Pitna voda za vse – to je cilj novega predloga zakona, ki si ga je zamislilo ministrstvo za naravne vire in prostor. Uvedli bi dovoz vode tam, kjer nimajo javnega vodovoda ali lastne oskrbe. S predlogom pa naj bi se lotili tudi nadgradnje javnih služb na področju oskrbe s pitno vodo in odvajanja ter čiščenja. 

A predlog ne prinaša dejanske nadgradnje, opozarjajo na komunalni zbornici, ampak celo poslabšanje delovanja sistema oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. V javno razpravo je bil predlog dan sredi avgusta, ko je bilo na dopustu največ ljudi. Bistvena pomanjkljivost: ministrstvo denarja še ni zagotovilo. Komu se tako mudi, koliko višje položnice bi lahko plačevali potrošniki, če bo tak predlog zakona sprejet?

Pitna voda za vse! Tako si je zamislilo ministrstvo za naravne vire in prostor v predlogu zakona o gospodarski javni službi na področju oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Predlagajo namreč, da se “poleg oskrbe s pitno vodo iz javnih vodovodov v okviru javne službe uvaja dovoz vode tam, kjer ni oskrbe iz javnega vodovoda ali lastne oskrbe s pitno vodo.” V predlog zakona so tudi zapisali, da to stori, če je to tehnično izvedljivo, pojasnjujejo na Skupnosti občin, kot na primer, da je možen dostop s cisterno. O konkretnem poteku na terenu se z ministrstvom niso pogovarjali. Po besedah Zbornice komunalnih gospodarstev bi moral zakonodajalec zagotoviti, da bodo stroški pokriti. “Za izvajanje te naloge bi potrebovali nove kapacitete, tako ustrezno opremo, kot tudi osebje.” 

Podražitev storitve?

A ministrstvo v predlogu denarja ni zagotovilo. Čeprav ocenjujejo, da bodo nastali dodatni stroški, tako za državo, kot za lokalne skupnosti. Kdo bo torej nosil breme dodatnih stroškov? Verjetno je kar jasno, kakšne posledice ima lahko tak pristop – pričakujemo lahko podražitev storitev, opozarja Primož Banovec. “A že sedaj je po poročilu OECD strošek te storitve v Sloveniji na prebivalca eden najvišjih v analiziranih državah. Kolikor vem, je analiza stroškov trenutnega stanja izvajanja, in stroškov, ki bodo nastali kot posledica uveljavitve zakona, že sedaj obvezna vsebina vsakega zakonskega predloga.”. 

Zbornica združuje več kot 95 odstotkov izvajalcev javnih služb oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. “Predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo,” menijo na zbornici. “Prinesel bo bistveno poslabšanje delovanja sistema oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v Sloveniji.” Čeprav so nekatere od predlaganih sprememb dobre, pa po drugi strani prinašajo nekatere predlagane rešitve odmik od obstoječe ureditve in poslabšujejo stanje občinam, prav tako pa odpirajo nova vprašanja za izvajalce javnih služb, opozarjajo v Skupnosti občin.

Pri analizi podatkov za Operativni program oskrbe s pitno vodo za obdobje od 2022 do 2027 je bilo ugotovljeno, da je na javni vodovod priključenih 1.895.294 prebivalcev, kar znaša več kot 92 odstotkov vseh prebivalcev, za katere je bilo poročano oziroma prebivalcev, ki so kot stalno prijavljeni zavedeni v centralnem registru prebivalcev. Z lastno oskrbo s pitno vodo se oskrbuje 137.750 prebivalcev, medtem ko se s kapnico oskrbuje 7.784 prebivalcev. Po podatkih statističnega urada je bilo leta 2021 brez vode v svojem domu 12.184 prebivalcev

Tudi Banovec se strinja, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo, saj “nedorečeno naslavlja nekatere elemente izvajanja storitve, ki so v nasprotju s stroko, na primer dovažanje vode kot del storitve oskrbe s pitno vodo. Veliko elementov, ki pa jih je potrebno nasloviti, pa ne obravnava.”

Kaj bi povzročilo dodatne stroške? “Primer je prepoved podizvajanja. Tudi nekatere predvidene nove naloge (obveznosti glede vodenja katastrov, dovoz pitne vode v določenih primerih, nejasna razmejitev med lastno oskrbo s pitno vodo (zasebni vodovodi) in javno službo) bodo nesporno vplivale na dvig stroškov,” pojasnjujejo na komunalni zbornici. Zato bodo apelirali, da prepoved podizvajanja črtajo iz predloga zakona.

V Skupnosti občin niti niso od ministrstva dobili analize stanja s predvidenimi finančnimi posledicami, kar bi po njihovo morala biti osnova, ko se pogovarjamo o zakonskih spremembah. Zato zahtevajo, da ministrstvo oz. država zagotovi finančno pomoč prizadetim občinam. Dodatne stroške državi in občinam bi predvsem prinesla ukinitev koncesionarjev, ki jo predlaga ministrstvo, saj bodo morale občine prevzeti lastništvo obstoječih javnih služb, ali pa ustanoviti novo komunalo. 

Na komunalni zbornici izpostavljajo, da je bil predlog dan v javno obravnavo v času letnih dopustov – 12. avgusta – z izredno kratko javno obravnavo, “ki otežuje kakovosten pregled predloga, pripravo pripomb in sodelovanje vseh ključnih deležnikov.” Danes je zadnji dan, ko je še mogoče podati predloge in pripombe. V Skupnosti občin so pretekli četrtek začeli pogovore s prvim usklajevalnim sestankom z ministrom Novakom, ki je skupaj z ekipo izrazil željo, da bi nova ureditev prinesla bolj kakovosten in transparenten sistem uporabnikom te javne službe, kar je vsekakor v interesu tudi lokalnim skupnostim, pravijo. “Ministrstvo je pokazalo pripravljenost, da ta vprašanja z nami in predstavniki izvajalcev javnih služb v kratkem reši.”

Poslabšanje delovanja javnih služb?

Temeljni cilj zakona je sicer nadgradnja in celovita ureditev omenjenih javnih služb, da bi imeli boljši nadzor nad njihovim delom. Da predlog vsekakor ne prinaša nadgradnje pa menijo na zbornici. “Prinaša le velika tveganja za poslabšanje delovanja teh dveh javnih služb in povečanje stroškov za njuno izvajanje.” Ukinitev koncesij za oskrbo s pitno vodo pa je po njihovem mnenju neutemeljena, saj imamo v Sloveniji tudi primere, ko je koncesionar podjetje v 100-odstotni lasti lokalne skupnosti. Sporna točka pa jim je predvsem prepoved podizvajanja, opozarjajo, da nekaterih nalog predvidenih v zakonu sploh ni možno izvajati brez podizvajalca, posledično bi morali zaposliti strokovnjake, ki bi te naloge izvajali in dokupiti novo opremo. “Nemogoče je zagotavljati gospodarnost in učinkovitost izvajanja storitev, če ima sam predlog zakona vgrajene mehanizme, ki gospodarno in učinkovito izvajanje storitev onemogočajo.” Kar nakazuje na to, da so obstoječe javne službe strokovno podhranjene. Prepoved najema podizvajalcev je med občinami in izvajalci javne službe dvignila veliko prahu, pravijo v skupnosti.

Države v Evropi so v zadnjih letih in desetletjih celovito razvijale področje izvajanja javnih služb oskrbe s pitno vodo in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda. To je povezano tudi z novimi zahtevami EU glede standardov teh storitev, pojasnjuje Primož Banovec. Standardi so zaradi vedno strožjih zahtev po zdravi pitni vodi ter prihajajočih novih zahtevah po praktično ničnih emisijah odpadnih voda, vedno strožji. “Prepoved izvajanja nekaterih nalog s podizvajalci k temu čisto nič ne pripomore. Pri naših več kot 120 izvajalcih – komunalah so nekateri tako majhni, da bi neposredno izvajanje nalog verjetno resno ogrožalo standarde izvajanja storitve.”

Manj izvajalcev, nižji stroški?

Za primerjavo: Hrvaška je leta 2019 sprejela zakon o vodnih storitvah, ki je uvedel minimalno velikost oskrbovanih območij enega izvajalca za oskrbo s pitno vodo – najmanj 50.000 prebivalcev, oziroma najmanj 2 milijona kubičnih metrov dobavljene pitne vode gospodinjstvom, pojasnjuje Banovec. Oblikovana je tudi obveza, da na tem oskrbovanem območju en izvajalec izvaja celotno vodno storitev – tako oskrbo s pitno vodo, kot tudi odvajanje in čiščenja odpadnih voda. Takšen pristop je uveljavila že večina evropskih držav. Belgija z 11,7 milijona prebivalcev ima samo dva izvajalca javne službe vodnih storitev. Torej enega na okoli šest milijonov prebivalcev. “No, v to skrajnost v Sloveniji verjetno ne bomo šli, a ravno zaradi vse zahtevnejših standardov bo verjetno potrebno najti premišljeno pot za združevanje izvajalcev, kar bi moralo voditi tudi k nižanju stroškov vode za uporabnike.”

Za kuliso udobja, ki ga nudijo mobilne naprave, se skriva manj očiten, a izredno pomemben vpliv na okolje. Tehnološka revolucija, ki jo prinašajo pametni telefoni, je prinesla številne prednosti in spremembe v našem vsakdanjem življenju. A za kuliso udobja, ki ga nudijo te naprave, se skriva manj očiten, a izredno pomemben vpliv na okolje. Zavedanje o tem vplivu je ključnega pomena za razumevanje, kako lahko kot posamezniki prispevamo k bolj trajnostnemu načinu življenja.

Digitalni odtis: več kot le poraba baterije

Ko govorimo o vplivu pametnih telefonov na okolje, pogosto najprej pomislimo na porabo energije, ko polnimo baterije. A okoljski odtis vašega telefona je veliko večji. Vsakokrat, ko uporabite telefon za brskanje po spletu, pošiljanje sporočil ali gledanje videoposnetkov, se sproži cela vrsta procesov, ki prispevajo k emisijam ogljikovega dioksida (CO2).

Nevidni porabniki energije

Vsakič, ko dostopate do spletne vsebine, se namreč podatki prenesejo iz podatkovnih centrov. Ti centri, ki hranijo in obdelujejo nepredstavljive količine podatkov, zahtevajo ogromne količine energije za svoje delovanje in hlajenje.

Energija, ki jo porabijo podatkovni centri, pogosto izvira iz fosilnih goriv, kar pomeni, da se z vsakim brskanjem po spletu sprošča CO2 v ozračje.

Problem so že telefoni sami

Proizvodnja pametnih telefonov je še ena pomembna komponenta njihovega okoljskega odtisa. Od pridobivanja surovin do proizvodnega procesa – prav vsak korak prinaša svoj delež onesnaževanja.

Ob tem pametni telefoni vsebujejo različne redke kovine, kot so kobalt, litij in zlato. Pridobivanje teh kovin ima uničujoče posledice za okolje, saj vključuje uporabo strupenih kemikalij in obsežno rudarjenje, ki uničuje habitate in onesnažuje vodne vire.

Hkrati tega se pri pridobivanju teh kovin pogosto pojavljajo tudi resne kršitve človekovih pravic, vključno z izkoriščanjem delovne sile in nevarnimi delovnimi pogoji.

Kaj lahko storimo?

Morda bo v prvi fazi dovolj že to, da mobilno napravo uporabljamo tako dolgo, kot lahko in je ne zamenjamo vsako leto za nov model. Dobrodošlo bo tudi, če tu in tam poskrbimo za brisanje starih podatkov, med katerimi so predvsem nešteti »screenshoti« oziroma zajemi zaslona ter stara elektronska pošta, saj lahko s tem pomembno razbremenimo podatkovne centre.

Po tem, ko mobilni telefon »odsluži svoje«, pa poskrbimo tudi, da ga pravilno odvržemo in ga predamo v zbirne centre, kjer bodo poskrbeli za ustrezno reciklažo.

Sicilija je še vedno v primežu peklenske suše, ki je ne prekine niti kapljica dežja. Med kmetovalci se širi obup. So na robu preživetja, bojijo pa se, da se bodo morali posloviti od svoje drobnice. Zaradi pomanjkanja vode in hrane namreč ne morejo več skrbeti za živali. Največji otok v Sredozemlju se spopada z najhujšo sušo v zadnjih 20 letih.

Jug Italije je na kolenih. AP se je odpravil na italijansko Sicilijo, kjer domačini močno premislijo o porabi prav vsake kapljice vode. Najbolj sušno leto v zadnjih 20 letih je oklestilo produkcijo hrane za kar 70 odstotkov. Večina zalogovnikov vode je skoraj presušenih, oblasti pa so porabo vode strogo odmerile. Za nameček je Sicilija ena pomembnejših državnih žitnic. Tu namreč požanjejo kar 20 odstotkov žit. Italijansko kmetijsko združenje napoveduje, da bi lahko suša oklestila otoško pridelavo vse do 70 odstotkov. To pa bi pomenilo, da bi bila država občutno bolj odvisna od uvoza iz tujih držav. 

Žgoče sonce pripeka, ko se tovornjak z vodo po zaprašeni cesti prebija do kmetije Liboria Mangiapaneja na južni Siciliji. Nekaj dragocene vsebine prelijejo v manjši rezervoar, v katerem bodo vodo odpeljali do korit 250 glav govedi in ovc. A vseh 10.000 litrov vode bodo na kmetiji do jutri že porabili. Kot opisuje AP, je huda suša dobesedno požgala seno in kmete pahnila na rob obupa. Na kmetiji Mangiapane je vsak dan boj za iskanje vode, dan mrzličnih telefonskih klicev, dolgih potovanj do oddaljenih vodnjakov in čakanja na cisterne. Na kmetiji se bojijo, da bodo morali, če do konca avgusta ne bo dežja, prodati živino. Ker je poleg suše pritisnila še neznosna, ekstremna vročina, živali potrebujejo še toliko več vode. Zato so nenehno v precepu, koliko vode nameniti živalim, da te ne bodo trpele, in koliko za svojo osebno higieno, pripovedujejo kmetje za AP. 

‘Kmetje, ker ni vode, sekajo vinograde in nasade agrumov, koljejo živino. To je katastrofalna situacija’

Maja je italijanska vlada razglasila izredne razmere na Siciliji in namenila 20 milijonov evrov za nakup cistern z vodo, nove vodnjake in popravilo akvaduktov, ki puščajo. Vlada je dodelila tudi subvencije za tiste kmete, ki so prisiljeni kupovati seno od tretjih oseb. A številni kritizirajo oblasti, da molčijo in ne naredijo dovolj. 

Giulio Boccaletti, znanstveni direktor Evrosredozemskega centra za podnebne spremembe, je dejal, da Sicilija doživlja novo normalnost podnebnih sprememb in da bo morala regija preučiti, ali se dragocena tekočina uporablja za prave stvari, vključno s tistim, kar pridelajo kmetje.  

“Podnebna kriza ni ideološka, na Siciliji vidimo njeno dramatično resničnost,” je za Euronews poudaril Angelo Bonelli, predstavnik politične stranke Europa Verde (Zelena Evropa). Kot je ponazoril kruto realnost presušene pokrajine: “Kmetje, ker ni vode, sekajo vinograde in nasade agrumov, koljejo živino. To je katastrofalna situacija.”

Kakšne so razmere v Evropi? 

Poročilo evropskega centra za upravljanje s sušo prinaša zaskrbljujoče novice. V južni Evropi vztrajajo sušne razmere, medtem ko so v sredozemski regiji razmere hude, trajne in kritične.  Vzhodna Evropa se v primerjavi s prejšnjimi meseci sooča s poslabšanjem sušnih razmer, ki prizadenejo pridelke in vegetacijo. V Skandinaviji pa so zabeležili spremenljive sušne razmere. 

Od začetka julija 2024 kombinirani kazalnik suše (CDI) kaže opozorilne sušne razmere v vzhodni Španiji, večini južne in srednjevzhodne Italije, večini Romunije, Poljske, južnih baltskih regijah, večini Grčije, večini Balkana, zahodnem Cipru, Malti, na več sredozemskih otokih in obsežnih območjih v Turčiji.

Na južnem Pirenejskem polotoku in regijah v vzhodni Evropi so razmere zaradi nedavnega pomanjkanja padavin pod nadzorom. Več območij Skandinavije, večina Združenega kraljestva, Irske, osrednji in severovzhodni Iberski polotok, večina Francije, Beneluksa, Nemčije, večina Madžarske, Švice, Avstrije, Češke in Slovaške kažejo okrevanje ali normalne razmere. Vendar lokalni izredno mokri pogoji vodijo do omejenih donosov nekaterih poljščin, ker kmetje zaradi namočene zemlje zaradi plesni in pomanjkanja sonca, potrebnega za zorenje, s svojimi stroji ne morejo dostopati do svojih polj, opozarjajo. 

Velika območja v sredozemski regiji, zlasti v osrednji in južni Italiji, severozahodni Španiji, Grčiji in osrednjezahodni Turčiji, so v dolgotrajnih alarmnih sušnih razmerah, kar vpliva na vegetacijo. Ta huda in dolgotrajna suša je še bolj intenzivna v nekaterih regijah v Maroku, Alžiriji in Tuniziji ter povzroča znatne posledice. Alarmne razmere se postopoma stopnjujejo v vzhodni Evropi, zlasti v Ukrajini, Romuniji in južni Rusiji, kjer so v regiji Rost razglasili izredne razmere zaradi suše.