tudi zato je še toliko pomembneje, da so se sredi marca v Novem mestu s posebnimi priznanji Šole prenove za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine poklonili lastnikom za njihov prispevek in trud pri ohranjanju dediščine mest in podeželja. Priznanja so prejeli lastniki stavbne dediščine – ne institucije, strokovnjaki ali izvajalci – ampak tisti, ki so pomemben del svojega življenja posvetili ohranjanju tistega, kar bi lahko brez njih za vedno minilo. Lastniki so namreč tisti, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Oni so tisti, ki se zavedajo pomena in vrednosti vse bolj izginjajočih starih obrtniških znanj, uporabe naravnih materialov in trajnostne gradnje. Njihove prenove so tako dokaz, da kulturna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Šola prenove se je rodila leta 2015, ko so se povezali Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenje zgodovinskih mest Slovenije ter Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana. Vse z namenom, da podajo svoj prispevek k razvojnemu razumevanju in ohranjanju slovenske arhitekturne dediščine. Vsi našteti so namreč na terenu prepoznali ljudi, ki s strastjo, odločnostjo in zaupanjem v pot, ki so jo izbrali, oživljajo stare stavbe in s tem tudi njihove zgodbe. Naj spomnimo, da je bivalna kultura sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, šport ali pa slikarstvo. Toda ponosa in tudi odnosa do nje se moramo Slovenci še priučiti. Številne stare stavbe namreč stojijo na lokacijah, ki so mamljive za nepremičninske investitorje – ti pa jih kupijo največkrat zato, da jih bodo porušili in tako prišli do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki se zavedajo, da je ta “žlahtna starina”, če se primerno renovira, lahko vrednost, ki eksponentno narašča – tako kot narašča vrednost umetnin.

Priznanje Šole prenove za kakovostno prenovo so letos prejeli:

• Vodovodni stolp v Brežicah – Občina Brežice, Posavski muzej Brežice
• Dvorec Radlšek oz. Turn v Gornji Bitnji – Irena in Franjo Penko
• Hiša Koseze 16, Koseze pri Ilirski Bistrici – Sonja Prosen in Andrej Bergoč
• Hiša na Novem trgu 24, Kamnik – Jure Benkovič
• Domačija Pr’ Podrobarju, Koprivnik – Frances Gard Hiša Einspielerjeva 25, Ljubljana – gradbeni odbor etažnih lastnikov
• Domačija Ravne 52, Ravne pri Cerknem – Cirila Toplak
• Domačija Selšček 31, Selšček – Nataša Mele
• Domačija Šmarje 2, Šmarje pri Sežani – Roberto Trobez
• Domačija Štefana Kovača 43, Turnišče – Nataša in Silvo Šefer
• Kašča na domačiji pri Možinotu, Zavratec – Primož Leskovec
• Domačija Zgornje Gorje 33, Zgornje Gorje – Boštjan Pogorevc
• Črneča vas – stara šola – Občina Kostanjevica na Krki, Kulturno turistično društvo Črneča vas
• Domačija Dolenji Novaki 5 – Marjan Rejc
• Hiša Vergerijev trg 3, palača Sabini-Grisoni, Koper – Mestna občina Koper
• Frančiškanska knjižnica – Župnija Marijino oznanjenje Ljubljana
• Hiša Glavni trg 2, Novo mesto – Mestna občina Novo mesto

Najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas

Na terenu pa se še vedno čuti stihijska urbanizacija, ki se je začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, z ekspanzivno rastjo mest. Kot da se je tedaj začela era bivanja v vse bolj odtujenih urbanih okoljih, kjer so hiše, bloki in stolpnice dobesedno zatavali in zaplavali po prostoru. Danes smo priča, da se vse bolj krčijo javni, odprti prostori med njimi. Ne oblikujejo se več bivalni vzorci, ki povezujejo in “zvenijo skupaj” kot skupnost. Pozablja se, da ima arhitektura v svojem jedru tudi terapevtsko vrednost, ki lahko stimulira, a hkrati tudi slabša našo kulturo in kakovost bivanja. Pozablja se, da najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas.

Ali kot o prenovi starih stavb kulturne dediščine pogosto pravi docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je bil poleg Mateje Kavčič, Katarine Odlazek, Minke Osojnik in doktorja Roberta Peskarja, del ocenjevalne komisije Šola prenove na terenu: “Vzgibi in načini za obnovo pri lastnikih so zelo različni. Ponekod je to prenova javnih objektov, ki povezujejo neko skupnost, drugje ohranjanje družinske dediščine iz generacije v generacijo z zgolj rednim vzdrževanjem in minimalnim poseganjem. Nekateri prenovijo hišo v starem mestnem središču, ki ima potencial postati nosilka urbanega življenja, spet drugi jo uporabijo za svoj stalno obstoječi stavbni fond namesto novogradenj. Vsi razlogi so pravi, čeprav so poti do končnega cilja polne izzivov, pa je cilj vseh enak. Posledica njihovih odločitev pa pomeni dobrobit za celotno družbo – za ohranjanje snovne in nesnovne dediščine in s tem kakovostnega bivalnega okolja za vse nas.”

Domačija pri Markotovih v Selščku stoji v jedru rojstnega kraja Maksima Gasparija. V celovito prenovo so jo v družini predali mlademu rodu, ki pa danes v takih stavbah vidi mnogo potencialov. Hiša je ohranila zasnovo nekdanje furmanske gostilne in je danes idealna za razvoj trajnostnega turizma s ponudbo tradicionalne kulinarike, za srečanja in delavnice tako domačinov kot obiskovalcev. Domačija pri Markotovih je tudi sedež Zavoda Notranjska hiša, ki organizira kulturne dogodke in prireditve in s svojim zgledom vpliva na okoliške lastnike, da svoje stavbe ohranijo pri življenju.

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Predstavlja edini vodovodni stolp v Sloveniji z višino 46 metrov, ki je v celoti dostopen obiskovalcem in priča o inovativnem načinu preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Pri revitalizaciji so bili vključeni tako lokalni prebivalci kot strokovnjaki s posameznih področij, zbrani v Društvu za oživitev mesta Brežice.

Dvorec Turn v Gornji Bitnji sta današnja lastnika Irena in Franjo Penko kupila v zapuščenem in nevzdrževanem stanju in zadnjih 30 let posvetila njegovi obnovi. Od najnujnejše in finančno zelo zahtevne obnove strehe sta postopno prešla k obnovi stavbnega pohištva, fasade, notranjih ometov in tlakov ter k ureditvi okolice. Lastnika vztrajata pri obnovi na tradicionalen način in ohranjata vse, kar je kakovostno že obstoječe.

Hiša v Kosezah, Bela kapa stoji ob cesti proti morju, slab kilometer iz Ilirske Bistrice. Med tri leta trajajočo obnovo sta se lastnika Sonja Prosen in Andrej Bergoč trudila ohraniti vse kakovostne elemente stare domačije, kar pa je bilo v hiši dotrajanega, sta zamenjala z novim, vendar z naravnimi materiali in upoštevajoč trajnostni vidik. Tudi lokalni obrtniki in umetniki so dobili svoj prostor v nekdanjem gospodarskem poslopju, kjer je urejena manjša prodajalna lokalnih izdelkov z galerijo, v kateri se občasno odvijajo različne delavnice. Lastnika sta močno vpeta v okolje, kar se odraža tudi v hiši, ki se odpira svetu in mu sočasno predstavlja, kar ji je uspelo ohraniti – dušo in podobo kraja.

Znamenita Bolnica Franja je bližnja soseda Čufarjeve domačije v Dolenjih Novakih, mimo katere je vodila oskrbna pot v bolnico. Raščena skupina petih stavb ni doživela nobene celovite prenove, revitalizacije ali kompleksnih restavratorskih posegov. Objekti domačije so preživeli stoletja preprosto zato, ker so ves čas služili svojemu namenu. Redno vzdrževanje zavzetega lastnika Marjana Rejca, ki je pripravljen upoštevati tradicionalne prakse, veščine in znanja, ohranja domačijo pristno in živo. Zaradi ohranjene avtentičnosti domačija predstavlja pravo redkost tudi v slovenskem prostoru. Nam pa sporoča, koliko podobnih biserov bi ohranili, če bi bili dovolj zavzeti le za vzdrževanje naše stavbne dediščine.