Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so jih dobili arhitekti, ki so zasnovali prenovo veličastne Cukrarne v prestolnici, je bilo, zakaj niso skoraj 200 let stare stavbe preprosto porušili. A kot odgovarja arhitekt iz biroja Scapelab Jernej Šipoš, je najbolj trajnostna gradnja v resnici prenova obstoječih stavb. 12 let trajajoča prenova tako dokazuje, da se lahko tudi iz objektov, ki so na prvi pogled že odpisani, ustvari nekaj povsem novega z dodano vrednostjo, pa vendar ohrani duh svojega časa.

Poseben izziv pri energetski prenovi stavbe je bilo to, da je Cukrarna spomeniško zaščiten objekt, a kljub določenim omejitvam je arhitektom uspelo zasnovati dva koncepta, ki bistveno pripomoreta k učinkoviti rabi energije v objektu.

Cukrarna je skoraj 200 let star objekt, ki je bil sprva zgrajen kot rafinerija sladkorja. V Ljubljano so jo tedaj, zanimivo, zaradi nižjih davkov preselili iz Trsta. Rafinerija sladkorja je obratovala 30 let, dokler stavbe ni zajel uničujoč požar, po katerem so Cukrarno naselili različni uporabniki. Tam so bili tovarna tobaka, pa kasarne, tekstilna tovarna … Slovencem je najbolj v zavest vpisana v obdobju moderne, ko se je prelevila v ubožnico, v kateri sta umrla Dragotin Kette in Josip Murn. 

Bogata zgodovina in duh časa sta načela stavbo, ki je kazala klavrno podobo in kričala po prenovi. Projektno dokumentacijo za prenovo, ki je trajala kar 12 let, je izdelal arhitekturni biro Spacelab. Zakaj se niso preprosto odločili za rušitev objekta?

Kot poudarja Jernej Šipoš iz Scapelaba, je najbolj trajnostna gradnja v resnici prenova obstoječih stavb: “Če objekt, ki na neki lokaciji že stoji, porušiš, odstraniš, to pomeni, da moraš investirati v rušitev objekta. To ne pomeni le finančnega vložka, ampak potrebuješ tudi človeške vire, naprave … Rušitev hkrati pomeni nastanek celotne kopice gradbenih odpadkov, ki jih je treba odpeljati na deponijo ali nameniti ponovni uporabi. Konec koncev je treba na tem mestu na novo zgraditi nekaj novega, z novimi materiali, ki jih je prav tako treba izdelati, dostaviti, pripeljati, montirati. Če se da katerega koli od teh korakov ali več njih izpustiti, to pomeni, da smo avtomatično naredili precej za manjši ogljični odtis takšnega projekta.” 

Gradbeni odpadki prevladujejo na črnih odlagališčih, največji tok odpadkov v EU 

Gradbeni odpadki lahko namreč predstavljajo velik okoljski problem, če zanje ni ustrezne rešitve. Zavrženi obremenjujejo okolje, pravilno ločeni in predelani pa lahko znova postanejo gradbeni material za različne možnosti uporabe na področju visokih in nizkih gradenj, opozarjajo v Komunali Izola.

Gradbeni odpadki predstavljajo tudi večino odpadkov, ki jih najdemo na črnih odlagališčih in so odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih zaradi gradnje, rekonstrukcije, adaptacije, obnove ali odstranitve objekta. Gradbeni odpadki so kljub zmanjšanju glede na leto 2019 za 11 odstotkov še vedno s 4,5 milijona tonami predstavljali 59 odstotkov vseh nastalih odpadkov, je leta 2020 sporočil državni statistični urad.

Glede na količino so gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov največji tok odpadkov, v EU predstavljajo približno tretjino vseh proizvedenih odpadkov, kažejo podatki Evropske unije. Ustrezno ravnanje z gradbenimi odpadki, odpadki iz rušenja objektov in recikliranimi materiali, vključno s pravilnim ravnanjem z nevarnimi odpadki, lahko prinese velike koristi z vidika trajnosti in kakovosti življenja. Prav tako lahko precej koristi evropski gradbeni in reciklažni industriji, saj spodbuja povpraševanje po recikliranih materialih iz gradnje in rušenja, pravijo v Bruslju. 

“S skrbno načrtovanim rušenjem, lahko pridobimo ločene gradbene odpadke (beton, opeka, les, kovine ipd.), ki jih je nato lažje znova uporabiti ali predelati. Tehnični postopki za predelavo so znani in praktično preverjeni, tako da tehnoloških ovir ni. Predelani odpadki imajo v nekaterih primerih celo boljše lastnosti kot naravni materiali (primarne surovine),” pa so glede te pereče tematike izpostavili Ekologi brez meja. 

Ocena, kdaj je odločitev za prenovo namesto rušitve objekta racionalna ali ne, sicer ni najbolj banalna, pojasnjuje Šipoš: “Seveda je treba oceniti, kakšni posegi so potrebni, da se nekaj ustrezno energetsko, statično, nenazadnje akustično sanira. Če so ti posegi pri nekih manjših posegih tako veliki, da predstavljajo skoraj odstranitev in novogradnjo, je morda smiselno pomisliti tudi na to možnost. Je pa, če gradimo na novo, vedno pametno razmisliti o tem, s kakšnimi materiali bomo gradili. 

Trajnostna koncepta: Stavba v stavbi in podzemna jama, ki zagotavlja optimalno temperaturo

Ker gre za spomeniško varovan objekt, zaščiten je kot industrijska dediščina, so bili soočeni z določenimi omejitvami pri trajnostnem načrtovanju stavbe, pri prenovi so tako morali slediti smernicam Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Objekt tako zato ni izoliran na zunanji strani, pojasnjuje Šipoš. A kljub temu so v Scapelabu ponosni na rešitvi oziroma koncepta, ki, kot pove Šipoš, bistveno pripomoreta k učinkoviti rabi energije in sami zasnovi strojnih inštalacij v objektu.

Objekt je z novo kletjo dobil podzemno jamo oziroma votlino, ki zagotavlja naravno hladno okolje poleti in toplejše pozimi. Objekt je na novo dobil klet, ki je globoka šest metrov in zagotavlja konstantno klimo skozi vse leto, kar pomeni, da je tukaj prijetno hladno poleti in obratno pozimi, ko je toplo. Ta učinek se širi po stavbi navzgor, je pojasnil Šipoš. 

Temelje so sanirali tako z zunanje (227 pilotov) kot notranje strani (281 pilotov). Samo za to so porabili 485 ton cementa. Sanirati so morali 2250 kubičnih metrov obodnih zidov in temeljev z zunanje strani. Porušiti so morali ostrešja in vse notranje konstrukcije. Sledilo je utrjevanje zidov in temeljev z notranje strani ter izkop kleti pod celotnim objektom do globine 6,8 metra. Nad izkopano kletjo smo vgradili 31 betonskih plošč. Izkopu kleti je sledila izvedba notranjih sovprežnih belih betonskih sten, za katere so porabili 2200 kubičnih metrov belega in 3300 kubičnih metrov sivega betona.

Drugi energetsko učinkovit koncept pa je t. i. ‘stavba v stavbi’. Kot smo že pisali, so arhitekti pri snovanju prenove Cukrarne v celoti ohranili stare opečne zidove, debeline meter in ponekod celo več. V samem objektu so izdelali novo betonsko stavbo, ki so jo s pomočjo jeklene konstrukcije vpeli delno v streho in nove betonske zidove. To v praksi pomeni, da galerijski prostori, ki so najbolj občutljivi, ne delijo stene z zunanjostjo, ampak so vstavljeni v prostor, ki že ima predpogoje, ki so relativno dobri, zato je potrebne manj energije za uravnavanje temperature, pojasni Šipoš. 

Kot poudarja Šipoš, je najpomembneje, da se obiskovalci v stavbi dobro počutijo, kar jim tudi večkrat povedo. To po njegovih besedah dokazuje tudi to, da so se v Cukrarni od ponovnega odprtja zvrstili že številni dogodki, na katerih je bilo tudi do 1000 ljudi, izpostavlja Šipoš, ki sklene: “Pomembno se mi zdi tudi ohranjanje Cukrarne kot simbola trajnosti družbe in kot odgovor na globalizacijske trende, ki smo jim priča.” Eden največjih izzivov je bil ves čas vztrajati pri projektu, pove, saj je bil čas od ideje do izvedbe 12 let: “Da v 12 letih ohraniš motiv, energijo, željo, naročnika in sogovornike, preden se projekt končno realizira. To pomeni 12 let konstantnega fokusa na projektu.” 

Šipoš je prenovo Cukrarne predstavil na mednarodni konferenci v sklopu projekta LIFE IP CARE4CLIMATE z naslovom Z uspešnimi praksami do podnebne nevtralnosti. Na konferenci je sodelovalo 21 strokovnjakov iz devetih držav, ki so navzoče seznanili z najnovejšimi primeri dobrih praks s področja trajnostne mobilnosti, zelene preobrazbe stavb, trajnostne in podnebju prijazne rabe zemljišč (LULUCF) ter trajnostne gradnje in zelenega javnega naročanja. Cilj konference je bil nagovoriti predstavnike občin, razvojnih agencij ter strokovno in tudi splošno javnost z namenom soustvarjanja dobrih praks za prehod slovenske družbe na podnebno nevtralnost.