Notre-Dame v Parizu je prva gotska katedrala, pri gradnji katere so na številnih mestih uporabili železne sponke. To sodobnemu človeku skrito dejstvo, je razkril šele obsežni požar, ki je stavbo iz 12. stoletja zajel pred štirimi leti.

Požar, ki se je razplamtel 15. aprila 2019, je razkril železne sponke, ki so skupaj držale kamnite bloke katedrale. Nekaj žarečih sponk je že v vročini požara padlo na tla, druge pa so se razkrile v ogrodju zgradbe, tako da je ekipa arheologov te železne dele odkrila šele v okviru obsežnega projekta prenove katedrale, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Nekdaj najvišja zgradba svojega časa
Katedralo Notre-Dame so začeli graditi leta 1163 na mestu velike zgodnjekrščanske cerkve, in sicer pod vodstvom škofa Mauricea de Sullyja. Gradnja je bila končana šele skoraj celo stoletje pozneje. Bila je najvišja stavba svojega časa, saj so njeni oboki dosegli do 32 metrov, navaja študija, ki je bila v sredo objavljena v znanstveni reviji PLOS ONE.

Nemara prepredena z več kot 1000 sponkami
Po besedah arheologa in glavnega avtorja študije Maxima L’Heritierja nekateri elementi gradnje stavbe tudi po več stoletjih ostajajo neznani. Ni jasno, kako so si graditelji “upali – in uspeli – postaviti tako tanke stene tako visoko“, je dejal. Ker ni veliko dokumentacije izpred več kot 900 let, lahko o gradnji “govori le stavba sama“, je še dodal za AFP.

Kot navaja študija, da bi lahko bila katedrala prepredena z več kot 1000 železnimi sponkami. Te so različno velike, dolge od 25 do 50 centimetrov, nekatere tehtajo tudi do nekaj kilogramov. Sponke so našli v različnih delih stavbe, med drugim v stenah ladje, na koru in delih venca.

Železo na zelo specifičnih mestih konstrukcije
“To je prva resnično množična uporaba železa v gotski katedrali, in sicer na zelo specifičnih mestih,” je še povedal L’Heritier. Železne sponke se v gradbeništvu sicer uporabljajo že od antike, med drugim so jih uporabili v rimskem Koloseju in grških templjih, a so se takrat uporabljale le za zavarovanje velikih kamnitih blokov v spodnjih nadstropjih. A kot je pojasnil L’Heritier, ima Notre-Dame “veliko bolj dinamično zasnovo arhitekture“.

Vnovično odprtje napovedano za konec leta 2024
Sicer so francoski predstavniki, zadolženi za obnovo katedrale, na začetku tega meseca so sporočili, da obnova poteka zadosti hitro, da bi jo lahko za obiskovalce in vernike znova odprli konec leta 2024, torej manj kot šest let po požaru.

Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo La Biennale di Venezia, ki bo med 20. majem in 26. novembrom 2023 v Benetkah, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti (Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj) in Vidic Grohar Arhitekti (Jure Grohar in Anja Vidic). 

Postopek izbora

Projekt je bil izbran na odprtem pozivu, ki ga je Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) kot delegirana ustanova objavil 15. septembra 2022. Za komisarko Republike Slovenije je bila imenovana Maja Vardjan, kustosinja za arhitekturo in oblikovanje MAO. Na poziv je prispelo dvajset predlogov, kar izkazuje veliko zanimanje arhitekturne stroke za predstavitev na bienalu. V dvostopenjskem izbirnem postopku je bil izbran projekt avtorjev Jureta Groharja, Eve Gusel, Maše Mertelj, Anje Vidic in Matica Vrabiča. Izbrani projekt je najbolj jasno in celovito odgovoril na kriterije razpisa ter obenem ponudil aktualno temo, ki je relevantna za lokalni in mednarodni arhitekturni diskurz ter za širšo družbeno, ekonomsko, politično in okoljsko situacijo. 

Več: https://mao.si/odprti-poziv-za-slovenski-paviljon-18-mednarodna-arhitekturna-razstava-la-biennale-di-venezia-2023/

Osrednja tema bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je v svoji izjavi odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je izpostavila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa ter skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznolike in inkluzivne družbe. 

Osrednje vprašanje pri zasnovi slovenskega paviljona je odnos med prostorskim konceptom arhitekture in sodobnimi energetskimi izzivi.

Da, ne gre za šalo. Na Dunaju so v posebnem pilotnem projektu na podstrešju ene od zgradb uredili golobji hotel!

“Z izvedbo pilotnega projekta želimo z novo pridobljenim znanjem dolgoročno pomagati golobom, hkrati pa nadzorovati njihovo populacijo in izboljšati čistočo v mestu,” pravijo odgovorni pri tem projektu na Dunaju.

Mestne ptice imajo seveda popolno svobodo, kar pomeni, da lahko kadarkoli priletijo ali odletijo, v golobjem hotelu pa sta jim na voljo tudi hrana in pijača.

Podstrešje ene od dunajskih stavb je nedavno dobilo nove prebivalce, saj je bilo namreč v okviru posebnega pilotnega projekta spremenjeno v golobjo namestitev. Z golobjim hotelom so želeli na Dunaju dolgoročno pomagati golobom, hkrati pa lažje načrtovati njihovo populacijo ter izboljšati čistočo v mestu.

Raje v hotel kot na spomenik

Golobi bodo lahko odslej uživali v razgledu na glavno dunajsko postajo, saj se njihova namestitev nahaja na podstrešju zgradbe Südtiroler Hof. Mestne ptice imajo seveda popolno svobodo, kar pomeni, da lahko kadarkoli priletijo ali odletijo, v golobjem hotelu pa sta jim na voljo tudi hrana in pijača.

Prednost tovrstne namestitve je predvsem možnost nadzora nad populacijo golobov, kar mestni službi za divjad omogoča oskrbo poškodovanih in bolnih golobov, ki jih lahko nato začasno namestijo v rehabilitacijski center.

Na tak način bo še bolj poskrbljeno za zdravje celotne mestne populacije golobov, hkrati pa se bodo zaradi privlačnosti golobčki raje odločali za bivanje v hotelu, pri čemer bodo na miru pustili številne druge stavbe.