Nova zakonodaja prinaša večjo jasnost na področje umeščanja sončnih elektrarn na kmetijska zemljišča. A stroka opozarja: vsak kvadratni meter šteje.

Vlada je s potrditvijo novele zakona o kmetijskih zemljiščih odprla vrata sistemski ureditvi agrovoltaike – združevanja kmetijske dejavnosti s proizvodnjo sončne energije. Na papirju gre za sinergijo, v praksi pa se porajajo številni pomisleki. Ali lahko Slovenija z malo razpoložljivimi njivami ohranja prehransko varnost, če jih delimo s sončnimi paneli?

Dvojna raba zemljišč – obetavna rešitev ali kompromis?
Prvi pilotni projekt agrovoltaike v Sloveniji poteka v raziskovalnem sadovnjaku na Brdu pri Lukovici. Financiran je s sredstvi Švicarskega mehanizma, država pa je za nadaljnje projekte zagotovila še približno 2 milijona evrov. Novi projekti bodo majhnega obsega – do 560 m² – in bodo predvsem testne narave: merili bodo vpliv (pol)prosojnih panelov na rastline.

Prenovljeni zakon določa, da agrovoltaika ni več dovoljena na njivah. Omejena bo na:

• trajne travnike z manj kot 35 bonitetnimi točkami,
• zemljišča v zaraščanju, kjer raba že ni več aktivna.

Bonitetne točke (od 0 do 100) ocenjujejo kakovost zemljišča glede na podnebje, naklon, osončenost, tla … Najboljših zemljišč z več kot 95 točkami imamo v Sloveniji manj kot 1 %.

Kot opozarjajo na ministrstvu, prejšnja zakonodaja sicer ni izključevala možnosti postavitve panelov na njive, a ustrezni pravilniki niso bili nikoli sprejeti. Zdaj je to jasno prepovedano.

Zaraščena zemljišča – nova priložnost ali nevaren precedens?
Profesorica dr. Marina Pintar z Biotehniške fakultete opozarja na možnost zlorabe zakonskih lukenj: “Zemljišče, ki ga dve leti ne kosiš, začne veljati kot zemljišče v zaraščanju. Po treh letih že nastajajo pogoji za grmovje. Če to postane praksa, bomo težko govorili o ohranjanju kmetijske rabe.”
Ministrstvo sicer verjame, da namerno zaraščanje zaradi postavitve sončnih elektrarn ni ekonomsko smiselno, saj gre za večletni postopek brez donosa. A kaj, ko zakon dopušča interpretacije.
Eden največjih izzivov je prihodnost teh zemljišč. Kaj se zgodi, ko se sončni paneli obrabijo ali poškodujejo? Pintar opozarja na odsotnost določil o odstranitvi elektrarn in sanaciji tal: “Če bo površina znova zaraščena in obenem obremenjena s paneli, je ne bo več mogoče očistiti s stroji. Opuščena infrastruktura pa postane okoljski problem.”

Katere so prednosti in pasti
V teoriji ima agrovoltaika številne prednosti: zmanjšuje izhlapevanje vode, blaži vročinske obremenitve in omogoča dodatni prihodek za kmete. Vendar učinki niso enoznačni – v slovenskih razmerah lahko senčenje celo zavira rast trave, medtem ko to v sušnejših podnebjih prinaša koristi.
Poleg tega je premalo govora o vzdrževanju. “Paneli se morajo redno čistiti, pogosto tudi s kemikalijami, ki končajo v tleh. V primeru poškodb pa nimamo tehnologije, ki bi lahko odstranila vse ostanke s kmetijskih površin,” opozarja Pintarjeva in poudarja, da v osnovi ne nasprotuje agrovoltaiki – a le tam, kjer ima resničen smisel: na trajnih nasadih in strehah kmetijskih objektov. Ti še vedno predstavljajo neizkoriščen potencial za sončno energijo, brez ogrožanja dragocenih kmetijskih zemljišč. “K povečanju deleža energije iz obnovljivih virov energije smo kot država zavezani, ampak izkoristimo najprej potencial na strehah in šele potem razmišljajmo o agrovoltaiki,” zaključi.

V poskusnem sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici je potekala predstavitev raziskovalnega pilotnega projekta, v okviru katerega so postavili več različnih sončnih panelov v enem izmed tamkajšnjih nasadov jablan.

Postavljanje sončnih elektrarn na kmetijskih zemljiščih oziroma agrofotovoltaika združuje proizvodnjo električne energije in pridelavo hrane. Prvi tovrstni pilotni projekt so na Brdu pri Lukovici predstavili minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušič, Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, in Tomi Medved z Inovacijsko-razvojnega inštituta Univerze v Ljubljani.

Pridelava jabolk v slovenskem sadjarstvu predstavlja največji delež, zato so poskusni projekt agrofotovoltaike umestili v sadovnjak jabolk sorte kiku, ki je del raziskovalnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta na Brdu pri Lukovici.

Postavili so dva testna poligona sončnih panelov v dolžini 30 metrov. Paneli so različno prosojni, preučevali bodo namreč prav vpliv prosojnosti na rast in razvoj sadežev. “Preučili smo študije iz tujine, vemo, kaj so tam rezultati pokazali, primerjali jih bomo z našimi rezultati, saj živimo v določenem agroklimatskem prostoru, ki ni enak danskemu ali kitajskemu,” je pojasnil Blaž Grmšek s Kmetijskega inštituta Slovenija.

Paneli lahko po eni strani zmanjšajo pridelek, po drugi strani pa lahko nudijo tudi zaščito. “V večini primerov so rezultati pozitivni,” je glede rezultatov tujih raziskav dejal Grmšek. “Poleti je temperaturni stres na rastlino manjši, spomladi pa je med pozebami temperatura pod paneli nekoliko višja, saj zadržijo toploto. V nekaterih primerih so tudi rešili sadovnjak pred pozebo.”

V pilotni projekt na Brdu pri Lukovici je bilo vloženih 205.000 evrov iz t. i. drugega švicarskega prispevka, finančnega instrumenta, iz katerega naj bi bilo po besedah ministra Kumra za podobne projekte na voljo še okoli dva milijona evrov. “Verjamem, da bodo rezultati raziskav dragocen prispevek k razvoju agrofotovoltaike v Sloveniji,” je ob obisku sadovnjaka dejal minister. Dodal je, da ima Slovenija velik potencial za dvojno rabo kmetijskih zemljišč, torej za hkratno pridelavo hrane in izkoriščanje sončne energije.

Potencial koriščenja sončne energije na kmetijskih zemljiščih pri nas je ocenjen na 47.000 megavatov kapacitet, so sporočili z MOPE-ja, kjer menijo, da je del tega potenciala smiselno izkoristiti. “Agrofotovoltaika ne pomeni odvzema najboljših kmetijskih zemljišč za energetske namene, temveč omogoča dvojno rabo na zemljiščih nižje kakovosti in na degradiranih območjih,” je poudaril Medved z Inovacijsko-razvojnega inštituta. Na zemljiščih z dvojno rabo mora namreč kmetijska pridelava ostati v ospredju. “Običajno se zakonsko omeji dovoljeno zmanjšanje pridelka na največ od 15 do 20 odstotkov,” je pojasnil Medved.

“Analize v okviru pilotnih projektov, kot je ta, bodo pokazale, katere kmetijske rastline, pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi postavitvami fotonapetostnih modulov omogočajo učinkovito dvojno rabo prostora, torej brez zmanjševanja kmetijskega potenciala,” je pojasnil Kumer in dodal, da bi z razvojem ustreznih tehničnih rešitev potencial agrovoltaike lahko izkoristili, ne da bi pri tem ogrozili rabo kmetijskih zemljišč.

“Če želimo naše kmetijstvo resnično prilagoditi novim razmeram, moramo razumeti, da moramo naš prehranski model nadgraditi na celotni verigi. Ne moremo pričakovati večje odpornosti proti izzivom, če bomo hkrati vztrajali pri enakih praksah kot doslej,” pa je izpostavila ministrica Čalušič.

Postavljanje sončnih panelov na rodovitna tla je sicer v delu stroke med prenavljanjem zakona o kmetijskih zemljiščih naletelo na številne kritike. Slovenija se uvršča med evropske države z najmanjšim deležem njivskih površin in kmetijskih zemljišč na prebivalca, zato so ta še toliko bolj dragocena, treba jih je zaščititi in z njimi ravnati zelo premišljeno, opozarjajo strokovnjaki s področja varovanja tal: “Z vidika varovanja kmetijskih tal kot naravnega vira, ki nam omogoča pridelavo hrane, je agrovoltaika nesprejemljiva – enako kot vsak drug poseg, ki ni namenjen kmetijski pridelavi,” pa je na konferenci o agrovoltaiki na Biotehniški fakulteti v Ljubljani marca poudarila dekanja Marina Pintar.

V okviru prehoda na obnovljive vire energije Slovenija do začetka poletja napoveduje tri nove razpise, ki bodo usmerjeni v elektrifikacijo in razogljičenje. Med najzanimivejšimi novostmi je razpis za samostojno naložbo v hranilnik električne energije, ne glede na vir napajanja.

Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer poudarja, da mora biti zeleni prehod dostopen in konkurenčen: »Elektrificiralo se bo vse, kar se danes še ni.« Cilj Slovenije je do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 55 % v primerjavi z letom 2005.

Trije ključni razpisi

Po navedbah Klemna Koširja z ministrstva bodo razpisi razdeljeni na tri sklope:

• 51 milijonov evrov za prestrukturiranje sistemov daljinskega ogrevanja (sofinancirano iz kohezijskih sredstev),
• 63 milijonov evrov za naložbe v sončne in vetrne elektrarne za gospodarstvo (predvsem v vzhodni kohezijski regiji),
• poseben razpis za hranilnike, kjer bo možno kandidirati izključno za hranilnik – brez obveznosti postavitve dodatnih naprav za pridobivanje energije iz OVE.

Spodbude za energetske skupnosti in večjo varnost projektov

Vlasta Krmelj iz Evropske zveze agencij in regij za energijo in okolje opozarja na potrebo po bolj ciljno usmerjenih subvencijah, ki spodbujajo sodobne in učinkovite rešitve. Po njenem mnenju bi bilo smiselno dodatno podpreti energetske skupnosti ter zagotoviti državne garancije za bolj tvegane naložbe, zlasti tam, kjer ni jasnosti glede dolgoročne vzdržnosti pogodb za dobavo zelene energije.

Državna podpora bi v takih primerih lahko igrala ključno vlogo in pospešila izvedbo ambicioznih trajnostnih projektov, ki bi sicer ostali nerealizirani.