Letošnja nagrada gre v roke 69-letnemu britanskemu arhitektu, ki je nagrajen za “brezčasno sodobno oblikovanje, ki se spoprijema s podnebnimi izzivi, spreminja družbene odnose in oživlja mesta”.

Pritzkerjeva nagrada velja za najprestižnejšo v svetu arhitekture in jo pogosto primerjajo z Nobelovo nagrado.

Chipperfield je dejal, da nagrado jemlje kot spodbudo, da se bo še naprej posvečal arhitekturi v smislu njenega prispevka k reševanju izzivov na področju podnebnih sprememb in družbene neenakosti, je njegove besede povzela francoska tiskovna agencija AFP.

“Vemo, da imamo lahko arhitekti vidnejšo in bolj angažirano vlogo pri ustvarjanju ne le lepšega, temveč tudi pravičnejšega in bolj trajnostnega sveta,” je poudaril 69-letni Chipperfield. “Sprejeti moramo ta izziv in obenem nagovoriti naslednjo generacijo, da bo odgovornost sprejela s svojo vizijo in pogumom.”

Tom Pritzker, predsednik fundacije Hyatt, ki sponzorira nagrado, je Chipperfielda označil za človeka brez napuha, ki se dosledno izogiba trendom ter išče povezave med tradicijo in inovacijami, s čimer služi zgodovini in človeštvu.

Chipperfieldovo delo – več kot 100 projektov v štirih desetletjih, ki segajo od kulturnih, civilnih in akademskih stavb do urbanističnega načrtovanja do rezidenc, vključno z nedavnim dodatkom k znamenitemu kompleksu Museum Island v Berlinu – so v utemeljitvi označili za “subtilno, a močno, umirjeno, a elegantno”.

Chipperfield je znan po prenovah in rekonstrukcijah starih stavb, ki jih uglašuje s sodobnostjo, hkrati pa spoštuje njihovo zgodovino in kulturo. Med njegovimi najbolj znanimi deli so Muzej Jumex v Ciudadu de Mexicu, prenova Novega muzeja v Berlinu in nova stavba za Muzej umetnosti Saint Louis v Misuriju.

Chipperfield je v intervjuju, ki ga navaja AP, opozoril, da so razširitve muzejev sestavljale nekatere njegove najbolj nagrajujoče projekte. “Naši muzejski projekti so nam vedno omogočali igranje s fizičnimi stvarmi arhitekture – prostorom, volumnom, materialom, svetlobo. Dovolili pa so nam tudi, da se igramo z družbeno pomembnostjo,” je dejal. “In kako kulturna ustanova sodeluje z mestom, v katerem je, če je to St. Louis ali Anchorage ali Davenport v Iowi.”

Chipperfield se je rodil v Londonu in odraščal na kmetiji v Devonu v jugozahodni Angliji in opisuje, da je zbirka hlevov ter gospodarskih poslopij oblikovala njegove zgodnje vtise o arhitekturi.

Leta 1985 je ustanovil biro David Chipperfield Architects v Londonu, ki je pozneje dobil še pisarne v Berlinu, Šanghaju, Milanu in Santiagu de Compostela v Španiji.

Pritzkerjeva nagrada velja za najprestižnejšo nagrado v arhitekturi. V preteklosti so jo med drugim prejeli Zaha Hadid, Rem Koolhaas, Norman Foster in Peter Zumthor. Lani jo je kot prvi Afričan dobil v Burkina Fasu rojeni Francis Kere, ki sicer živi in dela v Berlinu.

Edi Blažko iz skupine Arhitektura SoNo, je več povedal o novih ajdovskih soseskah. Predvsem pa o Rezidenci Papillon, ki je prva večja stanovanjska soseska na Ajdovskem, pod katero je podpisan zelo cenjen arhitekturni biro pri nas.

Ker danes, ko se to pogovarjamo, ravno piha tista prava ajdovska burja, za začetek vprašanje prav na to temo. Je za vas burja, če se arhitekturno izrazimo, v navdih ali breme? Jo lahko pri načrtovanju objektov uporabite kot dodatno kreativno zamisel ali bi bilo lažje načrtovati brez nje?

EB: “Ajdovska burja je v kreativnem procesu definitivno pomembna komponenta in je kot navdih služila številnim umetnikom. Oblikovala je celotno dolino – od narave do obstoječe gradnje. V tehničnem smislu pa lahko predstavlja breme. Že v začetni fazi, smo bili postavljeni pred nalogo, kako čim bolje zavarovati stanovanjske prostore pred burjo. Je pa res da vsaka omejitev v arhitekturi na koncu da veliko boljše tehnične rešitve.”

Koliko se je arhitektura v zadnjih letih na Ajdovskem prilagodila vetru? Imate kot arhitekt občutek, da se načrtovalci številnih novih stanovanjskih in poslovnih gradenj dovolj prilagajajo na naše specifične razmere?

EB: “Arhitektura v Ajdovščini je bila zmeraj prilagojena burji, kar je se je najbolj izrazilo pri izbiri samih materialov. Vsi prepoznajo strehe pokrite s korci ter razporejenimi kamni, kot tudi prostori znotraj stavb so se vedno orientirali tako, da so se izognili direktnim sunkom burje. Seveda pa se arhitekturna stroka kot tudi gradnja razvija in pojavili so se novi materiali, gradbeni sistemi ter tehnične rešitve, kar omogoča veliko bolj raznoliko oblikovanje objektov. Je pa treba poudariti, da ne glede na izbiro materiala, je vedno potrebno upoštevati  ekstremne specifične razmere, ki so značilne za naš kraj.”

Vaš arhitekturni biro Arhitektura SoNo se na Ajdovskem prvič »loteva« načrtovanja večje stanovanjske soseske. Kaj je bilo tisto kar vam je bilo v navdih in kar bili primorani upoštevati pri načrtovanju, preden ste začeli z delom?

EB: “Res je, da se tukaj prvič lotevamo večjega projekta kot smo se v preteklosti, vendar pa smo enako kot pri enostanovanjskih hišah sledili našemu principu. To je izoblikovati kvaliteten, prijeten ter funkcionalen ambient, ki bi služil uporabniku. Navdihnila nas je prekrasna lokacija, ki ponuja čudovite poglede na značilno vipavsko krajino. Vsakemu stanovanju smo tako hoteli ponuditi lasten pogled na zunanjo pokrajino, odmaknjen od radovednih pogledov iz sosednjega stanovanja. Razporeditev stanovanj v objektu omogoča, da vsaka stanovanjska enota deluje kot zaključena celota s svojstvenim ambientom.”

Kaj si lahko kupci nepremičnin v stanovanjskih soseskah Lotus ali Papilon lahko obetajo od zasnove stanovanj? Verjetno je marsikomu od njih pomemben podatek, kdo je tisti, ki je »oblikoval« stanovanja?

EB: “Predpostavka, da en arhitekt zasnuje in oblikuje vse arhitekturne zasnove, ne drži več. Arhitekturno delo je timsko delo. SoNo arhitekti je ekipa več arhitektov, ki skupinsko pristopi zasnovi objekta skozi številne diskusije, ”brainstorming” procese ter preveritev. Končni cilj so bila optimalno zasnovana, funkcionalna in sodobna stanovanja, ki sledijo trendom stanovanjske gradnje v Evropi. Hkrati pa se neposredno navezujejo na okolico v kateri se nahajajo.“

Kakšni materiali prevladujejo v soseskah Lotus in Papilon?

EB: “Prevladujejo naravni materiali v svetlih odtenkih. To je bila tudi ena od zahtev s strani ajdovskega prostorskega akta. Izbrali smo materiale, ki ustrezno komunicirajo z okolico in jo ne postavljajo v podrejeno vlogo.”

Kako je s trajnostjo, ki je danes pomemben vidik načrtovanja novih graden? Kako zagotoviti, da bodo stanovanja ravno tako kvalitetna tudi čez 30 ali 40 let?

EB: “Pri Lotusu kot tudi Papilonu smo zasnovali večjo garažno etažo, ki poleg tega da skrije del avtomobilov iz zunanjih okoliških površin, ima ozelenjeno streho. Zelena streha absorbira deževnico, s tem razbremeni kanalizacijsko omrežje in tako omili poplave. Hkrati ščiti streho pred vremenskimi vplivi ter dodatno izolira objekt, s čimer pripomore k uravnavanju notranje temperature in izboljšanju mikroklime. Moram pa tudi omeniti, da se bodo za potrebe ogrevanja uporabili obnovljivi viri energije.”

Pa razbijmo še en urbani mit, ki pravi o tem, da so bile nekoč stavbe, ki so bile grajene z opeko, kvalitetnejše kot današnja, pretežno betonska gradnja. Verjetno ste drugačnega mnenja?

EB: “Danes prevladuje želja po čim bolj odprtih tlorisih, ki omogočajo večjo fleksibilnost pri prostorskih razporeditvah znotraj stanovanj. Tudi okenske odrtine so veliko večje. To pa s seboj prinese veliko večje razpone, ki se rešujejo z betonsko gradnjo. To je čisto logična posledica razvoja arhitekture, razmišljanja o bivalnem prostoru kot tudi številnih novih predpisov.”

Stanovanjski soseski Lotus in Papilon sta nekako umeščeni na obrobje mesta, so kot nekakšna nevidna črta med urbanim in ruralnim okoljem. Se to pozna tudi v sami arhitekturi?

EB: “Bi rekel da gre tukaj bolj za nadaljevanje že obstoječe morfologije mesta proti ruralnemu okolju.  Prehod poskušamo reševati z ozelenjenimi površinami, kot je tudi ozelenitev samih streh garažnih etaž. Te predstavljajo peto fasado objekta, ki bo vidna iz okoliških hribov.”

Na Slovenskem velja vaš arhitekturni biro za zelo uveljavljenega, vašo kvaliteto pa potrjujejo tudi številne nagrade. Kaj vas po vašem mnenju dela najboljše?

EB: “Ne glede ali gre za oblikovanje pasje ute ali velike turističnega kompleksa, si je potrebno postaviti čim več vprašanj in nanje najti ustrezne odgovore. Tukaj gre za vprašanja, ki se tičejo same okolice, zahteve investitorja in predpisov, kakšne so potrebe lokalne skupnosti in bodočih uporabnikov. Več vprašanj nudi več odgovorov in s tem veliko boljše rešitve.”

Kateri projekti vam osebno predstavljajo največji izziv?

EB: “Vsak projekt predstavlja izziv. Če izzivov ni, potem tudi ni zadovoljivih rezultatov.”

Več o projektu Rezidence Papillon: gaberit nepremičnine // www.papillon.si

* Intervju povzet po tiskani izdaji Ajdovščina

* Fotografije: Edi Blažko arhiv

Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo La Biennale di Venezia, ki bo med 20. majem in 26. novembrom 2023 v Benetkah, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti (Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj) in Vidic Grohar Arhitekti (Jure Grohar in Anja Vidic). 

Postopek izbora

Projekt je bil izbran na odprtem pozivu, ki ga je Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) kot delegirana ustanova objavil 15. septembra 2022. Za komisarko Republike Slovenije je bila imenovana Maja Vardjan, kustosinja za arhitekturo in oblikovanje MAO. Na poziv je prispelo dvajset predlogov, kar izkazuje veliko zanimanje arhitekturne stroke za predstavitev na bienalu. V dvostopenjskem izbirnem postopku je bil izbran projekt avtorjev Jureta Groharja, Eve Gusel, Maše Mertelj, Anje Vidic in Matica Vrabiča. Izbrani projekt je najbolj jasno in celovito odgovoril na kriterije razpisa ter obenem ponudil aktualno temo, ki je relevantna za lokalni in mednarodni arhitekturni diskurz ter za širšo družbeno, ekonomsko, politično in okoljsko situacijo. 

Več: https://mao.si/odprti-poziv-za-slovenski-paviljon-18-mednarodna-arhitekturna-razstava-la-biennale-di-venezia-2023/

Osrednja tema bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je v svoji izjavi odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je izpostavila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa ter skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznolike in inkluzivne družbe. 

Osrednje vprašanje pri zasnovi slovenskega paviljona je odnos med prostorskim konceptom arhitekture in sodobnimi energetskimi izzivi.