Ilustratorka Hana Stupica je bila od ranega otroštva obdana z likovno umetnostjo. Opazovala je slike dedka Gabrijela, ter ilustracije babice Marlenke in matere Marije Lucije. Razstava v galeriji Velenje bo na ogled do 12. oktobra.

V Galeriji Velenje danes odpirajo razstavo z naslovom Stupica – od dedka do vnukinje, na kateri skušajo pokazati, kako so na Hano člani umetniške družine skozi generacije prenesli umetniško znanje in navdih. Postavitev poudarja medsebojno povezanost družine in kako je ta vplivala na razvoj Hane kot umetnice. Obiskovalci bodo lahko videli, kako so družinski vplivi oblikovali Hanin edinstveni slog in umetniški izraz, ki pa ga umetnica vseeno kljub družinski likovni tradiciji pelje tudi v svojo avtorsko smer nezgrešljive poetike.

Ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev
Hana Stupica se je rodila leta 1988 v Ljubljani. Njena babica Marlenka in mama Marija Lucija se uvrščata med najvidnejše slovenske ilustratorke, njen dedek Gabrijel je zapisan v kanon slovenskega modernizma, oče Jeff Pivač pa je grafični oblikovalec.

Že med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je ustvarjala za reviji Ciciban in Cicido, že za prvi večji ilustratorski projekt, diplomsko delo, pa je leta 2014 prejela nagrado Hinka Smrekarja, najvišje domače stanovsko priznanje. Kot najmlajša dobitnica je prepričala s slikanico Rokavička.

Njene ilustracije so objavljene v knjigi Anje Štefan Svet je kakor ringaraja in antologiji Medvedi in medvedki. Ilustrirala je Schönwertove pravljice in slikanico Anje Štefan Zajčkova hišica, za katero je oblikovala tudi likovno zasnovo lutkovne predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Tako Rokavička kot Zajčkova hišica sta bili nominirani za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, Rokavička pa tudi za Levstikovo nagrado.

Izjemna pozornost do detajlov, pravljični svet prepoznavne avtorske poetike
Ilustracijo Hane Stupica odlikuje pozornost do detajlov, s katerimi oživlja svoja živalska bitja, ki jih antropomorfizira tudi z edinstvenimi razkošnimi draperijami. Njene živali so vedno tako bitja pravljic, kot take pa nosilke metaforičnih sporočil zgodbe, kot prava bitja iz divjine, kakršna, če imamo srečo, zares lahko srečamo v naravi. Je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev.

Vizualni svet Alje Horvat črpa predvsem iz vzorcev, ki jih najde v naravi – to so stilizirane oblike zelenja in cvetlic, ki dajejo občutek, da sta med njimi lahni vetrič in mehka, presevajoča svetloba. Razstava v UGM Šopu bo na ogled od danes do 13. oktobra.

Ilustratorka in grafična oblikovalka je s svojimi idiličnimi pogledi v z vzorci interierje sobe opozorila že pred časom. Leta 2020 se je uvrstila na Forbesov seznam 30 najvplivnejših umetnikov in kulturnikov, ki so stari manj kot 30 let. Aljo Horvat, ki svoje podobe prenaša tudi na različne oblikovalske izdelke, navdihujejo 60. in 70. leta 20. stoletja, vzorci tistega časa, narava in muzeji.

“V njenih zunanjih ali notranjih prostorih pogosto stojijo, sedijo ali so zleknjene ženske. Ustvarja podobe različnih žensk, svetlolasih in temnolasih, temnopoltih in svetlopoltih, ter z njimi nevsiljivo spregovori o drugačnosti. Ženska je v sliki sama, v družbi drugih žensk, v paru z moškim, pogosto je z njo žival. V roki lahko poleg lončnice drži tudi knjigo ali mobilni telefon. V idiličnem okolju narave, vrtov ali v razkošnih sobanah s tapetami ali pregrinjali s cvetličnimi vzorci se zdi zazrta v svoj notranji svet in vprašamo se, ali je ta svet odsev zunanjega sveta ali pa je morda povsem drugačen,” je v obrazstavnem besedilu zapisala kustosinja razstave Brigita Strnad.

Alja Horvat se je rodila leta 1996 v Mariboru. Večinoma ustvarja z grafično tablico Wacom Intous, obožuje pa tudi tradicionalno slikanje z oljem. Leta 2020 je sodelovala v Forbsovem izboru 30 pod 30 Umetnost & kultura, leta 2019 pa je prejela tudi nagrado Elle Style Fashion za mlade talente. Sodeluje s podjetji, kot so Barcaffe, Vichy, Renault, Urban Outfitters, Anthropologie, Disney idr.

V sklopu cikla Mladi kurator, mladi umetnik v Galeriji DLUL Monika Plamen predstavlja dela, ki so nastala ob razmišljanju o tem, kako priročen je lahko medij grafike za dokumentiranje našega vsakdana. Kuratorica razstave je Teja Kosi.

Umetnica Monika Plamen in kuratorica Teja Kosi sta pri razstavi z naslovom Kar ostane izhajali iz premisleka, kako gledati na lastno preteklost, kako jo zaznavati, z njo shajati in vedno znova osmišljati. Razstavo v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) odpirajo danes ob 19.00 in bo na ogled do 8. septembra.

Gre za dvoletni umetniški projekt z naslovom Projekt 365 (2021–2022), v katerem je umetnica raziskovala možnosti medija grafike pri dokumentiranju vsakdana ter kako lahko z njo na nekonvencionalne načine gradi nove kontekste in naracije. Izhodišče Projekta 365 je razmislek o tem, kako se lahko grafika dojema kot dokumentarna skica, ki je zmožna zabeležiti in zaobjeti različne življenjske situacije ter intimna in širša družbena vprašanja, je v obrazstavnem besedilu zapisala Kosi.

Umetnica je leto dni na aluminijaste plošče, ki nastopajo kot svojevrstne skicirke ali vizualni dnevniški zapisi, v tehniki suhe igle zarisovala podobe, ki so zaznamovale njen dan. S to gesto je hotela uriti ustvarjalno disciplino in graditi rutino ter obenem raziskati in testirati, kako lahko umetniška grafika zaobjame individualno in kolektivno plat določenega časa in prostora, še beremo v kuratorskem besedilu. Obsežno serijo grafik kot tudi grafičnih matric in objav fotografij umetniških del na družbenih omrežjih umetnica dojema kot dnevniško formo: kljub poudarku na dokumentaciji in analitičnosti umetniškega procesa vsa dela namreč naseljujejo podobe, za katerimi se skrivajo osebne zgodbe iz umetničinega življenja.

Razstava Kar ostane vključuje različne medije – umetniške in digitalne grafike, grafične matrice in video spremlja knjiga umetnice, ki dokumentira in sklene Projekt 365. Kot svoj zapis sklene kuratorica, gre za “še enega v nizu poskusov beleženja časa in trenutkov, za katere se zdi, da bolj kot v digitalnem ali fizičnem svetu bivajo v nas samih”.

Monika Plemen (1994) je leta 2022 zaključila magistrski študijski program grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, trenutno pa obiskuje doktorski študij na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Svoja dela je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim v MGLC-ju Ljubljana (2022) in mnogih skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Je prejemnica posebnega priznanja za razvoj svetovne grafike in umetniških gibanj na 10. mednarodnem trienalu grafične umetnosti v Bitoli. Živi in dela v Mežici in v Ljubljani.

Teja Kosi (1996) je mlada raziskovalka in pedagoška asistentka na oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Deluje tudi v Centru za proučevanje kulture in religije. Zadnje desetletje v različnih vlogah sodeluje na področjih sodobne vizualne umetnosti in ustvarjalnosti. Poleg vizualne kulture raziskuje različne oblike podrejenosti in politike emancipacije, njeni interesi se stikajo v feminističnih teorijah, študijah maskulinosti in kulturnih študijah.