“Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma.” S temi besedami je Kajetan Kovič začel pesem Moje mesto, odo svojemu rodnemu Mariboru. Mariborski fotograf Teodor Veingerl pa je njegove verze poustvaril na svojih podobah tega mesta.

Razstava bo na ogled do 30. novembra v avli Univerzitetne knjižnice Maribor.

“Pred dobrega pol stoletja je Kajetan Kovič napisal čudovito odo našemu mestu. Pred slabim desetletjem jo je uglasbila skupina Leonart. Teodor Veingerl pa tokrat isto pesem upodablja v fotografijah. Čeprav so posamezne slike nastale v več kot desetletnem obdobju, avtor pravi, da se je z njihovim izborom skušal natanko – kolikor je le mogoče – držati besedila pesmi,” piše v napovedi.

Teodor Veingerl že vse življenje biva v Mariboru, a v njem vedno znova odkriva nove reči, vredne fotografskega ovekovečenja. “Združil sem podobe mesta z verzi, kot neko ilustracijo pesmi, ki je skorajda alternativna himna Maribora,” je povedal . S fotografskim ilustriranjem pesmi povezuje obe svoji zanimanji – fotografijo in glasbo, kar imenuje “fotoglasbiranje”.

Za razstavo je izbral podobe, ki se ujemajo z besedilom pesmi Moje mesto. Večinoma barvne fotografije večjega formata so različnih tehnik, od ulične do nočne fotografije, tudi opremljene z verzi Kovičeve pesmi, po kateri je naslovljena tudi razstava.

Kajetan Kovič: Moje mesto

Na severu te male domovine je mesto,
kjer sem bil nekoč doma.
Nad njim so nizke gozdnate planine
in dobra volja vedrega neba.

Tam so vse hiše starega spomina
in koder ozke ulice gredo,
ne manjka krčem in ne zmanjka vina
in ne ljudi, ki ga pijo.

Tam je še reka s trdnimi mostovi
in skritimi zelenimi potmi,
za polrazprtimi zidovi
toliko zaljubljenih oči.

In tam je park in v ribniku labodi
in dolg kostanjev drevored,
ki nekam tja v predmestje vodi,
kjer se prične in neha drugi svet.

Na tujem kje so ljubši mi večeri
od utrudljivih jutranjih skrbi,
a tukaj dan z enako mero merim
kot hitri beg ljubezenskih noči.

Ker ko prebiram blažene spomine
dekliških sanj in deškega srca,
vem, da sem bil, da sem, da bom doma
na severu te male domovine.

Nagrada Tomaža Kržišnika letos Marku Požlepu

Bienale neodvisne slovenske ilustracije, ena najvztrajnejših platform sodobne vizualne umetnosti pri nas, letos praznuje polnoletnost. V osemnajstih letih delovanja je predstavil več kot 150 ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so pomembno zaznamovali prostor sodobne ilustracije. V jubilejni, deseti izvedbi se jim pridružuje 21 novih avtoric in avtorjev, medtem ko priznanje Tomaža Kržišnika za življenjsko predanost umetniškemu izrazu prejme vizualni umetnik Mark Požlep.

Ilustracija kot prostor svobode in presečišč

Razstava 10. Bienala neodvisne ilustracije, ki je bila odprta včeraj v Kinu Šiška, znova dokazuje, da ilustracija že dolgo presega meje klasičnega medija. Koncept bienala temelji na prenosu ustvarjalne odgovornosti – sodelujoče avtorice in avtorji prejšnje izdaje izberejo nova imena, s čimer se oblikuje organska skupnost umetnikov, povezanih z medsebojnim zaupanjem in spoštovanjem. Njihova dela bodo na ogled do 28. novembra.

Na razstavi se predstavljajo ustvarjalke in ustvarjalci, ki raziskujejo presečišča med ilustracijo, umetnostjo in oblikovanjem. Njihovi pristopi, tehnike in vizualne poetike razkrivajo raznolikost sodobnega izraza in občutljiv dialog s časom, prostorom ter osebnim doživljanjem sveta.

Avtorji jubilejne izdaje

Letošnjo selekcijo sestavljajo: Ana Marija Rauch, Anja Kralj, Darja Remc, Hana Černivec, Igor Poliščuk, Jernej Žumer, Johana Onchevski, Kaja Horvat, Manca Kovačič, Maša Pušnik, Matic Flajs, Mojca Novak (Mocculere), Neda Madjar, Nea Likar, Neo Nor, Neža Ambrožič, Nika Rosman, Nuri Vidrih, Špela Šafarič, Tamara Mihalič in Tatjana Toškov.

Umetnost v gibanju – ustvarjanje v živo

Dogajanje se je začelo že pred uradnim odprtjem razstave. Na Celovški cesti potekajo dopoldanske risarske akcije v sodelovanju z Europlakatom, ki bodo obiskovalce spremljale vse do 24. novembra. Popoldne je sledila tudi ustvarjalna delavnica kratkega stripa brez besed pod vodstvom Mojce Novak (Mocculere), posvečena izidu avtoričine strip-knjižice Mojčica, spomini na otroštvo, ki jo predstavlja ob bienalu.

Priznanje Tomaža Kržišnika Marku Požlepu

V okviru otvoritve so podelili tudi drugo priznanje Tomaža Kržišnika za življenjsko predanost iskrenemu in samosvojemu vizualnemu izrazu. Prejel ga je Mark Požlep, vizualni umetnik in poet sodobnega časa, katerega delo presega meje med dokumentiranjem, pričevanjem in osebno izkušnjo. Po besedah Saše Kerkoš, umetniškega vodje bienala, je Požlep »vir in priča neukrotljive sile časa, ki prepleta poslušanje, opazovanje in osebno izkušnjo, ter pri tem ohranja popolno zvestobo sebi«.

Kerkošova je ob tem dodala, da je priznanje namenjeno »mladim srcem, ki v minljivosti vztrajajo v svoji samosvojosti – pogumno, večno in nekompromisno«. Po podelitvi je sledilo uradno odprtje skupinske razstave 10. Bienala neodvisne ilustracije, ki tudi letos odpira prostor dialoga med umetnostjo, družbo in posameznikom.

Razstava ostaja odprta do 28. novembra v Kinu Šiška.
Ogled vseh del razstavljajočih ustvarjalcev 10. Bienala neodvisne ilustracije si je možno ogledati tukaj.

Na promenadi Mestnega parka v Mariboru bo do 30. novembra na ogled razstava »Arhitekt Ivan Vurnik: nekoč in danes, 1884–2024«, posvečena enemu najvplivnejših slovenskih arhitektov 20. stoletja. Vurnik, ustanovni profesor ljubljanske arhitekturne šole, inovator in raziskovalec arhitekturne identitete, velja za osrednjo osebnost slovenskega modernizma.
Eden od namenov razstave je osvetliti, kako izrazito je njegovo delo vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli in prakse.

Razstava, ki je nastala ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, prikazuje tako arhitektova najvidnejša kot tudi manj znana dela. Obiskovalci si jih lahko ogledajo prek reprodukcij originalnih načrtov, arhivskih posnetkov in sodobnih fotografij arhitekturnega fotografa Mirana Kambiča.
Kot so zapisali v Umetnostni galeriji Maribor (UGM), fotografije današnjega stanja “izražajo odnos uporabnikov do arhitekture – njeno ohranjanje, skrb zanjo in njeno preoblikovanje skozi čas”.
Razstavo sta pripravila Center arhitekture Slovenije in Muzej za arhitekturo in oblikovanje, pod kuratorskim vodstvom Nives Čorak in Barbare Viki Šubic (CAS) ter Boga Zupančiča (MAO).

Med predstavljenimi deli so nadškofijska kapela v Trstu, sanatorij na Golniku, Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, Aljaževa kapela v Vratih, kopališče Obla Gorica v Radovljici, spomenik skladatelju Juriju Fleišmanu v Beričevem pri Ljubljani ter urbanistična zasnova Bleda.

Prvi primer vrtnega mesta v Sloveniji

Posebno mesto na razstavi zaseda Vurnikova kolonija v Mariboru, delavsko naselje iz 20. let prejšnjega stoletja na Taboru, ki velja za enega prvih zgledov »vrtnega mesta« pri nas. Gre za stanovanjsko kolonijo z 211 vrstnimi hišami na območju približno 50.000 kvadratnih metrov, zasnovano za uslužbence mestnega urada za zavarovanje delavcev.
Projekt, edini izvedeni urbanistični načrt Ivana Vurnika, velja za prelomnico v slovenskem prostoru – prvi poskus sistematičnega reševanja stanovanjskega vprašanja ter vzpostavitve kakovostnega bivalnega okolja za delavski razred.

Kolonija, danes zaščitena kot pomemben del mariborske arhitekturne dediščine, ponazarja Vurnikovo sposobnost povezovanja socialnega vidika arhitekture s sodobnimi urbanističnimi načeli in estetsko kulturo časa.

Arhitekt, pedagog in raziskovalec – človek mnogoterih izrazov

Ivan Vurnik (1884–1971) je bil eden ključnih akterjev prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju. Bil je najmlajši izmed znamenite četverice skupaj z Maksom Fabianijem, Ivanom Jagerjem in Jožetom Plečnikom.
Leta 1919 je na novo ustanovljeni Univerzi v Ljubljani prevzel zahtevno nalogo vzpostavitve Oddelka za arhitekturo na Tehniški fakulteti in tako postavil temelje arhitekturnega izobraževanja pri nas.

Vurnik je bil izrazito vsestranska osebnost – arhitekt, urbanist, pedagog, oblikovalec in raziskovalec. V svojem delu je izhajal iz družinske podobarske tradicije ter jo povezal z evropskimi umetnostnimi tokovi: od secesije in ekspresionizma do funkcionalizma.
Zaznamovala ga je tudi težnja po ustvarjanju nacionalnega sloga, ki bi izražal kulturno identiteto prostora, obenem pa je sledil sodobnim tehničnim in konceptualnim smernicam. Leta 1925 je v okviru ljubljanske šole vodil samostojen seminar, ki je ponujal alternativo Plečnikovi tradiciji – bolj racionalno in sodobno razumevanje arhitekture.

Njegovo projektantsko in pedagoško delo ga uvršča med pionirje slovenske moderne ter med ključne utemeljitelje arhitekturnega dialoga med tradicijo in tehnološkim napredkom.

Spremljevalni program: od kolonije do ustvarjalnice

Razstavo spremlja bogat program, ki obiskovalcem omogoča neposreden stik z arhitekturno dediščino in njenim sodobnim kontekstom.

18. oktober 2025 // 14.30–16.00 // zbirno mesto: Hotel Tabor, Ulica heroja Zidanška 18
Kolesarsko vodstvo po mariborskih delavskih kolonijah: Vurnikova, Hutterjeva in Železničarska kolonija

25. oktober 2025 // 11.00–12.00 // zbirno mesto: križišče Ceste zmage in Fochove ulice
Vodstvo po Vurnikovi koloniji in ogled ene izmed ohranjenih stanovanjskih enot

25. oktober 2025 // 11.00–12.00 // isti termin
Sobotna ustvarjalnica: Skriti zaklad v Vurnikovi koloniji