V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave o prelomnem obdobju modernizacije Kopra od 50. do 70. let prejšnjega stoletja. Modernizem je v Istri dobil svojstven zasuk. To je čas, ki še danes deli javno mnenje. Nekateri menijo, da je modernizem staro mesto uničil, drugi vidijo v njem novo vizijo urbanega razvoja.

Ključni mejnik povojnega urbanističnega razvoja Kopra je obdobje med letoma 1957 in 1970. To je čas razvoja pristanišča, stanovanjske gradnje in močnega priseljevanja po eksodusu italijanskega prebivalstva. Prvi urbanistični načrt Kopra je leta 1957 izdelal arhitekt Nikolaj Bežek. Na njem je staro mestno jedro obarvano črno, pojasnjuje Neža Čebron Lipovec.
“To pomeni, da so se leta 57 takratni strokovnjaki in oblasti še zavedali, da je treba, in tako tudi zapišejo, staro mestno jedro ohranjati in vanj posegati izključno v skladu z odgovornimi za spomeniško varstvo.

Bežek je tudi avtor načrta za Semedelo, ki jo imenuje novi Koper, saj je bila predvidena za priseljence. Po njegovi viziji bi Koper imel upravno središče ob vozlišču pri Škocjanu, obstajala pa je tudi ideja letališča na Serminu. Eden pomembnejših arhitektov tistega časa je bil Edo Mihevc. Njegov nebotičnik v starem jedru Kopra je veljal za simbol nove, socialistične oblasti. Začrtal je stanovanjska naselja v Luciji, Šalari in Olmu, pa tudi prepoznavne vrste hiše, še opisuje Čebron Lipovec: “Gradnja z občutkom vendarle za prostor. V historičnem prostoru je imel mogoče malenkost drugače smernice, a vendarle, on je svojo arhitekturo imenoval sredozemska in progresivna.”

Čeprav so mnenja o Mihevcu in njegovem delu še vedno razdeljena, je bila njegova vizija dolgoročna, poudarja Nada Čibej iz Pokrajinskega arhiva: “Ko pogledamo njegovo urbanistično vizijo Kopra, ugotavljamo, da so do danes pravzaprav nehote in nevede izpeljali marsikaj, kar je on takrat snoval na začetku 60. let.”

Razvoj mest so takrat načrtovali celostno in dolgoročno, še dodaja Čebron Lipovec.
“V nasprotju z danes, ko pa vlada popolna stihija. Se trudijo, imamo teoretike, vendar smo, žal, tu še vedno priča investicijskemu urbanizmu, da ne rečemo turbourbanizmu.”

Razstava Koper med zvonikom in žerjavi se bo 15. januarja s svojim drugim delom preselila v Pokrajinski muzej Koper.

“Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma.” S temi besedami je Kajetan Kovič začel pesem Moje mesto, odo svojemu rodnemu Mariboru. Mariborski fotograf Teodor Veingerl pa je njegove verze poustvaril na svojih podobah tega mesta.

Razstava bo na ogled do 30. novembra v avli Univerzitetne knjižnice Maribor.

“Pred dobrega pol stoletja je Kajetan Kovič napisal čudovito odo našemu mestu. Pred slabim desetletjem jo je uglasbila skupina Leonart. Teodor Veingerl pa tokrat isto pesem upodablja v fotografijah. Čeprav so posamezne slike nastale v več kot desetletnem obdobju, avtor pravi, da se je z njihovim izborom skušal natanko – kolikor je le mogoče – držati besedila pesmi,” piše v napovedi.

Teodor Veingerl že vse življenje biva v Mariboru, a v njem vedno znova odkriva nove reči, vredne fotografskega ovekovečenja. “Združil sem podobe mesta z verzi, kot neko ilustracijo pesmi, ki je skorajda alternativna himna Maribora,” je povedal . S fotografskim ilustriranjem pesmi povezuje obe svoji zanimanji – fotografijo in glasbo, kar imenuje “fotoglasbiranje”.

Za razstavo je izbral podobe, ki se ujemajo z besedilom pesmi Moje mesto. Večinoma barvne fotografije večjega formata so različnih tehnik, od ulične do nočne fotografije, tudi opremljene z verzi Kovičeve pesmi, po kateri je naslovljena tudi razstava.

Kajetan Kovič: Moje mesto

Na severu te male domovine je mesto,
kjer sem bil nekoč doma.
Nad njim so nizke gozdnate planine
in dobra volja vedrega neba.

Tam so vse hiše starega spomina
in koder ozke ulice gredo,
ne manjka krčem in ne zmanjka vina
in ne ljudi, ki ga pijo.

Tam je še reka s trdnimi mostovi
in skritimi zelenimi potmi,
za polrazprtimi zidovi
toliko zaljubljenih oči.

In tam je park in v ribniku labodi
in dolg kostanjev drevored,
ki nekam tja v predmestje vodi,
kjer se prične in neha drugi svet.

Na tujem kje so ljubši mi večeri
od utrudljivih jutranjih skrbi,
a tukaj dan z enako mero merim
kot hitri beg ljubezenskih noči.

Ker ko prebiram blažene spomine
dekliških sanj in deškega srca,
vem, da sem bil, da sem, da bom doma
na severu te male domovine.

Nagrada Tomaža Kržišnika letos Marku Požlepu

Bienale neodvisne slovenske ilustracije, ena najvztrajnejših platform sodobne vizualne umetnosti pri nas, letos praznuje polnoletnost. V osemnajstih letih delovanja je predstavil več kot 150 ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so pomembno zaznamovali prostor sodobne ilustracije. V jubilejni, deseti izvedbi se jim pridružuje 21 novih avtoric in avtorjev, medtem ko priznanje Tomaža Kržišnika za življenjsko predanost umetniškemu izrazu prejme vizualni umetnik Mark Požlep.

Ilustracija kot prostor svobode in presečišč

Razstava 10. Bienala neodvisne ilustracije, ki je bila odprta včeraj v Kinu Šiška, znova dokazuje, da ilustracija že dolgo presega meje klasičnega medija. Koncept bienala temelji na prenosu ustvarjalne odgovornosti – sodelujoče avtorice in avtorji prejšnje izdaje izberejo nova imena, s čimer se oblikuje organska skupnost umetnikov, povezanih z medsebojnim zaupanjem in spoštovanjem. Njihova dela bodo na ogled do 28. novembra.

Na razstavi se predstavljajo ustvarjalke in ustvarjalci, ki raziskujejo presečišča med ilustracijo, umetnostjo in oblikovanjem. Njihovi pristopi, tehnike in vizualne poetike razkrivajo raznolikost sodobnega izraza in občutljiv dialog s časom, prostorom ter osebnim doživljanjem sveta.

Avtorji jubilejne izdaje

Letošnjo selekcijo sestavljajo: Ana Marija Rauch, Anja Kralj, Darja Remc, Hana Černivec, Igor Poliščuk, Jernej Žumer, Johana Onchevski, Kaja Horvat, Manca Kovačič, Maša Pušnik, Matic Flajs, Mojca Novak (Mocculere), Neda Madjar, Nea Likar, Neo Nor, Neža Ambrožič, Nika Rosman, Nuri Vidrih, Špela Šafarič, Tamara Mihalič in Tatjana Toškov.

Umetnost v gibanju – ustvarjanje v živo

Dogajanje se je začelo že pred uradnim odprtjem razstave. Na Celovški cesti potekajo dopoldanske risarske akcije v sodelovanju z Europlakatom, ki bodo obiskovalce spremljale vse do 24. novembra. Popoldne je sledila tudi ustvarjalna delavnica kratkega stripa brez besed pod vodstvom Mojce Novak (Mocculere), posvečena izidu avtoričine strip-knjižice Mojčica, spomini na otroštvo, ki jo predstavlja ob bienalu.

Priznanje Tomaža Kržišnika Marku Požlepu

V okviru otvoritve so podelili tudi drugo priznanje Tomaža Kržišnika za življenjsko predanost iskrenemu in samosvojemu vizualnemu izrazu. Prejel ga je Mark Požlep, vizualni umetnik in poet sodobnega časa, katerega delo presega meje med dokumentiranjem, pričevanjem in osebno izkušnjo. Po besedah Saše Kerkoš, umetniškega vodje bienala, je Požlep »vir in priča neukrotljive sile časa, ki prepleta poslušanje, opazovanje in osebno izkušnjo, ter pri tem ohranja popolno zvestobo sebi«.

Kerkošova je ob tem dodala, da je priznanje namenjeno »mladim srcem, ki v minljivosti vztrajajo v svoji samosvojosti – pogumno, večno in nekompromisno«. Po podelitvi je sledilo uradno odprtje skupinske razstave 10. Bienala neodvisne ilustracije, ki tudi letos odpira prostor dialoga med umetnostjo, družbo in posameznikom.

Razstava ostaja odprta do 28. novembra v Kinu Šiška.
Ogled vseh del razstavljajočih ustvarjalcev 10. Bienala neodvisne ilustracije si je možno ogledati tukaj.