Iz bioplinarne v Trimlinih v občini Lendava je pretekli konec tedna znova iztekel digestat. Župan Lendave Janez Magyar meni, da je šlo za nameren izpust, medtem ko je oskrbnik inšpektorjem dejal, da je šlo za sabotažo.

Župan Lendave Janez Magyar si je dogajanje v nedelujoči bioplinarni konec prejšnjega tedna ogledal tudi sam. Digestat je po njegovih besedah tekel iz cisterne na sosednjo njivo, ki je v lasti bioplinarne. Ko je bila zemlja prepojena z njim, pa je začel odtekati v potok Kopica. Digestat je sicer ostanek organskih snovi iz bioplinarn, ki se lahko uporablja kot gnojilo.

Prepričan je, da gre za neodgovorno in namerno dejanje, saj digestat ni iztekal prvič. Poleg tega je bilo po njegovih besedah jasno, da je nekdo namensko odprl ventil na cisterni, da je lahko iz nje iztekala omenjena snov. “Nemogoče je, da bi se ventil odprl sam, saj se odpira tako, da ga je treba posebej dvigniti,” je dejal. Kot pravi, je “država jasno naložila, da je treba omenjene snovi odpeljati na uničenje, namesto tega pa vedno znova prihaja do takih ekscesov”.

Tovrstne izpuste na občinski upravi redno prijavljajo, policija svoje delo opravi, pridejo tudi inšpektorji za okolje, a v nadaljevanju se ne zgodi nič, opozarja župan. Kot pravi, je do zdaj že večkrat skušal priti v stik z lastnikom bioplinarne, a se ta srečanjem izogiba.

Inšpekcija: Izliva zaradi prisilnega odprtja ventila

Na inšpektoratu za okolje so navedli, da so v ponedeljek v bioplinarni opravili izredni inšpekcijski nadzor. V njem so ugotovili, da se je snov iz bioplinarne začela razlivati zaradi prisilnega odprtja in poškodovanja glavnega ventila, počene medenine in odvitih vijakov na njem.

Na vratih fermentorja je bilo poškodovano tesnilo, za katero je oskrbnik bioplinarne za inšpektorat dejal, da ga je poškodoval neznanec. “Ugotovljeno je tudi bilo, da je v soboto neznani povzročitelj izklopil transformacijsko postajo za lastno rabo. S tem, ko je bila odklopljena električna energija, avtomatsko oziroma samodejno zapiranje ventilov na fermentorjih ni delovalo,” so zapisali na inšpektoratu.

Kot pravijo, snov iz bioplinarne v času pregleda ni več iztekala, bile pa so vidne sledi izpuščanja snovi iz fermentorja bioplinarne na asfaltno površino pred njim, na bližnje kmetijsko zemljišče in navzdol po brežini potoka Kopica na južni strani bioplinarne.

V potoku Kopica je bilo mogoče opaziti tudi površinske pene. Voda v potoku je bila v delu, kjer je bilo zaznati sled izpusta, že bistra in brez vonja, so zapisali. Po navedbi oskrbnika bioplinarne za inšpektorat naj bi iz bioplinarne izteklo od 100 do 200 kubičnih metrov snovi, po navedbah Policijske uprave Murska Sobota pa od 200 do 300 kubičnih metrov.

Bioplinarna je bila nekoč last podjetja Ecos, ki je končalo v stečaju, konec 2019 pa jo je kupilo neznano podjetje Egytec Energy, ki je v 100-odstotni lasti Mohameda Fekry El-Saidyja z naslovom v Belgiji.

Do iztekanja digestata iz kompleksa bioplinarne ni prišlo prvič. Prebivalci so že večkrat protestirali zaradi neznosnega smradu, ki naj bi se širil v njeni bližini.

Vsak tretji kos odpadkov ob slovenskih cestah bi lahko preprečili s kavcijskim sistemom, razkriva sveža študija Ekologov brez meja.

Ekologi brez meja so nedavno izvedli študijo o smetenju ob različnih tipih slovenskih cest. Na 24 izbranih odsekih cest so skupaj pobrali 8713 kosov odpadkov oziroma skoraj 145 kilogramov odpadkov. Kar slabo tretjino (32,1 %) pobranih odpadkov so predstavljali odpadki, ki bi jih lahko preprečil kavcijski sistem: plastenke, pločevinke in steklenice.

Od 2967 kosov, pobranih na 19 odsekih regionalnih in lokalnih cest, so med odpadki plastenke, pločevinke in steklenice predstavljale 32,1 % vseh odpadkov. Če upoštevamo še avtoceste, kjer so pregledali le počivališča, je odstotek 16,2 %.

Plastenke, steklenice in pločevinke skoraj polovica odpada ob lokalnih cestah

Zaradi specifičnosti avtocestnih postajališč (pregledovanje vsebine košev za odpadke, dnevno čiščenje lokacij) je bilo tam opaziti večji odstotek drugih odpadkov. Odstotek plastenk, pločevink in steklenic, izračunan glede na težo odpadkov, je še višji: 45,1 % na lokalnih in regionalnih cestah oziroma 35,4 % na vseh odsekih.

»Smetenje škodi vsem: okolju, našemu zdravju in denarnicam, zato poskrbimo za pravilno odlaganje odpadkov. Podatki iz drugih evropskih držav so jasni: samo s pomočjo kavcijskega sistema lahko dosežemo najvišje stopnje ločeno zbranih odpadkov (čez 90 %) in kar je še pomembneje: preprečimo uhajanje odpadkov v okolje, kjer privabljajo nove. Če želimo doseči cilje iz SUP direktive, je čimprejšnja uvedba kavcijskega sistema edina pot.« Barbara Kirn, vodja raziskave

Znotraj kategorije odpadkov, ki jih pokriva kavcijski sistem, je bilo največ pločevink (78,5 %), sledile so plastenke (22,6 %) (računano glede na kose odpadkov). Deleži glede na težo odpadkov so bili precej enakomerni.

Delež odpadkov, ki jih z ukrepi pokriva SUP uredba, je bil ob cestah 52,4 % (po kosih) oziroma 50,6 % (po teži). Na počivališčih, kjer so našli velike količine lončkov za kavo,
pa 46,1 % oz. 38,5 %. Tako je skoraj vsak drugi odpadek že vsaj delno naslovljen z zakonodajo, ukrepi pa se še ne poznajo.

Kako je potekala raziskava?

Ekologi brez meja so pobiranje odpadkov izvedli novembra in decembra 2022. V raziskavo so vključili pet odsekov na avtocestah, sedem kilometrskih odsekov na regionalnih cestah ter dvanajst kilometrskih odsekov na občinskih cestah po vsej Sloveniji.

Pri izboru odsekov na regionalnih cestah in avtocestnih postajališč so se posvetovali z Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo ter Družbo za avtoceste v Republiki Sloveniji. Raziskavo bodo na istih odsekih ponovili po uvedbi kavcijskega sistema v Sloveniji.

Barbara Kirn, vodja raziskave, je ob tem povedala: »Smetenje škodi vsem: okolju, našemu zdravju in denarnicam, zato poskrbimo za pravilno odlaganje odpadkov. Podatki iz drugih evropskih držav so jasni: samo s pomočjo kavcijskega sistema lahko dosežemo najvišje stopnje ločeno zbranih odpadkov (čez 90 %) in kar je še pomembneje: preprečimo uhajanje odpadkov v okolje, kjer privabljajo nove. Če želimo doseči cilje iz SUP direktive, je čimprejšnja uvedba kavcijskega sistema edina pot.«

Vas zanima več o raziskavi? Izsledke raziskave najdete tukaj.

Čebelarsko skupnost je navdušilo prvo cepivo za čebele, ki naj bi bilo novo orožje v boju proti t. i.ameriški gnilobi, ki ji pogovorno rečejo kar čebelja kuga. Ameriške oblasti so začetek januarja prvo cepivo na svetu za medonosne čebele tudi odobrile, kar je vzbudilo upanje med čebelarji. Tuji mediji so o odkritju poročali kot o pomembnem preboju. Za kakšno odkritje gre in ali je navdušenje upravičeno?

Za kakšno bolezen pravzaprav gre in kakšna grožnja za čebele, tudi pri nas, je ta bolezen? Kot pojasnjuje Janko Božič z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete, tej bolezni pri nas pravimo huda gniloba čebelje zalege, ki jo povzroča bakterija Paenibacillus larvae.  Če se odkrijejo klinični znaki bolezni, je treba družino uničiti, hkrati pa se vzpostavi kužni krog v obsegu treh kilometrov, ki preprečuje premikanje čebel. Kot izpostavlja, je bolj kot uničenje nekaj družin lahko večja gospodarska škoda zaradi omejevanja premikov čebel, s  temeljitim preventivnim ukrepanjem pa se lahko pojavnost in obseg okužb relativno uspešno omeji: “Čebelarji se te bolezni bojimo, ker v primeru pojava moramo uničiti obolele čebelje družine. Zato ji tudi še vedno pogovorno rečemo čebelja kuga.” 

Kako to cepivo deluje? 

Zgodba o cepivu sega sicer že v letu 2015, ko so na Finskem dokazali možnost prenosa imunosti s pomočjo matice na njene potomke, v letošnji objavi pa so z ustrezno opravljenim testiranjem dejansko preverjali možnost uporabe pripravka bakterina za izboljšanje imunskega odgovora potomk matice, pove Božič. Kot razlago so v začetnih raziskavah ugotovili, da lahko okužba matice z določenim povzročiteljem bolezni, ki ne povzroči njene smrti, prenese odpornost na potomce. V nadaljevanju so ugotovili, da se lahko podobno zgodi tudi s pomočjo onesposobljenih mikroorganizmov za razmnoževanje. V konkretnem primeru so za testiranje uporabili tako, lahko bi rekli tudi mrtvo, kulturo povzročitelja hude gnilobe v obliki pripravka, poimenovanega AFB-bacterin, poslovenjeno bi lahko bilo tudi AHG-bakterin (bakterin ameriške hude gnilobe). Vključeno podjetje v raziskavo ga pripravlja po patentiranem postopku: “Pripravek dajo v pogačo, ki jo običajno dodamo v matičnici za dodajanje matic skupaj z nekaj čebelami spremljevalkami. Preden se matica pridruži družini, se nahrani s pripravkom v hrani v matičnici.” 

Dokazali so, da se lahko del pripravka vključi tudi v jajčeca v procesu vključevanja rumenjaka matice. Iz poskusnih družin s takimi maticami so testirali dovzetnost čebeljih ličink za okužbo s hudi gnilobo in dokazali, da je bistveno manjša pri tretiranih maticah s pripravkom AHG-bakterin kot pri placebu. Prvo testiranje je bilo 18 dni po dodajanju matice, drugo pa še po dodatnih 19 dneh in je pokazalo primerljivo učinkovitost, razloži.  Kot dodaja Božič, je vprašanje, kakšen bi bil učinek po pol leta in v naslednjem letu: “Pričakovati je, da se učinek s časom manjša, saj gre za redčenje dejavnika, ki pripravi organizem na dejanskega patogena. Žuželčja imunost ne vključuje ojačevalnih mehanizmov in kopiranja protiteles, kot to poznamo pri sesalcih, vseeno pa so sposobne prilagoditi mehanizme za onesposobitev povzročiteljev bolezni in jih tudi do neke mere uspešno omejiti, da ne pride takoj do pojava bolezenskega stanja.”

Kakšne rezultate se pričakuje po uporabi tega cepiva?

Kot glede na dosedanje ugotovitve predvideva Božič, je realno, da se zmanjša možnost razvoja bolezenskih znakov v primeru obstoja spor AHG, a to ne pomeni, da lahko opustimo preventivne ukrepe za možnost razvoja bolezni, ki jih že sedaj priporoča stroka, opozarja.  Na vprašanje,  ali se bo to cepivo uporabljalo tudi v Evropi oziroma Sloveniji, ne more odgovoriti z gotovostjo: “Morda. Če, potem z nekaj zamika glede na ZDA.  Bojim pa, da bo cena visoka in verjetno odvrnila čebelarje ob poznavanju tehnik, ki večinoma kar dobro zagotavljajo omejevanje pojavljanja AHG. Žal pa se teh ukrepov ne poslužujejo vsi čebelarji. S cepivom ne bo mogoče zatreti te bolezni tako zaradi narave povzročitelja kot tudi delovanja imunskega sistema čebele, lahko bi se le zmanjšala pojavnost kliničnih znakov.” 

Kdaj pa bi lahko začeli z uporabo?

Kot pravi Božič, poskusno morda kmalu v okviru veterinarske službe, a v čebelarski praksi precej manj verjetno. Če se bo izkazalo, da je lahko učinkovitost v praksi boljša, kot kažejo trenutni rezultati, je nekaj možnosti, ocenjuje. Ali so kakšni pomisleki za uporabo cepiva? Kot odgovarja Božič, predvsem bojazen, da bi čebelar preveč zaupal cepivu in zanemaril nujne ukrepe, ki bistveno pripomorejo k možnosti pojava bolezni, pa ne samo hude gnilobe čebelje zalege, ampak tudi drugih obolenj. Aktivacija obrambnih sistemov pomeni tudi strošek za organizem. To morda pomeni skrajšanje življenjske dobe pri sicer neogroženih maticah in čebeljih družinah: “Morda bi bila uporaba smiselna le tam, kjer bi se pojavljanje spor oziroma povzročiteljev obolenj ugotovilo v določenem obsegu, ki sicer še ne sproža pojava kliničnih znakov. A kot sem že poudaril, obvezno še z vsemi priporočenimi ukrepi.” 

Bi lahko to tehnologijo uporabili tudi za razvoj cepiv proti drugim boleznim?

Kot meni Božič, je to še najbolj zanimivo: “Morda bi se dalo zatreti delovanje najbolj pogostih virusov, ki se prenašajo z zajedavcem varojo. To se mi zdi verjetno, težje pa na ta način se boriti proti varoji. Zanjo so v igri drugačni mehanizmi, morda tudi s pomočjo kakih virusov. Kot dodaja,  vesti precej napihujejo, kaj vse bo cepivo omogočilo: “Konkretno odkritje ne kaj dosti, a upati je, da bo nadaljnji razvoj dal več podobnih orodij, a njihovo uporabo ne bi smeli dovoliti vse na počez, ampak le ob določenih prepoznanih stanjih v čebelji družini. Brez uporabe sodobne diagnostike je uporaba takih sredstev prevelika potrata.”