Connect with us

Arhitektura

ENODRUŽINSKA HIŠA – Sanje in realnost slovenskega prostora

Objavljeno

dne

Ko govorimo o slovenski poselitvi, velikokrat uporabimo besede ‘kaotična podoba kulturne krajine’.
Ta besedna zveza nam hitro postavi dvom, ali je ta kaotičnost torej dobra, saj izraz kulturna krajina
sam po sebi je. V določenih strokah predstavlja kaos sam po sebi urejen sistem (teorija fraktalov). A kljub vsemu nisem prepričana, ali je temu tako. Poselitev, ki smo ji danes priča, je odraz političnih, socialnih in ekonomskih razmer in sprememb, ki so se odvijale v povojnem obdobju zadnjih petdesetih let v državi, v kateri je vladal socialistični režim. Ideološka usmeritev komunističnega gibanja je spodbujala kolektivizem družbe in interesov oziroma višjo stopnjo podružbljanja, ki naj bi jo dosegli bolj z omejevanjem kot pa z vključevanjem interesov posameznika. Pri urejanju prostora je bila favorizirana družbena stanovanjska gradnja.

Prevladovali so uniformni vzorci in standardi tako za velike urbane aglomeracije kot za odmaknjene podeželske kraje in zaselke. Nenaklonjenost politike do individualne gradnje je tudi eden od vzrokov, da se pri nas niso razvile številne organizirane, načrtovane oblike stanovanjskega zadružništva. Zato vse do danes srečamo v Sloveniji zelo malo primerov načrtovane enodružinske gradnje v ruralnem prostoru. Preskok iz kmečkih povojnih hiš v organizirano blokovsko gradnjo in iskanje uniformiranosti sta po vsej verjetnosti dodatno vplivala na željo po individualnosti in željo po ‘lastni hiši v naravi’.

Individualnost človeka se je vedno bolj uveljavljala in se odražala v povečanju števila enodružinske gradnje. Večina ljudi je zadovoljila stanovanjske potrebe na svoj način: z gradnjo lastne, prostostoječe enodružinske hiše. Večji del enodružinskih hiš (predvsem v izvenmestnem prostoru), ki so bile zgrajene po letu 1970, še danes opisujemo kot ‘moteče, nekakovostne, prevelike, v obliki transformatorjev’ … Ta hiša, ki jo v Sloveniji popularno imenujemo ‘transformator’, je rezultat številnih vplivov. Na eni strani išče vzor v tipu primestne enodružinske vile z balkoni, stopnišči, ograjami itd., na drugi strani pa temelji na uporabi preproste, vsakomur obvladljive tehnologije gradnje, ki omogoča gradnjo v lastni režiji. Hiša, ki je čez leta prerasla v vsesplošen tip gradnje ne oziraje se na regionalne značilnosti in tradicijo.
Oblikovanje teh objektov je danes del obstoječe poselitve kulturne krajine, čeprav ne prispeva k ohranjanju identitete posameznih območij. Njihova anonimna arhitekturna vrednost ni toliko moteča kot prostorska umestitev: v večini so to objekti na izpostavljenih lokacijah brez odnosa do
prostorskih naravnih in ustvarjenih omejitev (odnos do parcele, sosednjih objektov, ceste, prostorskih robov, krajine …).


Sanje o ‘hišici z vrtom’
Pri oblikovanju bivalnega okolja slovenskih naselij je že danes treba upoštevati naslednja nasprotujoča si dejstva: hitri komunikacijski sistem (avtocestni križ) je približal nekoč slabo dostopne predele centralnim urbanim naseljem in delovnim mestom. To omogoča in sprošča večje možnosti zaposlitve predvsem v urbanem prostoru, kjer je koncentracija možnosti večja. Hkrati pa je posamezniku tudi omogočen izhod iz utesnjujočih stanovanjskih enot urbane prenaseljenosti: sanje po ‘hišici z vrtom’ so danes realnost, vendar morajo biti te sanje blizu izvora hrupa (avtocestnega priključka), zato da imamo občutek dobre in hitre dostopnosti do dela, zabave, sprostitve, kulture …

Tako so postale lokacije ob avtocestnih vozliščih magnet za gradnjo novih sosesk, naselij in vseh mogočih posegov. Temu premetavanju po prostoru pa sledijo individualni trendi v oblikovanju, ki se nam na prvi vtis zdijo zgolj dekoracija objekta, pa vendar vplivajo na urbanistično organizacijo prostora in na socialne odnose v njem. Barvitost, kričeče fasade, razni prizidki, dozidave, nadstreški ipd. Vendar ob vsakodnevnem zgražanju nad barvitostjo ‘idealne hišice z vrtom’ pozabljamo na drobne elemente, ki prav tako uničujejo podobo naših naselij: reklamni panoji, razne brunarice kot dodatek garaž in okrasnih elementov, stojnice ob praznovanjih in sejmih, fontane, spomeniki, raznolikost eksotičnega zelenja, Sneguljčica in sedem palčkov ipd. Vsi našteti in podobni elementi urbane in ruralne opreme so seveda nujni, vendar je njihovo oblikovanje, raznolikost uporabljenih materialo in slogov, postavitev v prostor ipd. prav tako preraslo v agresivnost poseganja v smislu ‘boriti se za svoj obstoj’.

Dvoumnosti in dvojnosti posameznika je opisal prof. Trstenjak v knjigi Ekološka psihologija, izdani leta 1984. Ko se ozrem po prostoru, se mi dozdeva, da je ves ta slovenski kaos’ nekako posledica ravno teh kulturoloških in socialnih težav sodobnega človeka:

»To se pravi: človek se obdaja s stvarmi, ki potem kot njegovo okolje vplivajo na njegovo počutje in delovanje, ki pa ga motijo ali celo ogrožajo, kakor hitro so mu v breme ali pa ga preveč zaposlijo. Končno so to pravzaprav njegova lastna notranja nagnjenja in potrebe, ki jih sekundarno ali celo terciarno sam ustvarja, misleč, da bo laže živel, a se znajde v navzkrižju, da zaradi njih težje živi. Sem sodi vse, kar potrebuje v sodobni potrošniški družbi za dvig življenjskega standarda: hiša z vso mogočo tehnično, delno avtomatizirano opremo, vikend hišica v planinah ali ob morju, avtomobil, hišica prikolica, motorni čoln, zračna potovanja na druge kontinente itd. Končno namreč vse to človeka čezmerno zaposluje in ga spravlja v stalno živčno napetost, tako da mnogo ‘udobneje’, kar brezskrbneje živi tisti, ki si nobene teh udobnosti kot skromen podnajemnik ne more privoščiti. Vsemu temu senamreč pridruži še Damoklejev meč odplačevanja mesečnih obrokov za posojila, ki si jih je za dvig življenjske udobnosti najel.« (Trstenjak, 1984: 51).



Živimo v času, ko se hkrati s to navidezno prijaznostjo podjetij in bank, ki posamezniku z visokimi krediti pomagajo zgraditi svoje sanje o hišici na samotni parceli, lastniški seveda, želi omejiti sanje po drugi plati, ki ji pravimo zakonodaja. Kje in kako se začnejo te prve nerazumljene zadrege za uporabnika, je nedvomno povezano s preteklo mislijo ‘saj sem seveda lastnik parcele in na njej lahko naredim kar hočem’. Vendar je želji po tem, da imamo urejena naselja, urejene dostope do svojih objektov z vso pripadajočo infrastrukturo, primerno oddaljen vrtec, šolo, trgovino in vse druge storitve, sledilo urejanje prostora z opredelitvijo območij, primernih za razvoj in širitev določene rabe in dejavnosti naselij. Opredelitev namenske rabe je tako sledila teoriji coniranja dejavnosti.

Namenska raba prostora
Namenska raba prostora velja za temeljni predpis urejanja prostora, ki določa, za kaj je prostor oziroma določeno parcelo mogoče uporabljati, in kateri posegi v prostor so tu mogoči. Namenska raba prostora je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se ti lahko uporabljajo (ZUreP-2, 2017). Občina je pristojna za načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega in lokalnega pomena ter določanje namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev na svojem območju (ibid.). Načrtovanje namenske rabe mora biti v skladu z načeli racionalne rabe prostora (ZUreP-2, 38. člen). Pri načrtovanju in oblikovanju prostorskih ureditev in posegov v prostor je treba na podlagi opredeljene namenske rabe prostora določiti enotne oblikovne in funkcionalne prostorske izvedbene pogoje (ZUreP-2, 47. člen). Občine v Sloveniji imajo izvirno pravico urejanja prostora na svojem območju (»posegi v prostor, ki se nanašajo na bivanje, opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, objekti infrastrukture lokalnih javnih služb in objekti lokalnega grajenega javnega dobra«, Pucelj Vidovi , Pličanič, 2015). Občine z občinskim prostorskim načrtom opredeljujejo območja namenske rabe prostora, s čemer opredeljujejo možne posege na zemljišču. Podrobneje pa pogoje, pod katerimi je mogoče določen poseg izvesti, občine opredeljujejo naknadno s občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti (OPPN).

Opredelitev namenske rabe naj bi bila posledica urbanističnega ‘koncepta’ in odločitev o prostorskem razvoju urejanja določene naselbine, in sicer: na lokalnem nivoju v odnosu do dejavnosti v prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, industrija ipd.) in na regionalnem nivoju v odnosu do pomena centralnosti poselitve. Osnova temu pa je v teoriji coniranje rabe. Coniranje je bilo nemška domislica, definirana kot »potreben vzvod za ohranjanje določenega reda in orodje za zaščito javnega interesa in preprečitev zemljiških špekulacij« (Kaliopa Dimitrovska Andrews, 1994). Pa vendar vemo, da še danes določanje namenske rabe samo sledi prvotno izdelanim dolgoročnim in srednjeročnim planom ter vztrajnosti podajanja pobud. Kje se v tej zgodbi določanja zazidljivosti najdeta kompozicijska ureditev in lepota ustvarjanja odprtih javnih prostorov?
Ali zasledimo ta merila in pogoje v regulacijah in pravilih, ki jih splošno poznamo kot 4-metrski odmik od parcelne meje?


Ob iskanju odgovorov, kako in čemu slediti z vizijami zgoščanja mest in ureditev, ki niso skrajno omejevalne, pa vendar postavijo pravila ogrodja, sem naletela na ‘ključ’ členitve prostora, ‘The Transect’ (po Dunay P. Z.), ki je po letu 2008 uporabljen kot osnova za členitev naselij v ZDA; (vir: https://transect.org/rural_img.html) in predstavlja preslikavo sistema prenosa oz. tranzicijo ekosistema iz naravne krajine v urbano (gosto pozidano) območje.
Sistem ‘urbano v ruralno’ sestavlja šest območij, ki so jim dodana posebna območja glede na dejavnost (npr. trgovski centri, letališče, študentski kampus ipd.).
Nadaljevanje in nadgradnja prostorske členitve iz ‘urbano v ruralno’ je predstavljena v ‘The SmartCode: Sustainable Urbanism Module’ (Farr Associates, 2015). To je nadgradnja v model prenosa sistema ‘pametnih kod oz. regulacij’ z vključevanjem visoke stopnje trajnostnih pravil v pravila na nivoju občinskih regulacij. ‘The SmartCode’ je osnova, ki služi standardni organizaciji prostora na osnovi prenosa ruralno v urbano. V posodobljeni sistem so vključena načela trajnosti, ki sledijo načelu ‘zmanjšanja prevoženih kilometrov’. Model nedvomno sledi idejam zgoščevanja mest na nivoju sistema poselitve. Ali s temi modeli lahko nadaljujemo poselitev in reguliramo slovenski prostor?
Najbrž ne, a ideja oblikovalskih kod ponuja urejanje po individualnih željah z omejevanjem možnosti.

…. več v tiskani verziji PRO Bauhaus #1

Pripravila: izr. prof. dr. Alenka Fikfak, dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo
Viri fotografij: fotografije uvodnega dela so last avtorice prispevka
Skice: Nina Povše
Načrti: Žan Stojanovič

Arhitektura

S peticijo na spletu za ohranitev Plečnikovega stadiona

Objavljeno

dne

“Stadion mora spet postati del Plečnikove Ljubljane, hkrati pa tudi kvaliteten, intenzivno ozelenjen, odprt, vsem dostopen prostor skupnosti, namenjen rekreaciji, športnim treningom in različnim prireditvam,” je zapisano v peticiji za ohranitev stadiona.

Podpisniki peticije za ohranitev Plečnikovega stadiona za Bežigradom, objavljene na spletni strani peticija.online, pozivajo Olimpijski komite Slovenije (OKS) in Mestno občino Ljubljana (MOL), da odstopita od projekta Bežigrajski športni park (BŠP). Joc Pečečnik, ki je na čelu družbe BŠP, je sicer nedavno sporočil, da “od projekta ne odstopa“.

Kot je zapisano v peticiji, je bil po načrtih Jožeta Plečnika zgrajeni stadion ‒ skupaj z njegovimi drugimi arhitekturnimi deli v Ljubljani ‒ leta 2009 razglašen za spomenik državnega pomena. Družba BŠP si že od leta 2007 prizadeva na stadionu in njegovi neposredni okolici zgraditi obsežen poslovno-trgovsko-hotelski kompleks.

Bežigrajski stadion so začeli graditi leta 1925, gradnjo pa so končali šele po drugi svetovni vojni. 

Opozorila o ogroženosti prihajajo z več strani
Projekt ni skladen z varstvenim režimom, ki je za spomenik predviden v odloku o varovanju, obnovljene in replicirane elemente stadiona pa degradira v ozadje komercialnega kolosa. Ogroženost spomenika sta prepoznali tako domača kot tuja strokovna javnost, navaja besedilo peticije. Mednarodni nevladni organizaciji Europa Nostra in DoCoMoMo sta stadion uvrstili na svoje sezname najbolj ogroženih kulturnih spomenikov.

Ministrstvo za kulturo je lani v postopku nadzora ugotovilo, da je pozitivno kulturnovarstveno mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) k projektu BŠP nezakonito. Posledično je bilo februarja letos k projektu izdano negativno kulturnovarstveno mnenje, mesec kasneje pa je ministrstvo za okolje in prostor izdajo gradbenega dovoljenja za projekt BŠP zavrnilo. Kot so zapisali, je “napočil ugoden trenutek za rešitev spomenika“.

Direktor družbe Bežigrajski športni park (BŠP) Joc Pečečnik (na sliki levo) je, potem ko je okoljsko ministrstvo zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja za projekt Plečnikovega stadiona, napovedal, da nameravajo zaradi tega vložiti kazenske ovadbe in tožbe.

Poziv olimpijskemu komiteju in mestni občini
Podpisniki peticije pozivajo OKS in MOL, da odstopita od projekta BŠP in izstopita iz istoimenske družbe. OKS hkrati prosijo, da “skladno z okoljevarstvenimi načeli, za katere se zavzema mednarodno Olimpijsko gibanje, javno podpre ohranitev kulturnega spomenika“. MOL-u pa predlagajo, “da v dogovoru z državo odkupi lastniški delež podjetja Elektronček (izvorno GSA) ter stadion obnovi skladno z zanj veljavnim varstvenim režimom in strokovnimi kulturno-varstvenimi smernicami“.

Napoved kazenskih ovadb in tožb
Pečečnik je na nedavni novinarski konferenci povedal, da takšne odločitve ministrstva za okolje in prostor niso pričakovali ter da bodo vložili kazenske ovadbe in tožbe. Predsednik OKS-ja Bogdan Gabrovec je tedaj sporočil, da še naprej ostajajo partnerji BŠP-ja. Pečečnik pa je zatrdil, da to velja tudi za MOL.

Prvopodpisana pod peticijo je arhitektka Kaja Lipnik Vehovar, med podpisniki pa so številna znana imena iz akademske in kulturne sfere, med njimi Aleš VodopivecSlavoj Žižek in Peter Krečič.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Nagrajene najlepše arhitekturne rešitve v Evropi

Objavljeno

dne

Na Dunaju so že četrtič zapored razglasili zmagovalce natečaja Baumit Life Challenge v šestih kategorijah in razkrili najlepšo arhitekturno rešitev z njihovo fasado v vsej Evropi: MO Museum v Vilni (Litva). Slovenski arhitekti so se tudi letos odlično odrezali. V finalnem izboru so bili namreč kar trije slovenski projekti, zmagovalec v kategoriji večstanovanjskih zgradb pa so oskrbovana stanovanja Murgle, LAB Arhitekti d.o.o., kar dokazuje visoko raven slovenske arhitekture.

Fasada je obraz hiše. Vsaka ima svoj slog in je odraz ljudi, ki živijo v njej. V Baumitu omogočajo, da različne stavbe dobijo različen značaj, ustvarjen iz različnih materialov, struktur, oblik in barv. Leta 2012 so predstavili “Life” – največji in najlepši evropski sistem barv za fasade. Domišljija, izvedba in barve so jih pripeljale do ideje ozaveščati o arhitekturi in dobrem oblikovanju, in tako se je rodil Baumit Life Challenge, natečaj, na katerem že od 2014 vsako drugo leto podelijo nagrade za najboljše evropske arhitekturne rešitve, ki jih krasijo fasade Baumit. Projekte ocenjuje 13-članska neodvisna strokovna žirija, ki je izbrala nominirance tudi za Baumit Life Challenge 2020, podelitev nagrad pa je bila zaradi pandemije prestavljena na letos. Na spletnem dogodku je vrhunska mednarodna zasedba Baumitovih strokovnjakov in evropskih arhitektov predstavila najboljše projekte in zmagovalce natečaja ter delila svoja profesionalna spoznanja in inovativne ideje. Mednarodna strokovna žirija je med 385 prijavljenimi projekti iz 26 držav izbrala 36 finalistov, izmed katerih je izbrala zmagovalca za vsako kategorijo in krovnega zmagovalca tekmovanja Life Challenge 2020/21. Ta naziv je pripadel projektu MO Museum v Vilni (Litva) v izvedbi arhitektov ‘Studio Libeskind’ in ‘Do Architects’.

Med finaliste so se uvrstili tudi trije slovenski projekti, in sicer v kategoriji enodružinskih stavb Patio no. 1 v Ljubljani (Gabrijelčič Arhitekti), med zgodovinskimi prenovami je blestel grad Štanjel (Zavod za kulturno dediščino), med večstanovanjskimi stavbami pa projekt oskrbovanih stanovanj Murgle (LAB Arhitekti, d.o.o.), Ljubljana, ki je tudi zmagal v tej kategoriji.


Mednarodna strokovna žirija je v obrazložitvi zapisala: »Oskrbovana stanovanja Murgle s svojo harmonično fasado kažejo ‘manj je več’. Arhitekturna rešitev dokazuje, da je lahko tudi varčna rešitev obenem elegantna in funkcionalna. Zaključek fasade je vznemirljiv preplet svetlega ometa v kombinaciji z zlatimi kovinskimi ploščami. Raznolikost fasade je z občutkom usklajena z urbanim okoljem, kar ustvarja prijazen in očarljiv javni prostor.«

Matevž Korošec iz LAB Arhitekti, d.o.o., je takole komentiral nagrado: »Malo presenečeni smo s ponosom sprejeli novico, da je naš projekt zmagal na tekmovnjau Life Challenge 2020 v kategoriji večstanovanjskih stavb. Izbor nominirancev je predstavil sodobno evropsko arhitekturo iz različnih kulturnih okolij, ki izraža velik kreativni potencial, zato je izbor našega projekta za zmagovalca še toliko bolj cenjen in obvezujoč za nadaljnje delo. Zahvala za povabilo in prijetno druženje pa gre tudi organizatorju tekmovanja, družbi Baumit!«

Slovenski arhitekti so bili uspešni tudi na prejšnjih Baumitovih natečajih, saj so leta 2016 poželi dve nominaciji in eno zmago v kategoriji, na podelitvi leta 2018 pa so zmagali v dveh kategorijah. Članica letošnje strokovne žirije je bila tudi slovenska arhitektka Lenka Kavčič, sicer pobudnica festivala Odprte Hiše Slovenije, ki je po izboru povedala:»Arhitektura enodružinske hiše, stanovanjskega bloka, poslovnega objekta ali šole v sebi združuje mnogo več kot zgolj funkcionalnost, trdnost in lepoto. V izbranih materialih se pojavnost arhitekturne misli nadgradi in izpostavi ne samo v vizualnem, ampak tudi v taktilnem smislu. Projekti slovenskih arhitektov so vnovič dokazali, da sodijo v sam evropski vrh s svojimi kreativnimi rešitvami, v katerih koncept gradijo skupaj z estetiko, funkcionalnostjo, trajnostnostjo in odgovornostjo, kar je prepoznala tudi mednarodna žirija.«

Najlepše arhitekturne rešitve v Evropi 2020/21:
Pregled zmagovalnih projektov:

Zmagovalec Life Challenge Life Challenge Award 2020/21:
Mo Museum, Vilna (LT)
https://int.baumit.com/lifechallenge2020/projects/non-residential/2216/mo-museum

Enodružinska stavba: Longitudinal-Axis Home, Budakeszi (Madžarska) https://int.baumit.com/lifechallenge2020/projects/single-family-house/2378/longitudinal-axis-house

Večstanovanjska stavba: Oskrbovana stanovanja Murgle, Ljubljana (LAB Arhitekti), Foto: Žiga Lovšin
https://int.baumit.com/lifechallenge2020/projects/multi-family-residential/2574/murgle-apartments

Nestanovanjska stavba: The Courtyard, Trnava (Slovaška)
https://int.baumit.com/lifechallenge2020/projects/non-residential/2708/the-courtyard

Toplotna (energetska) prenova: Secession, Dunaj (Avstrija)
https://int.baumit.com/lifechallenge2020/projects/historical-renovation/2346/secession

Zgodovinske prenove: Vivienda Alcoba, Alcoba de la Torre (Španija)
https://int.baumit.com/lifechallenge2020/projects/thermal-renovation/2704/vivienda-alcoba

Struktura poudari obliko: Rue Curial, Pariz (Francija)
https://int.baumit.com/lifechallenge2020/projects/stunned-by-texture/2736/rue-curial

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Znova rdeča luč za gradbeno dovoljenje Bežigrajskega stadiona

Objavljeno

dne

Ministrstvo za okolje in prostor je izdalo negativno odločbo v primeru izdaje gradbenega dovoljenja za projekt Bežigrajski športni park. Pogoj, da je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj, namreč ni bil izpolnjen.

Ministrstvo za okolje in prostor je odločitev sprejelo na podlagi mnenja, ki ga je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije podal v februarju. Gradnja ni v skladu z Odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, so v sporočilu za javnost zapisali na ministrstvu.

Dodali so, da je navedeno mnenje ZVKDS-ja v skladu z ugotovitvami ministrstva za kulturo, ki jih je MOP prejel v času izvedbe integralnega postopka. To pa so, da varstveni režim za spomenike določajo akti o razglasitvi, in ne prostorski akti, ter da gradnja ni v skladu z odlokom o razglasitvi, ker projekt ne sledi temeljnemu načelu varstva kulturne dediščine, to je ohranjanje. Poleg tega predvidena gradnja v vplivnem območju spomenika ni v skladu z varstvenim režimom, določenim v omenjenem odloku.

Zoper odločbo je mogoče vložiti tožbo v 30 dneh od vročitve odločbe.

Čez pet let bo minilo stoletje, odkar so v Ljubljani postavili Plečnikov stadion, ki je ena od ključnih arhitektur našega najpomembnejšega arhitekta. Foto: BoBo

V civilni pobudi za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki zavrnilno odločbo MOP pozdravljajo, je sporočila predstavnica civilne pobude Karmen Stariha“Glede na številne nezakonitosti in na vse negativne posledice projekta na Plečnikovo dediščino, okolje ter zdravje in premoženje prebivalcev, na katere opozarjamo že od začetka projekta BŠP, je bila odločitev tudi pričakovana,” je zapisala v sporočilu za javnost.

Letos teče že 14. leto, odkar so investitorji ustanovili družbo BŠP in odkar, kot je zapisala, “na vse možne načine vsiljujejo projekt BŠP, ki je nesprejemljiv z več vidikov in se že od začetka sooča z močnim nasprotovanjem strokovne in širše javnosti”.

V civilni iniciativi upajo, da bo tokratna zavrnitev končno prinesla premik v razmišljanju o projektu BŠP tudi na investitorjevi strani ter da bo omogočila začetek dialoga o drugačni rešitvi za Plečnikov stadion.

Maketa projekta obnove Plečnikovega stadiona – Bežigrajski športni park (BŠP). Foto: BoBo

Poziv k prenosu lastništva
Obenem pričakujejo, da bo ta zavrnitev spodbudila državo, da bo posegla v reševanje Plečnikovega stadiona, in to tako, da bo začela iskati rešitev za prenos lastništva spomenika na državo bodisi z odkupom ali menjavo za drugo nepremičnine. Tako bo omogočila, da bosta obnova in revitalizacija stadiona v izvirni obliki in v skladu s predpisi čim prej stekla.

Zakaj ne bi BŠP stal drugje?
Ob tem v civilni iniciativi opozarjajo, da investitor s projektom BŠP ni v ničemer vezan na lokacijo Plečnikovega stadiona, saj bi lahko projekt uresničil na kateri drugi lokaciji ob bistveno manjših stroških gradnje. Poleg tega v civilni pobudi zavračajo prepričanje, da bi morali zaradi komercialnega projekta, ki naj bi domnevno prinesel delovna mesta in dohodke državi, žrtvovati vrhunsko kulturno dediščino.

Projekt BŠP, ki ga načrtuje poslovnež Joc Pečečnik, bi gradili po načrtih biroja GMP iz Berlina. Ta predvideva ohranitev in prenovo zgodovinskih elementov stadiona ter novogradnje – hotel, športno kliniko in trgovine ter niz stolpičev za poslovne prostore in bivanje.

Stadion zaradi nerazrešenih razprtij že leta prerašča zelenje. Foto: BoBo
Nadaljuj z branjem
Arhitektura1 teden nazaj

S peticijo na spletu za ohranitev Plečnikovega stadiona

“Stadion mora spet postati del Plečnikove Ljubljane, hkrati pa tudi kvaliteten, intenzivno ozelenjen, odprt, vsem dostopen prostor skupnosti, namenjen rekreaciji,...

Energetska učinkovitost1 teden nazaj

Kakšen bo boj Slovenije proti podnebnim spremembam?

Pretekli teden, ravno na svetovni dan Zemlje je Slovenija dobila svojo posebno podnebno strategijo, s katero si bomo prizadevali do...

Industrija2 tedna nazaj

Največji onesnaževalci zraka in okolja

“Velika tragedija podnebne krize je v tem, da mora 7,5 milijard ljudi plačati ceno degradiranega planeta, da lahko nekaj deset...

Energetska učinkovitost2 tedna nazaj

Sončni kolektorji aktivni tudi ponoči?

Kot glavno pomanjkljivost sončne energije se običajno izpostavi to, da je ponoči ne moremo izkoriščati. Pa vendar je to mit,...

Energetska učinkovitost3 tedni nazaj

Podvojitev sončnih elektrarn za samooskrbo pri nas v letu 2020

Preteklo leto je bilo za Slovenijo prelomno tudi v številu na novo nameščenih sončnih elektrarn za samooskrbo, katerih število se...

Arhitektura3 tedni nazaj

Nagrajene najlepše arhitekturne rešitve v Evropi

Na Dunaju so že četrtič zapored razglasili zmagovalce natečaja Baumit Life Challenge v šestih kategorijah in razkrili najlepšo arhitekturno rešitev...

Energetska učinkovitost3 tedni nazaj

22.april: Mednarodni dan Zemlje lahko obeležite tudi doma

Danes praznujemo mednarodni dan Zemlje! Cilj le-tega pa je ozavestiti svetovno prebivalstvo o svoji odgovornosti do planeta, na katerem živimo....

Materiali4 tedni nazaj

Zvočna izolacija in akustično udobje

Slovensko združenje za trajnostno gradnjo GBC Slovenija je na temo kakovosti bivanja konec marca izvedlo že tretji letošnji spletni seminar,...

Gradbeništvo4 tedni nazaj

BREZPLAČNI WEBINAR: Vpliv toplotnega ovoja stavbe na optimizacijo stroškov vzdrževanja bivalnih prostorov

Slovensko združenje za trajnostno gradnjo GBC Slovenija bo 22. aprila organiziralo četrti letošnji spletni seminar, v katerem bodo osrednja tema...

Energetska učinkovitost4 tedni nazaj

Avstralska univerza – prva šola na svetu s 100% električno energijo s pomočjo obnovljivih virov

Univerza v Queenslandu se je razglasila za pionirko na področju zelene energije, saj je s kar 90 milijonov dolarjev vredno...

POPULARNO