Connect with us

Arhitektura

ENODRUŽINSKA HIŠA – Sanje in realnost slovenskega prostora

Objavljeno

dne

Ko govorimo o slovenski poselitvi, velikokrat uporabimo besede ‘kaotična podoba kulturne krajine’.
Ta besedna zveza nam hitro postavi dvom, ali je ta kaotičnost torej dobra, saj izraz kulturna krajina
sam po sebi je. V določenih strokah predstavlja kaos sam po sebi urejen sistem (teorija fraktalov). A kljub vsemu nisem prepričana, ali je temu tako. Poselitev, ki smo ji danes priča, je odraz političnih, socialnih in ekonomskih razmer in sprememb, ki so se odvijale v povojnem obdobju zadnjih petdesetih let v državi, v kateri je vladal socialistični režim. Ideološka usmeritev komunističnega gibanja je spodbujala kolektivizem družbe in interesov oziroma višjo stopnjo podružbljanja, ki naj bi jo dosegli bolj z omejevanjem kot pa z vključevanjem interesov posameznika. Pri urejanju prostora je bila favorizirana družbena stanovanjska gradnja.

Prevladovali so uniformni vzorci in standardi tako za velike urbane aglomeracije kot za odmaknjene podeželske kraje in zaselke. Nenaklonjenost politike do individualne gradnje je tudi eden od vzrokov, da se pri nas niso razvile številne organizirane, načrtovane oblike stanovanjskega zadružništva. Zato vse do danes srečamo v Sloveniji zelo malo primerov načrtovane enodružinske gradnje v ruralnem prostoru. Preskok iz kmečkih povojnih hiš v organizirano blokovsko gradnjo in iskanje uniformiranosti sta po vsej verjetnosti dodatno vplivala na željo po individualnosti in željo po ‘lastni hiši v naravi’.

Individualnost človeka se je vedno bolj uveljavljala in se odražala v povečanju števila enodružinske gradnje. Večina ljudi je zadovoljila stanovanjske potrebe na svoj način: z gradnjo lastne, prostostoječe enodružinske hiše. Večji del enodružinskih hiš (predvsem v izvenmestnem prostoru), ki so bile zgrajene po letu 1970, še danes opisujemo kot ‘moteče, nekakovostne, prevelike, v obliki transformatorjev’ … Ta hiša, ki jo v Sloveniji popularno imenujemo ‘transformator’, je rezultat številnih vplivov. Na eni strani išče vzor v tipu primestne enodružinske vile z balkoni, stopnišči, ograjami itd., na drugi strani pa temelji na uporabi preproste, vsakomur obvladljive tehnologije gradnje, ki omogoča gradnjo v lastni režiji. Hiša, ki je čez leta prerasla v vsesplošen tip gradnje ne oziraje se na regionalne značilnosti in tradicijo.
Oblikovanje teh objektov je danes del obstoječe poselitve kulturne krajine, čeprav ne prispeva k ohranjanju identitete posameznih območij. Njihova anonimna arhitekturna vrednost ni toliko moteča kot prostorska umestitev: v večini so to objekti na izpostavljenih lokacijah brez odnosa do
prostorskih naravnih in ustvarjenih omejitev (odnos do parcele, sosednjih objektov, ceste, prostorskih robov, krajine …).


Sanje o ‘hišici z vrtom’
Pri oblikovanju bivalnega okolja slovenskih naselij je že danes treba upoštevati naslednja nasprotujoča si dejstva: hitri komunikacijski sistem (avtocestni križ) je približal nekoč slabo dostopne predele centralnim urbanim naseljem in delovnim mestom. To omogoča in sprošča večje možnosti zaposlitve predvsem v urbanem prostoru, kjer je koncentracija možnosti večja. Hkrati pa je posamezniku tudi omogočen izhod iz utesnjujočih stanovanjskih enot urbane prenaseljenosti: sanje po ‘hišici z vrtom’ so danes realnost, vendar morajo biti te sanje blizu izvora hrupa (avtocestnega priključka), zato da imamo občutek dobre in hitre dostopnosti do dela, zabave, sprostitve, kulture …

Tako so postale lokacije ob avtocestnih vozliščih magnet za gradnjo novih sosesk, naselij in vseh mogočih posegov. Temu premetavanju po prostoru pa sledijo individualni trendi v oblikovanju, ki se nam na prvi vtis zdijo zgolj dekoracija objekta, pa vendar vplivajo na urbanistično organizacijo prostora in na socialne odnose v njem. Barvitost, kričeče fasade, razni prizidki, dozidave, nadstreški ipd. Vendar ob vsakodnevnem zgražanju nad barvitostjo ‘idealne hišice z vrtom’ pozabljamo na drobne elemente, ki prav tako uničujejo podobo naših naselij: reklamni panoji, razne brunarice kot dodatek garaž in okrasnih elementov, stojnice ob praznovanjih in sejmih, fontane, spomeniki, raznolikost eksotičnega zelenja, Sneguljčica in sedem palčkov ipd. Vsi našteti in podobni elementi urbane in ruralne opreme so seveda nujni, vendar je njihovo oblikovanje, raznolikost uporabljenih materialo in slogov, postavitev v prostor ipd. prav tako preraslo v agresivnost poseganja v smislu ‘boriti se za svoj obstoj’.

Dvoumnosti in dvojnosti posameznika je opisal prof. Trstenjak v knjigi Ekološka psihologija, izdani leta 1984. Ko se ozrem po prostoru, se mi dozdeva, da je ves ta slovenski kaos’ nekako posledica ravno teh kulturoloških in socialnih težav sodobnega človeka:

»To se pravi: človek se obdaja s stvarmi, ki potem kot njegovo okolje vplivajo na njegovo počutje in delovanje, ki pa ga motijo ali celo ogrožajo, kakor hitro so mu v breme ali pa ga preveč zaposlijo. Končno so to pravzaprav njegova lastna notranja nagnjenja in potrebe, ki jih sekundarno ali celo terciarno sam ustvarja, misleč, da bo laže živel, a se znajde v navzkrižju, da zaradi njih težje živi. Sem sodi vse, kar potrebuje v sodobni potrošniški družbi za dvig življenjskega standarda: hiša z vso mogočo tehnično, delno avtomatizirano opremo, vikend hišica v planinah ali ob morju, avtomobil, hišica prikolica, motorni čoln, zračna potovanja na druge kontinente itd. Končno namreč vse to človeka čezmerno zaposluje in ga spravlja v stalno živčno napetost, tako da mnogo ‘udobneje’, kar brezskrbneje živi tisti, ki si nobene teh udobnosti kot skromen podnajemnik ne more privoščiti. Vsemu temu senamreč pridruži še Damoklejev meč odplačevanja mesečnih obrokov za posojila, ki si jih je za dvig življenjske udobnosti najel.« (Trstenjak, 1984: 51).



Živimo v času, ko se hkrati s to navidezno prijaznostjo podjetij in bank, ki posamezniku z visokimi krediti pomagajo zgraditi svoje sanje o hišici na samotni parceli, lastniški seveda, želi omejiti sanje po drugi plati, ki ji pravimo zakonodaja. Kje in kako se začnejo te prve nerazumljene zadrege za uporabnika, je nedvomno povezano s preteklo mislijo ‘saj sem seveda lastnik parcele in na njej lahko naredim kar hočem’. Vendar je želji po tem, da imamo urejena naselja, urejene dostope do svojih objektov z vso pripadajočo infrastrukturo, primerno oddaljen vrtec, šolo, trgovino in vse druge storitve, sledilo urejanje prostora z opredelitvijo območij, primernih za razvoj in širitev določene rabe in dejavnosti naselij. Opredelitev namenske rabe je tako sledila teoriji coniranja dejavnosti.

Namenska raba prostora
Namenska raba prostora velja za temeljni predpis urejanja prostora, ki določa, za kaj je prostor oziroma določeno parcelo mogoče uporabljati, in kateri posegi v prostor so tu mogoči. Namenska raba prostora je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se ti lahko uporabljajo (ZUreP-2, 2017). Občina je pristojna za načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega in lokalnega pomena ter določanje namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev na svojem območju (ibid.). Načrtovanje namenske rabe mora biti v skladu z načeli racionalne rabe prostora (ZUreP-2, 38. člen). Pri načrtovanju in oblikovanju prostorskih ureditev in posegov v prostor je treba na podlagi opredeljene namenske rabe prostora določiti enotne oblikovne in funkcionalne prostorske izvedbene pogoje (ZUreP-2, 47. člen). Občine v Sloveniji imajo izvirno pravico urejanja prostora na svojem območju (»posegi v prostor, ki se nanašajo na bivanje, opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, objekti infrastrukture lokalnih javnih služb in objekti lokalnega grajenega javnega dobra«, Pucelj Vidovi , Pličanič, 2015). Občine z občinskim prostorskim načrtom opredeljujejo območja namenske rabe prostora, s čemer opredeljujejo možne posege na zemljišču. Podrobneje pa pogoje, pod katerimi je mogoče določen poseg izvesti, občine opredeljujejo naknadno s občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti (OPPN).

Opredelitev namenske rabe naj bi bila posledica urbanističnega ‘koncepta’ in odločitev o prostorskem razvoju urejanja določene naselbine, in sicer: na lokalnem nivoju v odnosu do dejavnosti v prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, industrija ipd.) in na regionalnem nivoju v odnosu do pomena centralnosti poselitve. Osnova temu pa je v teoriji coniranje rabe. Coniranje je bilo nemška domislica, definirana kot »potreben vzvod za ohranjanje določenega reda in orodje za zaščito javnega interesa in preprečitev zemljiških špekulacij« (Kaliopa Dimitrovska Andrews, 1994). Pa vendar vemo, da še danes določanje namenske rabe samo sledi prvotno izdelanim dolgoročnim in srednjeročnim planom ter vztrajnosti podajanja pobud. Kje se v tej zgodbi določanja zazidljivosti najdeta kompozicijska ureditev in lepota ustvarjanja odprtih javnih prostorov?
Ali zasledimo ta merila in pogoje v regulacijah in pravilih, ki jih splošno poznamo kot 4-metrski odmik od parcelne meje?


Ob iskanju odgovorov, kako in čemu slediti z vizijami zgoščanja mest in ureditev, ki niso skrajno omejevalne, pa vendar postavijo pravila ogrodja, sem naletela na ‘ključ’ členitve prostora, ‘The Transect’ (po Dunay P. Z.), ki je po letu 2008 uporabljen kot osnova za členitev naselij v ZDA; (vir: https://transect.org/rural_img.html) in predstavlja preslikavo sistema prenosa oz. tranzicijo ekosistema iz naravne krajine v urbano (gosto pozidano) območje.
Sistem ‘urbano v ruralno’ sestavlja šest območij, ki so jim dodana posebna območja glede na dejavnost (npr. trgovski centri, letališče, študentski kampus ipd.).
Nadaljevanje in nadgradnja prostorske členitve iz ‘urbano v ruralno’ je predstavljena v ‘The SmartCode: Sustainable Urbanism Module’ (Farr Associates, 2015). To je nadgradnja v model prenosa sistema ‘pametnih kod oz. regulacij’ z vključevanjem visoke stopnje trajnostnih pravil v pravila na nivoju občinskih regulacij. ‘The SmartCode’ je osnova, ki služi standardni organizaciji prostora na osnovi prenosa ruralno v urbano. V posodobljeni sistem so vključena načela trajnosti, ki sledijo načelu ‘zmanjšanja prevoženih kilometrov’. Model nedvomno sledi idejam zgoščevanja mest na nivoju sistema poselitve. Ali s temi modeli lahko nadaljujemo poselitev in reguliramo slovenski prostor?
Najbrž ne, a ideja oblikovalskih kod ponuja urejanje po individualnih željah z omejevanjem možnosti.

…. več v tiskani verziji PRO Bauhaus #1

Pripravila: izr. prof. dr. Alenka Fikfak, dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo
Viri fotografij: fotografije uvodnega dela so last avtorice prispevka
Skice: Nina Povše
Načrti: Žan Stojanovič

Arhitektura

Ana Skobe posnela najboljšo arhitekturno fotografijo na svetu

Objavljeno

dne

Slovenska fotografija Ana Skobe je na natečaju Sony World Photography Awards, ki ga organizira Svetovna fotografska organizacija (World Photography Organisation), vknjižila nov uspeh. V začetku februarja je osvojila prvo mesto med fotografi iz Hrvaške, Slovenije, Srbije, Črne gore in BiH, zdaj pa je žirija njeno fotografijo nagradila še s prvim mestom v globalni arhitekturni kategoriji. Na natečaj je bilo sicer prijavljenih več kot 395 tisoč fotografij iz več kot 220 držav in ozemelj. Aprila bo v Londonu razstava zmagovalnih del.

Ana Skobe se je na natečaj prijavila s fotografijo, ki je nastala decembra lani na otoku Tenerife. V delu pod umetniškim naslovom “Falling out of time” je zajela mogočen svetilnik v mehki večerni svetlobi. Ta se dviga visoko v jasno nebo, njegova izčiščena elegantna in geometrijska oblika pa nas presune v kontrastu z obalno pokrajino. Na njegovem vznožju je figura – razmišljujoča oseba, ki zre v prostranstvo oceana pred seboj. Sopostavitev samotne silhuete z neskončnim obzorjem ustvari trenutek refleksije in brezčasja.

Ana Skobe je arhitekturna fotografinja. Leta 2019 je magistrirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani na temo arhitekturne fotografije, trenutno svoja teoretična prizadevanja nadaljuje na doktorskem študiju. V fotografskih projektih posreduje svoje doživljanje prostora, pri čemer arhitekture zgolj ne opisuje, temveč združuje idejo, materializirano v objektu in njegovem odnosu do prostora, s svojo lastno idejo o tem istem objektu. Zanima jo, kaj je v njem mogoče videti – kakšen je potencial njegovih specifičnih prostorskih rešitev, čemur pravi (re)konstruiranje arhitekture.

Foto: Ane Skobe

Kdo so nagrajenci v drugih kategorijah?

V kategoriji ustvarjalno je slavil Rob Blanken iz Nizozemske, ki je nagrajen za makrofotografijo kristalov aminokislin B-alanina, L-glutamina in glicina. V sklopu Pokrajine je zmagovalec Liam Man iz Združenega kraljestva, v kategoriji Življenjskega sloga je slavil Avin Kamau (Kenija) za studijsko fotografijo Pojdimo k jezeru, v sklopu Gibanje je šla nagrada Samuelu Andersenu iz Norveške za akcijsko fotografijo Rider Getting Down and Dirty. V kategoriji Naravni in divji živalski svet je prepričal Ian Ford (Združeno kraljestvo), Objekte je najbolje upodobil Toni Rinaldo iz Indonezije, v žanru Portreta je navdušil Michelle Sank (Združeno kraljestvo) za fotografijo najstnikov ob bazenu. S področja ulične fotografije je zmagala Callie Eh (Malezija) za fotografijo The Hand, s Potovanja pa Jan Li (Kitajska) za fotografijo Between Calm and Catastrophe.

Michelle Sank (Združeno kraljestvo) je nagrajen za fotografijo z naslovom Zenande, Sinawe, Zinathi and Buhle at Sea Point Pavilion, Cape Town, ki prikazuje skupino najstnikov, kako preživljajo dan ob bazenu. “Fotografinja se s tem ozira na spremembe, ki so se v mestu zgodile od konca apartheida, ter razmišlja o današnjem slavljenju kulturne in družbene različnosti.” Foto: Michelle Sank / Sony World Photography Awards

Vsak zmagovalec v posamezni kategoriji prejme Sonyjevo digitalno fotografsko opremo, hkrati pa se bo potegoval tudi za naziv fotografa leta odprtega tekmovanja, ki prinaša denarno nagrado 5000 dolarjev. Fotografije letošnjega odprtega tekmovanja je ocenjeval Daniel Blochwitz, kurator Foto Festivala Lenzburg v Švici.

Potem ko so predstavili zmagovalce v posameznih kategorijah, bo 18. aprila v Londonu še slovesna razglasitev skupnega tekmovalca odprtega tekmovanja. Izbrane zmagovalne fotografije in fotografije iz ožjega izbora bodo uvrščene na razstavo natečaja World Photography Awards, ki bo na ogled v galeriji Somerset House od 19. aprila do 6. maja 2024, pozneje pa tudi na drugih lokacijah.

Toni Rinaldo (Indonezija) je komisijo prepričal s fotografijo Coalition, ki z natančno kompozicijo prikazuje stola v čakalnici.” Fotograf ob tem opisuje, kako različni barvi stolov v misli prikličeta sobivanje različnih kultur v indonezijski družbi.” Foto: Toni Rinaldo / Michelle Sank
Rob Blanken (Nizozemska) je prepričal z makrofotografijo kristalov aminokislin B-alanina, L-glutamina in glicina, ki prikazuje izjemne barve in teksture teh kompleksnih struktur. Foto: Rob Blanken / Sony World Photography Awards
Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Maja Vardjan, nova direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO)

Objavljeno

dne

Avtor

Ministrica za kulturo je po predhodnem mnenju sveta javnega zavoda za obdobje petih let za direktorico Muzeja za arhitekturo in oblikovanje imenovala Majo Vardjan, kustosinjo za arhitekturo in oblikovanje, ki je bila od jeseni v. d. direktorja muzeja.

Maja Vardjan je 15. septembra lani kot vršilka dolžnosti direktorja na čelu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) nasledila Boga Zupančiča, ki je direktorsko funkcijo opravljal od konca leta 2020. Ministrica za kulturo Asta Vrečko jo je po predhodnem mnenju sveta javnega zavoda s 26. februarjem letos imenovala na direktorsko mesto za obdobje petih let.

Avtorica številnih člankov in razstav
Univerzitetna diplomirana inženirka arhitekture Maja Vardjan (1971) se je leta 2013 zaposlila v MAU-ju, kjer raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko dediščino ter sodobne ustvarjalne prakse.

Kot avtorica se je podpisala pod številne članke in razstave. Na ministrstvu za kulturo so med njimi poudarili naslednje: Silent Revolutions: sodobno oblikovanje v Sloveniji (2011), Pod skupno streho: javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov (2013), Saša J. Mächtig: sistemi, strukture, strategije (2015), Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor (2018), Predmet in zbirka (2019), Made In: pripovedi obrti in oblikovanja (2020), Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes (2021) ter Plečnik in sodobnost: Pojmovnik (2022).

Sodelovala je pri ključnih projektih MAA, kot sta BIO 50: 3, 2, 1, … TEST in BIO 25: Daleč, tako blizu, ki ji je prinesel nagrado Mednarodnega muzejskega sveta muzejev (ICOM) Slovenija.

Predhodni direktor Bogo Zupančič je MAO vodil od leta 2020. Foto: MAO/Janez Klenovšek

Prejemnica več pomembnih strokovnih nagrad
Maja Vardjan je prejela še druge pomembne strokovne nagrade, med njimi EU-nagrado za kulturno dediščino Europa Nostra (European Heritage Awards / Europa Nostra Awards) za leto 2023, Valvazorjevo nagrade za enkratne dosežke za leto 2019 in nagrado Mednarodnega muzejskega sveta (angleško International Council of Museums – ICOM) za leto 2017.

Leta 2016 je koordinirala tudi pomemben kongres Mednarodne konfederacije arhitekturnih muzejev, ki ga je gostil MAO, so še sporočili z ministrstva za kulturo.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Razstava Plečnik in Ljubljana: Kako si je naš največji arhitekt zamislil odprte prostore v Ljubljani?

Objavljeno

dne

Nova razstava v Plečnikovi hiši osvetljuje načela mojstrovega urejanja odprtega prostora v Ljubljani. Njegov pristop je bil tako do človeka prijazen, celosten in celo trajnosten, da so Plečnikove ureditve še danes aktualne in vredne podrobnega študija.

Razstavo podpira pester spremljevalni program. Obenem so napovedali tudi izid obsežnejše publikacije, ki bo podrobneje obravnavala 40 Plečnikovih ljubljanskih projektov urejanja odprtega prostora.

Publikacija bo med drugim osvetlila zgodovino posameznih posegov in izpostavila Plečnikove posebnosti pri oblikovanju simbioze grajenega in zelenih prvin. Knjiga bo izšla letos spomladi v sozaložništvu Muzeja in galerij mesta Ljubljane in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Plečnikova načela prostorskega urejanja Ljubljane bodo na razstavi podkrepljena s konkretnimi primeri in arhivskimi fotografijami, ki so jih za razstavo posodili iz Plečnikove zbirke MGML-a, arhiva ZVKDS-ja, Zgodovinskega arhiva Ljubljane, arhiva fotografa Petra Nagliča, Slovenskega etnografskega muzeja, Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Moderne galerije, dopolnjujejo pa jih sodobne fotografije Matevža Paternostra in Plečnikovi načrti iz Plečnikove zbirke MGML-a.

Promenada v Tivoliju, odpiranje pogleda proti Ljubljanskemu gradu, po letu 1933. Foto: MGML/Plečnikova zbirka

Kaj vse štejemo za “odprti prostor”?
Arhitekt Jože Plečnik je v svojem snovanju Ljubljane oblikoval skoraj vse mogoče zvrsti mestnega odprtega prostora, od okolice objektov, vrtov, parkov, trgov, cest, sprehajališč, stopnišč, nabrežij, dvorišč, otroških igrišč, stadiona, letnega gledališča, spominskega in arheološkega parka do poslovilnega kompleksa ob pokopališču in grobov, so ob napovedi razstave zapisali v Plečnikovi hiši.

V Ljubljani je več kot 60 Plečnikovih del razglašenih za kulturne spomenike državnega pomena in številna od njih vključujejo tudi ureditve odprtega prostora ali so zadnje povsem samostojne enote. Razstava prinaša pregledno obravnavo Plečnikovih načel urejanja odprtega prostora, pri čemer se večina njegovih idejnih zasnov pojavi že v njegovem urbanističnem načrtu z naslovom Studija regulacije Ljubljane in okolice iz leta 1928.

Ureditev parka Zvezda po Plečnikovem načrtu; kostanji so odstranjeni, zasajene pa so nove platane, 1941. Foto: SEM

Po besedah avtorice razstave Darje Pergovnik so Plečnikove ureditve v odprtem prostoru dodana vrednost k njegovemu celotnemu opusu, ki jih je treba obravnavati enakovredno z vsem drugim delom. Kot je še povedala, je imel Plečnik pri ustvarjanju do človeka prijazen, celosten, vizionarski ali celo trajnosten pristop, ki v današnjem času ni samoumeven, zato so njegove ureditve danes vse bolj aktualne in vredne podrobnega raziskovanja.

Da je poglobljeno proučevanje Plečnikovega urejanja javnega prostora zelo dobrodošlo, je poudarila tudi kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, ki je povedala, da želijo “s pričujočo razstavo široki javnosti predstaviti nova dognanja o Plečnikovih zelenih ureditvah v mestu, saj to področje Plečnikovega delovanja doslej še ni bilo strokovno ovrednoteno”.

Pogled iz parka Zvezda na Vegovo ulico in spomenik Ilirskim provincam, 2023. Foto: Matevž Paternoster / MGML

Pergovnik je konservatorska svetnica, ki se na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije že vrsto let ukvarja s proučevanjem in varovanjem Plečnikovih grajenih in zelenih ureditev v Ljubljani in je tudi dejavno sodelovala v strokovni skupini za pripravo Plečnikovih izbranih del na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Razstava z naslovom Plečnik in Ljubljana: urejanje odprtega prostora bo odprta do 12. maja.

Nadaljuj z branjem
Materiali2 tedna nazaj

GEBERIT WC SISTEM – optimalno usklajeni tehnologija splakovanja in keramika

WC sistem Geberit se odlikuje s svojo vzdržljivostjo, dolžino zagotovljenega roka dobavljivosti nadomestnih delov, enostavnim ter hitrim načinom vgradnje in...

DEDIŠČINA2 tedna nazaj

Obnova II. Plečnikove arkade na ljubljanski tržnici se je začela

Ljubljanska občina obnavlja II. Plečnikovo arkado – del objekta Mesarskega mosta do pokrite lože v smeri Tromostovja. Obnovili bodo fasado...

Arhitektura2 tedna nazaj

Ana Skobe posnela najboljšo arhitekturno fotografijo na svetu

Slovenska fotografija Ana Skobe je na natečaju Sony World Photography Awards, ki ga organizira Svetovna fotografska organizacija (World Photography Organisation), vknjižila nov uspeh....

RAZSTAVA3 tedni nazaj

Vandalizirana izložba galerije z Banksyjevimi deli v središču Ljubljane

Med koncem tedna je bila vandalizirana izložba galerije v Ljubljani, v kateri je na ogled velika Banksyjeva razstava. A žal...

KULTURA3 tedni nazaj

Razstava Tadeja Pogačarja in muzeja P.A.R.A.S.I.T.E. v New Yorku

V newyorškem razstavišču Gallery MC danes vrata odpira razstava Izjave, ki dokumentira javni projekt Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E., muzeja sodobne...

Arhitektura3 tedni nazaj

Maja Vardjan, nova direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO)

Ministrica za kulturo je po predhodnem mnenju sveta javnega zavoda za obdobje petih let za direktorico Muzeja za arhitekturo in...

DEDIŠČINA4 tedni nazaj

Koper praznuje 1500 let – vrhunec praznovanja bo junija

Koper bo vrhunec praznovanja 1500-letnice mesta proslavil junija, ko bo med drugim predvidoma končana prenova rotunde sv. Elije v Cankarjevi...

EKOLOGIJA2 meseca nazaj

Čas za ekologijo in skrb za pitno vodo: liter odpadnega olja v naravi pusti zastrašujoče posledice

Tukaj je sezona, ko po številnih domovih že diši po sveže pečenih krofih. A pri tem potrebujemo precej olja. Pa...

OBLIKOVANJE2 meseca nazaj

Plavajoče okno Zero Sash by AJM nagrajeno s prestižno German Design Award Winner 2024

Podjetje AJM je prejelo prestižno mednarodno nagrado na področju oblikovanja – German Design Award 2024. Ta ugledna nagrada potrjuje prizadevanja...

KULTURA2 meseca nazaj

Otvoritev treh evropskih prestolnic kulture, tudi na daljnem severu

Potem, ko so odprli program Evropske prestolnice kulture v Bad Ischlu v Avstriji in Tartu v Estoniji, je odprtje potekalo...

POPULARNO