Če tudi je bilo ogromno pozivov, naj se udeleženci v Davos odpravijo z vlaki oziroma bolj trajnostnimi prevoznimi sredstvi, je samo prvi dan na najbližjem letališču pristalo za 170 odstotkov več zasebnih letal, kot sicer. Že lani so podnebni aktivisti udeležence Svetovnega gospodarskega foruma obtožili hinavščine, saj so z zasebnimi leti v Davos v enem tednu proizvedli toliko emisij CO2 kot jih proizvede 350.000 povprečnih avtomobilov. Na forumu pa nato razpravljajo o tem, kako je treba zmanjšati izpuste CO2.

Pred dnevi se je v švicarskem Davosu začel 55. Svetovni gospodarski forum (WEF), na katerem približno 2500 politikov, strokovnjakov, gospodarstvenikov in predstavnikov različnih organizacij razpravlja o globalnih izzivih. Beseda med drugim teče o konfliktih po svetu, umetni inteligenci in podnebnih spremembah. A kaj, ko vsaj pri slednji temi očitno ostaja le pri besedah. Dejanja nekaterih udeležencev so prav v nasprotju z ukrepi, ki jih zagovarja stroka za omilitev podnebnih sprememb in v nasprotju s pozivi o nujnosti zmanjšanja emisij CO2, ki jih običajno slišimo v razpravah.

Podatki spletne strani za spremljanje letov Flightradar24 namreč kažejo na močno povečan promet zasebnih letal na letališčih v bližini Davosa. Na letališču v Zürichu, ki je najbližje veliko letališče, je samo v ponedeljek pristalo 54 zasebnih letal. To je 170 odstotkov več kot jih je v povprečju pristalo v minulem tednu.

“Neposredno pred in med WEF beležimo okoli 1000 dodatnih letov. To so lahko poslovna letala, državniška letala ali helikopterji,” je za Euronews Green povedal tiskovni predstavnik letališča v Zürichu.

Delegati, ki se odpravljajo v Davos, pa pogosto uporabljajo tudi druga letališča, kot so Saint Moritz, Friedrichshafen in St. Gallen-Alternheim. Tudi ta tri letališča so v ponedeljek zabeležila več zasebnih letal kot sicer. Denimo v Friedrichshafnu je pristalo za 33 odstotkov več letal kot običajno.

Najdaljši zasebni let iz Havajev

V ponedeljek je okoli poldneva na züriškem letališču pristalo zasebno letalo s Havajev. Letalo je letelo 14 ur in 40 minut, da je premostilo razdaljo 12.404 kilometrov od letališča v Kailua-Koni do Züricha. Na istem letališču je pristalo še nekaj zasebnih letal iz Kalifornije, Seattla in Pekinga.

Kar nekaj zasebnih letov je bilo takšnih, ki so leteli na razdalji, manjši od 500 kilometrov. Kar tri letala so priletela iz Milana, ki je od Davosa oddaljen okoli 200 kilometrov zračne linije. Eno zasebno letalo je priletelo iz Genove in dve iz Pariza, čeprav obstajajo dobre in hitre povezave z vlaki.

Težko je sicer z gotovostjo trditi, da so bili potniki na vseh teh zasebnih letih namenjeni v Davos. Veliko lažje pa je o tem ugibati pri vladnih letalih, ki so prav tako pristala v Švici. Predstavniki libijske vlade so denimo prispeli z letalom 5A-LBY, Embraer Legacy 600. Iraška vlada in poljska vlada sta za polet v Švico izbrali ogromne Boeinge 737, letala, ki so namenjena za prevoz več kot 160 potnikov, a so verjetno prevažala le peščico ljudi.

A emisije delegatov se ne zaključijo s tem, ko letalo pristane. Številni se nato z letališča vkrcajo na helikopterje, ki jih prepeljejo direktno v Davos. S tem pa ustvarijo še dodatne izpuste CO2. Greenpeaceovi aktivisti so zato v ponedeljek blokirali dostop do heliporta Davos Lago in pozvali k “reformam, ki bodo omogočile pošteno obdavčitev premoženja superbogatih po svetu”. Organizatorji foruma so omogočili celo brezplačna potovanja z vlakom, udeležencem pa zagotavljajo dereze za čevlje, da bi jih spodbudili, da po prizorišču čim več hodijo in čim manj uporabljajo avtomobile. Kljub pozivom organizatorjev WEF in nevladnih organizacij, naj delegati v Davos potujejo na čim bolj trajnosten način, pa povečano število zasebnih letal v Švici kaže prav nasprotno.

“Ponovno povečanje števila potovanj z zasebnimi letali v Davos – kljub temu, da je WEF okrepil prizadevanja, da bi udeležence spodbudil k izbiri energetsko učinkovitejših načinov prihoda – pomeni, da mora WEF vidno prevzeti pobudo, ko so voditelji tam prisotni,” je za Euronews Green dejala Denise Auclair, vodja nevladne organizacije Travel Smart Campaign. Prepričana je, da bi moralo vprašanje zasebnih letov in trajnostni način potovanja biti neposredno uvrščeno na agendo foruma.

Potovanje z redno linijo bi prihranilo 87 odstotkov emisij

Poslovneži in politiki pogosto omenjajo čas kot glavni razlog, zakaj se ne odločijo za potovanje z vlakom, pač pa raje odletijo z zasebnim letalom. Toda, čeprav ta argument morda drži za delegate, ki prihajajo iz res oddaljenih krajev, kot so Havaji in ZDA, pa imajo še vedno možnost, da se vkrcajo na potniško letalo in s tem zmanjšajo svoj ogljični odtis.

Po nekaterih ocenah bi delegat, ki bi se denimo iz ZDA v Švico namesto z zasebnim letom odpravil z redno potniško linijo, prihranil okoli 87 odstotkov svojih emisij CO2.

“Veliko ljudi uporablja ta letala kot taksije, pri čemer se z letalom odpravijo na poljubne razdalje preprosto zato, ker je to bolj priročno,” je za BBC pojasnil profesor Stefan Gossling z univerze Linnaeus. “Če nekdo z letom v eni uri proizvede toliko izpustov, kot jih povprečen človek v enem letu – samo za ogled nogometne tekme – potem to morda kaže, da ti ljudje mislijo, da za njih standardi, ki jih imamo kot svetovna skupnost, ne veljajo,” je poudaril.

Leta 2023 so zasebna letala proizvedla 15,6 milijona ton CO2, kar je enakovredno temu, da bi z bencinskim avtomobilom prevozili skoraj 64 milijard kilometrov, ocenjuje Euronews Green. Čeprav v končni računici to k svetovnim emisijam prispeva le 1,8 odstotka izpustov CO2, je pri tem ključno, da se zavedamo, da to količino proizvaja zelo majhno število ljudi. Za primerjavo: letalski promet v celoti je odgovoren za približno štiri odstotke letnih svetovnih emisij CO2, skoraj polovico od tega prispevajo torej zasebna letala.

In še to: raziskave so pokazale, da je med leti 2019 in 2023 skoraj polovica od 19 milijonov zasebnih letov opravila razdalje, krajše od 500 kilometrov.

Na razdaljah, ki so krajše od 500 kilometrov, pa izgovorov praktično ni. Let iz Milana denimo traja približno eno uro, pri čemer ni vštet čas, ki je potreben za prihod na letališče in varnostne postopke. Z vlakom bi delegat za isto pot porabil tri ure in 12 minut, s tem, da je potovanje z vlakom udobno in omogoča potniku, da med potjo kaj postori na računalniku.

Več okoljskih nevladnih organizacij je v odprtem pismu pozvalo k prizadevanjem za trajnostna potovanja v Davos. V njem so uporabo zasebnih letal označili za simbol globalne neenakosti glede dostopa do virov in prizadevanj, da se naslovijo globalne grožnje. “Vsako zasebno letalo, ki leti v Davos, pošilja sporočilo, da velika globalna podjetja, ki imajo vsa sredstva in moč in bi lahko bila zgled, nimajo prave volje in odgovornosti za preproste spremembe, s katerimi bi pomagale segrevanje planeta ohraniti pod 1,5 stopinje,” so zapisali.

Zasebna letala so z okoljevarstvenega vidika najslabša izbira za potovanje, saj povzročajo največ izpustov CO2 na potniški kilometer. Kljub temu, da se v zadnjih letih veliko ozavešča o pomenu bolj trajnostnega načina potovanja, je švedska univerza Linnaeus ugotovila, da so se izpusti zasebnih letal med letoma 2019 in 2023 povečali za 46 odstotkov.

Pitna voda za vse – to je cilj novega predloga zakona, ki si ga je zamislilo ministrstvo za naravne vire in prostor. Uvedli bi dovoz vode tam, kjer nimajo javnega vodovoda ali lastne oskrbe. S predlogom pa naj bi se lotili tudi nadgradnje javnih služb na področju oskrbe s pitno vodo in odvajanja ter čiščenja. 

A predlog ne prinaša dejanske nadgradnje, opozarjajo na komunalni zbornici, ampak celo poslabšanje delovanja sistema oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. V javno razpravo je bil predlog dan sredi avgusta, ko je bilo na dopustu največ ljudi. Bistvena pomanjkljivost: ministrstvo denarja še ni zagotovilo. Komu se tako mudi, koliko višje položnice bi lahko plačevali potrošniki, če bo tak predlog zakona sprejet?

Pitna voda za vse! Tako si je zamislilo ministrstvo za naravne vire in prostor v predlogu zakona o gospodarski javni službi na področju oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Predlagajo namreč, da se “poleg oskrbe s pitno vodo iz javnih vodovodov v okviru javne službe uvaja dovoz vode tam, kjer ni oskrbe iz javnega vodovoda ali lastne oskrbe s pitno vodo.” V predlog zakona so tudi zapisali, da to stori, če je to tehnično izvedljivo, pojasnjujejo na Skupnosti občin, kot na primer, da je možen dostop s cisterno. O konkretnem poteku na terenu se z ministrstvom niso pogovarjali. Po besedah Zbornice komunalnih gospodarstev bi moral zakonodajalec zagotoviti, da bodo stroški pokriti. “Za izvajanje te naloge bi potrebovali nove kapacitete, tako ustrezno opremo, kot tudi osebje.” 

Podražitev storitve?

A ministrstvo v predlogu denarja ni zagotovilo. Čeprav ocenjujejo, da bodo nastali dodatni stroški, tako za državo, kot za lokalne skupnosti. Kdo bo torej nosil breme dodatnih stroškov? Verjetno je kar jasno, kakšne posledice ima lahko tak pristop – pričakujemo lahko podražitev storitev, opozarja Primož Banovec. “A že sedaj je po poročilu OECD strošek te storitve v Sloveniji na prebivalca eden najvišjih v analiziranih državah. Kolikor vem, je analiza stroškov trenutnega stanja izvajanja, in stroškov, ki bodo nastali kot posledica uveljavitve zakona, že sedaj obvezna vsebina vsakega zakonskega predloga.”. 

Zbornica združuje več kot 95 odstotkov izvajalcev javnih služb oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. “Predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo,” menijo na zbornici. “Prinesel bo bistveno poslabšanje delovanja sistema oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v Sloveniji.” Čeprav so nekatere od predlaganih sprememb dobre, pa po drugi strani prinašajo nekatere predlagane rešitve odmik od obstoječe ureditve in poslabšujejo stanje občinam, prav tako pa odpirajo nova vprašanja za izvajalce javnih služb, opozarjajo v Skupnosti občin.

Pri analizi podatkov za Operativni program oskrbe s pitno vodo za obdobje od 2022 do 2027 je bilo ugotovljeno, da je na javni vodovod priključenih 1.895.294 prebivalcev, kar znaša več kot 92 odstotkov vseh prebivalcev, za katere je bilo poročano oziroma prebivalcev, ki so kot stalno prijavljeni zavedeni v centralnem registru prebivalcev. Z lastno oskrbo s pitno vodo se oskrbuje 137.750 prebivalcev, medtem ko se s kapnico oskrbuje 7.784 prebivalcev. Po podatkih statističnega urada je bilo leta 2021 brez vode v svojem domu 12.184 prebivalcev

Tudi Banovec se strinja, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo, saj “nedorečeno naslavlja nekatere elemente izvajanja storitve, ki so v nasprotju s stroko, na primer dovažanje vode kot del storitve oskrbe s pitno vodo. Veliko elementov, ki pa jih je potrebno nasloviti, pa ne obravnava.”

Kaj bi povzročilo dodatne stroške? “Primer je prepoved podizvajanja. Tudi nekatere predvidene nove naloge (obveznosti glede vodenja katastrov, dovoz pitne vode v določenih primerih, nejasna razmejitev med lastno oskrbo s pitno vodo (zasebni vodovodi) in javno službo) bodo nesporno vplivale na dvig stroškov,” pojasnjujejo na komunalni zbornici. Zato bodo apelirali, da prepoved podizvajanja črtajo iz predloga zakona.

V Skupnosti občin niti niso od ministrstva dobili analize stanja s predvidenimi finančnimi posledicami, kar bi po njihovo morala biti osnova, ko se pogovarjamo o zakonskih spremembah. Zato zahtevajo, da ministrstvo oz. država zagotovi finančno pomoč prizadetim občinam. Dodatne stroške državi in občinam bi predvsem prinesla ukinitev koncesionarjev, ki jo predlaga ministrstvo, saj bodo morale občine prevzeti lastništvo obstoječih javnih služb, ali pa ustanoviti novo komunalo. 

Na komunalni zbornici izpostavljajo, da je bil predlog dan v javno obravnavo v času letnih dopustov – 12. avgusta – z izredno kratko javno obravnavo, “ki otežuje kakovosten pregled predloga, pripravo pripomb in sodelovanje vseh ključnih deležnikov.” Danes je zadnji dan, ko je še mogoče podati predloge in pripombe. V Skupnosti občin so pretekli četrtek začeli pogovore s prvim usklajevalnim sestankom z ministrom Novakom, ki je skupaj z ekipo izrazil željo, da bi nova ureditev prinesla bolj kakovosten in transparenten sistem uporabnikom te javne službe, kar je vsekakor v interesu tudi lokalnim skupnostim, pravijo. “Ministrstvo je pokazalo pripravljenost, da ta vprašanja z nami in predstavniki izvajalcev javnih služb v kratkem reši.”

Poslabšanje delovanja javnih služb?

Temeljni cilj zakona je sicer nadgradnja in celovita ureditev omenjenih javnih služb, da bi imeli boljši nadzor nad njihovim delom. Da predlog vsekakor ne prinaša nadgradnje pa menijo na zbornici. “Prinaša le velika tveganja za poslabšanje delovanja teh dveh javnih služb in povečanje stroškov za njuno izvajanje.” Ukinitev koncesij za oskrbo s pitno vodo pa je po njihovem mnenju neutemeljena, saj imamo v Sloveniji tudi primere, ko je koncesionar podjetje v 100-odstotni lasti lokalne skupnosti. Sporna točka pa jim je predvsem prepoved podizvajanja, opozarjajo, da nekaterih nalog predvidenih v zakonu sploh ni možno izvajati brez podizvajalca, posledično bi morali zaposliti strokovnjake, ki bi te naloge izvajali in dokupiti novo opremo. “Nemogoče je zagotavljati gospodarnost in učinkovitost izvajanja storitev, če ima sam predlog zakona vgrajene mehanizme, ki gospodarno in učinkovito izvajanje storitev onemogočajo.” Kar nakazuje na to, da so obstoječe javne službe strokovno podhranjene. Prepoved najema podizvajalcev je med občinami in izvajalci javne službe dvignila veliko prahu, pravijo v skupnosti.

Države v Evropi so v zadnjih letih in desetletjih celovito razvijale področje izvajanja javnih služb oskrbe s pitno vodo in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda. To je povezano tudi z novimi zahtevami EU glede standardov teh storitev, pojasnjuje Primož Banovec. Standardi so zaradi vedno strožjih zahtev po zdravi pitni vodi ter prihajajočih novih zahtevah po praktično ničnih emisijah odpadnih voda, vedno strožji. “Prepoved izvajanja nekaterih nalog s podizvajalci k temu čisto nič ne pripomore. Pri naših več kot 120 izvajalcih – komunalah so nekateri tako majhni, da bi neposredno izvajanje nalog verjetno resno ogrožalo standarde izvajanja storitve.”

Manj izvajalcev, nižji stroški?

Za primerjavo: Hrvaška je leta 2019 sprejela zakon o vodnih storitvah, ki je uvedel minimalno velikost oskrbovanih območij enega izvajalca za oskrbo s pitno vodo – najmanj 50.000 prebivalcev, oziroma najmanj 2 milijona kubičnih metrov dobavljene pitne vode gospodinjstvom, pojasnjuje Banovec. Oblikovana je tudi obveza, da na tem oskrbovanem območju en izvajalec izvaja celotno vodno storitev – tako oskrbo s pitno vodo, kot tudi odvajanje in čiščenja odpadnih voda. Takšen pristop je uveljavila že večina evropskih držav. Belgija z 11,7 milijona prebivalcev ima samo dva izvajalca javne službe vodnih storitev. Torej enega na okoli šest milijonov prebivalcev. “No, v to skrajnost v Sloveniji verjetno ne bomo šli, a ravno zaradi vse zahtevnejših standardov bo verjetno potrebno najti premišljeno pot za združevanje izvajalcev, kar bi moralo voditi tudi k nižanju stroškov vode za uporabnike.”

Za kuliso udobja, ki ga nudijo mobilne naprave, se skriva manj očiten, a izredno pomemben vpliv na okolje. Tehnološka revolucija, ki jo prinašajo pametni telefoni, je prinesla številne prednosti in spremembe v našem vsakdanjem življenju. A za kuliso udobja, ki ga nudijo te naprave, se skriva manj očiten, a izredno pomemben vpliv na okolje. Zavedanje o tem vplivu je ključnega pomena za razumevanje, kako lahko kot posamezniki prispevamo k bolj trajnostnemu načinu življenja.

Digitalni odtis: več kot le poraba baterije

Ko govorimo o vplivu pametnih telefonov na okolje, pogosto najprej pomislimo na porabo energije, ko polnimo baterije. A okoljski odtis vašega telefona je veliko večji. Vsakokrat, ko uporabite telefon za brskanje po spletu, pošiljanje sporočil ali gledanje videoposnetkov, se sproži cela vrsta procesov, ki prispevajo k emisijam ogljikovega dioksida (CO2).

Nevidni porabniki energije

Vsakič, ko dostopate do spletne vsebine, se namreč podatki prenesejo iz podatkovnih centrov. Ti centri, ki hranijo in obdelujejo nepredstavljive količine podatkov, zahtevajo ogromne količine energije za svoje delovanje in hlajenje.

Energija, ki jo porabijo podatkovni centri, pogosto izvira iz fosilnih goriv, kar pomeni, da se z vsakim brskanjem po spletu sprošča CO2 v ozračje.

Problem so že telefoni sami

Proizvodnja pametnih telefonov je še ena pomembna komponenta njihovega okoljskega odtisa. Od pridobivanja surovin do proizvodnega procesa – prav vsak korak prinaša svoj delež onesnaževanja.

Ob tem pametni telefoni vsebujejo različne redke kovine, kot so kobalt, litij in zlato. Pridobivanje teh kovin ima uničujoče posledice za okolje, saj vključuje uporabo strupenih kemikalij in obsežno rudarjenje, ki uničuje habitate in onesnažuje vodne vire.

Hkrati tega se pri pridobivanju teh kovin pogosto pojavljajo tudi resne kršitve človekovih pravic, vključno z izkoriščanjem delovne sile in nevarnimi delovnimi pogoji.

Kaj lahko storimo?

Morda bo v prvi fazi dovolj že to, da mobilno napravo uporabljamo tako dolgo, kot lahko in je ne zamenjamo vsako leto za nov model. Dobrodošlo bo tudi, če tu in tam poskrbimo za brisanje starih podatkov, med katerimi so predvsem nešteti »screenshoti« oziroma zajemi zaslona ter stara elektronska pošta, saj lahko s tem pomembno razbremenimo podatkovne centre.

Po tem, ko mobilni telefon »odsluži svoje«, pa poskrbimo tudi, da ga pravilno odvržemo in ga predamo v zbirne centre, kjer bodo poskrbeli za ustrezno reciklažo.