Nedavno objavljena ameriška raziskava razkriva, da so antarktične ledene police še tanjše, kot se je predvidevalo doslej, kar gotovo ne prinaša nič dobrega.

Svet se sooča s posledicami segrevanja temperature, kar vodi k taljenju ledenih plošč. Nova raziskava sedaj nakazuje, da so prejšnji poskusi ocenjevanja mase ogromnih plavajočih ledenih polic, ki obdajajo Antarktični ledeni list, morda precenjevali njihovo debelino.

Raziskava, nedavno objavljena v Journal of Glaciology, je prva obsežna raziskava te vrste, ki primerja podatke o debelini ledenih polic, pridobljene z radarjem, z ocenjenimi podatki o debelini, izmerjeni na površini ledenih polic.

Ledene police v resnici skoraj 20 metrov tanjše

Z analizo obsežnih podatkov iz 20 od skupno 300 ločenih sistemov ledenih polic, ki obdajajo približno 75 % Antarktičnega ledenega območja, so raziskovalci z Univerze v Ohiu ugotovili, da so Antarktične ledeni police v povprečju skoraj 6 % tanjše, kot so predhodne študije predvidevale, kar pomeni razliko približno 17 metrov.

Čeprav se ta razlika morda zdi majhna v primerjavi s tipično debelino ledenih polic, ki se lahko gibljejo od 50 do 600 metrov, ima pomembne posledice za naše razumevanje podnebnih sprememb.

Raziskava zaključuje, da so bile prejšnje predpostavke o debelini ledenih polic sicer pravilne v velikem merilu, vendar pa so bile zelo netočne na majhnem merilu. To pomeni, da so bile napake v ocenah debeline ledenih polic, zlasti v ozkih dolinah ali razpokah, ki jih je težko natančno izmeriti.

Zakaj je antarktični led ključen?

Ledene police igrajo ključno vlogo pri stabilizaciji Antarktičnega ledenega lista in celotnega podnebnega sistema Zemlje. Zato je natančno ocenjevanje njihove velikosti ključno za izračun, kako bi njihovo taljenje lahko prispevalo k dvigu morske gladine, pravi Allison Chartrand, vodilna avtorica raziskave in nedavna doktorska diplomantka Centra za raziskave polov in podnebja Byrd.

»Ker je antarktični ledeni del tako ogromen, lahko že 1 % napaka pri oceni hitrosti taljenja povzroči centimetre ali metre dviga morske gladine, ki jih nismo upoštevali,« je poudarila Chartrand.

Tudi najmanjše spremembe na ledenih policah Antarktike bi lahko ogrozile obalne skupnosti. Nekaj centimetrov premaknjene ledenih polic bi lahko povzročilo pretok debelejšega ledu v ocean in s tem potencialno povzročilo poplave nekaterih obalnih delov.

Raziskava tako zaključuje, da potrebujemo več bogatih in natančnih podatkov, da bi omogočili boljše napovedi izgube ledenih polic v Antarktiki.

Vir: Science Daily

Geografi so na Ljubljanskem barju zaznali obsežno onesnaženje vode, najverjetneje s komunalnim blatom iz čistilnih naprav, ki naj bi ga tja naložili pred nedavnim obsežnim dežjem, računajoč, da bo voda blato hitro odnesla.

Geografi Oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani in Geografskega inštituta Antona Melika, kot je povedal profesor fizične geografije Uroš Stepišnik, so v nedeljo na onesnaženje naleteli ob rutinskem terenskem delu, in sicer na levem pritoku Ljubljanice, na potoku Bevški jarek, med Bevkami in Notranjimi Goricami.

Vidni znaki onesnaženja se po njegovih besedah kažejo kot zelo temna barva vode, ki se širi skozi tok Bevškega jarka. Črn je celoten tok Ljubljanice po sotočju z Bevškim jarkom. Poleg tega je prisoten tudi neprijeten vonj.

Na geografskem oddelku so zato izvedli teste kakovosti vode, ki so pokazali onesnaženje z organskim materialom naravnega izvora. Stepišnik je povedal, da je vsebnost kisika v vodi Bevškega jarka le 12,4-odstotna. Prav tako so opazno povišane vrednosti fosfatov in kloridov. Analize prisotnosti težkih mineralov v vodi še potekajo.

Onesnaženje naj bi vplivalo tudi na vodo Ljubljanice ob sotočju z Bevškim grabnom. Poleg tega se je onesnažena voda med poplavami razlila na okoliška območja, posledica pa je odmrlo rastlinstvo na obsežnih travniških in poljskih površinah zunaj struge. Onesnažena Ljubljanica teče tudi skozi središče Ljubljane.

Blato naj bi odnesel dež

“Domnevamo, da je onesnaženje posledica izpusta komunalnega blata iz čistilnih naprav v pritok Ljubljanice, kar smo že opazili v preteklosti tudi na drugih območjih Slovenije. Podrobnejše analize v referenčnih laboratorijih, ki bodo sledile v okviru uradne preiskave, bodo lahko potrdile to domnevo,” je še navedel Stepišnik.

Povzročitelji so po njegovem mnenju pred napovedanim dežjem, ki je pozneje povzročilo poplave, računali, da bodo vode blato hitro odnesle in se bodo tako izognili “aferam“, kakršnim smo bili ob nezakonitem odlaganju blata priča v preteklosti.

Onesnaženje so že prijavili pristojnemu inšpektoratu, Javnemu zavodu Krajinski park Ljubljansko barje in policiji. Policisti so na terenu, je pojasnil.

“Od odgovornih pričakujemo ukrepanje in izvedbo celovite preiskave tega dogodka onesnaženja ter določitev odgovornosti za to nesprejemljivo kršitev okoljevarstvenih standardov. Pričakujemo tudi, da bodo sprejeli nujne ukrepe za sanacijo in obnovo prizadetega območja, da bi preprečili nadaljnje širjenje škode in obnovili naravno ravnovesje tega edinstvenega okolja,” je še dejal Stepišnik in opomnil, da onesnaženo območje spada v Naturo 2000 in je hkrati osrednji del Krajinskega parka Ljubljansko barje.

Medtem ko na nekaterih območjih še vedno potekajo organizirane prostovoljske akcije pri sanaciji posledic ujme, so na škofjeloškem posledice vidne le še na porušeni infrastrukturi. Dela za prostovoljce je zmanjkalo, nujno pa potrebujejo mehanizacijo.

Poleg razdejanja ob vodotokih in na infrastrukturi na nedavno ujmo v Škofji Loki opozarjajo tudi številna odprta okna, saj se tudi na ta način suši več sto zalitih objektov.

Da so domačini v zelo kratkem času uspeli zaključiti osnovno sanacijo, so zaslužni tudi številni prostovoljci, ki so v Škofjo Loko prihajali od vsepovsod. “Prostovoljci so bili zagnani, vsa čast,” pravi Špela Tavčar, predsednica krajevne skupnosti Škofja Loka – mesto.

Če na domovih navzven sledi ujme skorajda ni več opaziti, je v občini še vedno odprtih več kot 50 gradbišč, kjer vzpostavljajo osnovno prevoznost in nujno sanacijo druge infrastrukture. “Pod nami potekajo vodovod, elektrika, kanalizacija za celotno dolino. Zaščita pred naslednjim velikim vodovjem, da ne odnese že tako poškodovane infrastrukture, je ena ključnih nalog v tem mesecu ali dveh,” pravi župan Škofje Loke Tine Radinja.

V Hrastnici je bila na delu ekipa italijanskih pripadnikov civilne zaščite, ki je s s težko mehanizacijo reševala podrti most. Kot pravi domačin Janez Grom, je hvaležnost neizmerna: “Prišli so v petek, most so imeli postavljen, zdaj ga zasipajo, res so pridni, delajo kot ‘norci’.”

Ta hip Škofja Loka potrebuje predvsem mehanizacijo, dela za prostovoljce ta trenutek ni več. A ko se domovi posušijo, bodo ljudje hvaležni tudi za pomoč obrtnikov.