DEDIŠČINA
Projekt Šola prenove: priznanja za kakovostno prenovo stavbne dediščine
Prenove starih hiš v sklopu projekta Šola prenove dokazujejo visoko kulturo posameznikov in njihovo razumevanje, da bivalna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.
Hiša ni samo prostor, kjer živimo. Hiše so zgodbe. Govorijo o odmiranju starega in rojevanju novega. Hiše so – ne samo pričevalke preteklih življenj – ampak tudi spremljevalke dolge linije ljudi, ki so v njih živeli, ljubili, se smejali, žalovali ter s tem soustvarjali naš svet. In tako kot se mi obnašamo do svoje kulturne dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas.

Tudi zato je še toliko pomembneje, da so se sredi marca v Novem mestu s posebnimi priznanji Šole prenove za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine poklonili lastnikom za njihov prispevek in trud pri ohranjanju dediščine mest in podeželja. Priznanja so prejeli lastniki stavbne dediščine – ne institucije, strokovnjaki ali izvajalci – ampak tisti, ki so pomemben del svojega življenja posvetili ohranjanju tistega, kar bi lahko brez njih za vedno minilo. Lastniki so namreč tisti, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Oni so tisti, ki se zavedajo pomena in vrednosti vse bolj izginjajočih starih obrtniških znanj, uporabe naravnih materialov in trajnostne gradnje. Njihove prenove so tako dokaz, da kulturna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.
Šola prenove se je rodila leta 2015, ko so se povezali Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenje zgodovinskih mest Slovenije ter Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana. Vse z namenom, da podajo svoj prispevek k razvojnemu razumevanju in ohranjanju slovenske arhitekturne dediščine. Vsi našteti so namreč na terenu prepoznali ljudi, ki s strastjo, odločnostjo in zaupanjem v pot, ki so jo izbrali, oživljajo stare stavbe in s tem tudi njihove zgodbe. Naj spomnimo, da je bivalna kultura sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, šport ali pa slikarstvo. Toda ponosa in tudi odnosa do nje se moramo Slovenci še priučiti. Številne stare stavbe namreč stojijo na lokacijah, ki so mamljive za nepremičninske investitorje – ti pa jih kupijo največkrat zato, da jih bodo porušili in tako prišli do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki se zavedajo, da je ta “žlahtna starina”, če se primerno renovira, lahko vrednost, ki eksponentno narašča – tako kot narašča vrednost umetnin.
Priznanje Šole prenove za kakovostno prenovo so letos prejeli:
- Vodovodni stolp v Brežicah – Občina Brežice, Posavski muzej Brežice
- Dvorec Radlšek oz. Turn v Gornji Bitnji – Irena in Franjo Penko
- Hiša Koseze 16, Koseze pri Ilirski Bistrici – Sonja Prosen in Andrej Bergoč
- Hiša na Novem trgu 24, Kamnik – Jure Benkovič
- Domačija Pr’ Podrobarju, Koprivnik – Frances Gard Hiša Einspielerjeva 25, Ljubljana – gradbeni odbor etažnih lastnikov
- Domačija Ravne 52, Ravne pri Cerknem – Cirila Toplak
- Domačija Selšček 31, Selšček – Nataša Mele
- Domačija Šmarje 2, Šmarje pri Sežani – Roberto Trobez
- Domačija Štefana Kovača 43, Turnišče – Nataša in Silvo Šefer
- Kašča na domačiji pri Možinotu, Zavratec – Primož Leskovec
- Domačija Zgornje Gorje 33, Zgornje Gorje – Boštjan Pogorevc
- Črneča vas – stara šola – Občina Kostanjevica na Krki, Kulturno turistično društvo Črneča vas
- Domačija Dolenji Novaki 5 – Marjan Rejc
- Hiša Vergerijev trg 3, palača Sabini-Grisoni, Koper – Mestna občina Koper
- Frančiškanska knjižnica – Župnija Marijino oznanjenje Ljubljana
- Hiša Glavni trg 2, Novo mesto – Mestna občina Novo mesto
Najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas
Na terenu pa se še vedno čuti stihijska urbanizacija, ki se je začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, z ekspanzivno rastjo mest. Kot da se je tedaj začela era bivanja v vse bolj odtujenih urbanih okoljih, kjer so hiše, bloki in stolpnice dobesedno zatavali in zaplavali po prostoru. Danes smo priča, da se vse bolj krčijo javni, odprti prostori med njimi. Ne oblikujejo se več bivalni vzorci, ki povezujejo in “zvenijo skupaj” kot skupnost. Pozablja se, da ima arhitektura v svojem jedru tudi terapevtsko vrednost, ki lahko stimulira, a hkrati tudi slabša našo kulturo in kakovost bivanja. Pozablja se, da najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas.
Ali kot o prenovi starih stavb kulturne dediščine pogosto pravi docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je bil poleg Mateje Kavčič, Katarine Odlazek, Minke Osojnik in doktorja Roberta Peskarja, del ocenjevalne komisije Šola prenove na terenu: “Vzgibi in načini za obnovo pri lastnikih so zelo različni. Ponekod je to prenova javnih objektov, ki povezujejo neko skupnost, drugje ohranjanje družinske dediščine iz generacije v generacijo z zgolj rednim vzdrževanjem in minimalnim poseganjem. Nekateri prenovijo hišo v starem mestnem središču, ki ima potencial postati nosilka urbanega življenja, spet drugi jo uporabijo za svoj stalno obstoječi stavbni fond namesto novogradenj. Vsi razlogi so pravi, čeprav so poti do končnega cilja polne izzivov, pa je cilj vseh enak. Posledica njihovih odločitev pa pomeni dobrobit za celotno družbo – za ohranjanje snovne in nesnovne dediščine in s tem kakovostnega bivalnega okolja za vse nas.”
Domačija pri Markotovih v Selščku stoji v jedru rojstnega kraja Maksima Gasparija. V celovito prenovo so jo v družini predali mlademu rodu, ki pa danes v takih stavbah vidi mnogo potencialov. Hiša je ohranila zasnovo nekdanje furmanske gostilne in je danes idealna za razvoj trajnostnega turizma s ponudbo tradicionalne kulinarike, za srečanja in delavnice tako domačinov kot obiskovalcev. Domačija pri Markotovih je tudi sedež Zavoda Notranjska hiša, ki organizira kulturne dogodke in prireditve in s svojim zgledom vpliva na okoliške lastnike, da svoje stavbe ohranijo pri življenju.

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Predstavlja edini vodovodni stolp v Sloveniji z višino 46 metrov, ki je v celoti dostopen obiskovalcem in priča o inovativnem načinu preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Pri revitalizaciji so bili vključeni tako lokalni prebivalci kot strokovnjaki s posameznih področij, zbrani v Društvu za oživitev mesta Brežice.

Dvorec Turn v Gornji Bitnji sta današnja lastnika Irena in Franjo Penko kupila v zapuščenem in nevzdrževanem stanju in zadnjih 30 let posvetila njegovi obnovi. Od najnujnejše in finančno zelo zahtevne obnove strehe sta postopno prešla k obnovi stavbnega pohištva, fasade, notranjih ometov in tlakov ter k ureditvi okolice. Lastnika vztrajata pri obnovi na tradicionalen način in ohranjata vse, kar je kakovostno že obstoječe.

Hiša v Kosezah, Bela kapa stoji ob cesti proti morju, slab kilometer iz Ilirske Bistrice. Med tri leta trajajočo obnovo sta se lastnika Sonja Prosen in Andrej Bergoč trudila ohraniti vse kakovostne elemente stare domačije, kar pa je bilo v hiši dotrajanega, sta zamenjala z novim, vendar z naravnimi materiali in upoštevajoč trajnostni vidik. Tudi lokalni obrtniki in umetniki so dobili svoj prostor v nekdanjem gospodarskem poslopju, kjer je urejena manjša prodajalna lokalnih izdelkov z galerijo, v kateri se občasno odvijajo različne delavnice. Lastnika sta močno vpeta v okolje, kar se odraža tudi v hiši, ki se odpira svetu in mu sočasno predstavlja, kar ji je uspelo ohraniti – dušo in podobo kraja.

Znamenita Bolnica Franja je bližnja soseda Čufarjeve domačije v Dolenjih Novakih, mimo katere je vodila oskrbna pot v bolnico. Raščena skupina petih stavb ni doživela nobene celovite prenove, revitalizacije ali kompleksnih restavratorskih posegov. Objekti domačije so preživeli stoletja preprosto zato, ker so ves čas služili svojemu namenu. Redno vzdrževanje zavzetega lastnika Marjana Rejca, ki je pripravljen upoštevati tradicionalne prakse, veščine in znanja, ohranja domačijo pristno in živo. Zaradi ohranjene avtentičnosti domačija predstavlja pravo redkost tudi v slovenskem prostoru. Nam pa sporoča, koliko podobnih biserov bi ohranili, če bi bili dovolj zavzeti le za vzdrževanje naše stavbne dediščine.

DEDIŠČINA
Plečnikova zapuščina v Begunjah: obnova Brezjanke v teku, prihodnost Jožamurke ostaja odprta
Plečnikova paviljona na območju graščine Katzenstein
V Begunjah na Gorenjskem se na območju nad graščino Katzenstein začenja sanacija Plečnikovega paviljona Brezjanka, ki naj bi bila po načrtih zaključena do začetka oktobra. Vrednost projekta znaša približno 150.000 evrov, sredstva pa bo država zagotovila v okviru odprave posledic poplav.
Tako paviljon Brezjanka kot tudi nekoliko večji paviljon Jožamurka je arhitekt Jože Plečnik zasnoval in postavil v drugi polovici tridesetih let preteklega stoletja. Brezjanka, zasnovana kot senčnica, stoji na koncu kostanjevega drevoreda, medtem ko se Jožamurka nahaja na vrtu graščine.
Projekt v vrednosti nekaj več kot 150.000 evrov
Pogodba za izvedbo sanacijskih del s podjetjem Gnom je bila podpisana konec marca. Projekt zajema celovito obnovo temeljev in ploščadi, ureditev odvodnjavanja ter stabilizacijo pobočja.
Kot so po podpisu pogodbe med radovljiškim županom Cirilom Globočnikom in direktorjem podjetja Gnom Jožefom Drešarjem sporočili z Občine Radovljica, je cilj investicije odpraviti posledice poplav, ki so državo prizadele avgusta 2023, ter zagotoviti dolgoročno zaščito kulturnega spomenika državnega pomena.
Skupna vrednost del, vključno z davkom na dodano vrednost, presega 150.000 evrov. Sredstva so zagotovljena iz občinskega proračuna, obnova pa poteka v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).

Korak k celoviti obnovi obeh paviljonov
S sanacijo Brezjanke bo obnovljen eden od dveh dotrajanih paviljonov na območju graščine Katzenstein. Občina Radovljica si že dlje časa prizadeva za celovito prenovo obeh objektov. Župan Globočnik je ob tem izrazil zadovoljstvo, da bo letos prenovljena Brezjanka, katere obnova je tehnično manj zahtevna kot sanacija Jožamurke.
Pri paviljonu Jožamurka ostaja ključno vprašanje stabilnosti terena, saj še ni dokončno odločeno, ali ga bo mogoče ohraniti na obstoječi lokaciji ali pa ga bo treba preseliti. Po županovem mnenju bi bilo mogoče s primernimi ukrepi stabilizirati tako objekt kot brežino za njim, vendar bodo končno odločitev sprejeli strokovnjaki, ki se s problematiko ukvarjajo že več let.
Župan ob tem izraža pričakovanje, da bo ob zaključku obnove Brezjanke sprejeta tudi strokovna odločitev glede prihodnosti Jožamurke. Pri tem računa na podporo države, saj bi lahko že sama stabilizacija terena presegla milijon evrov.
Nastanek po naročilu redovnic in Plečnikova arhitekturna vizija
Paviljon Jožamurka je bil zgrajen med letoma 1937 in 1938 po naročilu redovnic reda sv. Vincencija Pavelskega, ki so v graščini upravljale žensko kaznilnico. Pri zasnovi je Plečnik uporabil motiv »hiše v hiši«, ki izhaja iz antične arhitekture.
Načrte za Brezjanko je arhitekt pripravil leta 1939, prav tako po naročilu redovnic. Za nosilne stebre je uporabil šest masivnih hrastovih debel, streho pa prekril z betonskimi strešniki. Posebnost paviljona predstavlja tlak, okrašen z mozaiki iz prodnikov, opeke in drugih keramičnih elementov, kar poudarja njegovo izrazito umetniško in krajinsko vrednost.
DEDIŠČINA
Zgled ohranjanja Ravnikarjeve arhitekture: obnova oken na mestni palači v Kranju
Z zaključkom zahtevne obnove oken na občinski mestni palači v Kranju so strokovnjaki uspešno ohranili pomemben del arhitekturne dediščine Edvarda Ravnikarja. Kot so poudarili na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), projekt dokazuje, da je mogoče tudi pri arhitekturi druge polovice 20. stoletja posege zasnovati na načelu ohranjanja in ne nadomeščanja.
Prenova kot primer dobre prakse modernistične arhitekture
Stavba, ki jo je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993) in ima status kulturnega spomenika državnega pomena, je bila deležna skrbno načrtovane in strokovno vodene prenove. Po besedah konservatorke Nataše Ülen iz kranjske enote ZVKDS projekt predstavlja pomemben primer dobre prakse, saj hkrati ohranja materialno avtentičnost, izboljšuje uporabnost objekta in prispeva nova znanja za prihodnje prenove modernistične arhitekture.


Tehnično zahtevna izvedba in izboljšani pogoji rabe
Kot je izpostavil kranjski župan Matjaž Rakovec, je bila obnova velik izziv zaradi spomeniške zaščite, tehnične zahtevnosti in dejstva, da so dela potekala ob nemotenem delovanju občinske uprave. Zahvalil se je konservatorjem, izvajalcem iz Mizarstva Ovsenik ter vsem sodelujočim za strokovno izvedbo in potrpežljivost.
Restavratorska dela so zajemala ohranjanje izvornih materialov, čiščenje in zaščito kovinskih elementov ter rekonstrukcijo poškodovanih delov. S tem so v celoti ohranili značilnosti Ravnikarjeve zasnove. Hkrati so z obnovo bistveno izboljšali energetsko učinkovitost objekta in pogoje za delo v notranjih prostorih.
Zahtevnost posega ponazarja tudi primer velikega okna v osrednji dvorani: pred prenovo je tehtalo približno 15 kilogramov, po vgradnji sodobnega dvoslojnega termopana pa skoraj 130 kilogramov.


Ohranjanje avtentičnosti ob sodobnih tehničnih zahtevah
Na ZVKDS so poudarili, da je bil temeljni konservatorski pristop usmerjen v ohranjanje čim več izvorne materialne substance in ključnih detajlov stavbnega pohištva. Namesto popolne zamenjave so obnovili obstoječe lesene okvirje, ohranili konstrukcijsko logiko in značilno podobo oken ter jih hkrati prilagodili sodobnim zahtevam.


Posebno pozornost so namenili sanaciji velikih dvoranskih zasteklitev na jugozahodni strani stavbe, ki sodijo med najbolj prepoznavne in arhitekturno izstopajoče elemente Ravnikarjeve zasnove.
Kot poudarjajo na ZVKDS, prenova mestne palače v Kranju predstavlja zgleden primer strokovno premišljene obnove modernistične arhitekture, ki spoštuje avtentičnost spomenika, obenem pa izboljšuje pogoje njegove sodobne rabe.

DEDIŠČINA
Prenova Kulturnega doma Črnomelj: sodobna posodobitev z ohranjenim zgodovinskim značajem
Arhitekti biroja Elementarna so se prenove Kulturnega doma Črnomelj lotili zadržano in premišljeno, z jasnim ciljem ohraniti čim več izvorne arhitekture. Eden ključnih elementov, strop po vzoru arhitekta Alvarja Aalta, so obnovili neposredno na mestu.
Arhitekti biroja Elementarna so se prenove Kulturnega doma Črnomelj lotili zadržano in premišljeno, z jasnim ciljem ohraniti čim več izvorne arhitekture. Eden ključnih elementov, strop po vzoru arhitekta Alvarja Aalta, so obnovili neposredno na mestu.

Kot poudarja vodja doma Nastasja Schweiger, ima stavba za občino Črnomelj izjemen pomen. Gre za osrednjo in danes najsodobneje opremljeno kulturno infrastrukturo v regiji, kjer lokalna društva in posamezniki razvijajo svojo ustvarjalnost, hkrati pa obiskovalcem omogoča stik s profesionalno kulturo. Po skoraj dveh letih prenove po načrtih biroja Elementarna dom ponovno odpira vrata raznolikemu kulturnemu programu.
Kulturni dom so med letoma 1924 in 1929 zgradili črnomaljski sokoli. Danes je poleg Cankarjevega doma eden redkih tovrstnih objektov v državni lasti, leta 1999 pa je bil zaradi svojih izjemnih zgodovinskih, arhitekturnih in kulturnih vrednosti razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Stavba ima tudi pomembno vlogo v zgodovini, saj je bila v času druge svetovne vojne središče prvega osvobojenega ozemlja – Bele krajine.

Današnjo arhitekturno podobo je stavba dobila leta 1954 po načrtih arhitekta Branka Simčiča, znanega tudi po zasnovi Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. Objekt je zasnoval dvignjen na ploščadi, kar mu daje izrazito monumentalnost, poudarjeno z vhodnim reliefom kiparja Jakoba Savinška ter premišljeno kombinacijo kamna in lesa.
Kot izpostavlja konservatorski načrt, se motiv lesenih plošč v rastru ponavlja tudi v kamnu na ploščadi in v avli. Ta je oblikovana iz lokalnega lehnjaka, venecijanskega tlaka iz večjih kosov marmorja in teraca. Posebno vrednost predstavlja akustični strop v dvorani, zasnovan po vzoru znamenite knjižnice Viipuri finskega arhitekta Alvarja Aalta.
Celovita prenova z jasnim spoštovanjem izvirne zasnove
Dolgo pričakovana prenova dotrajanega in statično ter požarno neustreznega objekta na Ulici Otona Župančiča se je po več kot desetletju priprav končno uresničila. Stavbo so slavnostno odprli konec februarja, širši javnosti pa se predstavlja tudi v okviru festivala Odprte hiše Slovenije.
V njej so delovali številni pomembni posamezniki – politiki, umetniki in znanstveniki – ter ustanove, kot je bil Slovenski narodnoosvobodilni svet, ki je postavil temelje slovenske državnosti. Tu je začelo delovati tudi Slovensko narodno gledališče, ki je prvič nosilo nacionalno oznako. V kratkem obdobju pred osvoboditvijo so pripravili več kot sto gledaliških predstav, tradicijo pa so po vojni nadaljevala gledališča v Ljubljani, Mariboru in Trstu.
Objekt je bil pred prenovo v zelo slabem stanju: dotrajane inštalacije, zamakanje strehe, pomanjkljivo prezračevanje, energetska neučinkovitost ter neustrezna odrska oprema. Tudi notranja oprema dvorane – od tal do sedežev – ni več ustrezala sodobnim standardom, poškodovana pa je bila tudi zunanjost stavbe.
Arhitekti biroja Elementarna so se prenove lotili nevsiljivo in z veliko mero spoštovanja do obstoječega. Ohranili so ključne prostorske kvalitete, kot sta dvovišinska avla in povezava z zunanjim zelenjem preko velikega okna. Prav tako so ohranili kasnejšo prizidavo z dostopom do zgornjih prostorov.

Za izboljšanje funkcionalnosti so dodali novo komunikacijsko jedro z dvigalom in stopniščem ter zagotovili univerzalno dostopnost objekta. Novi posegi so oblikovani zadržano in poenoteni s perforirano fasado, ki povezuje različne faze gradnje.
Pomembna odločitev je bila tudi ohranitev izvornega stavbnega pohištva – lesenih oken in vrat – pri čemer so zamenjali le zasteklitev. Prav tako so ohranili venecijanski tlak v avli, ki pomembno sooblikuje identiteto prostora. V predprostoru dvorane so obstoječe svetilke iz pihanega stekla razporedili na novo, da prostor še vedno ohranja avtentično osvetlitev.
V notranjosti dvorane izstopajo zeleni sedeži, ki se navezujejo na lokalno tradicijo (Zeleni Jurij) in obstoječe elemente, kot so oksidirana bakrena vrata. Ta barvna rdeča nit se ponavlja tudi pri novih elementih, kot so ograje in keramika.
Strop kot osrednji konservatorski in tehnični izziv
Eden največjih izzivov prenove je bil , ki ga zaradi spomeniškega varstva ni bilo dovoljeno odstraniti ali bistveno spreminjati. Zato so ga obnovili na mestu, dodatno pa z zgornje, nevidne strani ustrezno izolirali, da so zagotovili požarno varnost.

Prenova je zahtevala tudi prilagoditve glede požarne varnosti, širine evakuacijskih poti in dostopnosti. Pomemben poseg je bila vgradnja dvigala in ureditev mansardne etaže, ki danes služi kot večnamenski prostor, čeprav v nekoliko zmanjšanem obsegu glede na prvotne načrte.
Posodobljen je tudi oder – nekoliko povečan, vendar ohranjen v prvotnih proporcijah. Vgradnja sodobne odrske tehnike je zahtevala natančno načrtovanje, da niso posegali v zaščitene elemente prostora.
Spremenjena je tudi zasnova tribun za gledalce, ki so po novem oblikovane piramidalno, kar izboljšuje vidljivost in ustreza sodobnim standardom, hkrati pa ohranja prehodnost dvorane in obstoječe lesene obloge.
Arhitekti posebej izpostavljajo kakovost Simčičeve zasnove – od dvovišinskega okna do oblikovanja trga pred stavbo, ki z izhodnim stopniščem in reliefom ustvarja reprezentativen javni prostor. Tudi steklene površine, ki odpirajo pogled proti zelenju, ostajajo pomemben element doživljanja stavbe, čeprav vseh prvotnih prostorskih povezav ni bilo mogoče v celoti obnoviti.
Prenova kot temelj za razvoj sodobnega kulturnega programa
Prenovljeni kulturni dom danes združuje sodobno tehnično opremljenost, izboljšano prostorsko organizacijo in večjo funkcionalnost. Na voljo so novi prostori za garderobe, shranjevanje scenografije in tehnične opreme, izboljšani so tudi pogoji za izvajalce in obiskovalce.

Kot poudarja Nastasja Schweiger, želijo s prenovo dvigniti raven kulturnega programa. Filmski program ostaja ena ključnih dejavnosti, pomembno vlogo pa imajo tudi projekti za mlade ter vrnitev kakovostnih koncertov in gledaliških predstav, ki jih prej zaradi prostorskih omejitev ni bilo mogoče izvajati.
Po ponovnem odprtju so v dvorani že nastopili številni priznani umetniki, med njimi Rade Šerbedžija in ansambel SNG Drama Ljubljana. Obnovljen je tudi trg pred stavbo, urejen po izvirni zasnovi, ter infrastruktura za zunanje dogodke, ki dodatno širi možnosti uporabe prostora.
Prenova Kulturnega doma Črnomelj tako predstavlja zgleden primer, kako je mogoče dediščino nadgraditi v sodoben, funkcionalen in trajnostno naravnan javni prostor.
-
Arhitektura2 meseca nazajArhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem
-
Gradbeništvo2 meseca nazajPožarni laboratorij Zavoda za gradbeništvo Slovenije (ZAG) in ESA
-
PREDSTAVITEV2 meseca nazajGeberit AquaClean Alba – ko se združijo svežina, udobje in eleganca
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajNegotova prihodnost rimske nekropole v Šempetru
-
Arhitektura2 meseca nazajZnana je natečajna rešitev za novo ledno dvorano v Kranju
-
Arhitektura2 meseca nazajStolp Severnica: nova 100-metrska stolpnica za severni del Ljubljane
-
Slovenija2 meseca nazajPodjetje i-Vent že drugo leto zapored do naziva “Izbrana znamka leta”
-
EKOLOGIJA1 mesec nazajVodni dnevi 2026: odpornost kot ključni okvir sodobnega upravljanja voda

