Arhitektura
OHS AWARD 2024: podelitev nagrad za najboljše projekte festivala OHS po izboru občinstva

Včeraj je bila v galeriji Edvard v Ljubljani podelitev nagrad izbranim arhitekturnim projektom, ki so bili predstavljeni v okviru arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije 2024, ki je potekal od 12. do 14. aprila po vsej državi.
Glasovanje za predstavljene arhitekturne projekte na festivalu Odprte hiše Slovenije je potekalo od 12. aprila do 5. maja 2024. Obiskovalci OHS 2024, so si na festivalu lahko ogledali več kot 70 arhitekturnih projektov in po svojem izboru glasovali za najboljši projekt v kategorijah Javni, družbeni in poslovni projekti, Stanovanjski projekti in prvič tudi v kategoriji Projekti z lesom. Festival OHS temelji na enostavnem konceptu, ki sleherniku omogoča stik in osebno izkušnjo v kakovostni arhitekturi. Vodeni ogledi, ki potekajo pod strokovnim vodstvom arhitektov, konservatorjev, inženirjev, lastnikov, investitorjev in izvajalcev pa obiskovalcem omogočajo, da celostno spoznajo nastanek in pomen posameznega arhitekturnega dela.

Festival OHS nagrado podeljuje od leta 2019. Nagrada OHS ni klasična arhitekturna nagrada, ki jo izbrana strokovna žirija podeljuje strokovnjakom na področju arhitekturnega načrtovanja. Nagrada OHS se podeljuje z namenom spodbujanja čim večje participacije najširše javnosti pri razumevanju in odločanju o izbranih projektih. Vse objekte, ki so predstavljeni v festivalskem programu potrdi strokovna žirija, najširša javnost in obiskovalci pa svoj glas oddajo projektu po svojem izboru. Nagrado OHS tako prejme ekipa, ki je skupaj ustvarila posamezen projekt – arhitekti, inženirji, izvajalci in naročniki, investitorji. Vloga slehernika je pri projektu izjemnega pomena – in še več – vsi sodelujoči pri projektu morajo razumeti kaj pomeni kakovosten prostor in tej ideji skupaj slediti do konca izvedbe. Kompromisne in nestrokovne rešitve nas v prostoru premnogokrat opominjajo še dolgo po tem, ko so bili zadovoljeni najkrajši izvedbeni roki, partikularni interesi in najnižja cena.
Večplastnost nagrade OHS je danes še posebej pomembno izpostaviti iz dveh vidikov – nagrado izglasuje splošna javnost, ki je uporabnik prostora in katerim je arhitektura v izhodišču namenjena. Poleg arhitektov pa nagrada OHS prepoznava pomembno vlogo investitorjev in izvajalcev, ki jim je mar in razumejo pomen kulture prostora za razvoj skupnosti danes in v prihodnje.
Blaž Budja, član letošnje strokovne žirije je v svojem nagovoru izpostavil pomen skupnosti v današnji družbi, ki je vedno bolj naklonjena individualizmu.Verjame, da s festivalom OHS dvigujemo splošno kulturo in arhitekturi dajemo možnost večjega, širšega skupnega razumevanja in spoštovanja.
“Festival OHS ni svetovno prvenstvo v arhitekturi, zdi se, da se tukaj kljub vsemu individualno umakne kolektivnemu. Še več, pomembno je sodelovati, zmaga pa je skupna. Nagrada OHS je tako edina nagrada, ki jo podeli ljudstvo. Samo tako lahko tudi arhitekti odložimo težo preverjanja strokovnosti skozi prizmo iskanja družbene pomembnosti lastnega poklica.”
Nagrajeni projekti in prejemniki nagrad so bili predstavljeni na dogodku v galeriji Edvard. Nagrade so bile podeljene v treh kategorijah.
V kategoriji Javni, družbeni in poslovni projekti so nagrado prejeli:
VODOVODNI STOLP BREŽICE
Naročnik: Občina Brežice
Arhitektura in interier: NAINO arhitekturni biro – Grega Bizjak, Tadeja Šepec Bizjak, Črt Breskvar
Krajinska arhitektura: Mitja Škrjanec
Odgovorna konservatorka ZVKDS: Mojca Veršek Rems
Glavni izvajalci: SL Inženiring Boršt d.o.o.


NADKRITJE OSTALIN CERKVE SV.JANEZA KRSTNIKA V ŽIČKI KARTUZIJI IN ZAČASNI LAPIDARIJ
Naročnik: Občina Slovenske Konjice
Arhitektura: Medprostor – Jerneja Fischer Knap, Rok Žnidaršič, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić
Glavni konservator ZVKDS: Matija Plevnik
Glavni izvajalci: Gradnje Marguč d.o.o., GNOM d.o.o.
Mehanizem dvižne strehe: Maori d.o.o.


BAZENSKI KOMPLEKS ČEŠČA VAS
Naročnik: Mestna občina Novo mesto
Arhitektura in interier: Enota
Krajinska arhitektura: Krajinaris d.o.o.
Glavni izvajalci: CGP d.d.


V kategoriji Stanovanjski projekti so bili nagrajeni:
STANOVANJSKA SOSESKA DOLGI MOST II
Naročnik: Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad
Arhitektura: Arhitekti Počivašek Petranovič in Bevk Perović arhitekti – Davorin Počivašek, Urban Petranovič, Urša Gantar, Matija Bevk, Vasa Perović
Glavni izvajalci: TGH d.o.o.


STANOVANJE V DUKIČEVIH BLOKIH
Naročnik: Majda Senekovič in Vladimir Senekovič
Arhitektura in interier: a2o2 arhitekti
Glavni izvajalci: Stavbarstvo Žerjal – Marko Žerjal s.p.


HIŠA V PODUTIKU
Naročnik: Uroš Križanec
Arhitektura in interier: Mertelj Vrabič arhitekti
Krajinska arhitektura: Svit Oliver Katanec
Glavni izvajalec: gradbeni inženiring Filipič & Co d.o.o. ter gradbeno podjetje Urteh d.o.o.


V kategoriji Projekti z lesom je nagrade podelil državni sekretar mag. Dejan Židan. Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport in SPIRIT Slovenija, javna agencija sta bila v letu 2024 nacionalna partnerja nagrade OHS AWARD.V svojem nagovoru je poudaril pomen trajnostne gradnje in uporabo lesa v arhitekturi. Nagrado so prejeli:
VRTEC BOHINJ
Naročnik: Občina Bohinj
Arhitektura: ARREA ARHITEKTURA, KAL A; Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda, Miguel Sotos Fernández-Zúñiga
Krajinska arhitektura: Studio AKKA – Luka Javornik, Lara Gligić
Gradbene konstrukcije in dobavitelj lesene konstrukcije: CBD.d.o.o.
Glavni izvajalec: Dema Plus d.o.o.


PROJEKT RE_AKCIJA
Naročnik: Špela Koren Girandon in Jernej Girandon
Arhitektura in interier: AG BIRO 55
Lesena konstrukcija: Tesarstvo Štebe


HIŠA ZA PET SVOBODNIH DUHOV
Naročnik: Boštjan Pogorevc
Arhitektura: Biro Gašperič – Matej Gašperič
Konservatorka ZVKDS: Saša Roškar
Glavni izvajalec: Rok Razinger, TRAM d.o.o.


Več o projektu na www.odprtehiseslovenije.org
Arhitektura
Predstvljne projekt, ki bo Slovenijo zastopal na beneškem arhitekturnem bienalu

Na 19. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah bo Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v slovenskem paviljonu predstavil projekt Mojstri gradijo kustosov Ane Kosi in Ognena Arsova. Projekt sestavljajo trije enakovredni deli – prostorska instalacija v Arzenalu, katalog in medresorski simpozij, ki bo novembra v MAO.

Na predstavitvi na ministrstvu za kulturo je danes ministrica Asta Vrečko poudarila, da je slovenski paviljon tesno povezan tako s temo bienala kot tudi z aktualno problematiko na področju arhitekture in oblikovanja prostora. Kustosa, ki sta tudi sama arhitekta, se namreč ukvarjata s tem, kako se gradi in katera znanja so potrebna.
Direktorica MAO in komisarka slovenskega paviljona Maja Vardjan je poudarila, da je proces produkcije arhitekture kompleksen, vendar pa arhitekturni diskurz večinoma izpostavlja le enega akterja tega procesa, in sicer arhitekta oz. projektanta.

Avtorji slovenskega paviljona se s projektom Mojstri gradijo po njenih besedah kritično lotevajo tovrstnega diskurza. V kontekstu beneškega bienala, ki z naslovom Integlliens. Naravno. Umetno. Kolektivno obravnava različne definicije in oblike inteligence ter poziva k njeni širši in bolj vključujoči opredelitvi, preusmerjajo fokus od ideje in učinka arhitekture na vmesno fazo procesa – na njeno materializacijo in delovno silo, ki jo dejansko omogoča.
Ana Kosi iz arhitekturnega biroja KIP (Kosi in partnerji) je povedala, da tema letošnjega slovenskega paviljona izhaja iz njihove neposredne izkušnje in opažanj s terena. V projektu Mojstri gradijo so izpostavljena mojstrska znanja, tehnike in veščine kot integralen in nenadomestljiv del arhitekturne produkcije. S tem repozicionirajo razumevanje vloge gradbenih delavcev v procesu nastajanja arhitekture ter pozornost iz končnega arhitekturnega objekta preusmerjajo k idejam, procesu oziroma samo gradnji.
Arhitektura se po besedah Kosi materializira na gradbiščih, ki so surova, glasna in umazana, kar je v ostrem kontrastu z eterično avro, ki jo pripisujemo arhitekturnim objektom. Arhitekti se vedno bolj oddaljujejo od aktivnega spremljanja gradnje, kar je v navzkrižju s samim bistvom poklica. Beseda arhitekt namreč izhaja iz starogrškega izraza arhitekton, ki označuje glavnega gradbenega mojstra.

Kot je še povedala, je analiza sodobnih slovenskih gradbišč, ki so jo izvedli, pokazala, da je gradnja močno odvisna od človeške delovne sile in “know-howa” ljudi, ki gradijo. Istočasno se gradbena industrija in posledično arhitektura srečujeta s pomanjkanjem mojstrov, ki so s svojimi veščinami bistveni za prevod načrta v kakovosten objekt oziroma arhitekturo.
Gradbeništvo želi po njenih besedah slediti trendom digitalizacije, robotizacije in mehanizacije ter težave z delavci rešiti z njihovo čim večjo eliminacijo iz procesa gradnje, vendar pa se na sodobnem gradbišču ravno človeški dejavnik s svojo ustvarjalno sposobnostjo kaže kot ključen.
Ob zaključku projekta oz. zaprtju arhitekturnega bienala (ta bo potekal od 10. maja do 23. novembra) bo novembra v MAO-ju potekal medresorski simpozij o arhitekturni produkciji v Sloveniji, tako skozi načrtovanje in gradnjo kot sam učinek arhitekture. Katalog Mojstri gradijo, ki sta ga uredila Ana Kosi in Arsov s sodelavci, je zasnovan kot besedilni in vizualni dokument procesa gradnje slovenskega paviljona ter pomeni njegovo vsebinsko poglobitev. Izšel bo v slovenskem in angleškem jeziku.
Arhitektura
Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča

Ob napovedi odstranitve notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani je razred za umetnosti SAZU izrazil nasprotovanje kakršnim koli posegom v notranjo ureditev postaje. Pozivajo, naj pritličje kolodvora ostane javen, potnikom namenjen prostor.
Kot so pri razredu za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapisali v izjavi za javnost, odločno nasprotujejo posegom “v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena”.
»Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena,« je razred za umetnosti SAZU zapisal, da odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena.

Razred za umetnosti SAZU je v izjavi za javnost spomnil, da je skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane. Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. »Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval,« so še opozorili in dodali, da je Mušič prostor oblikoval kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane. Pod izjavo se je v imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU podpisal akademik prof. dr. Jožef Muhovič.
Nihče ne vpraša občanov, čeprav gre za simbol mesta
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Že pred časom je opozoril, da ljubljanska oblast troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Je tudi velik nasprotnik gradnje garaže pod ljubljansko tržnico. Februarja letos je v Dnevniku pisal o tem, da je Atelje Marko Mušič 19. februarja 2025 prejel obvestilo Dejana Jurkoviča, vodje sektorja za investicije, o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana – do česar naj bi prišlo v začetku junija. Atelje Marko Mušič je na podlagi originalnih načrtov z Dunaja notranjost poslopja železniške postaje obnovil med letoma 1987 in 1996. Med drugim je bil rekonstruiran tudi stolpič z uro, ki se je porušil ob potresu leta 1895. V dopisu je bil arhitekt Mušič obveščen, da ima na podlagi zakonodaje pravico pred pričetkom del fotografirati obstoječe stanje. Arhitekt Kovač je ob tem vprašal, kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta. »Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti,« je ocenil, da uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, pa po Kovačevih besedah še vedno ni.

Mušič: Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti
Tudi arhitekt in Prešernov nagrajenec Mušič tej nameri seveda ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je – marca je javno pismo naslovil na Ministrstvo za infrastrukturo. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor,« je Dnevnik navedel Mušičeve besede. Potniške postaje so po njegovem mnenju sodobna vrata v mesto. »Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« je še zatrdil. Mušičev atelje je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju, za svoj arhitekturni dosežek pa je prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili tudi v knjigah. »Ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti,« je poudaril in nadaljeval: »Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.« Komentiral je, da je ob tem zanimivo, pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. »Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe,« je opozoril.

Postajno poslopje železnice je varovano kot stavbna dediščina, kar pa ne velja za prizidka
Po poročanju Dnevnika so jim z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da bodo Mušičevo notranjost zaenkrat ohranili takšno kot je – vse dokler ne bodo končali z izgradnjo novega nadhoda, predvidoma v drugi polovici leta 2026. Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sicer dobili soglasje, da lahko objekt ljubljanske železniške postaje ohranijo samo v osnovnem gabaritu iz leta 1849. Kar pomeni, da lahko porušijo severovzhodni in severozahodni prizidek in tudi morebitne Mušičeve avtorske elemente v omenjenih dveh delih. Skladno z veljavnim zazidalnim načrtom je v objektu železniške postaje dopustno urediti poslovno upravne ter trgovsko gostinske dejavnosti, omogočena je bila tudi hotelska dejavnost. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala, da se bodo o prihodnosti Mušičeve dediščine pogovarjali v prihodnosti, ko bo jasno, kaj naj bi se v tej stavbi dolgoročno sploh dogajalo. Po njenih besedah je ključnega pomena, da projektanti sodelujejo z ministrstvom za kulturo oziroma z zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD).
Izjava za javnost: Odstranitev notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana
“Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena. Skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo je med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane.Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane.”
V imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU – akademik prof. dr. Jožef Muhovič, tajnik razreda
Arhitektura
Arhitekt Mušič kritično o prenovi železniške postaje v Ljubljani: “Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti”

V kratkem nameravajo odstraniti del ljubljanske železniške postaje, ki ga je v preteklosti zasnoval arhitekturni atelje akademika in arhitekta Marka Mušiča. Ta tej nameri ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je.
Ministrstvo za infrastrukturo, natančneje sektor za investicije v železnice, je arhitekta in akademika Marka Mušiča februarja obvestilo, da bodo odstranili notranjo ureditev pritličja ljubljanske železniške postaje, ki jo je med letoma 1987 in 1996 obnovil Mušičev arhitekturni atelje. To naj bi se zgodilo v začetku junija v okviru nadgradnje železniške infrastrukture na območju ljubljanske železniške postaje. Dela bodo zajemala rušitev severozahodnega in severovzhodnega prizidka ter odstranitev notranje ureditve.

Marka Mušiča je novica, da so ljubljanskemu kolodvoru, kot ga poznamo, šteti dnevi, presenetila. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor.« Kot glavni arhitekt in avtor prenove stavbe ter notranje ureditve javnih, potnikom namenjenih prostorov pritličja se z namero odstranitve ne strinja. »Medtem ko so bila v preteklosti vrata v mesto v mestnem obzidju in daleč od njegovega jedra, so dandanes potniške postaje v njegovem središču sodobna vrata v mesto. Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« meni Mušič.
Mušičev atelje za arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja
Mušičev atelje se je ureditve ljubljanske potniške postaje lotil po tem, ko je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju. O kvaliteti njihove prenove in notranje ureditve so pisali ugledni presojevalci arhitekture, nadaljuje gospod Mušič: »Peter Krečič je v pritličju zahodnega krila urejeno mestno sprejemnico, ki so jo ob otvoritvi ponosno poimenovali tudi postajna vrata Evrope, označil kot remek izjemnih kvalitet. Ivan Sedej pa je med drugim zapisal, da je naša notranja ureditev vzorčni in vzorni primer občutljive prenove ter nauk za prihodnost preteklosti.«


Mušičev atelje je za svoj arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili v knjigah. Za danes 84-letnega Mušiča, njegove kolegice in kolege, ki so pri uresničenju te arhitekturne vizije sodelovali, je načrtovana odstranitev boleča izguba. »Zato ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti. Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.«
Sogovornik se je obregnil še ob izvajalce, ki načrtujejo novo podobo ljubljanskega železniškega prometa, med drugim naj bi na območju železnice nastal hotel. »Ob tem je zanimivo pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe.«

-
Gradbeništvo2 meseca nazaj
Colliers: Stabilna rast slovenskega nepremičninskega trga navkljub globalnim izzivom
-
Arhitektura2 meseca nazaj
Prefinjen paviljon, v katerem deluje mobilna pošta, sredi Trga sv. Petra v Vatikanu
-
Arhitektura2 meseca nazaj
Arhitekt Mušič kritično o prenovi železniške postaje v Ljubljani: “Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti”
-
RAZSTAVA2 meseca nazaj
MATERIAL BAR na Milanskem tednu oblikovanja 2025
-
Arhitektura1 mesec nazaj
Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča
-
Arhitektura2 tedna nazaj
Predstvljne projekt, ki bo Slovenijo zastopal na beneškem arhitekturnem bienalu
-
Dizajn1 mesec nazaj
MODUL EDGE prejemnik nagrade Red Dot Design Award 2025
-
PRENOVE/OBNOVE1 mesec nazaj
Na mariborski Piramidi so zabrneli stroji, kako bo po prenovi izgledal grič?