ZANIMIVOSTI
Na Kitajskem se predstavlja večstoletna tradicija čebelarstva na Slovenskem
Slovenski etnografski muzej (SEM) na Kitajskem predstavlja večstoletno tradicijo čebelarstva na Slovenskem in ob tem nastajajočo ljudsko umetnost, ki ni le izraz čebelarske kulture, temveč načina življenja večinskega slovenskega prebivalstva v 19. stoletju. SEM hrani tudi največjo zbirko panjskih končnic v državi.

Razstavo so postavili v Muzeju lepih umetnosti v Šjanu v provinci Šanši. Tam si bodo obiskovalci lahko do marca prihodnje leto ogledali 68 predmetov čebelarske kulturne dediščine, med njimi 60 izvirnih poslikanih panjskih končnic. Z izborom predmetov in besedili kitajski javnosti Slovenijo predstavljajo kot domovino avtohtone kranjske čebele.
Odprtja razstave so se udeležili direktorica SEM-a Natalija Polenec, kustosinja v SEM-u Barbara Sosič in vodja oddelka za konserviranje in restavriranja v SEM-u Gregor Kos. Razstava pripoveduje o vrhunski in edinstveni ustvarjalnosti na slovenskih tleh, ki z avtentičnimi predmeti kitajskemu občinstvu približuje izjemno kulturno dediščino Slovenije. Od več kot 770 panjskih končnic, ki jih hranijo v SEM-u, kjer se ponašajo z največjo tovrstno zbirko v državi, so jih na ogled postavili 60.


Izvirne panjske končnice imajo številne verske in posvetne podobe iz vsakdanjega življenja, večinoma gre za figuralne motive. Med drugim pa je na razstavi na ogled tudi panj AŽ, ki velja za “slovensko blagovno znamko”, saj ga uporablja več kot 90 odstotkov domačih čebelarjev. Zaradi svoje priročnosti se je uveljavil tudi v svetu.
Največ čebelarjev na število prebivalcev v Evropi
Danes je v Sloveniji približno 11.000 čebelarjev, kar je največ na število prebivalcev v Evropi. Na pobudo Slovenije je bil 20. maj razglašen za svetovni dan čebel. Čebelarstvo je od leta 2018 vpisano v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine, čebelarstvo v Sloveniji pa je kot način življenja od leta 2022 vpisano tudi na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.


GRADNJA
Zakon po meri investitorja: srbska vlada pripravlja pravno podlago za rušenje in gradnjo luksuznega kompleksa v Beogradu
Srbske oblasti želijo Jaredu Kushnerju omogočiti gradnjo luksuznega hotela v središču Beograda s sprejemom posebnega zakona. Projekt je načrtovan na lokaciji nekdanjega sedeža jugoslovanskega ministrstva za obrambo – stavbe, ki je bila do nedavnega pod spomeniškim varstvom. Gradnjo je doslej oviral prav njen status kulturnega spomenika.
Projekt je bil začasno ustavljen po tem, ko je tožilstvo sprožilo preiskavo zaradi domnevno ponarejene dokumentacije, s katero je bila stavbi odvzeta zaščita kulturne dediščine.

Ameriški hotel na mestu bombardirane stavbe
Vlada Srbije je status kulturnega spomenika kompleksu nekdanjega generalštaba in ministrstva za obrambo, poškodovanemu v Natovih napadih leta 1999, odvzela novembra lani. Kmalu zatem je z družbo Affinity Global Development, v lasti Jareda Kushnerja, zeta nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, podpisala pogodbo o revitalizaciji območja in zemljišče oddala v 99-letni najem.
Načrt je bil javnosti prvič predstavljen leta 2024 in je nemudoma sprožil burne odzive. Številni prebivalci in strokovnjaki so nasprotovali gradnji ameriškega luksuznega hotela na simbolno in zgodovinsko obremenjeni lokaciji – prostoru, ki ga je med bombardiranjem vodila prav zavezniška sila ZDA.
Kushnerjevo podjetje načrtuje 500 milijonov dolarjev vreden kompleks, ki naj bi obsegal hotel, poslovne prostore ter več kot 1500 stanovanjskih enot. Investitor obljublja tudi gradnjo spominskega kompleksa, posvečenega žrtvam Natovega bombardiranja leta 1999.
Projekt je letos zastal, ko je državno tožilstvo sprožilo preiskavo proti Goranu Vasiću, vodji srbske agencije za zaščito kulturnih spomenikov, zaradi suma, da je ponaredil predlog sklepa o odvzemu spomeniškega statusa – s čimer bi omogočil rušenje zgodovinsko pomembnega objekta.

Zakonski obvod in nevaren precedens
Da bi obšli pravne zaplete, srbske oblasti zdaj pripravljajo poseben zakon (lex specialis), ki bi omogočil nadaljevanje projekta. Po poročanju portala Forbes Srbija bi lahko šlo za najhitreje sprejeti zakon v zgodovini države: predlog je bil objavljen v nedeljo, že v torek pa uvrščen na dnevni red parlamenta.
»Sprejetje lex specialis za velike gradbene projekte v Srbiji ni novost, vendar primer generalštaba spreminja pravila igre. Tokrat je bil zakon v parlament vložen kot pobuda 110 poslancev vladajoče koalicije, kar odpira nevaren precedens – model, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi pri drugih spornih projektih,« povzema Forbes Srbija.
Spomenik modernizma in vprašanje identitete
Proti rušenju zgradbe so se javno izrekle tri mednarodne organizacije za varstvo kulturne dediščine in Svet evropskih arhitektov (ACE). V skupnem pismu, ki ga povzema srbski tisk, izražajo zaskrbljenost zaradi ravnanja oblasti in pozivajo k zaščiti kompleksa kot pomembnega primera modernistične arhitekture druge polovice 20. stoletja.
Strokovnjaki poudarjajo, da bi bilo stavbo mogoče strokovno obnoviti in vključiti v sodobno urbanistično zasnovo Beograda, medtem ko bi rušenje pomenilo izbris pomembnega dela nacionalne identitete in dodatno spodkopalo mednarodni ugled Srbije.
Jared Kushner pa očitno snuje širšo strategijo preoblikovanja nekdanjih vojaških objektov v luksuzne turistične destinacije – podoben projekt je že napovedal na albanskem otoku Sazan, nekdanjem strateškem vojaškem oporišču iz časa hladne vojne.
DEDIŠČINA
Železni most v Radečah – inženirski biser, ki povezuje stoletja
Na prvi pogled je to le še en stari most, po katerem se danes sprehajajo domačini in kolesarji, a železni most v Radečah je mnogo več. Ob svojem nastanku je bil tretji največji most v celotni Avstro-Ogrski monarhiji. Danes stoji kot tih, dostojanstven in mogočen opomnik časa, ko je bil prehod čez Savo izziv, in ko so ljudje za vsak nov stik med pokrajinami vlagali neizmerno voljo, znanje in pogum.
Most, ki je zaznamoval Radeče in reko Savo
Leta 1894 so Radečani po več kot tridesetletnih prizadevanjih dočakali tehnološki čudež svojega časa. Železni most, dolg 84 in širok 6 metrov, se v enem loku dviguje nad reko, brez vmesnih podpornih stebrov. Njegovo jekleno konstrukcijo je izdelalo dunajsko podjetje Ignaza Gridla, temeljne zidove pa mojster Tršek iz Šmarjete pri Rimskih Toplicah. Gradnja, končana v vsega enajstih mesecih, je bila v času svojega nastanka prava tehniška senzacija in simbol povezanosti ter napredka.

Tretji največji most Avstro-Ogrske
Ob otvoritvi je bil radeški most uvrščen med največje gradbene dosežke monarhije. Brez vmesnih podpor je premagal razdaljo, primerljivo z mestnimi mostovi svojega časa. Z nosilnostjo 12 ton je omogočal prehod vozov, konj in tovorov med Kranjsko in Štajersko ter postal ključna prometna povezava med dolinama.
Pred njegovo izgradnjo so ljudje reko prečkali z brodom – nevarno in negotovo, zlasti ob visokih vodah, ko so bile Radeče pogosto odrezane od sveta. Železni most je tako pomenil konec izoliranosti in začetek novega gospodarskega obdobja.


Od zamisli do jeklene resničnosti
Prve pobude za gradnjo segajo v leto 1858, ko je vitez Gutmannsthal zaprosil cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja za pomoč in dovoljenje. Bil je pripravljen ponuditi celo brezobrestno posojilo v višini 16.000 goldinarjev, a birokratske ovire so projekt za desetletja upočasnile.
Šele leta 1889 je deželni inženir Hrasky pripravil izvedljive načrte. Stroški so bili ocenjeni na 90.000 goldinarjev, pozneje znižani na 80.000. Dve tretjini je prispevala Kranjska dežela, tretjino občina Radeče, manjkajoči del pa deželni zaklad. Končna vrednost gradnje – 85.000 goldinarjev – danes pomeni več milijonov evrov.
Leseni most, ki ni nikoli stal
Pred dokončno odločitvijo so Radečani razmišljali o lesenem mostu. Leta 1873 je bilo celo izdano dovoljenje za gradnjo, vendar se načrt ni uresničil. Cene lesa so narasle, poplavna ogroženost in trd teren ob reki pa so preprečili izvedbo. Lesena konstrukcija bi bila cenejša, a kratkotrajnejša in manj varna. Odločitev za železo je pomenila vstop v novo dobo, ko je kovina postajala sinonim napredka in trajnosti.


Most kot gospodarska žila
Pred začetkom gradnje so domačini več let beležili promet z brodom in ugotovili, da bi most prinesel približno 3.000 goldinarjev letnega prihodka iz mostnine. Izboljšana povezava bi omogočila večjo izmenjavo dobrin, lažji dostop do železnice in hitrejši gospodarski razvoj. Po odprtju železnice se je tovorni promet močno povečal, zato je bil most nujen za nadaljnjo rast Radeč.
Temelji, ki hranijo zgodbo
Septembra 1893 so na štajerski strani reke položili temeljni kamen. Slovesnost je spremljalo zvonjenje, streljanje in veselje domačinov. V temelje na kranjski strani so graditelji simbolno vgradili seznam zaslužnih mož, nekaj načrtov, časopisov in dokumentov – drobne priče časa, ki tam ostajajo še danes.
Med gradnjo so postavili pomožni leseni most za prevoz materiala in delavcev. Po zaključku del ga je izvajalec razstavil in prodal les na Hrvaško – kar je bila takrat pogosta praksa.
Preizkus moči in natančnosti
Dva dni pred slovesno otvoritvijo so izvedli obtežilni preizkus. Na most so postavili petdeset vozov, naloženih s peskom in kamni, ki so jih vlekli konji in voli. Po celodnevnem testu se je most usločil le za dva centimetra – dokaz, da konstrukcija ne le izpolnjuje, ampak presega zahteve. Župan Rižnar je deželnemu odboru sporočil uspeh in zaprosil za povrnitev stroškov preizkusa.


Konstrukcija, ki kljubuje času
Železni most je zasnovan kot palična konstrukcija iz valjanih železnih profilov, poveznih z vroče kovičenimi spoji brez vijakov – tehnično dovršena rešitev, ki zagotavlja izjemno trdnost. Vozišče iz hrastovih desk dodaja konstrukciji topel, skoraj taktilen značaj.
Po drugi svetovni vojni so izvedli manjša varjenja in ojačitve, vendar večjih posegov ni bilo. Most je ohranjen skoraj v prvotni obliki in danes velja za enega najpomembnejših tehniških spomenikov na Slovenskem.
Most, ki povezuje preteklost in sedanjost
Danes je most namenjen pešcem in kolesarjem. Mnogi ga prečkajo vsak dan, ne da bi se zavedali, kakšno zgodovino nosijo njegovi kovani spoji. V njegovih sencah se srečujejo domačini, obiskovalci in ljubitelji industrijske dediščine. Most ostaja del identitete Radeč – tiha priča stoletij, držav in ljudi, ki jih je povezal. Še vedno združuje dve zgodovinski deželi – Kranjsko in Štajersko – kot pred več kot 130 leti.
Tehnični dosežek in kulturna dediščina
Železni most v Radečah je največja tovrstna konstrukcija na slovenskem ozemlju z enim samim nosilnim poljem. Njegova dopustna obremenitev 12 ton je še danes zapisana na ohranjenih litoželeznih tablah. Delo inženirja Hraskyja velja za pomemben prispevek k evropskemu inženirstvu poznega 19. stoletja – most se redno pojavlja v strokovnih publikacijah kot primer premišljenega razmerja med funkcijo, konstrukcijo in estetiko.
Ali ste vedeli, da je bila prva pobuda za izgradnjo radeškega mostu podana že leta 1858?
Od Litije do Sevnice namreč ni bilo nobenega mostu, po katerem bi bilo mogoče prečkati reko Savo. 13. marca 1858 je vitez Gutmannsthal na tedanjega cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja naslovil pismo, v katerem navaja, zakaj je v Radečah potrebno zgraditi most. Ponudil je tudi brezobrestno posojilo 15. do 16.000 goldinarjev za izgradnjo, ki pa ga tedanje ministrstvo ni sprejelo. Omenjeno pismo hrani Arhiv RS. Cesarska-kraljeva deželna vlada je istega leta Cesarsko-kraljevemu trgovinskemu ministrstvu predlagala »naj se zgradi most med Radečami in Zidanim mostom ob državnih troških.« Predlog ni bil uslišan, je pa bilo ministrstvo pripravljeno podpreti gradnjo, če bi se za njo odločil kateri od podjetnikov. Le-ta bi si stroške kasneje povrnil s pobiranjem mostnine.Vrednota, ki jo je treba varovati
Ohranjenost mostu je predvsem zasluga lokalne skupnosti, ki razume njegovo zgodovinsko in arhitekturno vrednost. Kot tehniški spomenik je zavarovan za prihodnje rodove. V času, ko se mostovi gradijo hitro in propadajo še hitreje, stoji železni most v Radečah kot dokaz, da je kakovost brezčasna.
Njegov les, kovina in zgodba tvorijo celoto, ki še naprej povezuje obe strani reke – fizično, simbolno in zgodovinsko. Most ostaja več kot gradbeni dosežek: je kulturni spomenik, izraz človeške ustvarjalnosti in ponos skupnosti, ki še danes živi z njim.
ZANIMIVOSTI
Energetski turizem – ko infrastruktura postane doživetje
Obisk hidroelektrarn, vetrnih in sončnih parkov kot nova trajnostna turistična niša
Energetika postaja vse bolj privlačen del sodobne turistične ponudbe – prostor, kjer se prepletajo tehnologija, trajnost in izkustveno učenje.
Turizem je dolgo temeljil na klasičnih motivih: morje, gore, kulturna dediščina. Danes pa se vse več popotnikov odloča za poti, ki razkrivajo delovanje sodobne družbe in prihodnost njenega razvoja. Ena od hitro rastočih evropskih niš je energetski turizem – obisk hidroelektrarn, vetrnih parkov, solarnih polj in drugih objektov, ki so običajno skriti pred javnostjo, a odločilni za vsakdanje življenje.
Hidroelektrarne kot prostori tehnične dediščine
V Sloveniji hidroelektrarne že dolgo niso več zgolj industrijski objekti, temveč tudi prostori, ki vabijo obiskovalce. Hidroelektrarna Fala, najstarejša velika elektrarna na Dravi, je danes pomembna tehniška znamenitost, ki vsako leto privablja šole, društva in posameznike. Muzejska zbirka in ogled delujoče naprave pričarata vtis tehnične katedrale – stičišča zgodovine, znanja in sodobne energije.
Podobno velja za elektrarne na Savi, kjer občasni dnevi odprtih vrat obiskovalcem omogočajo vpogled v običajno nedostopne prostore: komandne centre, turbine in jezove. Za mnoge je to prva priložnost, da razumejo, kako električna energija dejansko pride do njihove vtičnice.

Vetrnice kot simbol prihodnosti
Čeprav vetrna energija v Sloveniji še ni razvita v večjem obsegu, so vetrnice v tujini že postale prepoznaven del turistične krajine. Na Danskem in Nizozemskem so vključene v kolesarske poti, na katerih se obiskovalci povzpnejo do opazovalnic z razgledi na polja turbin. Posebej zanimivi so offshore vetrni parki, do katerih vodijo organizirani ogledi z ladjami.
Vetrnice imajo močan simbolni naboj – predstavljajo prehod v ogljično nevtralno prihodnost. Zato pogosto postanejo kulisa kulturnih in športnih dogodkov, od koncertov do maratonov. Energetski turizem v tem kontekstu presega informativni okvir in postane doživljajska estetika sodobne energije.
Sončni parki – nova krajinska identiteta
Solarne elektrarne so bile dolgo predmet kritik zaradi vpliva na krajinsko podobo, vendar številne destinacije v zadnjih letih dokazujejo, da je mogoče te površine vključiti v turistično-izobraževalno ponudbo.
V Italiji in Španiji so urejene učne poti skozi solarne parke, kjer obiskovalci spoznajo delovanje fotonapetostnih panelov, njihovo proizvodnjo energije in vlogo v lokalni skupnosti.
V Nemčiji so nekdanje rudniške površine spremenili v obsežna sončna polja – simbol preobrazbe industrijskih regij. Tam obiskovalci ne občudujejo le tehnologije, temveč razumejo širšo zgodbo energetskega prehoda – od premoga k soncu.
Spoj znanja, tehnologije in doživetja
Privlačnost energetskega turizma izhaja iz njegove dvojne narave: je poučen in hkrati doživljajski. Obiskovalci ne prihajajo le gledat strojev, temveč želijo razumeti sisteme, ki poganjajo sodobni svet.
Pri tem imajo ključno vlogo interpretacija in interaktivnost – multimedijske predstavitve, didaktični modeli in praktični preizkusi. Otroci lahko sami zavrtijo mini turbino, odrasli pa s kolesarjenjem ustvarijo električno energijo na generatorju.
Turistični ponudniki ugotavljajo, da se ta segment odlično povezuje z drugimi dejavnostmi: ogled hidroelektrarne lahko spremlja kulinarična izkušnja lokalne hrane, obisk vetrnega parka pa vinska degustacija v bližnjem vinogradu. Energetika tako postane vezni člen med tehnologijo, kulturo in naravo.

Trajnost kot vsebina in vrednota
Energetski turizem ima izrazit trajnostni značaj. V času, ko so okoljska vprašanja vse bolj v ospredju, zanimanje za obnovljive vire energije predstavlja logično nadgradnjo trajnostnega potovanja. Obiskovalci želijo videti, da so rešitve konkretne, ne le konceptualne.
Takšni obiski imajo tudi ozaveščevalno funkcijo: spoznanje, koliko znanja in tehnologije je potrebne za proizvodnjo elektrike, pogosto spremeni pogled na lastno porabo energije. Poraba tako postane osebna izkušnja, ne več abstraktna številka na računu.
Slovenija – energetski potencial v nastajanju
Slovenija ima vse pogoje, da energetski turizem razvije v prepoznaven turistično-strokovni produkt. Hidroelektrarne na Dravi, Savi in Soči, manjše sončne elektrarne in načrtovani vetrni projekti so naravne točke na novi turistični karti države.
Poleg tega ima Slovenija bogato tehniško dediščino – od starih mlinov do industrijskih spomenikov – ki bi jo bilo mogoče vključiti v sodobno trajnostno zgodbo.
Nekaj primerov že obstaja: ob HE Fala je zanimiv tudi primer Termoelektrarne Šoštanj, kjer so organizirani strokovni ogledi. V prihodnje bi lahko podobno vlogo prevzeli tudi sončni parki, ki nastajajo po državi.
Pogled naprej
Energetski turizem je še razmeroma mlad pojav, vendar z izrazitim razvojnim potencialom. Ni zgolj nova turistična atrakcija, temveč način, kako obiskovalci razumejo energetsko tranzicijo in njen vpliv na družbo.
Ko obiskovalec stopi v notranjost hidroelektrarne ali se sprehodi med vetrnicami, postane prehod v zeleno prihodnost oprijemljiv.
Če bo Slovenija znala povezati tehniško dediščino, sodobne obnovljive vire in premišljeno turistično ponudbo, se lahko uveljavi kot evropska destinacija, kjer se turizem sreča z energijo prihodnosti – in kjer postane trajnost ne le vrednota, temveč izkušnja.
-
GOSPODARSTVO1 mesec nazajNovo državno podjetje Slovenske vode bo prevzelo upravljanje vodotokov
-
ZAKONODAJA2 meseca nazajNovi zakon prinaša spremembe pri gradnji in obstoječih objektih
-
DOGODKI4 tedni nazajDelavnice v Mariboru: GBC Slovenija spodbuja trajnostno gradnjo med mladimi
-
URBANIZEM4 tedni nazajLjubljana spreminja prostorski načrt: nova lokacija remize, več parkov in širitev obvoznice
-
Arhitektura2 meseca nazajIvan Vurnik in njegov pečat v Mariboru: kolonija kot laboratorij slovenskega modernizma
-
Energetska učinkovitost2 meseca nazajČrpalna hidroelektrarna Kozjak: z dodatnimi študijami nad dvome krajanov
-
PRENOVE/OBNOVE4 tedni nazajMednarodno priznanje za sodobno interpretacijo vodnjaka v Stari Fužini
-
GRADNJA2 meseca nazajPritožba na izdano gradbeno dovoljenje za kanal C0

