Ob koncu 39. Piranskih dnevov arhitekture je mednarodno nagrado piranesi žirija dodelila arhitektom iz ateljeja Medprostor za nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika in začasni lapidarij v Žički kartuziji.

Mednarodne nagrade Piranesi se podeljuje od leta 1989, letos 33-ič po vrsti. Mednarodna žirija, tradicionalno sestavljena iz vsakoletnih predavateljev PDA, se je sestala 25. novembra 2022 v razstavnem prostoru Monfort v Portorožu. Člani letošnje mednarodne žirije so bili:
Dominika Galandová, predsednica; Miroslava Šešulková, predsednica
Tonči Čerina, Mauro Marinelli, Mirco Franzoso, Marcus Innauer, Majda Kregar, Mateja Kurir
Arnau Tiñena, Ferran Tiñena.

Žirijo in zapisnik so vodili Eva Mavsar, Vesna Perovnik in Tatjana Sirk.

Za nagrado Piranesi 2022 je bilo nominiranih 50 projektov, ki so jih izbrali nacionalni selektorji 11ih evropskih držav: Avstrije, Bosne in Hercegovine, Češke, Črne Gore, Grčije, Hrvaške, Italije, Madžarske, Slovaške, Slovenije in Srbije, ter 36 študentskih projektov, ki so jih izbrali selektorji s 18ih evropskih arhitekturnih fakultet, in sicer iz Gradca, Špitala, Dunaja, Banja Luke, Sarajeva, Zagreba, Soluna, Budimpešte, Pescare, Trsta, Podgorice, Bratislave, Ljubljane, Maribora, Beograda, Kragujevca, Novega Sada in AA London. Na razstavo Piranesi je skupaj prispelo 84 projektov: 48 projektov arhitektov in 36 projektov študentov.

Kot je zapisala žirija, so arhitekti iz ateljeja Medprostor Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić in Dino Mujić v Žički kartuziji z inovativnim elementom pomične strehe, ki ustvarja novo funkcijo in reinterpretira ruševine, nakazali silhueto strehe. Tako so pokazali pogumen in občutljiv pristop k prenovi kulturne dediščine.

Desetčlanska mednarodna žirija, ki sta ji sopredsedovali Dominika Galandova in Miroslava Šešulkova, je podelila še dve mednarodni priznanji. Emil Jurcan iz zadruge Praksa ga je prejel za rekonstrukcijo romanskega gledališča v Pulju.

Arhitekta iz biroja a2o2 Žiga Ravnikar in Eva Senekovič pa sta s sodelavcema Klaro Bohinc in Andražem Keršičem dobila priznanje za prenovo enodružinske hiše v Domžalah.

Tradicionalni kriteriji izbora:
– Premišljena umestitev v urbani ali naravni prostor
– Prostorska in oblikovna skladnost s kontekstom
– Sodobna inovativna prostorska zasnova
– Spoštljiv odnos do naravne in kulturne dediščine
– Sodobno razumevanje tradicionalnih in avtohtonih arhitekturnih elementov
– Inovativni detajli
– Smiselna uporaba barve, materialov, teksture in svetlobe

Arhitekturne ideje prihodnosti
Mednarodno študentsko nagrado piranesi je v konkurenci 36 projektov z 18 arhitekturnih fakultet dobil Tetsuya Saito za idejo oblikovanja naselja brez urbanih značilnosti na območju zapuščenega rudnika v angleški pokrajini West Cumbria.

Iskrenost v arhitekturi
Glavna iztočnica letošnje konference Piranski dnevi arhitekture, ki je potekala v petek in soboto, je bila iskrenost v arhitekturi. Udeleženci so prisluhnili devetim strokovnim predavanjem. Na sklepni prireditvi s podelitvijo nagrad in odprtjem razstave v razstavišču Monfort je imela nagovor ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Projekti z natečaja bodo v Monfortu na ogled do 30. decembra, v galeriji Herman Pečarič pa do 20. januarja 2023. 

V Mariboru je zaživelo novo središče kulturnega dogajanja, ki so ga poimenovali Kulturna četrt Minoriti. Nastalo je s prenovo nekdanjega minoritskega samostana na Lentu pred leti, zdaj pa še Vojašniškega trga, Sodnega stolpa in objekta Tri babe.

Uradno odprtje bo 5. novembra. Nov kulturni center med Lentom in osrednjo mariborsko tržnico je začel nastajati pred več kot desetimi leti, ko je občina obnovila vrsto let prazen in propadajoč nekdanji minoritski samostan ter vanj naselila Lutkovno gledališče Maribor (LGM).

Sledila je obnova sosednje Minoritske cerkve, ki zdaj služi kot glasbeno in razstavno prizorišče, nedavno pa se je občina lotila še obnove Vojašniškega trga z delno rekonstrukcijo srednjeveškega zidu ter obnovo Sodnega stolpa in objekta Tri babe, v katerem je zdaj info točka, kmalu pa naj bi tam zaživel tudi Lutkovni muzej.

Sledila je obnova sosednje Minoritske cerkve, ki zdaj služi kot glasbeno in razstavno prizorišče, nedavno pa se je občina lotila še obnove Vojašniškega trga z delno rekonstrukcijo srednjeveškega zidu ter obnovo Sodnega stolpa in objekta Tri babe, v katerem je zdaj info točka, kmalu pa naj bi tam zaživel tudi Lutkovni muzej.

“Naša vizija je ekskluzivne prostore napolniti s kakovostno umetnostjo,” je na novinarski konferenci povedala organizatorka umetniških vsebin v Kulturni četrti Minoriti Ksenija Repina.

“Povezovati, prepletati in nadgrajevati”
Organizacijsko bo območje s skupno petimi prizorišči del javnega zavoda LGM, ki je že doslej poleg stavbe nekdanjega samostana upravljal Minoritsko cerkev, zunanji avditorij in Sodni stolp, ki je bil pred obnovo pod okriljem Narodnega doma Maribor.

Zdaj bo za program v celotnem kompleksu, razen lutkovnega gledališča, skrbela posebna ekipa, za kar bo občina po besedah podžupanje Alenke Iskra zagotovila tudi dodaten denar. “Povezovati, prepletati in nadgrajevati je naše glavno vodilo,” je povedala Repina.

Dosedanji dogodki, kot na primer Letni kino Minoriti in koncerti Festivala Lent, bodo še naprej tu, a se jim bo po njenih besedah pridružil nadgrajen program skozi vse leto, s še več koncerti, razstavami, vodenimi sprehodi, okroglimi mizami in drugimi dogodki. “Želimo, da je to ne samo prizorišče, ampak stičišče ljudi,” je povedala.

V objektu Tri babe, kjer bo lutkovni muzej, bo tudi gostinski lokal, za katerega še iščejo najemnika. “Vztrajamo, da mora biti v sozvočju s programom,” je pojasnila podžupanja Iskra.
Projekt prenove Vojašniškega trga s Sodnim stolpom in nekdanjo hladilnico, kjer so uredili Muzej najstarejše trte, vezan na Hišo Stare trte in Pokrajinski muzej Maribor, je stal 6,8 milijona evrov, od tega je bilo 4,8 milijona evropskih sredstev. Skupno vsa vlaganja na tem območju, vključno z novim lutkovnim gledališčem, presegajo 20 milijonov evrov.

Župan Saša Arsenovič je spomnil, da je bilo to območje vrsto let zanemarjeno, s propadajočimi in zaraščenimi stavbami in zaparkiranimi površinami, zdaj pa “postaja del kulturne mestne transverzale”.

Dodal je, da je občina pristopila k urejanju območja že v času nekdanjega župana Franca Kanglerja, ko je sem preselila lutkovno gledališče, v prihodnje pa bo novo podobo dobilo tudi nabrežje Drave na Lentu z novo brvjo, ki bo omogočila lažji prehod ljudi med obema bregovoma reke. Verjame, da bo ta del mesta z vsem tem dobil novo kakovost, kultura pa možnost nadaljnjega razvoja in privabljanja širših občinstev.

Kulturna četrt Minoriti bo uradno zaživela 5. novembra z vodenim sprehodom po prizoriščih, okroglo mizo na temo prenove, predstavo Drava pa še kar teče … in koncertom Fed Horses. Preddogodek bo že ta petek s koncertom Aka Neomi v Minoritski cerkvi.

Nove vsebine in povezovanja z novimi producenti
Vsa prizorišča so sicer že odprta in imajo svoje programe. “Prav zaradi tega smo se odločili, da pripravimo mesec Kulturne četrti Minoriti kot presek realnega dogajanja, ki se tukaj že dogaja,” je pojasnila Repina. “Že doslej se je tu mešalo več producentov in s temi sodelovanji nadaljujemo tudi v prihodnje, hkrati pa prinašamo nove vsebine in povezovanja z novimi producenti, tudi izven Maribora in Slovenije,” je dodala.

Povezovanje z lutkovnim gledališčem ocenjuje kot zelo ugodno, saj bodo lahko na primer pomagali promovirati lutkovne predstave za odrasle, obenem pa z lutkovnim gledališčem stopajo v stik z novimi občinstvi. “Lutkovno gledališče predstavlja prvi stik otrok z umetnostjo in s Kulturno četrtjo Minoriti lahko zapolnjujemo vrzeli, ki nastajajo znotraj gledališkega občinstva,” je povedala.

Zlati svinčnik za odlično izvedbo, ki ga podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, prejmejo avtorji Galerije Cukrarna, Hiše MM, Vrtca Pedenjped in Hiše Podvrh. Patinasti svinčnik pa Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Platinasti svinčnik, ki se ga podeljuje članu ZAPS-a za obsežnejši opus na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja, prejmejo Maja Simoneti ter Lena in Tomaž Krušec, za častna člana ZAPS-a pa sta izbrana Nina in Matevž Granda.

Nagrade bodo podelili na Dnevih arhitektov v petek ob 18.30 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na Fužinskem gradu.

Kot so v utemeljitvi zapisali, Maja Simoneti s svojim izjemno raznovrstnim in kakovostnim opusom, ki sega na vse ravni urejanja prostora kot tudi različna strokovna področja, predstavlja eno najpomembnejših strokovnih osebnosti slovenske krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja. “Seznam njenih strokovnih dosežkov je dolg in impresiven ter izkazuje visoko profesionalen in ustvarjalen pristop na zelo raznolikih področjih.”

Za Leno in Tomaža Krušca beremo v utemeljitvi, da sta, odkar sta se pojavila na slovenskem arhitekturnem prizorišču, s sodelavci, med katerimi velja izpostaviti zlasti Vida Kurinčiča, “ustvarila obsežen opus pomembnih arhitekturnih del, ki sodijo v sam kakovostni vrh sodobne slovenske arhitekture. Njuno delo obsega zgrajene stavbe in projekte, ki plemenitijo in širijo slovensko arhitekturno kulturo. Odlikuje jih umirjena, tiha in nevpadljiva arhitekturna govorica, ki združuje tradicijo in sodobnost, zadržanost in monumentalnost, predvsem pa zavezanost arhitekturi kot umetnosti prostora.”

Člani Platinaste komisije so Mihael Dešman, Metka Sitar in Ina Šuklje Erjavec. Častna člana sta postala Nina in Matevž Granda, “arhitekta, ki sta med kolegi znana predvsem po založništvu”.

Komisija za nagrade zlati svinčnik je letos podelila priznanja štirim odličnim arhitekturnim delom, sporočajo iz ZAPS-a. Pri izboru najboljših arhitekturnih rešitev je komisijo vodila ideja o svobodi arhitekture, s tem pa so želeli poudariti, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja, ki naj bi nam zagotovil uspešno opravljeno delo. “Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je treba vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova,” so zapisali.

Cukrarna, objekt, ki obiskovalca ne pusti ravnodušnega
Nagradili so torej dve individualni hiši in dve javni zgradbi. Cukrarna, ki jo podpisujejo soavtorji Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, je po mnenju komisije izjemno zahtevna in uspešno realizirana rekonstrukcija nekdanje rafinerije sladkorja. “Navzven masiven objekt z lahkotno sproščeno, a monumentalno notranjostjo obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Poleg tega, da je Cukrarna postala nov ljubljanski kulturni center sodobne umetnosti, ima ta objekt pomembno vlogo varuha vseslovenskega, zgodovinskega spomina. Koncept zasnove prostora samozavestno sledi ideji, da je sama simbolika stavbe enako pomembna kot vsebina v njej. Cukrarna že danes kaže, da se uspešno vpleta v ljubljanski urbani prostor in regenerira prej degradirano območje,” so zapisali.

Arhitektura vrtca s svežim oblikovalskim pristopom

Vrtec Pedenjped – enota Učenjak (soavtorji so Denis Rovan, Aleš Žmavc, Matic Škarabot, Lev Rahovsky Šuligoj, Vesna Draksler, Nina Vidić Ivančič in Lara Gligić) je odličen primer energetske sanacije obstoječega vrtca z novim prizidkom, meni komisija. “Avtorjem je uspel izjemno težek podvig, kako iz dane naloge ustvariti arhitekturo, ne samo prenovljeno stavbo, v tem procesu pa biti neprestano dovolj pragmatičen z zavestjo, da gre za vrtec, kjer so sredstva omejena. V vseh pogledih uspešna združitev starega in novega dela vrtca in izjemna pozornost pri oblikovanju interjerja ter ambienta otroškega igrišča to arhitekturo dvigujeta na vrhunsko raven. Arhitektura tega vrtca odpira vrata novemu, svežemu oblikovalskemu pristopu in zareže v splošno sprejeto estetiko v slovenski arhitekturi.”

Tako popolna in dokončna hiša, da ne prenese sprememb
Hišo MM oz. prenovo stare podeželske hiše v Domžalah so zasnovali Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc in Andraž Keršič. Gre za “izjemen primer dosledno zasnovane in izvedene arhitekture: v konceptu, harmonični spojitvi starega in novega ter obravnavi detajla. Avtorji so v hiši ustvarili skoraj mistično atmosfero z modulacijo prostora in svetlobe, s proporci in z materialnostjo. Ta hiša je tako popolna in dokončna, da ne prenese sprememb; ne v svoji zunanjosti ne v notranjosti. Zasnovana je kot popolni svet s svojimi pravili, ki jih mora uporabnik sprejeti. Ko pa jih sprejme, ga hiša sprejme v svoj čutni objem.”

Odlično rešen mikrourbanizem
Hiša Podvrh soavtorjev Bora Pungerčiča in Petre Stojsavljević pa skupaj s prenovljenim kozolcem in vrtom tvori odlično rešen mikrourbanizem. “Objekt je zasnovan kot odprta kompozicija; tako urbanistično/arhitekturno kot tudi v drobovju interjerja. Prostor se odziva na potrebe uporabnikov, omogoča spremembe namembnosti prostorov in prosto menjavo pohištva. Detajli so rešeni pragmatično, a dosledno, materiali pa uporabljeni glede na funkcijo in ceno. V hiši in na vrtu je avtorjema uspelo oblikovati mnogo mikroambientov z različnimi pogledi, atmosferami in različno mero odprtosti; lastnosti, ki v tej hiši ustvarjajo svojevrsten šarm,” še piše v utemeljitvi.

Komisija za zlati svinčnik, v kateri so sedeli Rok Jereb, Tomaž Ebenšpanger, Ana Kosi in Sergej Hiti, je opozorila, da gre pri kar treh od štirih izbranih del za prenovo oz. rekonstrukcijo obstoječega objekta, v tem uspešnem reprogramiranju obstoječega stavbnega fonda pa prepoznavajo arhitekturno smernico za prihodnost. “Okoljska ogroženost planeta s svojimi posledicami, pomanjkanje materialov in energetskih virov, pa tudi izguba zgodovinskega spomina; vse to nas arhitektke in arhitekte vodi v vedno bolj zavestno obravnavo obstoječega stavbnega tkiva.”

Nespoštljiva prenova je za rušenjem največja grožnja kakovostni arhitekturi
Dobitnica patinastega svinčnika Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani avtorice Maruše Zorec je na neki način priznanje za kakovostno staranje arhitekture, ki je pravzaprav ni več. Kapela se je torej graciozno postarala, čeprav je bila nato uničena, je prepričana komisija, ki ob tem dodaja, da moramo razlikovati med staranjem in uničenjem. Na mestu kapele je trenutno v procesu “prenove” v nov prostor z novim programom mimo avtorice izvorne arhitekture. “Ta ‘prenova’ tako kot še vedno aktualna nevarnost z izgubo Plečnikovega stadiona potrjuje, da je neustrezna in nespoštljiva prenova takoj za rušenjem največja grožnja kakovostni arhitekturi. Vendar pa je že skoraj izbrisana kapela projekt, ki tudi v svoji posmrtni fazi sproža vprašanja o kakovosti, trajanju in celo sami definiciji arhitekture. Prvo samostojno realizirano delo arhitektke Maruše Zorec je bilo v bučnih, kričavih in tranzicijskih devetdesetih razmeroma neopaženo: na morda najbolj bučnem, kričavem in tranzitnem ljubljanskem trgu je vzpostavilo zadržan prostor individualne kontemplacije, ki je spoštovala častitljive usedline preteklosti okrog sebe, hkrati pa je samozavestno napovedala samosvojo pot avtorice, ki je v naslednjih desetletjih postala ena izmed najbolj cenjenih evropskih arhitektk prenov in vzpostavljanja sodobnega odnosa do dediščine,” piše komisija.

Nagrajenca je izbrala komisija v sestavi Rok Jereb, Tomaž Ebenšpanger, Ana Kosi, Sergej Hiti in Miloš Kosec.