Connect with us

Arhitektura

ENODRUŽINSKA HIŠA – Sanje in realnost slovenskega prostora

Objavljeno

dne

Ko govorimo o slovenski poselitvi, velikokrat uporabimo besede ‘kaotična podoba kulturne krajine’.
Ta besedna zveza nam hitro postavi dvom, ali je ta kaotičnost torej dobra, saj izraz kulturna krajina
sam po sebi je. V določenih strokah predstavlja kaos sam po sebi urejen sistem (teorija fraktalov). A kljub vsemu nisem prepričana, ali je temu tako. Poselitev, ki smo ji danes priča, je odraz političnih, socialnih in ekonomskih razmer in sprememb, ki so se odvijale v povojnem obdobju zadnjih petdesetih let v državi, v kateri je vladal socialistični režim. Ideološka usmeritev komunističnega gibanja je spodbujala kolektivizem družbe in interesov oziroma višjo stopnjo podružbljanja, ki naj bi jo dosegli bolj z omejevanjem kot pa z vključevanjem interesov posameznika. Pri urejanju prostora je bila favorizirana družbena stanovanjska gradnja.

Prevladovali so uniformni vzorci in standardi tako za velike urbane aglomeracije kot za odmaknjene podeželske kraje in zaselke. Nenaklonjenost politike do individualne gradnje je tudi eden od vzrokov, da se pri nas niso razvile številne organizirane, načrtovane oblike stanovanjskega zadružništva. Zato vse do danes srečamo v Sloveniji zelo malo primerov načrtovane enodružinske gradnje v ruralnem prostoru. Preskok iz kmečkih povojnih hiš v organizirano blokovsko gradnjo in iskanje uniformiranosti sta po vsej verjetnosti dodatno vplivala na željo po individualnosti in željo po ‘lastni hiši v naravi’.

Individualnost človeka se je vedno bolj uveljavljala in se odražala v povečanju števila enodružinske gradnje. Večina ljudi je zadovoljila stanovanjske potrebe na svoj način: z gradnjo lastne, prostostoječe enodružinske hiše. Večji del enodružinskih hiš (predvsem v izvenmestnem prostoru), ki so bile zgrajene po letu 1970, še danes opisujemo kot ‘moteče, nekakovostne, prevelike, v obliki transformatorjev’ … Ta hiša, ki jo v Sloveniji popularno imenujemo ‘transformator’, je rezultat številnih vplivov. Na eni strani išče vzor v tipu primestne enodružinske vile z balkoni, stopnišči, ograjami itd., na drugi strani pa temelji na uporabi preproste, vsakomur obvladljive tehnologije gradnje, ki omogoča gradnjo v lastni režiji. Hiša, ki je čez leta prerasla v vsesplošen tip gradnje ne oziraje se na regionalne značilnosti in tradicijo.
Oblikovanje teh objektov je danes del obstoječe poselitve kulturne krajine, čeprav ne prispeva k ohranjanju identitete posameznih območij. Njihova anonimna arhitekturna vrednost ni toliko moteča kot prostorska umestitev: v večini so to objekti na izpostavljenih lokacijah brez odnosa do
prostorskih naravnih in ustvarjenih omejitev (odnos do parcele, sosednjih objektov, ceste, prostorskih robov, krajine …).


Sanje o ‘hišici z vrtom’
Pri oblikovanju bivalnega okolja slovenskih naselij je že danes treba upoštevati naslednja nasprotujoča si dejstva: hitri komunikacijski sistem (avtocestni križ) je približal nekoč slabo dostopne predele centralnim urbanim naseljem in delovnim mestom. To omogoča in sprošča večje možnosti zaposlitve predvsem v urbanem prostoru, kjer je koncentracija možnosti večja. Hkrati pa je posamezniku tudi omogočen izhod iz utesnjujočih stanovanjskih enot urbane prenaseljenosti: sanje po ‘hišici z vrtom’ so danes realnost, vendar morajo biti te sanje blizu izvora hrupa (avtocestnega priključka), zato da imamo občutek dobre in hitre dostopnosti do dela, zabave, sprostitve, kulture …

Tako so postale lokacije ob avtocestnih vozliščih magnet za gradnjo novih sosesk, naselij in vseh mogočih posegov. Temu premetavanju po prostoru pa sledijo individualni trendi v oblikovanju, ki se nam na prvi vtis zdijo zgolj dekoracija objekta, pa vendar vplivajo na urbanistično organizacijo prostora in na socialne odnose v njem. Barvitost, kričeče fasade, razni prizidki, dozidave, nadstreški ipd. Vendar ob vsakodnevnem zgražanju nad barvitostjo ‘idealne hišice z vrtom’ pozabljamo na drobne elemente, ki prav tako uničujejo podobo naših naselij: reklamni panoji, razne brunarice kot dodatek garaž in okrasnih elementov, stojnice ob praznovanjih in sejmih, fontane, spomeniki, raznolikost eksotičnega zelenja, Sneguljčica in sedem palčkov ipd. Vsi našteti in podobni elementi urbane in ruralne opreme so seveda nujni, vendar je njihovo oblikovanje, raznolikost uporabljenih materialo in slogov, postavitev v prostor ipd. prav tako preraslo v agresivnost poseganja v smislu ‘boriti se za svoj obstoj’.

Dvoumnosti in dvojnosti posameznika je opisal prof. Trstenjak v knjigi Ekološka psihologija, izdani leta 1984. Ko se ozrem po prostoru, se mi dozdeva, da je ves ta slovenski kaos’ nekako posledica ravno teh kulturoloških in socialnih težav sodobnega človeka:

»To se pravi: človek se obdaja s stvarmi, ki potem kot njegovo okolje vplivajo na njegovo počutje in delovanje, ki pa ga motijo ali celo ogrožajo, kakor hitro so mu v breme ali pa ga preveč zaposlijo. Končno so to pravzaprav njegova lastna notranja nagnjenja in potrebe, ki jih sekundarno ali celo terciarno sam ustvarja, misleč, da bo laže živel, a se znajde v navzkrižju, da zaradi njih težje živi. Sem sodi vse, kar potrebuje v sodobni potrošniški družbi za dvig življenjskega standarda: hiša z vso mogočo tehnično, delno avtomatizirano opremo, vikend hišica v planinah ali ob morju, avtomobil, hišica prikolica, motorni čoln, zračna potovanja na druge kontinente itd. Končno namreč vse to človeka čezmerno zaposluje in ga spravlja v stalno živčno napetost, tako da mnogo ‘udobneje’, kar brezskrbneje živi tisti, ki si nobene teh udobnosti kot skromen podnajemnik ne more privoščiti. Vsemu temu senamreč pridruži še Damoklejev meč odplačevanja mesečnih obrokov za posojila, ki si jih je za dvig življenjske udobnosti najel.« (Trstenjak, 1984: 51).



Živimo v času, ko se hkrati s to navidezno prijaznostjo podjetij in bank, ki posamezniku z visokimi krediti pomagajo zgraditi svoje sanje o hišici na samotni parceli, lastniški seveda, želi omejiti sanje po drugi plati, ki ji pravimo zakonodaja. Kje in kako se začnejo te prve nerazumljene zadrege za uporabnika, je nedvomno povezano s preteklo mislijo ‘saj sem seveda lastnik parcele in na njej lahko naredim kar hočem’. Vendar je želji po tem, da imamo urejena naselja, urejene dostope do svojih objektov z vso pripadajočo infrastrukturo, primerno oddaljen vrtec, šolo, trgovino in vse druge storitve, sledilo urejanje prostora z opredelitvijo območij, primernih za razvoj in širitev določene rabe in dejavnosti naselij. Opredelitev namenske rabe je tako sledila teoriji coniranja dejavnosti.

Namenska raba prostora
Namenska raba prostora velja za temeljni predpis urejanja prostora, ki določa, za kaj je prostor oziroma določeno parcelo mogoče uporabljati, in kateri posegi v prostor so tu mogoči. Namenska raba prostora je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se ti lahko uporabljajo (ZUreP-2, 2017). Občina je pristojna za načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega in lokalnega pomena ter določanje namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev na svojem območju (ibid.). Načrtovanje namenske rabe mora biti v skladu z načeli racionalne rabe prostora (ZUreP-2, 38. člen). Pri načrtovanju in oblikovanju prostorskih ureditev in posegov v prostor je treba na podlagi opredeljene namenske rabe prostora določiti enotne oblikovne in funkcionalne prostorske izvedbene pogoje (ZUreP-2, 47. člen). Občine v Sloveniji imajo izvirno pravico urejanja prostora na svojem območju (»posegi v prostor, ki se nanašajo na bivanje, opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, objekti infrastrukture lokalnih javnih služb in objekti lokalnega grajenega javnega dobra«, Pucelj Vidovi , Pličanič, 2015). Občine z občinskim prostorskim načrtom opredeljujejo območja namenske rabe prostora, s čemer opredeljujejo možne posege na zemljišču. Podrobneje pa pogoje, pod katerimi je mogoče določen poseg izvesti, občine opredeljujejo naknadno s občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti (OPPN).

Opredelitev namenske rabe naj bi bila posledica urbanističnega ‘koncepta’ in odločitev o prostorskem razvoju urejanja določene naselbine, in sicer: na lokalnem nivoju v odnosu do dejavnosti v prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, industrija ipd.) in na regionalnem nivoju v odnosu do pomena centralnosti poselitve. Osnova temu pa je v teoriji coniranje rabe. Coniranje je bilo nemška domislica, definirana kot »potreben vzvod za ohranjanje določenega reda in orodje za zaščito javnega interesa in preprečitev zemljiških špekulacij« (Kaliopa Dimitrovska Andrews, 1994). Pa vendar vemo, da še danes določanje namenske rabe samo sledi prvotno izdelanim dolgoročnim in srednjeročnim planom ter vztrajnosti podajanja pobud. Kje se v tej zgodbi določanja zazidljivosti najdeta kompozicijska ureditev in lepota ustvarjanja odprtih javnih prostorov?
Ali zasledimo ta merila in pogoje v regulacijah in pravilih, ki jih splošno poznamo kot 4-metrski odmik od parcelne meje?


Ob iskanju odgovorov, kako in čemu slediti z vizijami zgoščanja mest in ureditev, ki niso skrajno omejevalne, pa vendar postavijo pravila ogrodja, sem naletela na ‘ključ’ členitve prostora, ‘The Transect’ (po Dunay P. Z.), ki je po letu 2008 uporabljen kot osnova za členitev naselij v ZDA; (vir: https://transect.org/rural_img.html) in predstavlja preslikavo sistema prenosa oz. tranzicijo ekosistema iz naravne krajine v urbano (gosto pozidano) območje.
Sistem ‘urbano v ruralno’ sestavlja šest območij, ki so jim dodana posebna območja glede na dejavnost (npr. trgovski centri, letališče, študentski kampus ipd.).
Nadaljevanje in nadgradnja prostorske členitve iz ‘urbano v ruralno’ je predstavljena v ‘The SmartCode: Sustainable Urbanism Module’ (Farr Associates, 2015). To je nadgradnja v model prenosa sistema ‘pametnih kod oz. regulacij’ z vključevanjem visoke stopnje trajnostnih pravil v pravila na nivoju občinskih regulacij. ‘The SmartCode’ je osnova, ki služi standardni organizaciji prostora na osnovi prenosa ruralno v urbano. V posodobljeni sistem so vključena načela trajnosti, ki sledijo načelu ‘zmanjšanja prevoženih kilometrov’. Model nedvomno sledi idejam zgoščevanja mest na nivoju sistema poselitve. Ali s temi modeli lahko nadaljujemo poselitev in reguliramo slovenski prostor?
Najbrž ne, a ideja oblikovalskih kod ponuja urejanje po individualnih željah z omejevanjem možnosti.

…. več v tiskani verziji PRO Bauhaus #1

Pripravila: izr. prof. dr. Alenka Fikfak, dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo
Viri fotografij: fotografije uvodnega dela so last avtorice prispevka
Skice: Nina Povše
Načrti: Žan Stojanovič

Arhitektura

Zakaj je Bauhaus znova v središču kulturnih in arhitekturnih razprav?

Objavljeno

dne

Bauhaus je bil že od svojih začetkov predmet političnih in ideoloških sporov. Leta 1925 se je danes legendarna šola za arhitekturo, umetnost in oblikovanje preselila iz Weimarja v Dessau, kjer je delovala do leta 1932. Zadnje mesece svojega obstoja je preživela v Berlinu, preden je bila leta 1933 dokončno zaprta.

Prav zato je večina stavb, ki jih danes razumemo kot najbolj prepoznavna dela Bauhausa, nastala v Dessauu. Obe selitvi sta bili posledica političnih razmer. Leta 1925 je v Turingiji oblast prevzela desnosredinska koalicija Thüringer Ordnungsbund, ki jo je podpiralo tudi nacionalistično okolje skupaj z NSDAP. Leta 1932 pa je na lokalnih volitvah v Dessauu zmagala nacistična stranka, kar je pomenilo začetek konca Bauhausa. Njegovo dokončno zaprtje leto pozneje je bilo neposredna posledica vzpona nacistične diktature.

Legendarno oblikovanje v avli stavbe Bauhaus: stoli Marcela Breuerja.

Ko danes govorimo o Bauhausu, govorimo o eni najvplivnejših arhitekturnih, oblikovalskih in umetniških šol 20. stoletja. Njena zapuščina je močno zaznamovala sodobno arhitekturo po vsem svetu – tudi v Sloveniji. Manj znano pa je, da je bil Bauhaus že od svojih začetkov politično sporen.

Leta 1925 se je šola zaradi političnih pritiskov preselila iz Weimarja v Dessau, sedem let pozneje pa je morala po zmagi nacistov na lokalnih volitvah ponovno zapustiti svoje prostore. Zadnje mesece je delovala v Berlinu, dokler je leta 1933 nacistični režim ni dokončno ukinil.

Večina stavb, ki jih danes povezujemo z Bauhausom in jih občudujemo kot ikone moderne arhitekture, je nastala prav v Dessauu. Že zgodovina šole zato jasno kaže, da arhitektura nikoli ni zgolj vprašanje estetike, temveč je pogosto tudi odsev političnega časa.

Sloviti »izginjajoči vogal« delavniške stavbe Bauhausa – arhitekturna inovacija, vidna desno od stebra.

Sto let pozneje je Bauhaus ponovno politična tema

Danes Bauhaus seveda ne obstaja več kot šola. Njegovo dediščino ohranjajo muzeji, fundacije, univerze in številne kulturne ustanove. Kljub temu je znova postal predmet političnih napadov.

V nemški zvezni deželi Saška – Anhalt, kjer leži Dessau, skrajno desna stranka AfD že nekaj let gradi svojo kulturnopolitično agendo tudi na kritiki Bauhausa. Oktobra 2024 je v deželnem parlamentu predlagala »kritično presojo« njegove dediščine.

Po njihovem mnenju naj bi Bauhaus predstavljal arhitekturo, ki je hladna, brezosebna in odtujena. Očitajo mu tudi, da naj bi zagovarjal univerzalne rešitve, ki zanemarjajo lokalno tradicijo in kulturno identiteto, da naj bi bil ideološko povezan z levico ter da je s svojim vplivom prispeval k poenotenju arhitekture po svetu in izginjanju regionalnih značilnosti.

dr. Barbara Steiner, direktorica Fundacije Bauhaus Dessau

Kaj pravzaprav pomeni »bauhausovski slog«?

Prav tu se začne zanimivejši del razprave.

Ena največjih zmot je prepričanje, da obstaja en sam »bauhausovski slog«. Bauhaus nikoli ni bil enotna arhitekturna smer. Združeval je različne ustvarjalce, različne poglede in različne pristope k oblikovanju prostora.

Kljub temu se izraz »Bauhaus« pogosto uporablja kot priročna oznaka za skoraj vso moderno arhitekturo 20. stoletja. Tako poenostavljanje ni značilno le za politično desnico. Pogosto ga srečamo tudi v medijih, na družbenih omrežjih in v vsakodnevnih razpravah, kjer se brez resnih argumentov ponavlja, da »ljudje moderne arhitekture ne marajo«.

Prav tako se različne arhitekturne smeri – od funkcionalizma do brutalizma – pogosto nekritično mešajo v eno samo kategorijo, čeprav gre za povsem različna zgodovinska obdobja in oblikovalske koncepte.

Direktorska pisarna in delovni kabinet Walterja Gropiusa v stavbi Bauhausa.

Je arhitektura lahko »hladna«?

Retorika AfD temelji predvsem na občutkih. Stavbe naj bi bile »hladne«, »brezdušne«, »nečloveške« ali »odtujene«. Toda takšne oznake niso arhitekturne kategorije.

Gre za vrednostne sodbe, ki jih je težko objektivno opredeliti. Kaj je lepa arhitektura? Kaj pomeni prijeten javni prostor? Kdaj je stavba res brez identitete? To so vprašanja, ki zahtevajo strokovno razpravo, ne političnih sloganov.

Prav zato številni arhitekturni zgodovinarji opozarjajo, da lahko takšna poenostavljena retorika hitro postane sredstvo kulturnega boja.

Pogled z mostu, ki povezuje delavniško stavbo (levo) s Tehniško šolo (desno).

»Gradimo lepše« – toda kaj to pomeni?

V svojem programu AfD predlaga, da bi morale javne stavbe v prihodnje obvezno slediti »priznani gradbeni tradiciji«. Stranka želi preprečiti gradnjo »brezizraznih betonskih blokov« in geometrijskih oblik brez zgodovinske navezave.

Pri tem se celo sklicuje na arhitekturne smernice iz časa administracije Donalda Trumpa, ki je zagovarjala uporabo klasičnih zgodovinskih oblik pri zveznih javnih stavbah.

Toda kaj je pravzaprav »tradicionalna arhitektura«? Ali gre za regionalno gradnjo, zgodovinske stile, ljudsko arhitekturo ali zgolj za estetski vtis, da stavba deluje »domače«? Odgovora program AfD ne ponuja.

Soba v stavbi Prellerhaus, ohranjena v izvirnem slogu Bauhaus.

Zakaj je ta razprava pomembna tudi za Slovenijo

Vprašanja, ki jih odpira razprava v Nemčiji, niso tuja niti Sloveniji. Tudi pri nas pogosto poslušamo, da je sodobna arhitektura preveč minimalistična, hladna ali brez značaja. Po drugi strani arhitekti opozarjajo, da kakovost prostora ne izhaja iz posnemanja zgodovinskih slogov, temveč iz premišljenega načrtovanja, spoštovanja prostora, funkcionalnosti in trajnosti.

Prav dediščina Bauhausa je pomembno vplivala tudi na razvoj slovenske moderne arhitekture, industrijskega oblikovanja in razumevanja odnosa med obliko, funkcijo in kakovostjo bivanja.

Zato razprava o Bauhausu ni zgolj nemška politična zgodba. Je opomnik, da arhitektura nikoli ni samo vprašanje videza stavb. Vedno govori tudi o vrednotah družbe, o odnosu do zgodovine, kulture in prihodnosti.

Avla muzeja Bauhaus z muzejsko trgovino.
Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Hotel Sončno polje – poklon prekmurski arhitekturi in naravi

Objavljeno

dne

V Tešanovcih pri Moravskih Toplicah so včeraj odprli hotel Sončno polje, nov turistični objekt, ki s sodobno arhitekturo, trajnostno leseno gradnjo in spoštovanjem lokalne identitete predstavlja pomembno pridobitev za razvoj turizma v Prekmurju. Hotel s 65 ležišči v 19 nastanitvenih enotah je zasnovan kot prostor za goste, ki iščejo kakovostno bivanje v neposrednem stiku z naravo ter izhodišče za raziskovanje kulturne in naravne dediščine regije. Projekt predstavlja pomembno pridobitev za lokalno skupnost in regionalni turizem. Poleg novih delovnih mest bo hotel sodeloval s številnimi lokalnimi ponudniki ter prispeval k nadaljnjemu razvoju turistične ponudbe v regiji.

»Sončno polje je nastalo iz spoštovanja do Prekmurja – do njegove krajine, arhitekture, ljudi in miru, ki ga ta prostor ponuja. Želeli smo ustvariti hotel, ki ne izstopa iz okolja, ampak z njim diha. Gostom želimo ponuditi prostor, kjer se lahko za nekaj dni umaknejo od vsakodnevnega ritma in doživijo Prekmurje v njegovi najbolj pristni obliki,« pravi Franc Cipot, eden od investitorjev hotela Sončno polje. 

Posebnost hotela je njegova arhitekturna zasnova, ki temelji na prekmurski tradiciji. Objekt je skoraj v celoti zgrajen iz lesa, dopolnjujeta pa ga slamnata streha in sodobna interpretacija panonske gradnje.
Foto: Sončno polje


Hotel stoji na lokaciji nekdanje domačije, ki je bila vse do leta 1945 tudi največja gostilna v kraju in okolici. Del novega objekta povzema gabarite nekdanjega objekta, nekateri arhitekturni elementi pa predstavljajo poklon zgodovini kraja in ljudem, ki so tukaj živeli pred generacijami. 

Posebnost Sončnega polja je njegova arhitekturna zasnova, ki jo podpisujeta arhitekta Goran in Maja Dominko. Pri snovanju sta izhajala iz značilnosti prekmurske krajine in tradicionalne panonske gradnje ter jih interpretirala v sodobni arhitekturni govorici. Objekt je skoraj v celoti zgrajen iz lesa, njegovo prepoznavno podobo pa dopolnjuje mogočna slamnata streha. »Pri snovanju Sončnega polja smo izhajali iz prekmurske krajine in tradicionalne arhitekture. Želeli smo ustvariti sodoben objekt, ki spoštuje prostor, v katerem stoji, ter na nov način interpretira značilne elemente panonske gradnje. Les in slamnata streha nista zgolj arhitekturna poudarka, temveč del zgodbe o povezanosti objekta z okoljem in lokalno identiteto,« sta povedala arhitekta Goran in Maja Dominko, avtorja projekta. 

Otvoritev in prerez traku.

Projekt je bil izveden v sodelovanju s podjetjem Lumar, vodilnim slovenskim ponudnikom trajnostne lesene gradnje. Z uporabo lesa kot osnovnega gradbenega materiala objekt združuje visoko bivalno ugodje, energetsko učinkovitost in nizek okoljski odtis. 

»Sončno polje je projekt, ki zelo lepo ponazarja, v kaj v Lumarju verjamemo – da lahko sodobna arhitektura, trajnostna gradnja in spoštovanje lokalnega okolja ustvarijo izjemne zgodbe. Posebej nas veseli, da je investitor prepoznal prednosti lesene gradnje in da smo lahko skupaj ustvarili objekt, ki bo pomembno prispeval k razvoju turizma v Prekmurju. Sončno polje ni samo hotel, temveč prostor, ki spoštuje zgodbo kraja in širše regije. Z uporabo naravnih materialov bo gostom ponujal visoko raven udobja in hkrati ustvarjal dolgoročno vrednost za lokalno skupnost,« je ob odprtju povedal Marko Lukić, direktor in lastnik podjetja Lumar. 

Hotel poleg nastanitvenih zmogljivosti vključuje restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja in dogodke. Gostom ponuja tudi izhodišče za raziskovanje kulturne, naravne in kulinarične dediščine Prekmurja. 

Odprtje hotela so pospremili recital Ferija Lainščka, nastop glasbene skupine Prašnati ter druženje ob lokalnih kulinaričnih dobrotah.


Projekt predstavlja pomembno pridobitev za prekmurski turizem in lokalno skupnost. Poleg novih delovnih mest za lokalno prebivalstvo bo Sončno polje povezovalo številne ponudnike iz regije – od kmetij, vinarjev in rokodelcev do turističnih ponudnikov, kulturnih ustanov in organizatorjev doživetij. Eden od ključnih ciljev projekta je, da gostje ob obisku hotela spoznajo in doživijo čim več pristnega Prekmurja. Sončno polje tako v Prekmurje ne prinaša le novih nastanitvenih zmogljivosti, temveč predvsem zgodbo o prostoru, ki želi ostati zvest svoji pokrajini, ljudem in načinu življenja. 

Skupna vrednost investicije znaša približno 6,5 milijona evrov z DDV, pri čemer je bilo 1,8 milijona evrov zagotovljenih iz evropskih sredstev v okviru Načrta za okrevanje in odpornost. 

O hotelu Sončno polje

Lokacija hotela ni naključna. Tešanovci ležijo v prostoru, kjer se stikajo Ravensko, Dolinsko in Goričko – trije geografsko, kulturno in zgodovinsko različni obrazi Prekmurja. Gostom zato hotel ponuja idealno izhodišče za raziskovanje regije, od kolesarskih poti in kulinaričnih doživetij do kulturne dediščine, vinorodnih gričev in življenja ob reki Muri. 

V neposredni bližini se nahajajo Plečnikova cerkev v Bogojini, cerkev sv. Martina v Martjancih z znamenitimi freskami, Rotunda v Selu, Bukovniško jezero, številni vinotoči, domače kmetije in rokodelci. Obiskovalci lahko raziskujejo tudi bogato kulinarično ponudbo regije, od prekmurske gibanice do lokalnih vin in drugih tradicionalnih dobrot. 

Hotel ponuja 19 nastanitvenih enot s skupno 65 ležišči, restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja, seminarje in dogodke. Posebnost nastanitvenega dela so prostorne lesene lože, ki gostom omogočajo neposreden stik z naravo in pogled na panonsko ravnico ter griče Goričkega.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Stoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje

Objavljeno

dne

Letos mineva sto let od smrti Antonija Gaudija, enega najvplivnejših arhitektov vseh časov. Katalonski mojster je v zgodovino arhitekture vstopil predvsem z baziliko Svete družine v Barceloni, eno najbolj prepoznavnih sakralnih stavb na svetu. Gradnja bazilike traja že več kot 140 let, dokončanje pa je po trenutnih načrtih predvideno leta 2035.

Od sinovskega poklica do svetovne arhitekturne prepoznavnosti

Antonio Gaudi se je rodil leta 1852 v mestu Reus kot sin skromnega kotlarja. Arhitekturo je študiral v Barceloni, kjer je že v zgodnjih letih ustvarjanja kazal vplive viktorijanske arhitekture. Kmalu pa je razvil izrazito samosvoj slog, v katerem so se prepletali elementi mudejarja, katalonske gradbene tradicije ter srednjeevropskih arhitekturnih vplivov.

Njegov opus je obsegal najrazličnejše stavbne tipe – od družinskih hiš in stanovanjskih objektov do palač, parkov in verskih zgradb. Leta 1926 ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. Ker pri sebi ni imel dokumentov, je bila zdravstvena oskrba prepozna in tri dni po nesreči je umrl.

Vizionar, ki ga sodobniki niso vedno razumeli

Čeprav danes velja za arhitekturnega genija, njegova dela dolgo niso uživala splošnega občudovanja. Tako v času njegovega življenja kot tudi desetletja po njegovi smrti so številni kritiki njegove stvaritve označevali za pretirano domišljijske, ekscentrične in preveč okrašene.

Valovite oblike, živahne barve in organski motivi, ki danes veljajo za zaščitni znak Gaudijeve arhitekture, so bili med strokovno javnostjo pogosto tarča posmeha. Šele pozneje je njegov izvirni pristop dobil priznanje, ki mu pripada.

Sedem del pod zaščito Unesca

Danes je sedem Gaudijevih stvaritev vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi so bazilika Svete družine, Park Güell v Barceloni ter kripta cerkve Colònia Güell. Njegova dela veljajo za vrhunec katalonskega modernizma in predstavljajo enega najpomembnejših prispevkov evropski arhitekturi prehoda iz 19. v 20. stoletje.

Baziliki Svete družine je posvetil zadnja leta življenja

V zadnjem obdobju svojega življenja se je Gaudi skoraj povsem posvetil gradnji bazilike Svete družine. V pismu sodelavcem je zapisal: »Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega. Zdaj se lahko v celoti posvetim cerkvi.«

Njegova predanost projektu je bila izjemna. Zadnja leta je celo prebival v skromni sobi na gradbišču bazilike, ki jo je razumel kot življenjsko poslanstvo.

Bazilika Sagrada Familia naj bi bila končana leta 2035.

Najbolj znana nedokončana cerkev na svetu

Gradnja bazilike Svete družine se je začela leta 1882, uradno gradbeno dovoljenje za celoten projekt pa je bilo izdano šele leta 2019. Po dokončanju bo imela 18 stolpov in bo predstavljala eno največjih arhitekturnih dosežkov sodobnega časa.

Trenutno je zaključek gradnje predviden za leto 2035. Bazilika je tudi ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji – lani jo je obiskalo rekordnih 4,9 milijona ljudi. Prihodki od vstopnin pomembno prispevajo k financiranju nadaljnjih gradbenih del.

Leta 2010 je cerkev posvetil papež Benedikt XVI., s čimer je postala tudi uradni prostor za bogoslužje. Ob tej priložnosti je poudaril Gaudijevo ustvarjalno genialnost in njegovo sposobnost, da je arhitekturo spremenil v izraz vere.

Casa Vicens – barvna hiša

Na poti k svetništvu

Gaudijeva zapuščina danes presega arhitekturne okvire. Papež Frančišek je lani z odlokom katalonskega arhitekta razglasil za častitljivega Božjega služabnika, kar predstavlja eno od stopenj v postopku beatifikacije in poznejše kanonizacije.

Ob letošnji obletnici bo Barcelono obiskal tudi papež Leon XIV., ki bo obiskal baziliko Svete družine in blagoslovil stolp Jezusa Kristusa. Najvišji stolp cerkve je svojo končno višino 172,5 metra dosegel februarja letos, ko so z žerjavom namestili zadnji del križa.

Svetovni dan secesije povezuje evropska mesta

Na 10. junij, dan smrti Antonija Gaudija in madžarskega arhitekta Ödöna Lechnerja, obeležujemo tudi svetovni dan art nouveauja oziroma secesije.

Pobuda za njegovo uvedbo je nastala leta 2013 v okviru madžarske revije Art Nouveau Magazine. Danes aktivnosti koordinirata mednarodna mreža Reseau Art Nouveau Network (RANN) s sedežem v Bruslju in organizacija Ruta del Modernisme iz Barcelone, katerih članica je tudi Ljubljana.

Ob tej priložnosti v partnerskih mestih po Evropi vsako leto pripravijo številne razstave, vodstva, predavanja in druge dogodke, namenjene promociji arhitekturne dediščine obdobja secesije.

Nadaljuj z branjem
RAZSTAVA2 dneva nazaj

Galerija Kresija mala odpira prostor Kolektivu Arhiv

Začasno razstavišče na Adamič-Lundrovem nabrežju bo najmanj do junija 2027 gostilo različne razstavne projekte. Kot prva bo v njem na...

PRENOVE/OBNOVE6 dni nazaj

Po dolgoletnem čakanju slovesno odprl vrata prenovljeni Grad Turjak

Štiri leta po zasnovi obnove se slovesno odpira prenovljeni grad Turjak v Velikih Laščah, eden od najpomembnejših grajskih kompleksov na...

PREDSTAVITEV1 teden nazaj

Zahtevni objekti potrebujejo partnerja že v fazi načrtovanja

Pri sodobnih logističnih, industrijskih in poslovnih objektih kakovost izvedbe ni več dovolj. Ključ do uspešnega projekta je zgodnje vključevanje strokovnjakov...

Materiali1 teden nazaj

Vsak dom si zasluži najboljše – JUBIZOL omet

Fasada je pomemben del vsakega doma – ne le zaradi njegovega videza, temveč predvsem zaradi zaščite, ki jo zagotavlja objektu....

DOGODKI1 teden nazaj

Simpozij Plečnik in mesto – Nove perspektive

V petek, 28. avgusta 2026, bo med 15. in 18. uro v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani...

OBLIKOVANJE2 tedna nazaj

Zbirka Kogojevih del – počivalnik Gondola

Oskar Kogoj, otrok obrtnikov, ki so se ukvarjali tudi s kmetijstvom, se je že zgodaj srečal z določenimi aspekti načina...

OBLIKOVANJE2 tedna nazaj

Ti izdelki za dom so že osvojili družbena omrežja

Kromiran poličnik, nenavaden pladenj, ki spominja na dragocen oblikovalski kos, in naslanjač z zebrastim vzorcem, ki si zasluži biti v...

GRADNJA2 tedna nazaj

Pelješki most pred sanacijo, odprt tudi spor za 60 milijonov

Štiri leta po odprtju Pelješkega mostu se pozornost z njegovega prometnega pomena preusmerja na stanje konstrukcije in odprta finančna vprašanja....

OBLIKOVANJE4 tedni nazaj

12. bienale slovenskega oblikovanja Brumen

Manj kot mesec dni je na voljo za redno oddajo prijav na 12. bienale slovenskega oblikovanja Brumen, dveletni pregled najkakovostnejših...

TRAJNOST1 mesec nazaj

Agroturizem kot nova arhitekturna tipologija

Agroturizem – oblika turizma, povezana z delujočimi kmetijami in pridelavo hrane – je dolgo veljal predvsem za dopolnilno dejavnost kmetijstva....

POPULARNO

Politika zasebnosti

Ta spletna stran uporablja piškotke, zato da vam lahko zagotovimo najboljšo uporabniško izkušnjo. Podatki o piškotkih so shranjeni v vašem brskalniku in opravljajo funkcije, kot so prepoznavanje, ko se vrnete na našo spletno stran in nam pomagate razumeti, katere dele spletnega mesta najdete najbolj zanimive in uporabne.

Več o piškotkih in nastavitve piškotkov lahko prilagajate na zavihkih na levi strani.

Preberite več.