Iz bioplinarne v Trimlinih v občini Lendava je pretekli konec tedna znova iztekel digestat. Župan Lendave Janez Magyar meni, da je šlo za nameren izpust, medtem ko je oskrbnik inšpektorjem dejal, da je šlo za sabotažo.

Župan Lendave Janez Magyar si je dogajanje v nedelujoči bioplinarni konec prejšnjega tedna ogledal tudi sam. Digestat je po njegovih besedah tekel iz cisterne na sosednjo njivo, ki je v lasti bioplinarne. Ko je bila zemlja prepojena z njim, pa je začel odtekati v potok Kopica. Digestat je sicer ostanek organskih snovi iz bioplinarn, ki se lahko uporablja kot gnojilo.

Prepričan je, da gre za neodgovorno in namerno dejanje, saj digestat ni iztekal prvič. Poleg tega je bilo po njegovih besedah jasno, da je nekdo namensko odprl ventil na cisterni, da je lahko iz nje iztekala omenjena snov. “Nemogoče je, da bi se ventil odprl sam, saj se odpira tako, da ga je treba posebej dvigniti,” je dejal. Kot pravi, je “država jasno naložila, da je treba omenjene snovi odpeljati na uničenje, namesto tega pa vedno znova prihaja do takih ekscesov”.

Tovrstne izpuste na občinski upravi redno prijavljajo, policija svoje delo opravi, pridejo tudi inšpektorji za okolje, a v nadaljevanju se ne zgodi nič, opozarja župan. Kot pravi, je do zdaj že večkrat skušal priti v stik z lastnikom bioplinarne, a se ta srečanjem izogiba.

Inšpekcija: Izliva zaradi prisilnega odprtja ventila

Na inšpektoratu za okolje so navedli, da so v ponedeljek v bioplinarni opravili izredni inšpekcijski nadzor. V njem so ugotovili, da se je snov iz bioplinarne začela razlivati zaradi prisilnega odprtja in poškodovanja glavnega ventila, počene medenine in odvitih vijakov na njem.

Na vratih fermentorja je bilo poškodovano tesnilo, za katero je oskrbnik bioplinarne za inšpektorat dejal, da ga je poškodoval neznanec. “Ugotovljeno je tudi bilo, da je v soboto neznani povzročitelj izklopil transformacijsko postajo za lastno rabo. S tem, ko je bila odklopljena električna energija, avtomatsko oziroma samodejno zapiranje ventilov na fermentorjih ni delovalo,” so zapisali na inšpektoratu.

Kot pravijo, snov iz bioplinarne v času pregleda ni več iztekala, bile pa so vidne sledi izpuščanja snovi iz fermentorja bioplinarne na asfaltno površino pred njim, na bližnje kmetijsko zemljišče in navzdol po brežini potoka Kopica na južni strani bioplinarne.

V potoku Kopica je bilo mogoče opaziti tudi površinske pene. Voda v potoku je bila v delu, kjer je bilo zaznati sled izpusta, že bistra in brez vonja, so zapisali. Po navedbi oskrbnika bioplinarne za inšpektorat naj bi iz bioplinarne izteklo od 100 do 200 kubičnih metrov snovi, po navedbah Policijske uprave Murska Sobota pa od 200 do 300 kubičnih metrov.

Bioplinarna je bila nekoč last podjetja Ecos, ki je končalo v stečaju, konec 2019 pa jo je kupilo neznano podjetje Egytec Energy, ki je v 100-odstotni lasti Mohameda Fekry El-Saidyja z naslovom v Belgiji.

Do iztekanja digestata iz kompleksa bioplinarne ni prišlo prvič. Prebivalci so že večkrat protestirali zaradi neznosnega smradu, ki naj bi se širil v njeni bližini.

2. februarja beležimo svetovni dan mokrišč, letos s sloganom »Čas je za obnovo mokrišč« . Za tem dnevom stoji sekretariat Konvencije o mokriščih, ki ima sedež v Švici.

Svetovni dan mokrišč je svetovna kampanja ozaveščanja z namenom poudarjanja vrednosti mokrišč. Ta dan zaznamuje tudi obletnica Konvencije o mokriščih – Ramsarska konvencija, medvladne pogodbe, sprejete leta 1971 in ki ima zdaj globalno članstvo 172 držav. Svetovni dan mokrišč se praznuje že vse od leta 1997.

Ključna so za čiščenje vode, zagotavljanje pitne vode in v boju proti podnebnim spremembam. So naravne čistilne naprave, zato jih imenujemo tudi ledvice pokrajine. Še posebej v sušnih časih je njihova vloga izjemno pomembna: so kot naravne spužve, ki v času suše sproščajo shranjeno vodo.

Zaradi zadrževanja vode v času večjih količin padavin in visokih vodostajev zmanjšujejo možnost poplav. Vse to so mokrišča. Nepogrešljiva za naše preživetje. A izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi. “Mokrišča so eden najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji, ki je bil močno degradiran ali popolnoma uničen predvsem zaradi človekovih dejavnosti in nerazumevanja pomena mokrišč za človeka in naravo,” so ob današnjem svetovnem dnevu mokrišč spomnili na ministrstvu za naravne vire in prostor. Kot poudarjajo, mokrišča na svetovni ravni zagotavljajo ekosistemske storitve v vrednosti 41,5 bilijonov evrov letno in neposredno ali posredno prispevajo k 75 kazalnikom ciljev trajnostnega razvoja Agende ZN 2030.

A žal mokrišča izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi:”Od leta 1700 je izginilo več kot 80 odstotkov mokrišč, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa več kot 35 odstotkov. Število rastlinskih in živalskih vrst celinskih mokrišč se je zmanjšalo za 81 odstotkov, število vrst obalnih in morskih mokrišč za 36 odstotkov,” na ministrstvu postrežejo z nekaj zaskrbljujočimi dejstvi. 

^{MED MOKRIŠČA ŠTEJEMO OBMOČJA, KI SO STALNO ALI OBČASNO OVODENELA, V SVOJI OKOLICI JIH NAJPOGOSTEJE POZNAMO KOT MOČVIRJA, NIZKA BARJA, ŠOTIŠČA, SOLINE, POPLAVNE MOKROTNE TRAVNIKE, POPLAVNE GOZDOVE, SLANE LAGUNE, POPLAVNE RAVNICE REK, MLAKE IN PODOBNO. SO NARAVNEGA ALI UMETNEGA NASTANKA, S STOJEČO ALI TEKOČO VODO, KI JE SLADKA, POLSLANA ALI SLANA.}

Ledvice pokrajine  

Zdrava mokrišča so zibelka biotske raznovrstnosti, vir pitne vode in izjemnega pomena za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe, so še poudarili na ministrstvu: “Zdrava mokrišča predstavljajo na naravi temelječe rešitve, ki so izjemnega pomena za reševanje podnebno-biodiverzitetne in vodne krize, globalnega izziva, kakršen do sedaj še ni bil zabeležen. Na naravi temelječe rešitve imajo celostno pozitiven vpliv na naravo in ljudi ter za razliko od tudi dobro izvedenih tehničnih rešitev ne povzročajo negativnih vplivov na okolje.”

Kot izpostavljajo, zdrava mokrišča zagotavljajo nujne ekosistemske storitve, kot so kakovostna pitna voda, prehranske dobrine, uravnavajo mikroklimo in podnebje, predstavljajo učinkovite ponore in izjemna skladišča ogljika ter blažijo negativne učinke ekstremnih podnebnih pojavov, kot sta suša in poplave.  Kot naštevajo, so mokrišča naravni zbiralniki in zadrževalniki vode ter količinsko bogatijo podtalnico. Zagotavljajo nam večino sladke vode. Obenem so mokrišča naravne čistilne naprave, zato jih imenujemo tudi ledvice pokrajine. Še posebej v sušnih časih je njihova vloga izjemno pomembna: so kot naravne spužve, ki v času suše sproščajo shranjeno vodo. Zaradi zadrževanja vode v času večjih količin padavin in visokih vodostajev zmanjšujejo možnost poplav.

Mokrišča izginjajo zaradi človeških dejavnosti 

Izginjanje mokrišč pa povzročajo človekove dejavnosti, kot so izsuševanje in zasipavanje mokrišč zaradi kmetijstva in pozidave, onesnaževanje vode in  izsekavanje mokriščne vegetacije ter prekomerno izkoriščanje virov. V zadnjih desetletjih mokrišča vse bolj ogroža tudi širjenje invazivnih tujerodnih vrst ter podnebne spremembe, opozarjajo na ministrstvu. 

V Sloveniji imamo mokrišča še vedno ohranjena na obali, ob nekaterih rekah in v poplavnih ravnicah, na kraških poljih in na visokih planotah (šotna barja) in so ključna pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, čiščenju vode in zagotavljanju pitne vode ter imajo pomembno vlogo pri obvladovanju podnebnih sprememb.

V Sloveniji imamo kar tri takšne bisere, ki so uvrščeni tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč Ramsarske konvencije: Sečoveljske soline, Škocjanske jame ter Cerkniško jezero s Križno jamo in Rakovim Škocjanom, izpostavljajo na ministrstvu za naravne vire in prostor. 

Minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan je ob svetovnem dnevu mokrišč poudaril: “Ministrstvo za naravne vire in prostor si s konkretnimi ukrepi prizadeva spremeniti trend degradacije mokrišč in poskrbeti za njihovo obnovo. Mokrišča v velikem delu obnavljamo s projekti za območja Natura 2000, ki so sofinancirani iz državnega proračuna in iz različnih evropskih finančnih mehanizmov. V sklopu projektov Natura Mura in za Dravo so trenutno v teku najobsežnejše renaturacije rečnih mokrišč v Sloveniji do sedaj. Renaturacije reke Mure in Drave obsegajo obnovo poplavnih gozdov, mokrotnih travnikov, mlak in večjih mrtvic, obnovo stranskih rečnih rokavov ter obsežne revitalizacije rečne struge.” 

Obeta se revitalizacija štirih območij evropske Amazonke

Tudi v WWF Adria se zavedajo izjemnega pomena mokrišč za preživetje. “Z vlaganjem v obnovo rek, mokrišč in šotišč vlagamo v podnebno odporno prihodnost in zelo smo veseli, da so to prepoznali naši donatorji, ki so se odločili vložiti v obnovo Mure, Drave in Donave na Hrvaškem, v Sloveniji in v Srbiji,”  na svetovni dan mokrišč sporoča Ivana Korn Varga iz WWF Adria. Predstavili so nov projekt, katerega vrednost je skoraj pet milijonov evrov, so sporočili. 

S petletnim projektom ‘Revitalizacija Evropske Amazonke’, ki se izvaja na območju 5-državnega Unescovega biosfernega območja Mura-Drava-Donava, bomo na štirih lokacijah revitalizirali različne ekosisteme. Lokalno prebivalstvo bo neposredno vključeno v vse aktivnosti. Poleg podpore razvoju trajnostnih oblik poslovanja z uvedbo trajnostnega gospodarskega inkubatorja bomo povezali vse ključne deležnike, da bodo lahko skupaj oživljali prostor tudi po zaključku našega projekta,” poudarja Korn Vargova.

Revitalizirani bodo mokrotni travniki ob reki Muri v Sloveniji, kjer se bo s tradicionalno živinorejo v sodelovanju z lokalnimi kmeti, lokalnimi vrtci in šolami vzpostavil model krožnega gospodarstva. Na Hrvaškem bodo na reki Dravi, ob izlivu reke Mure, priključili zaledno vodo, ki bo povečala zadrževalno površino ob večjih vodnih valovih in ponovno omogočila pretok vode na priljubljenem kopališču pri občini Legrad. V Naravnem parku Kopački rit bodo očistili zaledne vode in tako povezali Donavo s Kopačkim jezerom, ki je tudi največja stoječa voda v parku. V Srbiji se bodo v Posebnem naravnem rezervatu Zgornje Podunavlje ukvarjali s preusmeritvijo hibridnih nasadov topolov v avtohtoni heterogeni poplavni gozd, poleg tega pa bodo raziskovali, kako se bo območje naravno revitaliziralo.

“V močvirnih habitatih živi kar 40 odstotkov vseh vrst, pa tudi več kot milijarda ljudi na svetu, katerih dobrobit je neposredno odvisna od teh habitatov. Zato so takšne naložbe izjemno pomembne za Evropsko Amazonko, na ozemlju katere živi okoli milijon ljudi. Le tako se lahko soočimo s podnebno krizo in krizo izgube biotske raznovrstnosti ter dosežemo trajnostni razvoj,” je sklenila Korn Vargova.

Čebelarsko skupnost je navdušilo prvo cepivo za čebele, ki naj bi bilo novo orožje v boju proti t. i.ameriški gnilobi, ki ji pogovorno rečejo kar čebelja kuga. Ameriške oblasti so začetek januarja prvo cepivo na svetu za medonosne čebele tudi odobrile, kar je vzbudilo upanje med čebelarji. Tuji mediji so o odkritju poročali kot o pomembnem preboju. Za kakšno odkritje gre in ali je navdušenje upravičeno?

Za kakšno bolezen pravzaprav gre in kakšna grožnja za čebele, tudi pri nas, je ta bolezen? Kot pojasnjuje Janko Božič z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete, tej bolezni pri nas pravimo huda gniloba čebelje zalege, ki jo povzroča bakterija Paenibacillus larvae.  Če se odkrijejo klinični znaki bolezni, je treba družino uničiti, hkrati pa se vzpostavi kužni krog v obsegu treh kilometrov, ki preprečuje premikanje čebel. Kot izpostavlja, je bolj kot uničenje nekaj družin lahko večja gospodarska škoda zaradi omejevanja premikov čebel, s  temeljitim preventivnim ukrepanjem pa se lahko pojavnost in obseg okužb relativno uspešno omeji: “Čebelarji se te bolezni bojimo, ker v primeru pojava moramo uničiti obolele čebelje družine. Zato ji tudi še vedno pogovorno rečemo čebelja kuga.” 

Kako to cepivo deluje? 

Zgodba o cepivu sega sicer že v letu 2015, ko so na Finskem dokazali možnost prenosa imunosti s pomočjo matice na njene potomke, v letošnji objavi pa so z ustrezno opravljenim testiranjem dejansko preverjali možnost uporabe pripravka bakterina za izboljšanje imunskega odgovora potomk matice, pove Božič. Kot razlago so v začetnih raziskavah ugotovili, da lahko okužba matice z določenim povzročiteljem bolezni, ki ne povzroči njene smrti, prenese odpornost na potomce. V nadaljevanju so ugotovili, da se lahko podobno zgodi tudi s pomočjo onesposobljenih mikroorganizmov za razmnoževanje. V konkretnem primeru so za testiranje uporabili tako, lahko bi rekli tudi mrtvo, kulturo povzročitelja hude gnilobe v obliki pripravka, poimenovanega AFB-bacterin, poslovenjeno bi lahko bilo tudi AHG-bakterin (bakterin ameriške hude gnilobe). Vključeno podjetje v raziskavo ga pripravlja po patentiranem postopku: “Pripravek dajo v pogačo, ki jo običajno dodamo v matičnici za dodajanje matic skupaj z nekaj čebelami spremljevalkami. Preden se matica pridruži družini, se nahrani s pripravkom v hrani v matičnici.” 

Dokazali so, da se lahko del pripravka vključi tudi v jajčeca v procesu vključevanja rumenjaka matice. Iz poskusnih družin s takimi maticami so testirali dovzetnost čebeljih ličink za okužbo s hudi gnilobo in dokazali, da je bistveno manjša pri tretiranih maticah s pripravkom AHG-bakterin kot pri placebu. Prvo testiranje je bilo 18 dni po dodajanju matice, drugo pa še po dodatnih 19 dneh in je pokazalo primerljivo učinkovitost, razloži.  Kot dodaja Božič, je vprašanje, kakšen bi bil učinek po pol leta in v naslednjem letu: “Pričakovati je, da se učinek s časom manjša, saj gre za redčenje dejavnika, ki pripravi organizem na dejanskega patogena. Žuželčja imunost ne vključuje ojačevalnih mehanizmov in kopiranja protiteles, kot to poznamo pri sesalcih, vseeno pa so sposobne prilagoditi mehanizme za onesposobitev povzročiteljev bolezni in jih tudi do neke mere uspešno omejiti, da ne pride takoj do pojava bolezenskega stanja.”

Kakšne rezultate se pričakuje po uporabi tega cepiva?

Kot glede na dosedanje ugotovitve predvideva Božič, je realno, da se zmanjša možnost razvoja bolezenskih znakov v primeru obstoja spor AHG, a to ne pomeni, da lahko opustimo preventivne ukrepe za možnost razvoja bolezni, ki jih že sedaj priporoča stroka, opozarja.  Na vprašanje,  ali se bo to cepivo uporabljalo tudi v Evropi oziroma Sloveniji, ne more odgovoriti z gotovostjo: “Morda. Če, potem z nekaj zamika glede na ZDA.  Bojim pa, da bo cena visoka in verjetno odvrnila čebelarje ob poznavanju tehnik, ki večinoma kar dobro zagotavljajo omejevanje pojavljanja AHG. Žal pa se teh ukrepov ne poslužujejo vsi čebelarji. S cepivom ne bo mogoče zatreti te bolezni tako zaradi narave povzročitelja kot tudi delovanja imunskega sistema čebele, lahko bi se le zmanjšala pojavnost kliničnih znakov.” 

Kdaj pa bi lahko začeli z uporabo?

Kot pravi Božič, poskusno morda kmalu v okviru veterinarske službe, a v čebelarski praksi precej manj verjetno. Če se bo izkazalo, da je lahko učinkovitost v praksi boljša, kot kažejo trenutni rezultati, je nekaj možnosti, ocenjuje. Ali so kakšni pomisleki za uporabo cepiva? Kot odgovarja Božič, predvsem bojazen, da bi čebelar preveč zaupal cepivu in zanemaril nujne ukrepe, ki bistveno pripomorejo k možnosti pojava bolezni, pa ne samo hude gnilobe čebelje zalege, ampak tudi drugih obolenj. Aktivacija obrambnih sistemov pomeni tudi strošek za organizem. To morda pomeni skrajšanje življenjske dobe pri sicer neogroženih maticah in čebeljih družinah: “Morda bi bila uporaba smiselna le tam, kjer bi se pojavljanje spor oziroma povzročiteljev obolenj ugotovilo v določenem obsegu, ki sicer še ne sproža pojava kliničnih znakov. A kot sem že poudaril, obvezno še z vsemi priporočenimi ukrepi.” 

Bi lahko to tehnologijo uporabili tudi za razvoj cepiv proti drugim boleznim?

Kot meni Božič, je to še najbolj zanimivo: “Morda bi se dalo zatreti delovanje najbolj pogostih virusov, ki se prenašajo z zajedavcem varojo. To se mi zdi verjetno, težje pa na ta način se boriti proti varoji. Zanjo so v igri drugačni mehanizmi, morda tudi s pomočjo kakih virusov. Kot dodaja,  vesti precej napihujejo, kaj vse bo cepivo omogočilo: “Konkretno odkritje ne kaj dosti, a upati je, da bo nadaljnji razvoj dal več podobnih orodij, a njihovo uporabo ne bi smeli dovoliti vse na počez, ampak le ob določenih prepoznanih stanjih v čebelji družini. Brez uporabe sodobne diagnostike je uporaba takih sredstev prevelika potrata.”