Slovenijo bo na 60. mednarodnem beneškem bienalu predstavljala umetnica Nika Špan. Kustos tokratne slovenske predstavitve je Vladimir Vidmar. Beneški bienale bo potekal med 20. aprilom in 24. novembrom 2024.

Projekt, ki ga Nika Špan v sodelovanju s kustosom Vidmarjem pripravlja za beneški bienale, se v zgodovinski kontekst Benetk vpisuje kot tujek, neznan in nepričakovan element, so v najavi projekta zapisali v Moderni galeriji. “Enigmatična entiteta z zelo specifično zunanjostjo, ki jo prepoznamo kot nekaj, česar ne moremo imenovati, govori o sami sebi, pripoveduje zgodbo svojega vstopa v umetnost, hkrati pa posredno naslovi še nekaj drugega. Sočasno predstavlja nenavadno vzporednico s tistim, kar je v središču paradigme umetnosti: je objekt, ki je tuj samemu sebi, in posledično potuji izkušnjo slehernika, ki se z njim sreča.”

Umetnost, ki terja aktivnega gledalca
Nika Špan je konceptualna umetnica z razvejano in medijsko raznorodno prakso, ki je globoko vpeta v koncepte avtorstva, narave umetniškega dela in umetnostne prakse, vprašanja vrednosti in legitimacije fenomena, ki ga imenujemo umetnost. Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov. Ta razrešitev pa nikoli ni katarzična, pogosto prav nasprotno: namesto pričakovanega zadoščenja se sprosti v specifično premestitev perspektive.

Nika Špan je diplomirala iz slikarstva in opravila specializacijo iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letih 1994–1997 se je študijsko izpopolnjevala na Kunstakademie Düsseldorf. Sodelovala je na mnogo razstavah v Sloveniji in tujini. V slovenskem prostoru so bile najbolj odmevne njene razstave in sodelovanja na U3 v Moderni galeriji s projektom Retrospektiva (1997), samostojna razstava v Mali galeriji v Ljubljani (1999) z naslovom Prodana dela, njeno sodelovanje na Manifesti 3 (2000), na kateri se je predstavljala z delom Ljubljana by Heart, ter na razstavah Was it a car or a cat I saw (Galerija Škuc, 2015) in U (Galerija Škuc, 2018). Živi in dela v Düsseldorfu in Ljubljani.

Vladimir Vidmar je svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije. Med letoma 2014 in 2018 je deloval kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Njegovi kuratorski projekti vključujejo številne samostojne razstave, med drugim Tadeja Pogačarja, Lale Raščić, Fokus grupe, Mladena Stropnika, Becky Beasley, Nike Špan, Nikite Kadan, Katalin Ladik, Rosselle Biscotii in Kevina van Braaka, ter mednarodne skupinske projekte. Sokuriral je pregledno razstavo Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005–2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Sodeloval je pri raziskovalnih projektih zgodovine institucionalne kritike v srednji in jugovzhodni Evropi Inside Out ter pri mednarodnem razstavnem projektu Otroci si želijo komunizem v Museum of Bat Ya v Tel Avivu. Redno objavlja besedila o sodobnih umetniških praksah, deluje pa tudi kot predavatelj.

Tujci povsod: bienale v dialogu z migracijami
Glavna tema 60. mednarodnega beneškega bienala je Tujci povsod. Tema izhaja iz serije del v Parizu ustanovljenega kolektiva Claire Fontaine, ki deluje v italijanskem Palermu. Kurator 60. beneškega bienala je Brazilec Adriano Pedrosa, ki je prvi kurator beneškega bienala iz Južne Amerike.

O izboru nosilne teme je v preteklosti povedal, da je ozadje za delo kolektiva Claire Fontaine svet, ki ga pestijo številne krize v povezavi z gibanjem in obstojem ljudi med državami, narodi, ozemlji in mejami, te pa odražajo nevarnosti in pasti jezika, prevajanja in etničnosti ter izražajo razlike in neskladja, pogojena z identiteto, narodnostjo, raso, spolom, spolnostjo, premoženjem in svobodo.

Mariet Westermann bo s 1. junijem naslednje leto prevzela vodenje Guggenheimove fundacije ter s tem Guggenheimovega muzeja v New Yorku, pa tudi muzejskih izpostav v Benetkah in Bilbau ter še neodprtega Guggenheimovega muzeja v Abu Dabiju.

Enainšestdesetletna Mariet Westermann bo prva ženska na čelu fundacije. Po besedah predsednika muzeja Jamesa Tomilsona Hilla ima “v svetu umetnosti kredibilnost in bo znala pritegniti ter obdržati izjemne kustose in druge nadarjene strokovnjake.”

Američanka je trenutno prorektorica Univerze New York v Abu Dabiju. Nasledila bo Richarda Armstronga, ki se je lani poleti upokojil po 14 letih dela na tem položaju. Fundacijo trenutno vodi začasna ekipa.

Nepričakovana izbira
Izbira Mariet Westermann, da nasledi Armstronga, je po pisanju spletnega portala Art Daily “nekoliko presenetljiva”, saj doslej ni delovala kot direktorica muzeja, poleg tega se njeno ime običajno ne pojavlja na seznamih kandidatov.

Vendar jo v svetu umetnosti poznajo mnogi, saj je bila doslej izvršna podpredsednica fundacije Andrew W. Mellon, ki podpira kulturne ustanove, direktorica newyorškega Inštituta za likovno umetnost, kjer izobražujejo umetnostne zgodovinarje, kustose in prihodnje direktorje muzejev, ter pomočnica direktorja za raziskave na inštitutu Clark Art Institute v Williamstownu v Massachusettsu. Leta 2019 je postala prorektorica Univerze New York v Abu Dabiju, kjer je tudi izvršna direktorica ter profesorica umetnosti in humanistike.

Mariet Westermann je diplomirala na kolidžu Williams ter doktorirala in magistrirala na Inštitutu za likovno umetnost newyorške univerze. Posveča se nizozemski umetnosti, med drugim je objavila knjigi A Worldly Art: The Dutch Republic 1585–1718 (Svetovna umetnost: Nizozemska republika 1585–1718) in Rembrandt – Art and Ideas (Rembrandt – Umetnost in ideje).

Linija voditeljic, ki seže vse do Peggy Guggenheim
Zgodovina muzejev pod okriljem Guggenheimove fundacije že ima nekaj pomembnih žensk. Lisa Dennison je bila med letoma 2005 in 2007 direktorica Guggenheimovega muzeja v New Yorku. Hilla Rebay je bila ustanoviteljica Muzeja neobjektivnega slikarstva, predhodnika Guggenheimovega muzeja, vendar se je leta 1952 poslovila, še preden je bil muzej zgrajen. Peggy Guggenheim, nečakinja Solomona R. Guggenheima, pa je zbirala sodobno umetnost, njena zbirka je leta 1976 postala del Fundacije Guggenheim.

Kot je povedala Mariet Westermann, se dobro zaveda vseh ovir, povezanih z vodenjem “štirih zelo prepoznavnih muzejev v štirih prepoznavnih stavbah v štirih zelo dinamičnih mestih”. Dodala je, da se danes direktorji muzejev spopadajo z zelo kompleksnimi zahtevami ter da so jo dosedanje izkušnje dobro pripravile na vodenje skupine štirih muzejev.

Meta Grgurevič s svojo razstavo prevprašuje vlogo zlata, ki obenem predstavlja luksuzno dobrino in sodobni tehnološki odpad. Iz delcev, prisotnih v telefonih, je ustvarila zlate kapljice, ki ob predmetu poželenja opominjajo tudi na (ne)pomembnost človeka.

Meta Grgurevič je do zdaj s Kiblo sodelovala že dvakrat: leta 2010 v duetu z Markom Požlepom na razstavi Kraljice in kriminalci in leta 2013 v Portalu na izjemni skupinski mednarodni razstavi Materialnost. Organizatorji so ob tem zapisali, da njena prva samostojna razstava pod njihovim okriljem z naslovom Zrno zlata nakazuje nadaljevanje poti prejšnjih dveh razstav.

Za Meto Grgurevič je značilno sodelovanje z drugimi umetnicami in umetniki ter raziskovalci in raziskovalkami, v projektu Zrno zlata pa je med drugim sodelovala z Institutom Jožef Stefan.

Naslov razstave predstavlja prispodobo imetja, posedovanja in človekovih želja, ki so v domeni vsakogar, obenem pa bogastva, ki si ga deli zloglasni en odstotek. Meta Grgurevič je sicer znana po preciznih, a hkrati hudomušnih “napravah”, ki se “v preprostosti form in kompleksnosti struktur razgaljajo kot vrhunsko oblikovani objekti, ki z neposredno, a večpomensko sporočilnostjo črpajo iz izkustvenega, empiričnega in izhajajo iz znanstvenega, raziskovalnega, iskalnega, intelektualnega in fizičnega“, je o razstavi zapisal Peter Tomaž Dobrila.

Zlato je obenem luksuzna dobrina in sodobni tehnološki odpad. Njegova redkost ne izključuje množične prisotnosti, saj ga najdemo skoraj v vsaki sodobni elektronski napravi.

Simbol prestiža je tako obenem popolnoma devalviran, kovina, zaradi katere so se ljudje včasih med sabo pobijali, pa je z vsako napravo brez pomisleka zavržena, kar je eno izmed dejstev, iz katerih je v svojem projektu izhajala Meta Grgurevič.

Zbirala je mobilne telefone, iz njih jemala zlate komponente, nato pa jih zlila v zrno in s tem znova upredmetila v estetski objekt poželenja, ki pa s svojo majhnostjo odstira tudi našo (ne)pomembnost, je še dodal Dobrila.

Poetika znanosti
Meta Grgurevič je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. V svoji praksi raziskuje odnose med znanostjo, metafiziko in učinki čarovnije ter razvija kinetične objekte in večrazsežne scene kot popolnoma delujoče mehanizme, ki učinkujejo kot metafore za utopične sisteme izmenjave.

Umetnica je svoja dela razstavljala na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Med drugim se je predstavila s samostojno razstavo Praskanje za zlatom (Cukrarna, Ljubljana, 2022), veliko pregledno razstavo Nemogoči mehanizmi (UGM, Maribor, in Künstlerhaus, Gradec, 2020) in prejela glavno nagrado občinstva na 31. Grafičnem bienalu Ljubljana za projekt Timekeepers (Ljubljana, 2015). Umetnica živi in dela v Ljubljani.

Njena zadnja samostojna razstava v Mariboru je bila leta 2020 v prostorih Umetnostne galerije Maribor. Razstava Nemogoči mehanizmi je sočasno potekala v Mariboru in Gradcu, na njej pa so bila predstavljena osrednja avtoričina dela, nastala v zadnjih osmih letih.