Letos mineva sto let od smrti Antonija Gaudija, enega najvplivnejših arhitektov vseh časov. Katalonski mojster je v zgodovino arhitekture vstopil predvsem z baziliko Svete družine v Barceloni, eno najbolj prepoznavnih sakralnih stavb na svetu. Gradnja bazilike traja že več kot 140 let, dokončanje pa je po trenutnih načrtih predvideno leta 2035.

Od sinovskega poklica do svetovne arhitekturne prepoznavnosti

Antonio Gaudi se je rodil leta 1852 v mestu Reus kot sin skromnega kotlarja. Arhitekturo je študiral v Barceloni, kjer je že v zgodnjih letih ustvarjanja kazal vplive viktorijanske arhitekture. Kmalu pa je razvil izrazito samosvoj slog, v katerem so se prepletali elementi mudejarja, katalonske gradbene tradicije ter srednjeevropskih arhitekturnih vplivov.

Njegov opus je obsegal najrazličnejše stavbne tipe – od družinskih hiš in stanovanjskih objektov do palač, parkov in verskih zgradb. Leta 1926 ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. Ker pri sebi ni imel dokumentov, je bila zdravstvena oskrba prepozna in tri dni po nesreči je umrl.

Vizionar, ki ga sodobniki niso vedno razumeli

Čeprav danes velja za arhitekturnega genija, njegova dela dolgo niso uživala splošnega občudovanja. Tako v času njegovega življenja kot tudi desetletja po njegovi smrti so številni kritiki njegove stvaritve označevali za pretirano domišljijske, ekscentrične in preveč okrašene.

Valovite oblike, živahne barve in organski motivi, ki danes veljajo za zaščitni znak Gaudijeve arhitekture, so bili med strokovno javnostjo pogosto tarča posmeha. Šele pozneje je njegov izvirni pristop dobil priznanje, ki mu pripada.

Sedem del pod zaščito Unesca

Danes je sedem Gaudijevih stvaritev vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi so bazilika Svete družine, Park Güell v Barceloni ter kripta cerkve Colònia Güell. Njegova dela veljajo za vrhunec katalonskega modernizma in predstavljajo enega najpomembnejših prispevkov evropski arhitekturi prehoda iz 19. v 20. stoletje.

Baziliki Svete družine je posvetil zadnja leta življenja

V zadnjem obdobju svojega življenja se je Gaudi skoraj povsem posvetil gradnji bazilike Svete družine. V pismu sodelavcem je zapisal: »Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega. Zdaj se lahko v celoti posvetim cerkvi.«

Njegova predanost projektu je bila izjemna. Zadnja leta je celo prebival v skromni sobi na gradbišču bazilike, ki jo je razumel kot življenjsko poslanstvo.

Najbolj znana nedokončana cerkev na svetu

Gradnja bazilike Svete družine se je začela leta 1882, uradno gradbeno dovoljenje za celoten projekt pa je bilo izdano šele leta 2019. Po dokončanju bo imela 18 stolpov in bo predstavljala eno največjih arhitekturnih dosežkov sodobnega časa.

Trenutno je zaključek gradnje predviden za leto 2035. Bazilika je tudi ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji – lani jo je obiskalo rekordnih 4,9 milijona ljudi. Prihodki od vstopnin pomembno prispevajo k financiranju nadaljnjih gradbenih del.

Leta 2010 je cerkev posvetil papež Benedikt XVI., s čimer je postala tudi uradni prostor za bogoslužje. Ob tej priložnosti je poudaril Gaudijevo ustvarjalno genialnost in njegovo sposobnost, da je arhitekturo spremenil v izraz vere.

Na poti k svetništvu

Gaudijeva zapuščina danes presega arhitekturne okvire. Papež Frančišek je lani z odlokom katalonskega arhitekta razglasil za častitljivega Božjega služabnika, kar predstavlja eno od stopenj v postopku beatifikacije in poznejše kanonizacije.

Ob letošnji obletnici bo Barcelono obiskal tudi papež Leon XIV., ki bo obiskal baziliko Svete družine in blagoslovil stolp Jezusa Kristusa. Najvišji stolp cerkve je svojo končno višino 172,5 metra dosegel februarja letos, ko so z žerjavom namestili zadnji del križa.

Svetovni dan secesije povezuje evropska mesta

Na 10. junij, dan smrti Antonija Gaudija in madžarskega arhitekta Ödöna Lechnerja, obeležujemo tudi svetovni dan art nouveauja oziroma secesije.

Pobuda za njegovo uvedbo je nastala leta 2013 v okviru madžarske revije Art Nouveau Magazine. Danes aktivnosti koordinirata mednarodna mreža Reseau Art Nouveau Network (RANN) s sedežem v Bruslju in organizacija Ruta del Modernisme iz Barcelone, katerih članica je tudi Ljubljana.

Ob tej priložnosti v partnerskih mestih po Evropi vsako leto pripravijo številne razstave, vodstva, predavanja in druge dogodke, namenjene promociji arhitekturne dediščine obdobja secesije.

V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.

Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.

Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno

Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.

Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora

Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.

Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.

V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Arhitektura kot navdih za mlade generacije

Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.

Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.

Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program

Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.

Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.

Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.

Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji

Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.

Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko

Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.

Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.

V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.