Connect with us

Arhitektura

Novo življenje na temeljih znamenite ubožnice: Zakaj propadajoče Cukrarne niso porušili?

Objavljeno

dne

Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so jih dobili arhitekti, ki so zasnovali prenovo veličastne Cukrarne v prestolnici, je bilo, zakaj niso skoraj 200 let stare stavbe preprosto porušili. A kot odgovarja arhitekt iz biroja Scapelab Jernej Šipoš, je najbolj trajnostna gradnja v resnici prenova obstoječih stavb. 12 let trajajoča prenova tako dokazuje, da se lahko tudi iz objektov, ki so na prvi pogled že odpisani, ustvari nekaj povsem novega z dodano vrednostjo, pa vendar ohrani duh svojega časa.

Poseben izziv pri energetski prenovi stavbe je bilo to, da je Cukrarna spomeniško zaščiten objekt, a kljub določenim omejitvam je arhitektom uspelo zasnovati dva koncepta, ki bistveno pripomoreta k učinkoviti rabi energije v objektu.

Cukrarna je skoraj 200 let star objekt, ki je bil sprva zgrajen kot rafinerija sladkorja. V Ljubljano so jo tedaj, zanimivo, zaradi nižjih davkov preselili iz Trsta. Rafinerija sladkorja je obratovala 30 let, dokler stavbe ni zajel uničujoč požar, po katerem so Cukrarno naselili različni uporabniki. Tam so bili tovarna tobaka, pa kasarne, tekstilna tovarna … Slovencem je najbolj v zavest vpisana v obdobju moderne, ko se je prelevila v ubožnico, v kateri sta umrla Dragotin Kette in Josip Murn. 

Bogata zgodovina in duh časa sta načela stavbo, ki je kazala klavrno podobo in kričala po prenovi. Projektno dokumentacijo za prenovo, ki je trajala kar 12 let, je izdelal arhitekturni biro Spacelab. Zakaj se niso preprosto odločili za rušitev objekta?


Kot poudarja Jernej Šipoš iz Scapelaba, je najbolj trajnostna gradnja v resnici prenova obstoječih stavb: “Če objekt, ki na neki lokaciji že stoji, porušiš, odstraniš, to pomeni, da moraš investirati v rušitev objekta. To ne pomeni le finančnega vložka, ampak potrebuješ tudi človeške vire, naprave … Rušitev hkrati pomeni nastanek celotne kopice gradbenih odpadkov, ki jih je treba odpeljati na deponijo ali nameniti ponovni uporabi. Konec koncev je treba na tem mestu na novo zgraditi nekaj novega, z novimi materiali, ki jih je prav tako treba izdelati, dostaviti, pripeljati, montirati. Če se da katerega koli od teh korakov ali več njih izpustiti, to pomeni, da smo avtomatično naredili precej za manjši ogljični odtis takšnega projekta.” 

Gradbeni odpadki prevladujejo na črnih odlagališčih, največji tok odpadkov v EU 

Gradbeni odpadki lahko namreč predstavljajo velik okoljski problem, če zanje ni ustrezne rešitve. Zavrženi obremenjujejo okolje, pravilno ločeni in predelani pa lahko znova postanejo gradbeni material za različne možnosti uporabe na področju visokih in nizkih gradenj, opozarjajo v Komunali Izola.


Gradbeni odpadki predstavljajo tudi večino odpadkov, ki jih najdemo na črnih odlagališčih in so odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih zaradi gradnje, rekonstrukcije, adaptacije, obnove ali odstranitve objekta. Gradbeni odpadki so kljub zmanjšanju glede na leto 2019 za 11 odstotkov še vedno s 4,5 milijona tonami predstavljali 59 odstotkov vseh nastalih odpadkov, je leta 2020 sporočil državni statistični urad.

Glede na količino so gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov največji tok odpadkov, v EU predstavljajo približno tretjino vseh proizvedenih odpadkov, kažejo podatki Evropske unije. Ustrezno ravnanje z gradbenimi odpadki, odpadki iz rušenja objektov in recikliranimi materiali, vključno s pravilnim ravnanjem z nevarnimi odpadki, lahko prinese velike koristi z vidika trajnosti in kakovosti življenja. Prav tako lahko precej koristi evropski gradbeni in reciklažni industriji, saj spodbuja povpraševanje po recikliranih materialih iz gradnje in rušenja, pravijo v Bruslju. 

S skrbno načrtovanim rušenjem, lahko pridobimo ločene gradbene odpadke (beton, opeka, les, kovine ipd.), ki jih je nato lažje znova uporabiti ali predelati. Tehnični postopki za predelavo so znani in praktično preverjeni, tako da tehnoloških ovir ni. Predelani odpadki imajo v nekaterih primerih celo boljše lastnosti kot naravni materiali (primarne surovine),” pa so glede te pereče tematike izpostavili Ekologi brez meja. 

Obnova Cukrarne. Foto: Aljoša Kravanja

Ocena, kdaj je odločitev za prenovo namesto rušitve objekta racionalna ali ne, sicer ni najbolj banalna, pojasnjuje Šipoš: “Seveda je treba oceniti, kakšni posegi so potrebni, da se nekaj ustrezno energetsko, statično, nenazadnje akustično sanira. Če so ti posegi pri nekih manjših posegih tako veliki, da predstavljajo skoraj odstranitev in novogradnjo, je morda smiselno pomisliti tudi na to možnost. Je pa, če gradimo na novo, vedno pametno razmisliti o tem, s kakšnimi materiali bomo gradili. 

Trajnostna koncepta: Stavba v stavbi in podzemna jama, ki zagotavlja optimalno temperaturo

Ker gre za spomeniško varovan objekt, zaščiten je kot industrijska dediščina, so bili soočeni z določenimi omejitvami pri trajnostnem načrtovanju stavbe, pri prenovi so tako morali slediti smernicam Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Objekt tako zato ni izoliran na zunanji strani, pojasnjuje Šipoš. A kljub temu so v Scapelabu ponosni na rešitvi oziroma koncepta, ki, kot pove Šipoš, bistveno pripomoreta k učinkoviti rabi energije in sami zasnovi strojnih inštalacij v objektu.

Objekt je z novo kletjo dobil podzemno jamo oziroma votlino, ki zagotavlja naravno hladno okolje poleti in toplejše pozimi. Objekt je na novo dobil klet, ki je globoka šest metrov in zagotavlja konstantno klimo skozi vse leto, kar pomeni, da je tukaj prijetno hladno poleti in obratno pozimi, ko je toplo. Ta učinek se širi po stavbi navzgor, je pojasnil Šipoš. 

Temelje so sanirali tako z zunanje (227 pilotov) kot notranje strani (281 pilotov). Samo za to so porabili 485 ton cementa. Sanirati so morali 2250 kubičnih metrov obodnih zidov in temeljev z zunanje strani. Porušiti so morali ostrešja in vse notranje konstrukcije. Sledilo je utrjevanje zidov in temeljev z notranje strani ter izkop kleti pod celotnim objektom do globine 6,8 metra. Nad izkopano kletjo smo vgradili 31 betonskih plošč. Izkopu kleti je sledila izvedba notranjih sovprežnih belih betonskih sten, za katere so porabili 2200 kubičnih metrov belega in 3300 kubičnih metrov sivega betona.

Drugi energetsko učinkovit koncept pa je t. i. ‘stavba v stavbi’. Kot smo že pisali, so arhitekti pri snovanju prenove Cukrarne v celoti ohranili stare opečne zidove, debeline meter in ponekod celo več. V samem objektu so izdelali novo betonsko stavbo, ki so jo s pomočjo jeklene konstrukcije vpeli delno v streho in nove betonske zidove. To v praksi pomeni, da galerijski prostori, ki so najbolj občutljivi, ne delijo stene z zunanjostjo, ampak so vstavljeni v prostor, ki že ima predpogoje, ki so relativno dobri, zato je potrebne manj energije za uravnavanje temperature, pojasni Šipoš. 

Kot poudarja Šipoš, je najpomembneje, da se obiskovalci v stavbi dobro počutijo, kar jim tudi večkrat povedo. To po njegovih besedah dokazuje tudi to, da so se v Cukrarni od ponovnega odprtja zvrstili že številni dogodki, na katerih je bilo tudi do 1000 ljudi, izpostavlja Šipoš, ki sklene: “Pomembno se mi zdi tudi ohranjanje Cukrarne kot simbola trajnosti družbe in kot odgovor na globalizacijske trende, ki smo jim priča.” Eden največjih izzivov je bil ves čas vztrajati pri projektu, pove, saj je bil čas od ideje do izvedbe 12 let: “Da v 12 letih ohraniš motiv, energijo, željo, naročnika in sogovornike, preden se projekt končno realizira. To pomeni 12 let konstantnega fokusa na projektu.” 

Šipoš je prenovo Cukrarne predstavil na mednarodni konferenci v sklopu projekta LIFE IP CARE4CLIMATE z naslovom Z uspešnimi praksami do podnebne nevtralnosti. Na konferenci je sodelovalo 21 strokovnjakov iz devetih držav, ki so navzoče seznanili z najnovejšimi primeri dobrih praks s področja trajnostne mobilnosti, zelene preobrazbe stavb, trajnostne in podnebju prijazne rabe zemljišč (LULUCF) ter trajnostne gradnje in zelenega javnega naročanja. Cilj konference je bil nagovoriti predstavnike občin, razvojnih agencij ter strokovno in tudi splošno javnost z namenom soustvarjanja dobrih praks za prehod slovenske družbe na podnebno nevtralnost.

Arhitektura

Ana Skobe posnela najboljšo arhitekturno fotografijo na svetu

Objavljeno

dne

Slovenska fotografija Ana Skobe je na natečaju Sony World Photography Awards, ki ga organizira Svetovna fotografska organizacija (World Photography Organisation), vknjižila nov uspeh. V začetku februarja je osvojila prvo mesto med fotografi iz Hrvaške, Slovenije, Srbije, Črne gore in BiH, zdaj pa je žirija njeno fotografijo nagradila še s prvim mestom v globalni arhitekturni kategoriji. Na natečaj je bilo sicer prijavljenih več kot 395 tisoč fotografij iz več kot 220 držav in ozemelj. Aprila bo v Londonu razstava zmagovalnih del.

Ana Skobe se je na natečaj prijavila s fotografijo, ki je nastala decembra lani na otoku Tenerife. V delu pod umetniškim naslovom “Falling out of time” je zajela mogočen svetilnik v mehki večerni svetlobi. Ta se dviga visoko v jasno nebo, njegova izčiščena elegantna in geometrijska oblika pa nas presune v kontrastu z obalno pokrajino. Na njegovem vznožju je figura – razmišljujoča oseba, ki zre v prostranstvo oceana pred seboj. Sopostavitev samotne silhuete z neskončnim obzorjem ustvari trenutek refleksije in brezčasja.

Ana Skobe je arhitekturna fotografinja. Leta 2019 je magistrirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani na temo arhitekturne fotografije, trenutno svoja teoretična prizadevanja nadaljuje na doktorskem študiju. V fotografskih projektih posreduje svoje doživljanje prostora, pri čemer arhitekture zgolj ne opisuje, temveč združuje idejo, materializirano v objektu in njegovem odnosu do prostora, s svojo lastno idejo o tem istem objektu. Zanima jo, kaj je v njem mogoče videti – kakšen je potencial njegovih specifičnih prostorskih rešitev, čemur pravi (re)konstruiranje arhitekture.

Foto: Ane Skobe

Kdo so nagrajenci v drugih kategorijah?

V kategoriji ustvarjalno je slavil Rob Blanken iz Nizozemske, ki je nagrajen za makrofotografijo kristalov aminokislin B-alanina, L-glutamina in glicina. V sklopu Pokrajine je zmagovalec Liam Man iz Združenega kraljestva, v kategoriji Življenjskega sloga je slavil Avin Kamau (Kenija) za studijsko fotografijo Pojdimo k jezeru, v sklopu Gibanje je šla nagrada Samuelu Andersenu iz Norveške za akcijsko fotografijo Rider Getting Down and Dirty. V kategoriji Naravni in divji živalski svet je prepričal Ian Ford (Združeno kraljestvo), Objekte je najbolje upodobil Toni Rinaldo iz Indonezije, v žanru Portreta je navdušil Michelle Sank (Združeno kraljestvo) za fotografijo najstnikov ob bazenu. S področja ulične fotografije je zmagala Callie Eh (Malezija) za fotografijo The Hand, s Potovanja pa Jan Li (Kitajska) za fotografijo Between Calm and Catastrophe.

Michelle Sank (Združeno kraljestvo) je nagrajen za fotografijo z naslovom Zenande, Sinawe, Zinathi and Buhle at Sea Point Pavilion, Cape Town, ki prikazuje skupino najstnikov, kako preživljajo dan ob bazenu. “Fotografinja se s tem ozira na spremembe, ki so se v mestu zgodile od konca apartheida, ter razmišlja o današnjem slavljenju kulturne in družbene različnosti.” Foto: Michelle Sank / Sony World Photography Awards

Vsak zmagovalec v posamezni kategoriji prejme Sonyjevo digitalno fotografsko opremo, hkrati pa se bo potegoval tudi za naziv fotografa leta odprtega tekmovanja, ki prinaša denarno nagrado 5000 dolarjev. Fotografije letošnjega odprtega tekmovanja je ocenjeval Daniel Blochwitz, kurator Foto Festivala Lenzburg v Švici.

Potem ko so predstavili zmagovalce v posameznih kategorijah, bo 18. aprila v Londonu še slovesna razglasitev skupnega tekmovalca odprtega tekmovanja. Izbrane zmagovalne fotografije in fotografije iz ožjega izbora bodo uvrščene na razstavo natečaja World Photography Awards, ki bo na ogled v galeriji Somerset House od 19. aprila do 6. maja 2024, pozneje pa tudi na drugih lokacijah.

Toni Rinaldo (Indonezija) je komisijo prepričal s fotografijo Coalition, ki z natančno kompozicijo prikazuje stola v čakalnici.” Fotograf ob tem opisuje, kako različni barvi stolov v misli prikličeta sobivanje različnih kultur v indonezijski družbi.” Foto: Toni Rinaldo / Michelle Sank
Rob Blanken (Nizozemska) je prepričal z makrofotografijo kristalov aminokislin B-alanina, L-glutamina in glicina, ki prikazuje izjemne barve in teksture teh kompleksnih struktur. Foto: Rob Blanken / Sony World Photography Awards
Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Maja Vardjan, nova direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO)

Objavljeno

dne

Avtor

Ministrica za kulturo je po predhodnem mnenju sveta javnega zavoda za obdobje petih let za direktorico Muzeja za arhitekturo in oblikovanje imenovala Majo Vardjan, kustosinjo za arhitekturo in oblikovanje, ki je bila od jeseni v. d. direktorja muzeja.

Maja Vardjan je 15. septembra lani kot vršilka dolžnosti direktorja na čelu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) nasledila Boga Zupančiča, ki je direktorsko funkcijo opravljal od konca leta 2020. Ministrica za kulturo Asta Vrečko jo je po predhodnem mnenju sveta javnega zavoda s 26. februarjem letos imenovala na direktorsko mesto za obdobje petih let.

Avtorica številnih člankov in razstav
Univerzitetna diplomirana inženirka arhitekture Maja Vardjan (1971) se je leta 2013 zaposlila v MAU-ju, kjer raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko dediščino ter sodobne ustvarjalne prakse.

Kot avtorica se je podpisala pod številne članke in razstave. Na ministrstvu za kulturo so med njimi poudarili naslednje: Silent Revolutions: sodobno oblikovanje v Sloveniji (2011), Pod skupno streho: javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov (2013), Saša J. Mächtig: sistemi, strukture, strategije (2015), Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor (2018), Predmet in zbirka (2019), Made In: pripovedi obrti in oblikovanja (2020), Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes (2021) ter Plečnik in sodobnost: Pojmovnik (2022).

Sodelovala je pri ključnih projektih MAA, kot sta BIO 50: 3, 2, 1, … TEST in BIO 25: Daleč, tako blizu, ki ji je prinesel nagrado Mednarodnega muzejskega sveta muzejev (ICOM) Slovenija.

Predhodni direktor Bogo Zupančič je MAO vodil od leta 2020. Foto: MAO/Janez Klenovšek

Prejemnica več pomembnih strokovnih nagrad
Maja Vardjan je prejela še druge pomembne strokovne nagrade, med njimi EU-nagrado za kulturno dediščino Europa Nostra (European Heritage Awards / Europa Nostra Awards) za leto 2023, Valvazorjevo nagrade za enkratne dosežke za leto 2019 in nagrado Mednarodnega muzejskega sveta (angleško International Council of Museums – ICOM) za leto 2017.

Leta 2016 je koordinirala tudi pomemben kongres Mednarodne konfederacije arhitekturnih muzejev, ki ga je gostil MAO, so še sporočili z ministrstva za kulturo.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Razstava Plečnik in Ljubljana: Kako si je naš največji arhitekt zamislil odprte prostore v Ljubljani?

Objavljeno

dne

Nova razstava v Plečnikovi hiši osvetljuje načela mojstrovega urejanja odprtega prostora v Ljubljani. Njegov pristop je bil tako do človeka prijazen, celosten in celo trajnosten, da so Plečnikove ureditve še danes aktualne in vredne podrobnega študija.

Razstavo podpira pester spremljevalni program. Obenem so napovedali tudi izid obsežnejše publikacije, ki bo podrobneje obravnavala 40 Plečnikovih ljubljanskih projektov urejanja odprtega prostora.

Publikacija bo med drugim osvetlila zgodovino posameznih posegov in izpostavila Plečnikove posebnosti pri oblikovanju simbioze grajenega in zelenih prvin. Knjiga bo izšla letos spomladi v sozaložništvu Muzeja in galerij mesta Ljubljane in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Plečnikova načela prostorskega urejanja Ljubljane bodo na razstavi podkrepljena s konkretnimi primeri in arhivskimi fotografijami, ki so jih za razstavo posodili iz Plečnikove zbirke MGML-a, arhiva ZVKDS-ja, Zgodovinskega arhiva Ljubljane, arhiva fotografa Petra Nagliča, Slovenskega etnografskega muzeja, Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Moderne galerije, dopolnjujejo pa jih sodobne fotografije Matevža Paternostra in Plečnikovi načrti iz Plečnikove zbirke MGML-a.

Promenada v Tivoliju, odpiranje pogleda proti Ljubljanskemu gradu, po letu 1933. Foto: MGML/Plečnikova zbirka

Kaj vse štejemo za “odprti prostor”?
Arhitekt Jože Plečnik je v svojem snovanju Ljubljane oblikoval skoraj vse mogoče zvrsti mestnega odprtega prostora, od okolice objektov, vrtov, parkov, trgov, cest, sprehajališč, stopnišč, nabrežij, dvorišč, otroških igrišč, stadiona, letnega gledališča, spominskega in arheološkega parka do poslovilnega kompleksa ob pokopališču in grobov, so ob napovedi razstave zapisali v Plečnikovi hiši.

V Ljubljani je več kot 60 Plečnikovih del razglašenih za kulturne spomenike državnega pomena in številna od njih vključujejo tudi ureditve odprtega prostora ali so zadnje povsem samostojne enote. Razstava prinaša pregledno obravnavo Plečnikovih načel urejanja odprtega prostora, pri čemer se večina njegovih idejnih zasnov pojavi že v njegovem urbanističnem načrtu z naslovom Studija regulacije Ljubljane in okolice iz leta 1928.

Ureditev parka Zvezda po Plečnikovem načrtu; kostanji so odstranjeni, zasajene pa so nove platane, 1941. Foto: SEM

Po besedah avtorice razstave Darje Pergovnik so Plečnikove ureditve v odprtem prostoru dodana vrednost k njegovemu celotnemu opusu, ki jih je treba obravnavati enakovredno z vsem drugim delom. Kot je še povedala, je imel Plečnik pri ustvarjanju do človeka prijazen, celosten, vizionarski ali celo trajnosten pristop, ki v današnjem času ni samoumeven, zato so njegove ureditve danes vse bolj aktualne in vredne podrobnega raziskovanja.

Da je poglobljeno proučevanje Plečnikovega urejanja javnega prostora zelo dobrodošlo, je poudarila tudi kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, ki je povedala, da želijo “s pričujočo razstavo široki javnosti predstaviti nova dognanja o Plečnikovih zelenih ureditvah v mestu, saj to področje Plečnikovega delovanja doslej še ni bilo strokovno ovrednoteno”.

Pogled iz parka Zvezda na Vegovo ulico in spomenik Ilirskim provincam, 2023. Foto: Matevž Paternoster / MGML

Pergovnik je konservatorska svetnica, ki se na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije že vrsto let ukvarja s proučevanjem in varovanjem Plečnikovih grajenih in zelenih ureditev v Ljubljani in je tudi dejavno sodelovala v strokovni skupini za pripravo Plečnikovih izbranih del na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Razstava z naslovom Plečnik in Ljubljana: urejanje odprtega prostora bo odprta do 12. maja.

Nadaljuj z branjem
Materiali2 tedna nazaj

GEBERIT WC SISTEM – optimalno usklajeni tehnologija splakovanja in keramika

WC sistem Geberit se odlikuje s svojo vzdržljivostjo, dolžino zagotovljenega roka dobavljivosti nadomestnih delov, enostavnim ter hitrim načinom vgradnje in...

DEDIŠČINA2 tedna nazaj

Obnova II. Plečnikove arkade na ljubljanski tržnici se je začela

Ljubljanska občina obnavlja II. Plečnikovo arkado – del objekta Mesarskega mosta do pokrite lože v smeri Tromostovja. Obnovili bodo fasado...

Arhitektura2 tedna nazaj

Ana Skobe posnela najboljšo arhitekturno fotografijo na svetu

Slovenska fotografija Ana Skobe je na natečaju Sony World Photography Awards, ki ga organizira Svetovna fotografska organizacija (World Photography Organisation), vknjižila nov uspeh....

RAZSTAVA3 tedni nazaj

Vandalizirana izložba galerije z Banksyjevimi deli v središču Ljubljane

Med koncem tedna je bila vandalizirana izložba galerije v Ljubljani, v kateri je na ogled velika Banksyjeva razstava. A žal...

KULTURA3 tedni nazaj

Razstava Tadeja Pogačarja in muzeja P.A.R.A.S.I.T.E. v New Yorku

V newyorškem razstavišču Gallery MC danes vrata odpira razstava Izjave, ki dokumentira javni projekt Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E., muzeja sodobne...

Arhitektura3 tedni nazaj

Maja Vardjan, nova direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO)

Ministrica za kulturo je po predhodnem mnenju sveta javnega zavoda za obdobje petih let za direktorico Muzeja za arhitekturo in...

DEDIŠČINA4 tedni nazaj

Koper praznuje 1500 let – vrhunec praznovanja bo junija

Koper bo vrhunec praznovanja 1500-letnice mesta proslavil junija, ko bo med drugim predvidoma končana prenova rotunde sv. Elije v Cankarjevi...

EKOLOGIJA2 meseca nazaj

Čas za ekologijo in skrb za pitno vodo: liter odpadnega olja v naravi pusti zastrašujoče posledice

Tukaj je sezona, ko po številnih domovih že diši po sveže pečenih krofih. A pri tem potrebujemo precej olja. Pa...

OBLIKOVANJE2 meseca nazaj

Plavajoče okno Zero Sash by AJM nagrajeno s prestižno German Design Award Winner 2024

Podjetje AJM je prejelo prestižno mednarodno nagrado na področju oblikovanja – German Design Award 2024. Ta ugledna nagrada potrjuje prizadevanja...

KULTURA2 meseca nazaj

Otvoritev treh evropskih prestolnic kulture, tudi na daljnem severu

Potem, ko so odprli program Evropske prestolnice kulture v Bad Ischlu v Avstriji in Tartu v Estoniji, je odprtje potekalo...

POPULARNO