Connect with us

UMETNOST

Letošnja nagrada skupine OHO v roke Dominiku Štiberniku

Objavljeno

dne

Skupina OHO je tokrat nagradila Dominika Štibernika. Kot so zapisali v obrazložitvi, Štibernik konsistentno sledi vprašanjem umetniškega dela in njegovega konceptualnega konteksta.

Umetnik je za razstavo nominirancev za nagrado skupine OHO pripravil delo, ki je ob vstopu v galerijski prostor skoraj neopazno, saj ga v prvi vrsti nemara ne percipiramo kot umetniško delo. Sestavljen je iz dveh delov – belega podstavka, ki aludira na klop, na kateri si ogledujemo umetniška dela in je s prevrnitvijo spremenjen v samo umetniško delo. Drugi del predstavljajo sledi obrabe na stikalu za luč, ki so torej spet posledica minimalne, komaj opazne umetnikove geste.

Dominik Štibernik: Piedestal, 2023, zbrušena stenska barva na tleh. FOTO: Center in galerija P74

Kot je v utemeljitvi zapisala strokovna žirija, Dominik Štibernik s svojim delom prestavlja umetniško prakso, v kateri konsistentno sledi vprašanjem umetniškega dela in njegovega konceptualnega konteksta. “Preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti v umetniškem procesu. V tej praksi, in tudi pri umetniškem delu Delo je treba poiskati, se ozadje, okvir, podstavek umetniškega dela z minimalno gesto preobrne v delo samo. To se zgodi natanko tako, da izpostavi njegovo odsotnost, njegovo očitno neidentičnost (z idejo, predstavo, konvencijo o tem, kaj in kje je umetniško delo v galerijskem prostoru). S to gesto se umetniško delo ne ukinja, temveč se vzpostavi na nov način – z dvoumnim, kontradiktornim umikom umetniškega dela iz horizonta pričakovanja gledalca,” še beremo v utemeljitvi.

Nagrajenec o svojem umetniškem delu z naslovom Delo je treba poiskati obravnava sam proces nastajanja umetniškega dela, nekaj, s čimer se tudi sicer v svojih projektih precej ukvarja. Gledalec vidi le končni izdelek, ne pa tudi celotnega procesa njegovega nastanka.

Štibernik je bil nagrajen za delo z naslovom “Delo je treba poiskati”. Foto: Center in galerija P74

Na ta način je proces “povišan v umetniško delo”, pojasni Štibernik. V naslovu dela je umetnik združil dvoje – na eni strani je to predpostavka, da se umetniško delo kljub današnji poplavi podob še vedno razlikuje od drugih izdelkov. Drugo branje pa se nanaša na nenehen očitek umetnikom, da ne opravljajo “pravega dela” ter zahtevam, da si takšno “pravo delo” poiščejo.

Dominik Štibernik (1993) je leta 2019 diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ljubljana (AVA). Njegova dela so bila razstavljena na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu. V svojem delu preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti; zakulisje umetniške prakse je povišano v umetniško delo ali gesto. Pojavnost vsakdanjega precizno reproducira in uprizarja prek jezika razstavnih ali umetniških protokolov.

Letošnji finalisti nagrade skupine OHO (na fotografiji od leve proti desni) Dominik Štibernik, Lucija Rosc, Nežka Zamar in Maja Bojanić  (Foto: Peter Fettich)

Nagrada skupine OHO je del mednarodne mreže YVAA (Young Visual Artist Award), ki združuje sorodne nacionalne nagrade dvanajstih evropskih držav.  Ob Štiberniku so bili letos nominirani še Maja BojanićLucija Rosc in Nežka Zamar. Nominirance je izbrala strokovna žirija, v kateri so bili vizualni umetnik Jože Barši, direktorica Moderne galerije Ljubljana Martina Vovk in sodobni umetnik Dalibor Martinis, ki prihaja iz Zagreba.

Nagrada vključuje dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku, po njej pa še samostojno razstavo v Galeriji P74 v Ljubljani.

UMETNOST

Kipi medvedov prijateljstva v Ljubljani

Objavljeno

dne

Ideja o medvedih miru in strpnosti se je leta 2001 porodila zakoncema Evi in Klausu Herlitzu, ki sta v Berlinu zagnala pobudo, da se s kipi dvometrskih medvedov širi prijateljstvo med državami. Medvedi te dni zasedajo tudi Ljubljano.

Na Trgu republike so odprli razstavo 145 različno pobarvanih medvedov, ki z dvignjenimi šapami predstavljajo in povezujejo države, iz katerih prihajajo. Razstava z naslovom United Buddy Bears, Umetnost strpnosti je prvič na ogled v Ljubljani, prestolnica pa je tudi prvo mesto, kjer se po pandemiji covida-19 medvedi predstavljajo zunaj Nemčije.

S tem se je medvedom pridružil slovenski “prijatelj”, ki ga je poslikal študent Akademije za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani Luka Rep. Izbral je barve slovenske zastave, na medvedu pa prepletel množico različnih obrazov, ki v prepletu obrazov različnih spolov, narodnosti, starosti in kultur opozarjajo na nujno prisotnost strpnosti, sočutja in solidarnosti pri doseganju medsebojnega razumevanja, spoštovanja in miroljubnega sobivanja. Med obrazi izstopajo nekatere prepoznavne osebe slovenske kulturne zgodovine, kot so Ivan CankarAlma KarlinZofka KvederIvana KobilcaLili NovyJože PlečnikFrance Prešeren in Primož Trubar, medtem ko je vzorec idrijske čipke simbol tradicije.

“Medvedi izražajo to, česar politika in voditelji niso sposobni, torej idejo sobivanja in miru,” je povedal podžupan Mestne občine Ljubljana Rok Žnidaršič.

Zgodba Classic Buddy Bears se je začela junija 2001 v Berlinu, ko sta Eva in Klaus Herlitz zagnala pobudo, ki je pripomogla k razvoju ulične umetnosti v Berlinu. Projekt se je razširil že naslednje leto, ko so umetniki z vsega sveta v nemški prestolnici ustvarili krog podpornikov United Buddy Bears, da bi ljudi spodbudili k razmišljanju o mednarodnem razumevanju in mirnem sobivanju. Veleposlaniki držav so takrat k sodelovanju povabili umetnike, da poslikajo dvometrsko skulpturo medveda, ki predstavlja njihovo državo. Poslikave medvedov tako ponazarjajo značilnosti, kulturo, zgodovino, ljudi, pokrajino, gospodarstvo, glasbo ali običaje države, ki jo predstavljajo. Leta 2004 se je pisana skupina potujočih medvedov odpravila na turnejo okoli sveta, ki jo je nato prekinila epidemija covida-19.

V obliki Tretjega paradiža Michelangela Pistoletta
Medvedi so na Trgu republike razporejeni v obliki Pistolettovega simbola Tretjega paradiža, ki odraža svoboden umetniški pogled na problematiko sobivanja. “Ideja, da vključimo italijanskega umetnika Michelangela Pistoletta v ta projekt, izhaja iz njegove razstave v Cukrarni in tudi sicer tesnih odnosov z njim in njegovim poslanstvom. Pistoletto je ob vpisu v Zlato knjigo Ljubljane narisal tudi simbol Tretjega paradiža, ki na subtilni ravni ponazarja vrednote, ki jih želi mesto Ljubljana sporočiti s to razstavo,” so sporočili z občine.

Razstava v Ljubljani je nastala v sodelovanju Mestne občine Ljubljana, nemškega veleposlaništva v Ljubljani in Buddy Bear Berlin ob podpori številnih partnerjev in podpornikov projekta. Na odprtju razstave je zbrane nagovorila predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič.

Nadaljuj z branjem

UMETNOST

Mlada slovenska umetnost: predstavijo se nominiranci za nagrado OHO

Objavljeno

dne

Avtor

V Galeriji P74 vrata odpira razstava nominirancev nagrade skupine OHO 2024. Za nagrado so nominirani Maja Bojanić, Lucija Rosc, Dominik Štibernik in Nežka Zamar. Na dan zaprtja razstave, 28. maja, bo znan tudi letošnji lavreat ali lavreatka.

Po dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku nagrajenec oz. nagrajenka priredi tudi samostojno razstavo v Galeriji P74 v Ljubljani. 

Maja Bojanić (1997) je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, s podiplomskim študijem nadaljuje na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju na oddelku za transdisciplinarno umetnost. V svoji umetniški praksi raziskuje odnos med spominjanjem in pozabljanjem znotraj konteksta prevladujočih zgodovinskih pripovedi, o katerih dvomi z uporabo fikcije. Kot rezidenčna umetnica je sodelovala v medinstitucionalni izmenjavi, ki jo je gostila Budapest Galeria (2023 – Budapest Galeria in Center sodobnih umetnosti Celje).

Maja Bojanić, for this could all be but an empty promise, 2024. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Vizualna umetnica Lucija Rosc (1995) živi in ustvarja v Ljubljani. Dodiplomski študij fotografije je končala na Fakulteti za aplikativne vede VIST v Ljubljani, magistrski študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografija, pa je zaključila na ALUO. Umetnica združuje raziskovalni pristop z igrivo interpretacijo. Je prejemnica Prešernove nagrade ALUO za magistrsko delo.

Lucija Rosc, Mica bere vice, 2023, vinilna plošča. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Dominik Štibernik (1993) je diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ljubljana (AVA). Preučuje razstavne, ateljejske in ob-produkcijske spontanosti; zakulisje umetniške prakse je povišano v umetniško delo ali gesto. Pojavnost vsakdanjega precizno reproducira in uprizarja preko jezika razstavnih ali umetniških protokolov.

Dominik Štibernik, Piedestal, 2023, sandpapered wall paint on floor. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Nežka Zamar (1990) je interdisciplinarna umetnica. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Študij je nadaljevala na Univerzi Mimar Sinan Fine Arts v Istanbulu in na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Njeno delo prevprašuje meje identitet in individualnosti jezika ter širjenje medprostora med materialnostjo in konceptom. Predstavljeno je v obliki prostorske instalacije, site-specific projektov in arhivov.

Nežka Zamar, Pangea, Take II, 3D designed and printed composable case with objects, 2023. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Strokovno žirijo sestavljajo vizualni umetnik iz Ljubljane Jože Barši, sodobni umetnik iz Zagreba Dalibor Martinis in v. d. direktorice Moderne galerije Ljubljana Martina Vovk.

Nagrada skupine OHO je osrednja nacionalna nagrada za mlade vizualne umetnike, ki jo je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. leta 2005. Nagrada je članica mednarodne mreže Young Visual Artist Award, ki združuje nevladne organizacije centralne in vzhodne Evrope. Rezidenco v New Yorku pripravljajo v sodelovanju z ameriškimi partnerji Trust for Mutual Understanding New York in Residency Unlimited, New York. Dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku sledi samostojna predstavitev dobitnika nagrade v Galeriji P74 v Ljubljani.

Lani je nagrado prejela Ana Likar. Žirijo je prepričala z instalacijo Delala je neurja, s katero je obravnavala različne interpretacije čarovništva.

Nadaljuj z branjem

RAZSTAVA

Razstava v Umetnostni galeriji Maribor: Jokati je okej

Objavljeno

dne

Avtor

V UGM-ju na razstavi Jokati je okej predstavljajo dela umetnikov, ki se vsak na svoj način spopadajo z vsesplošno negotovostjo in kaosom kot vse bolj stalnima sopotnikoma slehernikove sedanjosti. Razstava bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 3. januarja 2024.

Če ob tem naletijo na boleča in negativna čustva, nič hudega, še več – od njih jim ni treba bežati, ampak jih samo sprejeti.

Razstava Jokati je okej, ki je do 3. januarja na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, predstavlja neposredno prepletenost javnega in intimnega vidika družbe, v katerem je vsako telo hkrati politično in nevtralnost ne obstaja zares, obenem pa skozi posamezna umetniška dela neumorno dokazuje, kako velik vpliv imajo tudi navidezno nepovezane politične odločitve na ravnovesje in počutje posameznika.

Umetnostna galerija Maribor s projektom že drugič sodeluje s hrvaškim festivalom Organ Vida, ki se posveča sodobni fotografiji. Razstava, katere kustosinji in kustos so Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić, je bila prvič pod naslovom No Tears Left to Cry predstavljena poleti 2022 v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, vendar tokrat konceptualni okvir festivala tematsko še razširja.

Z instalacijo Ne joči butch Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald odpirata vprašanja o tem, kako ustvariti skupnost, obenem pa prilagoditi javni prostor, da bo lahko posameznik deloval kot lastna, iskrena celota v svojih podobnostih in razlikah, obenem pa z intervencijami v prostor ponujata alternative delovanja sodobne družbe. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Tesnoba, žalost in frustracija kot del kolektivne izkušnje
Enajst mladih umetnic in umetnikov se s fotografijo vsak na svoj način lotevajo občutij tesnobe, žalosti, frustracije in brezizhodnosti kot produktov našega časa. “To je generacija, ki je odrasla z digitalnimi mediji; drugače predeluje in izraža čustva, ker na drugačne načine išče pozornost,” je povedal kustos Lovro Japundžić. Mednarodna zasedba ustvarjalk in ustvarjalcev s sopostavitvijo prikaza lastnih izkušenj in doživljanj zato še toliko bolj nazorno kaže, da so težave, s katerimi se danes spopadamo, del večje in kompleksnejše kolektivne izkušnje, ki prehaja meje okolja, v katerem delujemo in živimo.

Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti,” je še dodal Japundžić.

Ujetost v lovke splošnega kaosa in negotovosti
Razstava se ob tem tematsko naslanja na koncept afektivne dezorientiranosti kot “metaobčutka, ki v posamezniku povzroči zmedo glede tega, kaj občuti,” kot ga je v knjigi Ugly Feelings definirala teoretičarka Sianne Ngai. Umetniki se skozi svoje ustvarjanje vsak po svoje trudijo najti način za spopad z vsesplošno negotovostjo in kaosom, ki zaradi pomanjkanja prihodnosti vse bolj krojita tudi slehernikovo sedanjost.

Dela tako skozi osebne izkušnje posameznic in posameznikov kontekstualizirajo negativne občutke, ki prevevajo sodobno družbo, še posebej pa mlade, ki si v iskanju načina preživetja prihodnost šele gradijo.

Vnovično ustvarjanje spominov
Eden izmed načinov spopadanja s preteklostjo in iskanjem lastne identitete v sedanjosti je akumulacija, ki s procesom zbiranja izkušenj in spominov privede do (iz)oblikovanja posameznika kot soustvarjalca lastnega življenja. Lucija Rosc v serijah Superpozicije in Podmet z zbiranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem teh v nove kompozicije iz že doživetih zgodb ustvarja nove, s tem pa prevprašuje tako objektivnost spomina kot tudi lastne realnosti.

Lucija Rosc z arhiviranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem le-teh v nove kompozicije raziskuje načine, kako lahko nekaj tako naivnega in bežnega, kot je otroški spomin, vizualiziramo do mere, da ima prostor in pomen tudi v sedanjosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Lucija Rosc

Pri tem se avtorica naslanja na koncept “superpozicije”, geološki izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki izhaja iz pravila, da se mlajše plasti usedlin zmeraj nalagajo na starejše, s čimer je vse, kar tvori našo realnost, že vnaprej vpeto v neštete kontekste, s katerimi se avtorica v svojih delih rada poigrava.

Zbiranje kot tehniko ustvarjanja neke večje celote pa se v svojih kolažih uporablja tudi Matej Jurčević. Avtor v seriji Tako osamljen sem, življenje v revijah z izrezki podob iz modnih revij oblikuje imaginarne krajine, v katerih daje nekdanja mladostniška negotovost podlago za premislek o razmerjih med osamljenostjo, nostalgijo in kvirovstvom, ki jih pod taktirko neizprosne avtoritete povezuje t. i. napredna, a s principi ovenčana sodobna družba.

Matej Jurčević v delu Tako osamljen sem, življenje v revijah s stapljanjem modne in katoliške ikonografije iz revij časopisov oblikuje izmišljene pokrajine, v katerih se prepletajo teme nostalgije, kvirovstva in osamljenosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Matej Jurčević

Položaj kvirovstva v sodobni družbi
Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase. Z oblikovanjem “lezbične doline” ter odpiranjem dialoga za javnost umetnici ponujata alternativne oblike življenja, katerega vrednote bi bile namesto v uspeh posameznika usmerjene v funkcionalno, zadovoljno in empatično družbo.

Na razstavi Jokati je okej v Umetnostni galeriji Maribor umetnica Mara Jenny z instalacijo, katere del je tudi delo Obvaruj me pred mano, tematizira neujemanje podob s pomeni, ki si jih pripišemo sami, še pogosteje pa nam jih poda okolica. Foto: Umetnostna galerija Maribor

Mara Jenny se v seriji del z naslovom reference se pač ne nameravam znebiti kvirovstva loteva predvsem z vidika vprašanj (ne)zmožnosti artikulacije in reprezentacije določenih korporealnosti in subjektivitet. Z uporabo zabrisanih podob, neberljivih oz. napačno berljivih zapisov in printov na zloščene odsevne površine posameznikovo identiteto na neki način trivializira, telesa pa reducira zgolj na podobo, s čimer prevprašuje, kaj se zgodi, ko se ne identificiramo ne s sebi lastnimi ne z iz okolice podanimi pomeni in identitetami.

Razbijanje mita večno srečne družbe
Nemoč, ki jo tovrstna negotovost povzroči, ter sočasni občutek brezizhodnosti v svojem delu Limbo naslavlja Sonja Vulpes. Umetnica s serijo analognih fotografij, risb in besedil, odtisnjenih na škatlice antidepresivov, prikazuje stanje ujetosti v nekem vmesnem stanju, v katerem občutja jeze, teže in utesnjenosti dopuščajo bore malo svetlobe. S tem ko avtorica v ospredje postavi sebe v vsej svoji ranljivosti, na neki način subverzira kulturo, v kateri so ideje pomembnejše od resničnosti, sreča pa je nujni pogoj za vstop v družbo.

Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste “antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.” Če se slednje gibljejo predvsem na območju sreče, umetnica v svojem delu skozi avtoportrete odraža stanja obupa, jeze, žalosti in strahu, kot jih doživlja sama.

Foto: Umetnostna galerija Maribor/Sonja Vulpes

To isto nemoč, ki si je kot samooklicani predstavniki najvišje razvite vrste pogosto ne upamo priznati, z oblikovanjem Pasjih postelj za ljudi na humoren način obravnava Jelisaveta Rapaić. Za posteljami, ki z obliko fetusa nakazujejo nekakšno varnost pred neizprosnostjo življenja, visi triptih iz tekstila z naslovom Darilo, ki se nikoli ne konča. Podobe, nastale z zarezami v blago, častijo “sveto trojico” intimnosti, tehnologije in farmacije, ki bedi nad spečimi, nemočnimi posamezniki, obenem pa jih s svojo avtoriteto postavlja v položaj nemočnih sužnjev. Zasvojljive lastnosti prvih umetnica z ironijo izrazi že v naslovu, saj njihova navidezno nepogrešljiva pomoč na daljši rok zahteva vse več, davek zanjo pa je vse višji.

Jelisaveta Rapaić kot del svoje instalacije humorno predstavlja Pasje postelje za ljudi, oblikovane v različnih položajih fetusa kot spomin na prostor, v katerem smo bili vsi nekoč varovani pred tegobami in pričakovanji zunanjega sveta. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Jelisaveta Rapaić

Dvorezni meč intimnosti
Ta nežna, na videz neškodljiva intimnost zaradi svoje sposobnosti razgaljanja predstavlja prav posebno vrsto nevarnosti. Kako zbrati pogum in se odpreti tujemu človeku, ko pa je tveganje za bolečino tako veliko, je vprašanje, ki ga v svojem delu zastavlja Sara Pukanić. Avtorica je delo zgradila okrog koncepta “ghostanja”, ki je v svetu virtualnih odnosov normaliziran do te mere, da si je prislužil mesto celo v slovarju.

Pukanić z instalacijo Bili ste videni problematizira neizmerno grobost družbe, ki v tovrstnem vedenju prepoznava sprejemljiv način delovanja v odnosu do drugih. Umetnica v galerijskem prostoru postavi sobo, v kateri obiskovalec skozi fotografije, ki prikazujejo fragmente njene izkušnje, odkriva proces dodeljevanja krivde, v katerem je žrtev postavljena na mesto krivca. Sara Pukanić je z instalacijo do dotične virtualne grobosti kritična, obenem pa se zaveda, da je vsak posameznik do neke mere le simptom svojega časa.

Kje je v romantičnem odnosu meja med nami in drugimi?
S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho. Avtorica o kompleksnosti tematike razmišlja skozi zvok, video in sliko; v posnetkih z eksperimenti z lastnimi, četudi za javnost morebiti “neprimernimi” mislimi in strastmi prevprašuje vlogo, ki jo pri tem igra sodobna digitalna družba. Negotovost in hkratno moč, ki jo predstavlja njej lastna resnica, izraža skozi na blago odtisnjen portret, v katerem z osredotočenim pogledom strmi naravnost v gledalca, obenem pa v šepetu sprašuje: “Kdo si, če ni nikomur mar (zate)?”

Sara Pukanić v projektu Bili ste videni obravnava tematiko “ghostanja”, vzorca, prisotnega v digitalnem okolju, ki označuje nenadno prekinitev stika brez obrazložitve. Soba, ki jo ustvari posebej za razstavo, skozi fotografije in zgodbo avtorice prevprašuje lasten položaj ter položaj družbe v odnosu do tega izrazito grobega pojava. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar. Avtorica na nobeni izmed fotografij, ustvarjenih z umetno inteligenco ter posnetih iz ptičje perspektive, ni sama, temveč jo vse prikazujejo na smrtni postelji, obdano z ljudmi, ki skupaj z njo žalujejo za izgubljenim. Ob tem si Karolina Wojtas sodobnemu času primerno postavi diagnozo “sindroma super bedne prve nesrečne ljubezni”, s čimer doseže, da je njena bolečina tudi uradno upravičena. Morda avtorica s to rahlo nagajivo oz. cinično nalepko prevprašuje prav čas, v katerem se posamezniki ne identificiramo oz. definiramo le s tem, kar občutimo, niti ne zgolj skozi svoje interese, izobrazbo in spolno usmerjenost, pač pa vse bolj tudi skozi lastne travme. Pa je to res korak bližje k sebi ali kvečjemu odmik od težave?

Kustosinji in kustos Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić so ob razstavi zapisali, da “četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.” Ob tem se mi zdi pomembno dodati, da tudi normalizacija joka še ne prinaša veliko k izboljšanju individualne ter kolektivne izkušnje, katere stiska je svetovni družbeni problem. Če razstava simptome prve uspešno vizualizira, pa se z izjemo nekaj del ne poda zares na pot iskanja alternativ.

Od težav k rešitvam
Jok je brez dvoma eden izmed načinov lajšanja trpljenja in bolečine, vendar je njegov učinek precej kratkotrajen. Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, pa je, kaj ostane, ko se solze posušijo – rešitve pa ni? Danes se ogromno govori o stiskah mladih. Če je to področje prej pokrivala umetnost, še pred njo pa socialna omrežja, lahko tovrstne debate zdaj redno zasledimo tudi na televiziji, radiu in drugih medijih.

Četudi so slednje še kako relevantne in potrebne problematiziranja, pa opažam, da se ob medijih tudi kot posamezniki zmeraj bolj osredotočamo na težave, obenem pa vse manj razvijamo orodja za iskanje alternativnih možnosti, za boj proti prevladujočemu načinu operiranja, ki tako vztrajno izključuje vse, kar ne ustreza modelu koristnega posameznika. Posledica te vdanosti ni zanemarljiva, saj na ta način postajamo vse lažje tarče nadzora in manipulacije. Zatorej jočimo, jočimo zunaj svojih predragih sob, jočimo veliko in skupaj – nikar pa se ne nehajmo tudi boriti.

Nadaljuj z branjem
GOSPODARSTVO2 tedna nazaj

Vlada RS: milijarda evrov v 10 letih za financiranje gradnje javnih najemnih stanovanj

Vlada je med obiskom Posavja potrdila izhodišča za zakon o sistemskem financiranju gradnje javnih najemnih stanovanj, v katerih se za...

DEDIŠČINA2 tedna nazaj

Prešernova domačija v Vrbi bo v celoti obnovljena do 2026

Ministrica za kulturo je z izvajalcem del podpisala pogodbo o obnovi in preureditvi Prešernove domačije v sodoben muzejski kompleks, ki...

Arhitektura2 tedna nazaj

Fakulteta za arhitekturo: ukvarjali so se tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje

Katastrofa, ki se je zgodila lani, je po besedah dekana Fakultete za arhitekturo Mihaela Dešmana priložnost, da na novo razmislimo...

PREDSTAVITEV2 tedna nazaj

CERAMICA DOLOMITE: italijanski dizajn v trgovinah Veto Group

Odkrijte svet brezčasne elegance z novimi izdelki Ceramica Dolomite, ki jih lahko najdete v vseh partnerskih trgovinah Veto Group. S...

UMETNOST3 tedni nazaj

Letošnja nagrada skupine OHO v roke Dominiku Štiberniku

Skupina OHO je tokrat nagradila Dominika Štibernika. Kot so zapisali v obrazložitvi, Štibernik konsistentno sledi vprašanjem umetniškega dela in njegovega konceptualnega...

UMETNOST3 tedni nazaj

Kipi medvedov prijateljstva v Ljubljani

Ideja o medvedih miru in strpnosti se je leta 2001 porodila zakoncema Evi in Klausu Herlitzu, ki sta v Berlinu...

DOGODKI3 tedni nazaj

VODNI DNEVI 2024:Voda včeraj, danes, jutri

V Rimskih Toplicah se je danes začel jubilejni,  30. simpozij Vodni dnevi, ki ga je v imenu organizatorja,  Slovenskega društva za...

DEDIŠČINA3 tedni nazaj

Steletova priznanja: Pelikanovi hiši v Celju, cerkvi sv. Jurija in skrb za dvor Dornava

V Narodni galeriji so podelili Steletova priznanja. Matevž Remškar je bil nagrajen za konservatorsko obravnavo oltarja sv. Jurija v Šenčurju,...

DOGODKI4 tedni nazaj

Baumit Life Challenge 2024 v Ljubljani

V Ljubljani so že šestič zapored razglasili zmagovalce mednarodnega arhitekturnega natečaja Baumit Life Challenge v šestih kategorijah in razkrili najlepšo...

Arhitektura4 tedni nazaj

Slovenski paviljon za Expo 2020 v Dubaju bodo razstavili

Po skoraj treh letih bo Slovenija na predlog ministrstva za gospodarstvo dala odstraniti slovenski paviljon v Dubaju, ki je bil...

POPULARNO