Eles in SODO (Sistemski operater distribucijskega omrežja) sta pripravila pregled, kje je možna priključitev večjih polj sončnih elektrarn.

Na ministrstvu za infrastrukturo si želijo večjih projektov, zato so pripravili seznam lokacij, kjer je mogoče brez težav priključiti večje sončne elektrarne. Elektrarne na teh lokacijah bo treba še vedno umestiti v prostor, priključitev na omrežje pa ne bo problem.

Primernih lokacij za velike sončne elektrarne je 89, od tega Eles ocenjuje, da je na 58 točkah možen priklop brez večjih ovir, drugje pa so določene omejitve, gre lahko za bližino Nature 2000 ali pa je na zemljišču arheološko najdišče in je treba preveriti, pod kakšnimi pogoji bi bilo mogoče izvesti projekt. Ne gre za prvovrstna kmetijska zemljišča, lastništva so različna, en primer je transformatorska postaja pri Litostroju. Na teh točkah je na prenosnem omrežju potencial za priklop 1030 megavatov moči sončnih elektrarn, na distribucijskem pa 795 megavatov.

Trenutno je na voljo seznam v pdf dokumentu, kmalu pa naj bi pripravili interaktivni zemljevid, ter prikaz možnosti priklopa tudi na nizkonapetosnem omrežju, ki je relevantno za vse, ki želijo doma na strehi postaviti sončno elektrarno.

Določili bi tudi prednostna območja za sončne in vetrne elektrarne

Ministrstvo za infrastrukturo je dalo v javno razpravo tudi Zakon o umeščanju naprav za proizvodnjo obnovljivih virov v prostor, ki ga želijo še letos sprejeti na vladi. S tem želijo olajšati umeščanje vetrnih in sončnih elektrarn v prostor. Ukinili bodo na primer presojo čezmejnih vplivov, uvedla bi se domneva, da do določene velikosti te elektrarne ne potrebujejo predhodne presoje vplivov na okolje in uvajajo se roki, ki doslej v mnogih postopkih niso opredeljeni. Do enega megavata sončna elektrarna ne bo potrebovala presoje vplivov na okolje, zdaj lahko investitor pol leta čaka, da mu to povedo pristojni organi.

Omogočil bi tudi gradnjo na kmetijskih zemljiščih, če se ohranja kmetijska dejavnost, na primer če postaviš senco za živino, lahko na strehi narediš sončno elektrarno.

Določili bi tudi prednostna območja za sončne in vetrne elektrarne, na primer degradirana območja, protihrupne ograje, umetna jezera, ki so nastala zaradi pogrezanja, na odlagališčih odpadov, degradiranih površinah in podobno. Ker zakon posega v mnoge druge zakone, pričakujejo burno enomesečno javno razpravo in tudi medresorsko usklajevanje, a pri obnovljivih virih zaostajamo za cilji.

Vlada naj bi v prihodnjih sprejela tudi Dolgoročni načrt spodbujanja rabe obnovljivih virov, ki določa, kaj se financira iz prispevka za obnovljive vire energije (OVE). Pomembna novost je, da se ukinjajo vse podpora za prehod na naprave, ki porabljajo zemeljski plin. Letos je za podpore predvidenih 113 milijonov evrov, prihodnje leto pa 150.

Z inovativnimi pečmi in novim pristopom do smetišč lahko ubijemo dve muhi na en mah – rešimo se lahko preobilice odpadkov ter hkrati proizvedemo več nekoliko čistejše energije.

Ali veste, da se da hkrati proizvajati električno energijo in toploto, s katero lahko kar takoj ogrevamo bližnja gospodinjstva? Kako? S predelavo odpadkov v inovativnih pečeh. Način se imenuje »soproizvodnja toplote in električne energije«.

V Greenovate Europe, ki se ukvarja s podporo trajnostnim tehnologijam in zelenim inovacijam pravijo: »To je način za proizvodnjo toplote in električne energije hkrati,« ter dodajajo: »Lahko prihrani do 40 % energije v primerjavi s konvencionalnimi sistemi, ki uporabljajo samo električno energijo.«

Naprava je zelena na več ravneh

V okviru tega s finančno pomočjo Evropske unije nastaja projekt SmartCHP, ki bo omogočal pretvorbo biomase v toploto in elektriko. Delo vključuje predelavo dizelskega motorja, tako da lahko uporabljal bio olje namesto dizla.

Zamisel je, da bi najprej uporabili stroj, ki lahko organske odpadke, kot so oljčna jedrca, pa tudi gozdne in kmetijske ostanke, spremeni v bioolje. Zelenkasto bioolje je nato mogoče usmeriti po eni od dveh poti. Olje se lahko dovaja v spremenjeni dizelski motor za proizvodnjo električne energije ali, če je potrebna toplota, v kotel na dimne pline.

»Proizvajamo lahko toploto in elektriko hkrati,« so povedali v Greenovate Europe, »To pomeni, da je mogoče proizvodnjo toplote povečati na hladen zimski dan, nato pa zmanjšati v toplejših poletnih dneh. Je tudi odlična rešitev za uravnoteženje energetskega omrežja in dopolnitev bolj spremenljivih obnovljivih virov energije, kot sta sončna ali vetrna.«

Na tak način bi se lahko zagotavljalo toploto in električno energijo hotelom, bolnišnicam, šolam, hotelom in industrijskim zgradbam, s čimer bi se prihranilo pri stroških energije, ogrevanja, izboljšalo bi se splošno energetsko učinkovitost ter zmanjšalo emisije toplogrednih plinov. Ekipi je uspelo napravo v laboratoriju testirati kar 500 ur zapored, kar je z uporabo bio olja rekord v svetovnem merilu!

Do sedaj je stroj poganjalo bio olje, pridelano iz oljčnih jedrc iz Grčije, miskantusa iz Hrvaške ter gozdarskih odpadkov iz Švedske, v prihodnje pa se bodo testirale še nekatere druge biološke surovine.

Popoln izkoristek potenciala

In kako bo delovala naprava? Gre za princip, ki ga poznamo iz bioplinarn, kar pomeni, da se bo organske odpadke sežgalo, plin, ki bo ob tem nastajal, pa se bo dovajalo v gorivne celice, ki bodo kemikalije pretvorile v elektriko, hkrati pa bodo izkoristile in uskladiščile tudi toploto, ki bo nastajala v celotnem procesu. Da se bo ohranilo emisije toplogrednih plinov na čim nižjem nivoju, se bo odpadke segrevalo namesto na približno 800 °C segrevalo na bolj ekoloških 700 °C.

Alessandro Galli, strokovnjak iz organizacije Global Footprint Network, kjer so razvili kalkulator ekološkega odtisa, poudarja, da je apetit družbe večji od hitrosti Zemljinega metabolizma in da človeštvo doslej še nikoli ni naredilo načrta, kako znižati svoj ekološki odtis.

Vsako znižanje doslej je bilo kratkotrajno, kot posledica krize, kot je bila pandemija novega koronavirusa. Najverjetneje sledi tudi zaradi vojne v Ukrajini, a človeštvo se vedno znova vrne na stare tirnice pretirane potrošnje. Podnebne spremembe danes dobesedno občutimo na lastni koži, nujno je, da spremenimo svoj življenjski slog, opozarja. Več ko trošimo, bolj namreč obremenjujemo planet. A pri tem poudarja, da seveda vse odgovornosti ne gre prevaliti na potrošnika, saj je težko biti zelo trajnosten v sistemu, ki je zelo netrajnosten. Alarm, da je človeštvo letos porabilo vse razpoložljive narave vire, bo letos zazvonil 28.julija.

Rdeči alarm za planet 

Zakaj je pomembno, da izračunamo okoljski odtis? Kot pojasnjuje Galli, znanstveniki morda nekoliko naivno pričakujejo, da bodo odločevalci, če bodo imeli na voljo prave številke in informacije, tudi sprejemali prave odločitve, a to je v prvi vrsti njihov cilj: “Zato, da lahko upravljaš z viri, najprej potrebuješ način, da jih izmeriš. Datum je sicer simboličen, a je  pomemben zato, da javnosti in odločevalcem podamo jasno sporočilo, da kot ljudje porabljamo preveč in da planet potiskamo do točke, ki je ne more več prenesti. Ta datum je torej ‘rdeči alarm’, ki nam pove, da smo s svojim življenjskim slogom porabili vse vire.” A kot izpostavlja, je pomemben zato, ker lahko s to metodologijo tako prav za vsako državo posebej identificirajo dejavnike, ki največ prispevajo k njihovemu ekološkemu odtisu: “To je pomembna informacija, saj ne gre zgolj za alarm, ampak dejansko poda informacijo o tem, kaj je največja težava države. Tako lahko države dobijo informacijo o tem, kje se lahko lotijo zmanjševanja težave oziroma kako pristopiti k reševanju podnebne krize.”

Po vaših izračunih ljudje danes živimo tako, da bi v povprečju potrebovali 1,75 planeta. Kaj nam pravzaprav pove ta podatek? 

Na voljo imamo seveda le en planet, ne 1,75 planeta. To pomeni, da naš planet potrebuje približno 20 mesecev, da si opomore od tega, kar ljudje porabimo v letu dni. Gre pravzaprav za to, da je apetit družbe večji od hitrosti metabolizma našega planeta. Ljudje nismo vedno živeli tako, prvič smo ekološki dolg pridelali v 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat je bil ta dan decembra, v 80. letih novembra, v 90. letih pa smo ta neslavni datum obeležili že oktobra. Zdaj nas je dohitel že julija, skoraj vsako leto pa nastopi prej. 

V Sloveniji je ta dan nastopil že aprila, medtem ko je globalno povprečje 28. julija. Zakaj v Sloveniji alarm zazvoni toliko prej? 

Ta dan pove, kdaj bi se zgodil globalni dan okoljskega dolga, če bi vsi prebivalci na svetu živeli na način, kot živijo prebivalci Slovenije. V večini evropskih držav se to zgodi nekje v mesecu maju.  Evropske države so med bogatejšimi, naši prihodki so med višjimi na svetu. Žal je precej visoka korelacija med tem, kako visoke prihodke imamo, in med tem, koliko trošimo. Večja potrošnja pa pomeni večje breme za planet. Zato ima večina držav z visokimi prihodki precej visok ekološki odtis. 

Ste odkrili kakšno posebnost, po kateri se Slovenija razlikuje od ostalih evropskih držav?

V Sloveniji smo zaznali pomembno razliko od ostalih evropskih držav. Poglavitno gonilo nacionalnega ekološkega odtisa v večini evropskih držav je namreč prehranski sistem. Temu v Sloveniji ni tako. V Sloveniji sta najbolj kritična sektorja mobilnost in gradbeništvo. 

Vzpostavitev okolju prijaznejše mobilnosti je res pereča težava v Sloveniji. Kako bi jo po vašem mnenju morala spodbujati država?

Ekološki odtis mobilnosti ima na planet vpliv z dveh vidikov, prvi je dolžina potovanja, pomembno pa je tudi, s čim se premikaš. Najbolj okoljsko neprimeren način potovanja je letenje. Najučinkovitejši je seveda javni prevoz. Le pomislite, kakšna razlika je, ali se 100 ljudi pelje z vlakom ali vsak v svojem vozilu. A v številnih državah je sistem javnega prevoza izjemno slab, časovno potraten. Odgovornost je treba razdeliti med posameznika in sistem. Kot posameznik res lahko stremiš k okolju bolj prijaznim alternativam, a če sistem tega ne ponuja, je to zelo težko izvajati. V Italiji je denimo zelo veliko električnih avtomobilov, pa hkrati zelo malo polnilnic zanje. Pred nakupom se tako potrošnik znajde v stiski, ali bo lahko takšen avto uporabljal. Sistem mora torej v čim večji meri priti naproti potrošniku, da se bo ta sploh lahko odločal okolju bolj prijazno.

Katere države pa glede na lestvico ekološkega odtisa negativno in pozitivno prednjačijo?

Čeprav države res razvrščamo glede na to, katere imajo nižji in katere višji ekološki odtis, pa to, da bi te podatke uporabili za kazanje s prstom, ne bi bilo najbolj spodbudno. Pomembno je, da se zavedamo, da seveda so razlike med okoljskimi odtisi evropskih držav, a da imajo v resnici vse skupne probleme. Zato je razvrščanje držav namenjeno predvsem temu, da prepoznamo težave in najdemo skupne rešitve.

Slovenija je do neke mere res posebna, ker je tu največje gonilo ekološkega odtisa mobilnost, a v vseh drugih državah je najbolj problematičen prehranski sistem. Odmaknili smo se namreč od značilne mediteranske diete. Zaradi delovnega časa ljudje pogosto nimamo časa kuhati, sčasoma se je povečalo uživanje procesirane hrane, bogate s sladkorji, vedno več pojemo mesa. Kot vidite, je torej več skupnih disfunkcionalnih lastnosti v prehranskem sistemu vseh evropskih držav, ki pa bi jih lahko morda rešili s skupnim pristopom.

Koliko je ekološki odtis posameznika sploh pomemben oziroma relevanten v luči dejstva, da je zgolj 20 podjetij s fosilnimi gorivi, ki izkoriščajo svetovne zaloge nafte, plina in premoga, povezanih z več kot eno tretjino vseh emisij toplogrednih plinov?

Gre za dve strani istega kovanca. Industrija prodaja, ker je povpraševanje. Nikakor ne želim odgovornosti preložiti na potrošnika, to bi bilo seveda preveč poenostavljeno, a hkrati potrošniki ne morejo preprosto tiščati glave v pesek in čakati, da se bo industrija spremenila sama. Potrebno je torej skupno prizadevanje posameznikov in industrije, saj potrošniki s svojimi odločitvami lahko do določene mere vplivajo na to, kaj počne industrija. Če imam na voljo ponudnika električne energije, ki ponuja elektriko iz obnovljivih virov, in izberem njega, s tem jasno sporočam svoje mnenje in lahko do določene mere usmerim trg. Istočasno pa mora industrija stopiti korak proti potrošniku, gre za skupen projekt.

Tu lahko znova trčimo na omejitve sistema, v Sloveniji je denimo visoko povpraševanje po sončnih elektrarnah, omrežje pa na to ni pripravljeno.

V prvi vrsti želi posameznik s svojimi odločitvami igrati določeno vlogo pri tem, da doprinese k boljšemu planetu, kjer nas ne bo vsak dan presenetil nov ekstremni vremenski pojav. Kot posamezniki bi morali stremeti k boljšemu svetu. Vsak posameznik res ne more konkretno toliko pripomoči k zmanjšanju ekološkega odtisa, ampak lahko veliko naredimo v smislu ozaveščenosti in izobrazbe, pri spremembi miselnosti. V resnici je namreč težko biti zelo trajnosten, ko je sistem okoli tebe zelo netrajnosten. Malokdo na svetu danes živi res trajnostno. Pomembneje je, da se posameznik aktivno vključi v reševanje situacije, se je zaveda in da stremi k temu, da bo pripomogel k skupnemu dobremu, kot pa golo osredotočanje na to, v kakšni meri dejansko doprinese k temu cilju.

Nekateri se, ko seštejejo svoj ekološki odtis, soočajo z občutki slabe vesti. To najbrž ni vedno produktivno.

Razumem lahko, da bi včasih raje pogledali stran kot resnici v oči in se soočili s problemom. Ugotovili smo, da je več ljudi doživljalo občutke obupanosti, ker niso vedeli, kako se soočiti s situacijo. Posamezniki se velikokrat ne zavedajo, da številne alternative že obstajajo, a zaenkrat v nišah. Sami smo zato na naši spletni strani pripravili seznam številnih dobrih primerov, ki dokazujejo, da alternative našemu življenjskemu slogu v resnici že obstajajo in da je možno tudi drugače. Na primer nizkoogljična pridelava mesa, projekti deljenja avtomobilov … Trudimo se pokazati, da je alternativni način življenja mogoč in kakšen vpliv bi lahko imele, če bi se takšne dejavnosti razširile.

So lahko rešitev za težave planeta nove tehnologije, biotehnološke rešitve, umetna inteligenca itd.?

Med ljudmi je prisotno upanje, da bi nas lahko rešila tehnologija. A ko ljudje preveč upov polagajo v tehnologijo, ostajajo pod vtisom, da lahko nadaljujemo z življenjem tako kot doslej. Da nam ni treba spremeniti našega življenjskega sloga in vzorcev potrošnje. Slepimo se, da moramo zato, da bi postali bolj trajnostni, le uporabiti druge tehnologije. Nekatere raziskave tako kažejo, da imamo največ deset let časa, da ukrepamo, preden bo delovanje Zemlje destabilizirano čez točko preloma. Resnično moramo ukrepati zdaj, nove tehnologije niso dovolj, sprejeti moramo, da je treba spremeniti življenjski slog. Meso, vzgojeno v laboratoriju, nas tako prepričuje, da lahko še vedno jemo meso, le da ga dobimo iz drugih virov. A kdo si ga bo lahko v resnici privoščil? Kdo bo to meso proizvajal in imel od tega dobiček? Na eni strani ustvarjamo alternativo, a ta alternativa lahko dobiček znova prinese v roke peščici in s trga izrine ostale ponudnike. Vlogo tehnologije sam vidim kot pomoč v nekaterih pogledih, a ne smemo je zamenjevati s trajno rešitvijo, nujno moramo premisliti o naši potrošnji. Kot primer – tehnologija lahko pomaga zvišati učinkovitost načina, na katerega potujemo, morda celo zmanjšati emisije na vsak kilometer. A to je nekaj povsem drugega kot svet, v katerem se vsi premikajo z javnim prometom. Prvo je tehnološka izboljšava, drugo pa je sprememba sistema. V številnih naših vsakodnevnih aktivnostih potrebujemo to spremembo.

Nekatere spremembe pa smo le vnesli v naša življenja med pandemijo. Takrat smo imeli visoka pričakovanja glede tega, kako bodo ukrepi za zamejitev novega koronavirusa do neke mere upočasnili tudi globalno segrevanje. A svet se je znova vrnil na stare tirnice – smo zamudili zgodovinsko priložnost za spremembo, o kateri je že tekla beseda?

V prvem letu pandemije se je po dolgem času zgodilo, da je bil dan okoljskega dolga pravzaprav kasneje kot prejšnje leto. Prvega pol leta pandemije smo tako ‘pridobili tri tedne ekološkega dolga’. To je bila posledica zaprtij družbe in industrije, zmanjšanja prometa, kar je vplivalo na izredno manjšo porabo fosilnih goriv v tistem časovnem obdobju. A težava je v tem, da je zmanjšanje sledilo katastrofi, ne pa, ker bi si to želeli sami ali ker bi imeli za znižanje emisij strateški načrt. Ko se je torej prvi šok pandemije polegel, so se stvari kmalu vrnile na stare tirnice. Industrija se je znova zagnala in na žalost smo spet v istih časovnih okvirjih. Zato je pandemija morda res izgubljena priložnost, saj smo se takoj vrnili nazaj v staro življenje, namesto da bi nekatere lekcije uporabili in jih implementirali na dolgi rok.

Kaj smo takrat počeli prav in bi bilo pametno, da bi s tem nadaljevali?

Izpostaviti velja denimo pripravo hrane doma, ne v restavracijah. Dobra praksa je bila tudi delo od doma, a takoj, ko se je zaprtje družbe končalo, se je večina delavcev vrnila v pisarne. Naučili smo se denimo, da lahko veliko poslovnih poti nadomestimo z videokonferencami. Še vedno sicer pogrešamo človeški stik, a vseeno smo doumeli, da bi se lahko številnim potovanjem izognili. Prav tako se je izkazalo, da delo od doma poveča blagostanje ljudi, prav tako pa prihrani energente.

Znova se soočamo s krizo, z vojno v Ukrajini, ki pretresa naše dosedanje navade.

Če bi se ta situacija nadaljevala, bi se lahko ekološki odtis v prihajajočem letu celo zmanjšal. A spet imamo isti primer kot pri pandemiji koronavirusa. Zmanjšanje emisij bi sledilo katastrofi in ne bi bilo posledica naše želje po zmanjšanju emisij. Ekološki odtis v zgodovini se je vedno znižal kot posledica krize. V 60. letih smo tako ljudje uporabili 80 odstotkov naravnih virov. Od 70. let do danes se je ekološki odtis zviševal precej hitreje kot viri, ki so nam na voljo. Vmes pa lahko vidimo padce, ki so vedno posledica kriz. Tako denimo lahko vidimo upad emisij zaradi naftne krize leta 1973, ko se je cena nafte dvignila do te mere, da je upadla tudi potrošnja. Padec je sledil tudi v času gospodarske krize po letu 2008, nazadnje pa je bil takšen primer pandemija. Nikoli doslej človeštvo torej ni imelo načrta, kako znižati svoj ekološki odtis, ampak se je to vedno zgodilo kot posledica krize. Torej, lahko da bomo v naslednjem letu zabeležili manjšo porabo, a ta bo na račun krize in poslabšanja blagostanja, namesto da bi se to zgodilo z namenom zvišanja kakovosti našega življenja. Najbolj učinkovit način prihranka energije je seveda zmanjšanje porabe. Ko pogledam po svetu, je videti, da je Evropa trenutno na poti, ko politični sistem ljudi usmerja proti trajnosti.

A hkrati imamo, kot smo videli, dokaj visok ekološki odtis.

A v smislu politik imamo številne iniciative, zaradi katerih bi upal reči, da je EU prvak na poti k trajnosti. Še vedno menim, da Evropa vodi prehod k trajnosti.

Lahko torej res, kot pravijo nekateri evropski poslanci, z izolacijo naših domov izoliramo tudi Putina? Bo evropska energetska odvisnost od Rusije po vojni ostala preteklost?

Glede na to, da smo se po koncu epidemije vrnili v staro normalnost, se lahko tudi po koncu te vojne pojavi ta tendenca. A v resnici si težko predstavljam, da bi se to lahko zgodilo, da bi ljudje po vsem tem sedeli s Putinom za isto mizo in se pretvarjali, da se ni zgodilo nič. A seveda nikoli ne vemo. Po drugi strani je ena izmed možnosti tudi vrnitev k premogu, kar je obrat povsem v drugo smer, saj bo tako nastajala elektrika s še višjim ekološkim odtisom, kot ga imamo zdaj. A zelo težko je poiskati ravnotežje, politika se mora odločiti, ali bo dala prednost zelenemu prehodu ali kratkoročni preprosti rešitvi. Seveda se podnebno vprašanje v širšem kontekstu zdi na prvi pogled pomembnejše, a ko govoriš z družino, ki ne more plačati računov in komaj preživi, je težko braniti podnebje. Težko je odločiti med reševanjem problema zdaj in večjega problema v prihodnosti. Tega je vedno težko upravičiti.

Kako ljudi prepričati, da postavijo podnebje pred kratkoročne, a eksistenčne težave?

Vsako leto poslušamo, da imamo najbolj vroče poletje, podnebne spremembe torej dobesedno že občutimo na lastni koži. Da podnebje postaja nestabilno, se kaže v številnih ekstremnih dogodkih, ki postajajo vedno pogostejši in ki povzročajo astronomsko ekonomsko škodo – v poplavah, sušah itd. Največje vprašanje je, kako bi ljudje zdaj sprejeli malo višje cene zato, da bi lahko vložili v preventivo pred podnebnimi katastrofami v prihodnosti, ki bodo, če bomo čakali, vedno hujše, in naša mesta zaščitili za prihodnost. Naša običajna tendenca je ne vlagati v prihodnost, ampak danes prihraniti čim več. A ta strategija nas lahko stane preveč in nam ne bo pomagala, da bomo pripravljeni na podnebje v prihodnosti. Prav nič ne zavidam politikom, ki se soočajo z dilemo, kako naj prepričajo ljudi, da jih bodo ponovno izvolili, če bodo zdaj sprejeli politike, ki so dobre za okolje, a večinoma nepriljubljene med ljudmi. Zato moramo spremeniti naš način razmišljanja, saj smo usmerjeni v zelo kratkoročno razmišljanje. Veliko naporov tako vlagamo v to, da bi na dolgi rok naučili razmišljati naše študente, a težava je v tem, da bo, ko bodo ti imeli moč, najverjetneje že prepozno.

Zakaj je dan okoljskega dolga sploh pomemben? 

Datum je sicer simboličen, a je pomemben predvsem zato, da javnosti in odločevalcem podamo jasno sporočilo, da kot ljudje porabljamo preveč in da planet potiskamo do točke, ki je ne more več prenesti. Je rdeči alarm na koledarju, ki nam pove, da smo s svojim življenjskim slogom porabili vse vire. Kot znanstveniki včasih sicer naivno pričakujemo, da bodo odločevalci, če bodo imeli na voljo prave številke in informacije, tudi sprejeli prave odločitve. Sledimo prepričanju, da zato, da lahko upravljaš z viri, najprej potrebuješ način, da jih izmeriš. S to metodologijo pa lahko tako prav za vsako državo posebej identificiramo dejavnike, ki so gonilo njihovega ekološkega odtisa. To je pomembna informacija, saj v tem primeru ne gre le za alarm, ampak dejansko da informacijo o tem, kaj je največja ekološka težava določene države. Tako lahko države dobijo informacijo o tem, kje se lahko učinkovito lotijo zmanjševanja težave, oziroma o tem, kako pristopijo k reševanju podnebne krize. 

Kako lahko znižate svoj ekološki odtis? 

Kot izpostavlja Galli, so po njegovem prepričanju najmočnejše trajnostno orodje, ki ga imamo prav vsi, vilice: “Način na katerega jemo, je temelj za naše zdravje in za okolje. Tudi v Sloveniji, kjer je mobilnost bolj kritična kot naša prehrana, to področje prinaša več nadzora, kot ga imamo recimo na področju mobilnosti in energetike. Kot potrošnik, se lahko odločimo za nakupe pri lokalnih ponudnikih, usmeritev v bolj rastlinsko prehrano, medtem ko težko zamenjate ponudnika energije, če omrežje tega ne omogoča. Zato bi vas rad opogumil, da pogumno dvignete vilice.” 

Kot poudarjajo na Inštitutu za zdravje in okolje (IZO), kjer so zbrali številne nasvete za zmanjšanje ekološkega odtisa, bi pogozditev 350 milijonov hektarjev gozda svetovni dan ekološkega dolga zamaknila za osem dni: “Preživetje človeštva in naša kakovost življenja sta odvisna od zdravja bioloških virov našega planeta – od zdravja mreže življenja. Rodovitna zemlja, čista voda in zrak so potrebni za to, da lahko uspevamo – pridelujemo hrano in ohranjamo fizično zdravje. Cvetoči naravni ekosistemi, kot so oceani in gozdovi, so nujni za ohranjanje življenja na našem planetu, na primer z uravnavanjem podnebja in absorpcijo emisij ogljika. Glede na masovno prekomerno porabo bioloških virov so sedaj gospodarstva omejena z razpoložljivostjo biokapacitete Zemlje. Da bi zagotovili zdrav planet, ki nas lahko preživlja zdaj in tudi v prihodnosti, od nas zahteva zmanjšanje porabe virov in hkrati vzdrževanje ekosistemov našega planeta. Dobra novica je, da že obstajajo rešitve za izboljšanje zdravja naših ekosistemov in posledično zmogljivosti planeta za regeneracijo bioloških virov. Te so varstvo okolja, obnavljanje, regenerativno kmetijstvo in ribolov. “

Avtorica prispevka Anja Kralj se je z Alessandrom Gallijem pogovarjala na Poletni šoli v okviru projekta Sustainaware, ki ga organizira Inštitut za zdravje in okolje.  Njegov namen je izobraziti mlade v Sloveniji in na Madžarskem o podnebnih spremembah in blaženju podnebnih sprememb s pomočjo metod neformalnega izobraževanja.