UMETNOST
Poslovil se je Drago Tršar, eden osrednjih slovenskih kiparjev

Tik pred svojim 96. rojstnim dnem se je včeraj poslovil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev Drago Tršar. Poleg izjemno obsežnega in inventivnega kiparskega opusa je bilo pomembno tudi njegovo pedagoško delo, saj je bil od leta 1976 do upokojitve redni profesor na ljubljanski akademiji za likovno umetnost.
Leta 1927 v Planini pri Rakeku rojeni umetnik je v medvojnih letih začel kipariti v zasebni šoli Franceta Goršeta in v ateljeju kiparja Borisa Kalina. Po vojni je bil v prvi generaciji študentov slušatelj na novo ustanovljene ljubljanske likovne akademije, diplomiral je pri Petru Lobodi, specialko za kiparstvo pa je obiskoval pri Frančišku Smerduju. Kratek čas se je preživljal kot samostojni umetnik, leta 1960 pa je kot najprej kot asistent in kasneje kot redni profesor poučeval številne generacije slovenskih likovnih umetnikov.
Posvetil se je predvsem figuraliki. V začetku je bila v ospredju živalska podoba – za kip Bik je leta 1955 na Mediteranskem bienalu v Aleksandriji prejel veliko nagrado za kiparstvo –, nato pa človeška figura, portret, spomeniška plastika in predvsem množična skulptura, za katero je značilna zanj specifična manira. Poleg tega se je posvečal tudi nekaterim drugim likovnim zvrstem, portretu, risbi in grafiki ter keramiki in tapiseriji ter navsezadnje gledališki scenografiji, za katero je prejel tudi prvo nagrado na Sterijevem pozorju v Novem Sadu.
Pravzaprav je že njegov prvi nastop s Skupino 53 predstavljal svojevrsten prelom s slovenskim tradicionalnim kiparstvom, saj je oblikoval nekatere drugačne možnosti figuralnih rešitev z drugačno kiparsko senzibilnostjo ter s specifičnim reševanjem pomenov telesnih volumnov. Pogosto je ustvarjal v kiparskih ciklih, med njegovimi skupinskimi skulpturami velja omeniti cikle Stara mesta, Svetovi ter Človek v času in prostoru. Med njegove uspešnejše tovrstne stvaritve sodijo Manifestanti I, ki so bili 1959. odkupljeni v Bruslju za stalno postavitev v parku moderne plastike.

Počlovečen, s figurami pretkan kozmos
Kar se tiče javnih plastik, je večina Tršarjevih del postavljenih v Ljubljani. Mednje med drugimi sodijo Ekvilibristi, Ljudje v perspektivi, Spomenik revolucije in Katedrala družine, na Ravnah je njegov spomenik Prežihovemu Vorancu, v Murski Soboti Trubarjev spomenik, med zadnjimi pa je spomenik V ognju groze v Grahovem iz leta 2014. Pomemben je bil tudi kot portretist, saj je modeliral okoli osemdeset portretov znanih slovenskih osebnosti.
Kot je o njegovem delu zapisal Milček Komelj, se Tršar svojim opusom kaže kot umetnik, ki je najvidneje zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva; »po estetski drži je izjemen, saj ne zavrača tradicije, hkrati pa je v svojih skulpturah ves čas inovativen in moderen prav zato, ker jo v svojem ustvarjalnem postopku radikalno presega. Zaznamuje ga eruptivnost, ki se z osebnim notranjim uvidom prelije skozi zunanjost v notranjost, v notranjo dinamiko in duševnost pa tudi v pesniško zrenje, zazrto v počlovečen, s figurami pretkan kozmos.

Tršar je razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim leta 1967 v newyorškem Guggenheimovem muzeju skupaj s 77 kiparji iz dvajsetih držav, štiri leta zatem na monumentalni razstavi jugoslovanske umetnosti od prazgodovine do naših dni v pariškem Grand palais, leta 1994 pa se je udeležil tudi razstave Evropa-Evropa v Bonnu pod naslovom: Stoletje avantgarde v srednji in vzhodni Evropi. Bil je prejemnik številnih nagrad, med drugimi je prejel nagrado Prešernovega sklada, Jakopičevo nagrado, nagrado na razstavi Formes Humaines v Parizu in leta 1990 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Arhitektura
Plečnikove umetnine na ogled na Bledu

Gorenjska je drugo največje središče Plečnikovega ustvarjanja na Slovenskem. Njegova dela so tam nastajala v obdobju od poznih tridesetih let 20. stoletja vse do mojstrove smrti dvajset let pozneje. Od včeraj so na ogled na blejskemm gradu.
Na blejskem gradu je vrata odprla razstava Jože Plečnik na Gorenjskem: včeraj, danes, jutri, ki jo je ob lanski 150. obletnici rojstva najbolj znanega slovenskega arhitekta pripravila kranjska enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pri postavitvi razstave na Bledu je sodeloval tudi Zavod za kulturo Bled.
Avtorice razstave so Maja Avguštin, Hana Brus, Nataša Ülen in Irena Vesel iz kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Na razstavi predstavljajo 43 Plečnikovih projektov na Gorenjskem, nanje pa so pogledale predvsem z vidika konservatorstva.

Strast do arhitekture s simbolno vrednostjo
“Gorenjska zapuščina” Jožeta Plečnika spada v čas njegovega najzrelejšega ustvarjanja.
Plečnika so v tem obdobju najbolj zanimale naloge, kot so spomeniki, cerkve in nagrobniki, kjer je simbolna vrednost presegala utilitarnost. Vedno znova je želel, da bi bila njegova dela razumljiva ne zgolj peščici strokovnjakov, ampak kar najširšemu občinstvu, ki ji je bila arhitektura namenjena.
Razstavo so zasnovali glede na prostorski kontekst predstavljenih del. V sklopu posameznih predstavitev je ob koncu predstavljeno tudi obstoječe stanje obravnavanega objekta, podana pa so tudi priporočila za naprej.

Vpogled v zasebne načrte
Poleg pregleda obstoječe literature so se posvetili tudi pregledu arhivskega gradiva, da bi čim bolje in obsežno predstavili posamezne objekte in ureditve. Nekateri načrti in rešitve so predstavljeni sploh prvič. Ob študiju gradiva so naleteli tudi na Plečnikovo korespondenco z naročniki in mojstri, ki so zanj izdelovali posamezne kose opreme.

Razstavo so najprej konec lanskega leta postavili v svojih prostorih v Kranju. Zdaj so razstavo v nekoliko spremenjeni obliki preselili na blejski grad v dvorano nad grajskim muzejem. Poskrbeli so, da jo bodo razumeli tudi tuji turisti.
Naslednje leto tudi knjiga
V prihodnje naj bi razstava gostovala tudi v Kamniku. Naslednje leto pa nameravajo na podlagi zbranega gradiva, ki so ga poiskali v različnih zgodovinskih arhivih in muzejih, izdati tudi knjigo. “Gre namreč za res izjemen pregled Plečnikovega dela na Gorenjskem,” je poudarila Ülen.

KULTURA
Majski salon v Zasavju odpira vrata – na ogled bo do sredine avgusta

Majski salon ZDSLU 2023 Misterij Gea vrata odpira danes, in sicer na razstaviščih v Hrastniku, Zagorju ob Savi in Trbovljah. Nagrade letos Mateji Kavčič, Mihi Eriču in Nini Kožej.
Na Majskem salonu, ki prinaša pregled sodobne slovenske likovno-vizualne produkcije, se letos predstavlja 154 umetnikov, ki ustvarjajo na področju vseh likovnih zvrsti in so iz devetih regionalnih društev. Majski salon, ki ga organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), lahko ujamete do 16. avgusta.
V okviru dogodka bodo nocoj podelili tri nagrade. Glavno nagrado Majskega salona bo prejela umetnica Mateja Kavčič za delo z naslovom Zatočišče, ki je nastalo v letu 2021. Njena prostorska instalacija, ki se giblje na meji med kiparstvom, instalacijo in arhitekturo, je edinstvena, presenetljiva stvaritev, ki presega koncepte vseh teh umetniških disciplin in prinaša nov in drugačen vtis umetniškega dela, so zapisali v utemeljitvi.


Njeno delo govori o izjemni avtorjevi predanosti in dolgotrajnem, mukotrpnem ustvarjalnem procesu, v katerem je nastajalo okolje, ki nas močno pritegne k pogledu v svojo notranjost in ki ga razumejo občinstva različnih generacij in različnih okolij. Njena instalacija je igriva in resna, filozofsko premišljena in domiselna, nadrealistična in fizično otipljiva.
Priznanje prejme tudi multimedijski umetnik Miha Erič za linorez z naslovom Izčrpanost iz leta 2021. V tem delu Erič zelo suvereno in vizualno privlačno združuje klasični grafični medij linoreza z novomedijskim pristopom z uporabo likovne govorice, prevzete iz drugih, danes zelo priljubljenih disciplin – stripa, filma in računalniških iger.


Njegova grafika predstavlja ekspresivno povedano zgodbo, ki gledalca potegne v brezmejni prostor nekih nenavadnih svetov, v katerih se komično in filmsko prepričljivo odvija več vzporednih pripovedih, ki puščajo prostor komunikaciji in različnim branjem, odvisno od očesa opazovalca. S posebnim načinom kadriranja dela Erič navadno grafiko spremeni v sliko-objekt in ji tako doda dodatno vrednost ter nakaže na nove in še neraziskane možnosti grafičnega medija danes, so zapisali v utemeljitvi.
Priznanje za mlado avtorico bo letos prejela Nina Koželj za delo Stanje nedolžnosti, interaktivno instalacijo, nastalo leta 2022. Umetnica v tem delu ustvarja kiparsko pokrajino – gozd velikih spomladanskih cvetlic, skozi katerega se sprehajajo obiskovalci in ki tematizira številna vprašanja – od vprašanja odnosa med tehnologijo in naravo, naših človeških odnosov med seboj do odnosa človeka do vedno bolj ogrožene narave.

Predimenzionirane cvetlične skulpture delujejo nadrealistične, a tudi privlačne, so simbol pomladi in nedolžnosti ter naše želje po obvladovanju narave. Delo uporablja tehnologijo za interakcijo z obiskovalci in vsebuje tudi performativne elemente, zato izstopa kot izjemen prispevek na področju sodobnega kiparstva, so sporočili iz ZDSLU-ja.

UMETNOST
Zakaj je vaza podobna hiši?

Od sistemskega do fantazijskega z oblikovalko Janjo Lap, ki se bo odprla v četrtek, 15. junija 2023, ob 18. uri v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na gradu Fužine. Gre za prvo monografsko poglobljeno znanstveno študijo o kaki slovenski ustvarjalki na področju arhitekture in oblikovanja pri nas. Razstavo bo odprl dr. Aleš Musar.
Avtorice: Špela Šubic (MAO), Barbara Predan, (Oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje, ALUO), Maja Vardjan, strokovna sodelavka za področje arhitekture (MAO), Oblikovanje razstave: Studio Miklavc. Foto: Zbirka MAO.
5.6. –5.11. 2023, Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO)

Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Predmete za sodobni dom iz keramike in stekla je razvila skupaj s Steklarno Boris Kidrič iz Rogaške Slatine. Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Razstava bo poleg steklenih izdelkov osvetlila tudi manj znane naprave, ki jih je oblikovalka realizirala v Iskri Elektrooptiki. Sploh prvič pa bo javnosti predstavljeno njeno doslej neznano znanstvenoraziskovalno delo.


Skozi vso svojo pestro in dolgo karierno pot, ki so jo zaznamovali arhitektura, industrijsko oblikovanje, pedagoško in raziskovalno delo ter sistemsko in storitveno oblikovanje, je Janja Lap oblikovala tudi steklo. To je bil njen priljubljeni material, po katerem je tudi najbolj znana. Po uspešnih prvih poskusih je svoje znanje nadgrajevala in tudi delila z drugimi. Kot profesorica na Šoli za umetno obrt (danes Srednja šola za oblikovanje in fotografijo) je med drugim z dijaki razvijala steklene izdelke in jih leta 1964 tudi razstavila na prvem Bienalu industrijskega oblikovanja. Za njen razvoj na področju oblikovanja stekla pa je bilo ključno raziskovanje na britanski šoli Royal College of Art (1964–1966). Tam je v najboljših pogojih, pod mentorstvom Roberta Gooddna, skupaj s steklopihaškim mojstrom raziskovala različne steklarske tehnike in ustvarila nekatere svoje najbolj znane kose, na primer vazo Kvadrat in kozarce Gubanka.

Navdih je iskala tudi v starih glažutah
V drugem letu delovanja na RCA se je na oddelku za industrijsko oblikovanje pridružila raziskovalni skupini za področje bolnišnic. Tam se je srečala z vodjo skupine, profesorjem Misho Blackom, in z bodočim mentorjem svojega magistrskega dela, profesorjem Bruceom Archerjem. Pred vrnitvijo v Slovenijo je deset let predavala na Univerzi v Sheffieldu, na oddelku za arhitekturo, kratek čas tudi na znameniti šoli Architectural Association School of Architecture v Londonu (AA). Po vrnitvi v domovino konec sedemdesetih pa je bila deset let zaposlena v Iskri kot oblikovalka elektrooptičnih naprav.


Zanimivo je, da se je šele ob koncu svoje kariere posvetila tudi oblikovanju svetil, ki so ključno povezana z njej tako ljubo snovjo, steklom. V enem od intervjujev je povedala, da je za lestenec Satje navdih našla v starih glažutarskih lestencih, posebej je omenila viseči svečnik iz cerkve v Loki pri Žusmu. Sorodnost lahko iščemo v zrcaljenem steklu, ki je uporabljeno v obeh. A stožčaste čašice, namenjene plavajočim svečam v njenem Satju, nas še bolj spominjajo na lestence v mnogih cerkvah po svetu, ki so jih razsvetljevale številne oljne lučke v steklenih čašah, visečih znotraj mogočnega kovinskega ogrodja. Primere takih lestencev najdemo v carigrajski Hagiji Sofiji ali pa, v precej manjših dimenzijah, v stolnici v Pisi.
Na pregledni razstavi bomo prikazali vsestranskost oblikovalke in raziskovalke Janje Lap ter s tem osvetlili prepogosto spregledan opus te izjemne avtorice.


CITAT:
»Nikdar ne delam kelihov na tankih podstavkih, v katerih vidim izrazito neproporcionalnost. Spominjajo me na nestabilne ženske, ki lovijo ravnotežje na visokih petah. Všeč so mi oblike, ki kažejo neko notranjo moč materiala. V nasprotju s poudarjanjem krhkosti iščem druge, predvsem prostorske izrazne oblike.« Janja Lap
Kratek življenjepis Janje Lap (1929–2004)
1953–1957 Dela v arhitekturnem studiu profesorja Edvarda Ravnikarja na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
1956 Diplomira pri prof. Edvardu Ravnikarju na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in pridobi naziv inženir arhitekt.
1956–1957 Zaposlena je v projektivnem ateljeju gradbenega podjetja Tehnika.
1958–1962 Vodi projektivni atelje za stanovanjsko skupnost pri republiškem odboru za družino in gospodinjstvo, v državni arhitekturni pisarni z uradnim nazivom Projektivni atelje.
1958 Deluje tudi v projektivnem ateljeju »Stanovanjska skupnost – splošni del«.
1961 Vpisana je v Imenik pooblaščenih arhitektov – seznam projektantov, pooblaščenih za gradbeno projektiranje.
1962–1964 Poučuje industrijsko oblikovanje na Šoli za umetno obrt Ljubljana.
1964–1966 S štipendijo Britanskega sveta deluje kot raziskovalka na RCA (Royal College of Art) v Londonu.
1966 Predava na Sheffieldski šoli za umetnost (The Sheffield College of Art).
1967–1977 Predava na oddelku za arhitekturo Univerze v Sheffieldu.
1973 Magistrira pri prof. Bruceu Archerju na RCA in pridobi naziv Master of Arts (magistrica umetnosti).
1973–1975 Kot mentorica deluje na AA (Architectural Association School of Architecture) v Londonu.
1979–1989 Kot industrijska oblikovalka se zaposli v podjetju Iskra Commerce, leta 1982 je prezaposlena v Iskrin Center za elektrooptiko.


Zahvala
Več kot dveletno raziskovanje življenja in dela Janje Lap je bilo tlakovano s srečanji, ki so omogočila pomembne uvide in spoznanja ter podala prepotrebna pojasnila. Razstave in monografije ne bi bilo mogoče uresničiti brez prijazne pomoči posameznikov, ki so znotraj svojih ustanov ali prek osebnih vezi poznali Janjo Lap in/ali njeno delo. Vsem tukaj naštetim se iskreno zahvaljujeta za prijaznost, sodelovanje ter zagnanost pri zbiranju podatkov in predmetov. Hvala John Allan, Lenka Bajželj, Boris Benko, Dušan Benko, Mojca Bitenc, Matjaž Bizjak, Soline Boury, Tanja Bricelj, Iva Ceraj, Milojka Čepon, Petra Černe Oven, Franci Černelč, Ana Čič, Vanda Dittrich, Saša Florjančič, Boris Gaberščik, Neli Grafenauer, Marko Hlastec, Mladen Horvat, Orest Jarh, Nikolai David Jeffs, Miša Jelnikar, Živa Jelnikar, Bojan Jeločnik, Timotej Jevšenak, Tomo Kajfež, Andrej Kirm, Matej Klemenčič, Mateja Kos Zabel, Jakob Kovačič, Veronika Kralj – Iglič, Majda Kregar, Franc Kunšič, Boštjan Kurent, Irma Langus Hribar, Marija Lap Drozg, Veronika Lap, Irena Lazar, Gorazd Lemajič, Romana Lesjak, Miha Likar, Saša J. Mächtig, Martina Malešič, Nina Malovrh, Sarah Mercer, Barbara Mlakar, Ivan Mlakar, Miriam Možgan, Alenka Mrevlje, Urša Petja Mrevlje Lozar, Neža Mrevlje, Jaša Mrevlje – Pollak, Amir Muratović, Andreja Mušič, Branko Mušič, Miroslav Naglič, Ranko Novak, Martina Orehovec, Tanja Pak, Neil Parkinson, Ljubica Pavlin, Boštjan Perovšek, Vladimir Pezdirc, Miran Pflaum, Karmen Pižorn, Nikola Pongrac, Tita Porenta, Simona Pörš, Martin Premk, Natalija Pungaršek, Jože Rataj in Igor Ravbar.

-
KULTURA2 meseca nazaj
Poplave prizadele številne kulturne objekte in dediščino
-
OKOLJE2 meseca nazaj
Kakšna je onesnaženost voda in tal na poplavljenih območjih?
-
GRADNJA2 meseca nazaj
Napovedana je postavitev številnih montažnih mostov po Sloveniji
-
EKOLOGIJA1 teden nazaj
Trajnostna eleganca v svoji kuhinji!
-
Akustika3 tedni nazaj
Terme Snovik vabijo projektante za izdelavo projektne dokumentacije novega hotela in rekonstrukcije wellnessa
-
DEDIŠČINA2 tedna nazaj
Do odprtja olimpijskih iger bo obnovljen osrednji zvonik pariške Notre-Dame
-
Slovenija1 mesec nazaj
EPK 2025: predvidena je prenova celotnega Trga Evrope
-
OKOLJE1 mesec nazaj
Komunalno blato onesnažuje vodo na Ljubljanskem barju