Arhitektura

ENODRUŽINSKA HIŠA – Sanje in realnost slovenskega prostora

Objavljeno

5 let nazaj

dne

23/12/2020

Avtor

Danijel Kmetec

Ko govorimo o slovenski poselitvi, velikokrat uporabimo besede ‘kaotična podoba kulturne krajine’.
Ta besedna zveza nam hitro postavi dvom, ali je ta kaotičnost torej dobra, saj izraz kulturna krajina
sam po sebi je. V določenih strokah predstavlja kaos sam po sebi urejen sistem (teorija fraktalov). A kljub vsemu nisem prepričana, ali je temu tako. Poselitev, ki smo ji danes priča, je odraz političnih, socialnih in ekonomskih razmer in sprememb, ki so se odvijale v povojnem obdobju zadnjih petdesetih let v državi, v kateri je vladal socialistični režim. Ideološka usmeritev komunističnega gibanja je spodbujala kolektivizem družbe in interesov oziroma višjo stopnjo podružbljanja, ki naj bi jo dosegli bolj z omejevanjem kot pa z vključevanjem interesov posameznika. Pri urejanju prostora je bila favorizirana družbena stanovanjska gradnja.

Prevladovali so uniformni vzorci in standardi tako za velike urbane aglomeracije kot za odmaknjene podeželske kraje in zaselke. Nenaklonjenost politike do individualne gradnje je tudi eden od vzrokov, da se pri nas niso razvile številne organizirane, načrtovane oblike stanovanjskega zadružništva. Zato vse do danes srečamo v Sloveniji zelo malo primerov načrtovane enodružinske gradnje v ruralnem prostoru. Preskok iz kmečkih povojnih hiš v organizirano blokovsko gradnjo in iskanje uniformiranosti sta po vsej verjetnosti dodatno vplivala na željo po individualnosti in željo po ‘lastni hiši v naravi’.

Individualnost človeka se je vedno bolj uveljavljala in se odražala v povečanju števila enodružinske gradnje. Večina ljudi je zadovoljila stanovanjske potrebe na svoj način: z gradnjo lastne, prostostoječe enodružinske hiše. Večji del enodružinskih hiš (predvsem v izvenmestnem prostoru), ki so bile zgrajene po letu 1970, še danes opisujemo kot ‘moteče, nekakovostne, prevelike, v obliki transformatorjev’ … Ta hiša, ki jo v Sloveniji popularno imenujemo ‘transformator’, je rezultat številnih vplivov. Na eni strani išče vzor v tipu primestne enodružinske vile z balkoni, stopnišči, ograjami itd., na drugi strani pa temelji na uporabi preproste, vsakomur obvladljive tehnologije gradnje, ki omogoča gradnjo v lastni režiji. Hiša, ki je čez leta prerasla v vsesplošen tip gradnje ne oziraje se na regionalne značilnosti in tradicijo.
Oblikovanje teh objektov je danes del obstoječe poselitve kulturne krajine, čeprav ne prispeva k ohranjanju identitete posameznih območij. Njihova anonimna arhitekturna vrednost ni toliko moteča kot prostorska umestitev: v večini so to objekti na izpostavljenih lokacijah brez odnosa do
prostorskih naravnih in ustvarjenih omejitev (odnos do parcele, sosednjih objektov, ceste, prostorskih robov, krajine …).

Sanje o ‘hišici z vrtom’
Pri oblikovanju bivalnega okolja slovenskih naselij je že danes treba upoštevati naslednja nasprotujoča si dejstva: hitri komunikacijski sistem (avtocestni križ) je približal nekoč slabo dostopne predele centralnim urbanim naseljem in delovnim mestom. To omogoča in sprošča večje možnosti zaposlitve predvsem v urbanem prostoru, kjer je koncentracija možnosti večja. Hkrati pa je posamezniku tudi omogočen izhod iz utesnjujočih stanovanjskih enot urbane prenaseljenosti: sanje po ‘hišici z vrtom’ so danes realnost, vendar morajo biti te sanje blizu izvora hrupa (avtocestnega priključka), zato da imamo občutek dobre in hitre dostopnosti do dela, zabave, sprostitve, kulture …

Tako so postale lokacije ob avtocestnih vozliščih magnet za gradnjo novih sosesk, naselij in vseh mogočih posegov. Temu premetavanju po prostoru pa sledijo individualni trendi v oblikovanju, ki se nam na prvi vtis zdijo zgolj dekoracija objekta, pa vendar vplivajo na urbanistično organizacijo prostora in na socialne odnose v njem. Barvitost, kričeče fasade, razni prizidki, dozidave, nadstreški ipd. Vendar ob vsakodnevnem zgražanju nad barvitostjo ‘idealne hišice z vrtom’ pozabljamo na drobne elemente, ki prav tako uničujejo podobo naših naselij: reklamni panoji, razne brunarice kot dodatek garaž in okrasnih elementov, stojnice ob praznovanjih in sejmih, fontane, spomeniki, raznolikost eksotičnega zelenja, Sneguljčica in sedem palčkov ipd. Vsi našteti in podobni elementi urbane in ruralne opreme so seveda nujni, vendar je njihovo oblikovanje, raznolikost uporabljenih materialo in slogov, postavitev v prostor ipd. prav tako preraslo v agresivnost poseganja v smislu ‘boriti se za svoj obstoj’.

Dvoumnosti in dvojnosti posameznika je opisal prof. Trstenjak v knjigi Ekološka psihologija, izdani leta 1984. Ko se ozrem po prostoru, se mi dozdeva, da je ves ta slovenski kaos’ nekako posledica ravno teh kulturoloških in socialnih težav sodobnega človeka:

»To se pravi: človek se obdaja s stvarmi, ki potem kot njegovo okolje vplivajo na njegovo počutje in delovanje, ki pa ga motijo ali celo ogrožajo, kakor hitro so mu v breme ali pa ga preveč zaposlijo. Končno so to pravzaprav njegova lastna notranja nagnjenja in potrebe, ki jih sekundarno ali celo terciarno sam ustvarja, misleč, da bo laže živel, a se znajde v navzkrižju, da zaradi njih težje živi. Sem sodi vse, kar potrebuje v sodobni potrošniški družbi za dvig življenjskega standarda: hiša z vso mogočo tehnično, delno avtomatizirano opremo, vikend hišica v planinah ali ob morju, avtomobil, hišica prikolica, motorni čoln, zračna potovanja na druge kontinente itd. Končno namreč vse to človeka čezmerno zaposluje in ga spravlja v stalno živčno napetost, tako da mnogo ‘udobneje’, kar brezskrbneje živi tisti, ki si nobene teh udobnosti kot skromen podnajemnik ne more privoščiti. Vsemu temu senamreč pridruži še Damoklejev meč odplačevanja mesečnih obrokov za posojila, ki si jih je za dvig življenjske udobnosti najel.« (Trstenjak, 1984: 51).

Živimo v času, ko se hkrati s to navidezno prijaznostjo podjetij in bank, ki posamezniku z visokimi krediti pomagajo zgraditi svoje sanje o hišici na samotni parceli, lastniški seveda, želi omejiti sanje po drugi plati, ki ji pravimo zakonodaja. Kje in kako se začnejo te prve nerazumljene zadrege za uporabnika, je nedvomno povezano s preteklo mislijo ‘saj sem seveda lastnik parcele in na njej lahko naredim kar hočem’. Vendar je želji po tem, da imamo urejena naselja, urejene dostope do svojih objektov z vso pripadajočo infrastrukturo, primerno oddaljen vrtec, šolo, trgovino in vse druge storitve, sledilo urejanje prostora z opredelitvijo območij, primernih za razvoj in širitev določene rabe in dejavnosti naselij. Opredelitev namenske rabe je tako sledila teoriji coniranja dejavnosti.

Namenska raba prostora
Namenska raba prostora velja za temeljni predpis urejanja prostora, ki določa, za kaj je prostor oziroma določeno parcelo mogoče uporabljati, in kateri posegi v prostor so tu mogoči. Namenska raba prostora je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se ti lahko uporabljajo (ZUreP-2, 2017). Občina je pristojna za načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega in lokalnega pomena ter določanje namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev na svojem območju (ibid.). Načrtovanje namenske rabe mora biti v skladu z načeli racionalne rabe prostora (ZUreP-2, 38. člen). Pri načrtovanju in oblikovanju prostorskih ureditev in posegov v prostor je treba na podlagi opredeljene namenske rabe prostora določiti enotne oblikovne in funkcionalne prostorske izvedbene pogoje (ZUreP-2, 47. člen). Občine v Sloveniji imajo izvirno pravico urejanja prostora na svojem območju (»posegi v prostor, ki se nanašajo na bivanje, opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, objekti infrastrukture lokalnih javnih služb in objekti lokalnega grajenega javnega dobra«, Pucelj Vidovi , Pličanič, 2015). Občine z občinskim prostorskim načrtom opredeljujejo območja namenske rabe prostora, s čemer opredeljujejo možne posege na zemljišču. Podrobneje pa pogoje, pod katerimi je mogoče določen poseg izvesti, občine opredeljujejo naknadno s občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti (OPPN).

Opredelitev namenske rabe naj bi bila posledica urbanističnega ‘koncepta’ in odločitev o prostorskem razvoju urejanja določene naselbine, in sicer: na lokalnem nivoju v odnosu do dejavnosti v prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, industrija ipd.) in na regionalnem nivoju v odnosu do pomena centralnosti poselitve. Osnova temu pa je v teoriji coniranje rabe. Coniranje je bilo nemška domislica, definirana kot »potreben vzvod za ohranjanje določenega reda in orodje za zaščito javnega interesa in preprečitev zemljiških špekulacij« (Kaliopa Dimitrovska Andrews, 1994). Pa vendar vemo, da še danes določanje namenske rabe samo sledi prvotno izdelanim dolgoročnim in srednjeročnim planom ter vztrajnosti podajanja pobud. Kje se v tej zgodbi določanja zazidljivosti najdeta kompozicijska ureditev in lepota ustvarjanja odprtih javnih prostorov?
Ali zasledimo ta merila in pogoje v regulacijah in pravilih, ki jih splošno poznamo kot 4-metrski odmik od parcelne meje?

Ob iskanju odgovorov, kako in čemu slediti z vizijami zgoščanja mest in ureditev, ki niso skrajno omejevalne, pa vendar postavijo pravila ogrodja, sem naletela na ‘ključ’ členitve prostora, ‘The Transect’ (po Dunay P. Z.), ki je po letu 2008 uporabljen kot osnova za členitev naselij v ZDA; (vir: https://transect.org/rural_img.html) in predstavlja preslikavo sistema prenosa oz. tranzicijo ekosistema iz naravne krajine v urbano (gosto pozidano) območje.
Sistem ‘urbano v ruralno’ sestavlja šest območij, ki so jim dodana posebna območja glede na dejavnost (npr. trgovski centri, letališče, študentski kampus ipd.).
Nadaljevanje in nadgradnja prostorske členitve iz ‘urbano v ruralno’ je predstavljena v ‘The SmartCode: Sustainable Urbanism Module’ (Farr Associates, 2015). To je nadgradnja v model prenosa sistema ‘pametnih kod oz. regulacij’ z vključevanjem visoke stopnje trajnostnih pravil v pravila na nivoju občinskih regulacij. ‘The SmartCode’ je osnova, ki služi standardni organizaciji prostora na osnovi prenosa ruralno v urbano. V posodobljeni sistem so vključena načela trajnosti, ki sledijo načelu ‘zmanjšanja prevoženih kilometrov’. Model nedvomno sledi idejam zgoščevanja mest na nivoju sistema poselitve. Ali s temi modeli lahko nadaljujemo poselitev in reguliramo slovenski prostor?
Najbrž ne, a ideja oblikovalskih kod ponuja urejanje po individualnih željah z omejevanjem možnosti.

…. več v tiskani verziji PRO Bauhaus #1

Pripravila: izr. prof. dr. Alenka Fikfak, dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo
Viri fotografij: fotografije uvodnega dela so last avtorice prispevka
Skice: Nina Povše
Načrti: Žan Stojanovič

Sorodne objave:izpostavljeno

Naslednja objava

Življenje v zaprtih prostorih: slabe novice za zdravje počutje in produktivnost

Ne prezrite

Strasbourg se ponaša s stolpom »pozitivne« energije

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

MAO vzpostavlja pilotno knjižnico rabljenih razstavnih materialov za krožno rabo v kulturi

Objavljeno

1 teden nazaj

dne

07/12/2025

Avtor

Žane Kurent

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v zadnjih letih sistematično uvajajo trajnostne razstavne konstrukcije, kljub temu pa se je od devetdesetih let prejšnjega stoletja nabral obsežen arhiv razstavnih elementov. Iz tega se je razvila ideja o knjižnici, v kateri bi bili materiali dostopni za izposojo in ponovno uporabo. Platformo, ki bo omogočala kroženje rabljenih elementov, nameravajo javnosti odpreti junija prihodnje leto.

MAO je predstavil pilotni projekt Platforma rabljenih materialov, katerega cilj je vzpostaviti zgled krožnega gospodarstva v kulturnem sektorju. Osrednji del projekta je zasnova knjižnice, ki bo institucijam in ustvarjalcem omogočala izmenjavo ter izposojo razstavnih konstrukcij in drugih elementov, ki so zaključili svojo primarno funkcijo. Sredstva za izvedbo so pridobili na javnem razpisu.

Direktorica muzeja Maja Vardjan je ob predstavitvi poudarila, da muzej letno pripravi veliko razstav, pri čemer nastajajo različne konstrukcije in prototipi, ki kasneje predstavljajo relevanten potencial za ponovno uporabo. »V zadnjem desetletju skrbno načrtujemo trajnostne razstavne sisteme, ki jih lahko vračamo na izvorna mesta. Vendar pa se je od devetdesetih let v več kot 500 kvadratnih metrih neizkoriščenega grajskega prostora nabralo ogromno materiala. Prav ta zaloga nas je spodbudila k vzpostavitvi knjižnice, kjer bi bili materiali pregledno predstavljeni in dostopni za izposojo,« je pojasnila.

Razpis je bil, kot dodaja Vardjan, idealna priložnost za razmislek o presežkih, ki se ne pojavljajo le v MAO, temveč tudi v drugih kulturnih ustanovah – denimo pri gledališčih, kjer so ravno tako prisotni veliki izzivi skladiščenja scenografskih elementov.

Sredstva so prejeli v okviru javnega razpisa Zeleni prehod v kulturi 2024–2026, ki ga financira ministrstvo za kulturo iz podnebnega sklada ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

“Samo prečno delovanje je najučinkovitejše”

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je poudarila, da je to prvič, da kulturno ministrstvo neposredno črpa sredstva iz podnebnega sklada za podporo trajnostnim praksam. Po njenih besedah je to korak v smeri držav, ki razumejo, da je največji učinek mogoče doseči le z medsektorskim povezovanjem. Kulturna in okoljska politika sta po njenem naravna zaveznika, saj obe nagovarjata javnost in soustvarjata spremembe v načinu razmišljanja.

Ministrica je izpostavila, da številne kulturne ustanove že danes delujejo relativno trajnostno zaradi omejenih sredstev, kar pogosto pomeni ponovno rabo obstoječih elementov. Projekt MAO v višini dobrih 69.000 evrov pa bo omogočil dodatno sistematično recikliranje razstavnih materialov in širjenje zavedanja o pomenu trajnostne prakse v kulturi.

Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer je dodal, da je projekt pomemben predvsem kot začetek dolgoročnega združevanja kulturnega sektorja, trajnostnega razvoja in zelenih tehnologij, čeprav sredstva morda niso visoka.

Javnosti in ustanovam na voljo junija 2026

V MAO so poleti začeli urejati zbirko materialov, ki so primerni za izposojo, izmenjavo ali ponovno uporabo. Trenutno poteka popis obstoječih elementov in vnos v digitalno bazo. Junija 2026 bo platforma odprta za posameznike ter kulturne organizacije, ki želijo trajnostno uporabljati razstavne materiale.

Za ponazoritev delovanja so v muzeju pripravili vzorčno instalacijo Materiali, elementi, prototipi, ki prikazuje širok nabor materialov – od lesa, keramike, opeke in stekla do razstavnih konstrukcij, primernih za nadaljnje umetniške ali prostorske posege.

Projekt nastaja v sodelovanju s podjetjem Arde – zelena preobrazba poslovanja, Društvom Pekinpah in Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ob podpori domačih in mednarodnih strokovnjakov s področja trajnostne preobrazbe, arhitekture in oblikovanja.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Nagrada Piranesi 2025: Hiša in čebelnjak – dialog med tradicijo in sodobnostjo

Objavljeno

3 tedni nazaj

dne

23/11/2025

Avtor

Aljoša Selan

V Avditoriju Portorož je ta vikend potekala že 42. mednarodna konferenca Piranski dnevi arhitekture (PIDA), tokrat pod naslovom »Je arhitektura nevtralna?«. Kot poudarja predsednica organizacijskega odbora PIDA Maja Ivanič, tema izpostavlja dejstvo, da arhitektura nikoli ni sama sebi namen, temveč aktivno soustvarja pogoje bivanja in vpliva na način, kako uporabljamo prostor.

Po njenih besedah je ključno, da tudi širša javnost razume razliko med kakovostno in nekakovostno arhitekturo:
»Dobra arhitektura temelji na raznolikosti in spoštovanju kulturne identitete, medtem ko slaba arhitektura obliko postavlja pred uporabnost in širši družbeni interes.«

Prostor kot skupna vrednota, poudarja Ivanič, zahteva odgovorno ravnanje vsakega posameznika, še posebej v času vse hitrejših prostorskih in okoljskih sprememb.

Mednarodni dogodek z eno najdaljših tradicij v Evropi

Piranski dnevi arhitekture sodijo med arhitekturne dogodke z najdaljšo tradicijo na svetu – neprekinjeno potekajo od leta 1983, na pobudo slovenskih arhitektov. Letošnjo konferenco spremlja častno pokroviteljstvo Anne Ramos, direktorice Fundacije Mies van der Rohe, kar dogodku dodatno potrjuje prestiž in strokovno težo.

Ob konferenci se v razstavišču Monfort odpira tudi tradicionalna Razstava nagrade Piranesi, na kateri je letos predstavljenih 87 arhitekturnih projektov iz evropskih držav, izbranih s strani nacionalnih in študentskih selektorjev. Na ogled so tudi rezultati študentske delavnice PIDA 2025.

Žirija je glavno nagrado dodelila madžarskemu biroju OKKA arhitekti za projekt Hiša in čebelnjak, pri katerem je po njihovi oceni prisotno raziskovanje odnosa med tradicionalnim in sodobnim načinom gradnje. Foto: Balazs Danyi

*Projekt Hiša in čebelnjak povezuje tehniko tradicionalne gradnje in sodobnega načina življenja. Foto: Balazs Danyi*

Glavna nagrada Piranesi 2025: Hiša in čebelnjak (OKKA arhitekti)

Na osrednji podelitvi nagrad v soboto je mednarodna žirija letošnjo glavno nagrado Piranesi podelila madžarskemu biroju OKKA arhitekti za projekt Hiša in čebelnjak, ki stoji v okolici Blatnega jezera.

Avtorja projekta, Peter Szabo in Emese Galamb, sta v zasnovi subtilno prepletla tradicionalne lokalne gradbene prakse in sodobne arhitekturne principe. Žirija v obrazložitvi izpostavlja prepoznaven dialog med materiali in prostorskimi koncepti:

»Novi betonski zidovi po izraznosti spominjajo na lokalne tehnike zbite zemlje s sledovi obstoječih kamnitih zidov. Prefinjen tektonski izraz briše mejo med notranjostjo in zunanjostjo ter omogoča doživljanje vaške krajine iz notranjosti hiše.«

Projekt odlikuje natančno razumevanje konteksta, premišljena raba materialov in arhitektura, ki povezuje krajinsko identiteto z bivalnimi potrebami sodobnega uporabnika.

Ob izbiri projekta je žirija nagrad piranesi zapisala: “Pokopališče Ankaran je umeščeno na pobočje nad morjem. Oblikovano je kot javna sprehajalna pot, ki obiskovalca vodi skozi zaporedje umirjenih, med seboj povezanih teras s pogledom na morje. Jasni arhitekturni detajli in igra svetlobe oblikujejo prostore spominjanja in kontemplacije.” Foto: Piranski dnevi arhitekture

Mednarodni priznanji in študentska nagrada

Poleg glavne nagrade sta bili podeljeni tudi dve mednarodni priznanji:

Prvo priznanje Piranesi:
Projekt Pokopališče Ankaran
Arhitektura: VOID arhitektura, krajinska zasnova: studio AKKA
Projekt odlikuje občutljiva interpretacija prostora spomina ter izčiščena integracija arhitekture in krajine.
Drugo priznanje Piranesi:
Center kreativnih industrij in inovacij Ložionica ter stavba e-uprave, Beograd
AKVS arhitektura
Žirija je izpostavila urbani vpliv projekta, ki uspešno revitalizira industrijsko dediščino in jo reinterpretira za sodobne programe.

Beograd zaznamujeta urbanistična neurejenost in velik, a premalo izkoriščen razvojni potencial. Kot vzorčni primer usmerjene urbane prenove sta bila na Piranskih dnevih arhitekture izpostavljena Center kreativnih industrij in inovacij »Ložionica« ter stavba e-uprave. Foto: Piranski dnevi arhitekture

Študentsko priznanje Piranesi 2025 je prejela Ela Grasselli za projekt Dve dolgi hiši, ki je po oceni žirije izstopal po konceptualni jasnosti in prostorski občutljivosti.

Ela Grasselli je intervenirala v obstoječi grajeni fond in razvila rešitev preoblikovanja podolžne strukture skladišč v bivalne enot. Foto: PIDA

Razstava v Monfortu odprta do 30. decembra

Razstava Nagrade Piranesi 2025 je v razstavišču Monfort na ogled do 30. decembra, obiskovalcem pa ponuja vpogled v najnovejše trende evropske arhitekture, nagrajene projekte ter sveže študentske interpretacije prostora.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Piranski dnevi arhitekture 2025: Je arhitektura nevtralna?

Objavljeno

1 mesec nazaj

dne

06/11/2025

Avtor

Danijel Kmetec

V Avditoriju Portorož pod častnim pokroviteljstvom Anne Ramos, direktorice Fundacije Mies van der Rohe, bo 22.novembra potekala 42. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture. Arhitekturni dogodek z eno najdaljših tradicij na svetu se odvija vse od leta 1983 na pobudo in v organizaciji slovenskih arhitektov.

Častna pokroviteljica 42. PIDA je Anna Ramos, direktorica Fundacije Mies van der Rohe.

Naslovna téma 42. PIDA konference je JE ARHITEKTURA NEVTRALNA?

Letošnji PIDA predavatelj, prof. Miha Dešman, je zapisal: »Arhitekti štejemo svojo stroko za avtonomno disciplino, ki je zavezana svojim notranjim pravilom. To je do določene mere res, saj gre za specifično disciplino, ki ima lastno zgodovino ter metode in tehnike dela. A po drugi strani arhitektura vpliva na vse in vse vpliva na arhitekturo. Zato nikakor ni nevtralna, pač pa je vedno nekje situirana: fizično, socialno in zgodovinsko. Če bi bila nevtralna, potem ne bi nosila družbene, okoljske in politične odgovornosti. Bila bi apolitična, zamejena v slonokoščeni stolp svoje avtonomije. Ker pa je situirana v svetu in času, je zavezana k odgovornemu delovanju danes in tu. Pri arhitekturi gre za raziskovanje, ki vodi k razkrivanju in spreminjanju namembnosti obstoječega, in ne le k ustvarjanju novih oblik. Iz tega izhaja, da je potreben premislek, ki upošteva širšo sliko in v skladu s tem tudi deluje. Arhitektke in arhitekti moramo delovati, razvijati koncepte in sprejemati odločitve tudi na nivojih, ki so zunaj avtonomije arhitekturne stroke. To je danes predvsem premislek o socialni nepravičnosti in okoljski krizi. Pozni kapitalizem potiska v krizo umetniško in socialno, pa tudi tehnično in znanstveno relevantnost arhitekture. Ta vse bolj postaja tržna dobrina, bodisi luksuzni izdelek ali v času zamrznjena kulturna dediščina bodisi neusmiljeno orodje kapitala v službi dobička. Nujen je kritični razmislek o tem, kaj arhitektura je ter kakšni so vzroki in načini njenega delovanja in njeni učinki.«

*ARP studio, Slovenija: Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović (na sliki desno)*

Na PIDA 2025 bodo predavali arhitekti z različnih celin in študenti:

Pau Bajet, Maria Giramé • Bajet Giramé • Španija
Miha Dešman • Dans arhitekti • Slovenija/Slovenia
Palinda Kannangara • Palinda Kannangara Architects • Šrilanka
Petr Pelčák • Pelčák a partner architekti • Češka
Nemanja Zimonjić, Ognjen Krašna • TEN • Srbija, Švica/Serbia, Switzerland
Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović • ARP • Slovenija

Študenti UL FA in študenti UM FGPA • mentorja Mitja Zorc in Žiga Kreševič

PIDA konferenca se bo zaključila s 36. slovesno podelitvijo mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi. Projekte, ki tekmujejo za nagrado in priznanja, so nominirali nacionalni in študentski Piranesi selektorji, izbira pa jih mednarodna žirija, sestavljena iz vsakoletnih PIDA predavateljev.

Več o PIDA konferenci in nagradi Piranesi je na www.pida.si/o-konferenci-in-nagradi-piranesi.

Nominacije so objavljene na www.pida.si/nominacije.

Po podelitvi nagrade Piranesi bodo v razstavišču Monfort ob 20. uri tradicionalno odprli razstavo NAGRADA PIRANESI 2025, ki bo na ogled do 30. 12. 2025.

*Več kot Avditorij, PIDA študentska arhitekturna delavnica 2025*

PIDA PROGRAM se začenja dva dni prej z dogodki PIRANSKI DNEVI PIRANU.

– V četrtek, 20. 11. 2025

Ob 17:00 v Mestni knjižnici Piran: otroška delavnica SLEDI PROSTORA – MED BRANJEM IN PRESOJANJEM, ki jo organizira Center arhitekture Slovenije v svojem programu Igriva arhitektura.

– V petek, 21. 11. 2025

Ob 18:00 v Mestni knjižnici Piran predavanje: Andrej Hrausky: FORMA PERENNIS: JOŽE PLEČNIK KOT GRAFIČNI OBLIKOVALEC

Ob 19:30 v Sv Donat Konceptna trgovina in galerija: fotografska razstava wienerberger SVETLOBA IN SENCA OPEČNE STRUKTURE: Brick Award

– V soboto, 22. 11. 2025

V Avditoriju Portorož bo na ogled razstava študentske delavnice PIDA 2025 VEČ KOT AVDITORIJ, ki so jo pripravili študenti UL FA in UM FGPA ter mentorji asist. Žiga Kreševič, izr. prof. Uroš Lobnik, asist. Tadej Urh, doc. Mitja Zorc.

Pobudnika, organizatorja in zunanja kritika Anže Koren, Borut Bažec.

Produkcija Galerija DESSA, Avditorij Portorož – Portorose.

Več informacij, prijava in fotografije najdete tukaj.

Nadaljuj z branjem