Nedavno objavljena ameriška raziskava razkriva, da so antarktične ledene police še tanjše, kot se je predvidevalo doslej, kar gotovo ne prinaša nič dobrega.

Svet se sooča s posledicami segrevanja temperature, kar vodi k taljenju ledenih plošč. Nova raziskava sedaj nakazuje, da so prejšnji poskusi ocenjevanja mase ogromnih plavajočih ledenih polic, ki obdajajo Antarktični ledeni list, morda precenjevali njihovo debelino.

Raziskava, nedavno objavljena v Journal of Glaciology, je prva obsežna raziskava te vrste, ki primerja podatke o debelini ledenih polic, pridobljene z radarjem, z ocenjenimi podatki o debelini, izmerjeni na površini ledenih polic.

Ledene police v resnici skoraj 20 metrov tanjše

Z analizo obsežnih podatkov iz 20 od skupno 300 ločenih sistemov ledenih polic, ki obdajajo približno 75 % Antarktičnega ledenega območja, so raziskovalci z Univerze v Ohiu ugotovili, da so Antarktične ledeni police v povprečju skoraj 6 % tanjše, kot so predhodne študije predvidevale, kar pomeni razliko približno 17 metrov.

Čeprav se ta razlika morda zdi majhna v primerjavi s tipično debelino ledenih polic, ki se lahko gibljejo od 50 do 600 metrov, ima pomembne posledice za naše razumevanje podnebnih sprememb.

Raziskava zaključuje, da so bile prejšnje predpostavke o debelini ledenih polic sicer pravilne v velikem merilu, vendar pa so bile zelo netočne na majhnem merilu. To pomeni, da so bile napake v ocenah debeline ledenih polic, zlasti v ozkih dolinah ali razpokah, ki jih je težko natančno izmeriti.

Zakaj je antarktični led ključen?

Ledene police igrajo ključno vlogo pri stabilizaciji Antarktičnega ledenega lista in celotnega podnebnega sistema Zemlje. Zato je natančno ocenjevanje njihove velikosti ključno za izračun, kako bi njihovo taljenje lahko prispevalo k dvigu morske gladine, pravi Allison Chartrand, vodilna avtorica raziskave in nedavna doktorska diplomantka Centra za raziskave polov in podnebja Byrd.

»Ker je antarktični ledeni del tako ogromen, lahko že 1 % napaka pri oceni hitrosti taljenja povzroči centimetre ali metre dviga morske gladine, ki jih nismo upoštevali,« je poudarila Chartrand.

Tudi najmanjše spremembe na ledenih policah Antarktike bi lahko ogrozile obalne skupnosti. Nekaj centimetrov premaknjene ledenih polic bi lahko povzročilo pretok debelejšega ledu v ocean in s tem potencialno povzročilo poplave nekaterih obalnih delov.

Raziskava tako zaključuje, da potrebujemo več bogatih in natančnih podatkov, da bi omogočili boljše napovedi izgube ledenih polic v Antarktiki.

Vir: Science Daily

Je za obsežno onesnaženje na Ljubljanskem barju res krivo komunalno blato? Potem ko so geografi v nedeljo ob rutinskem terenskem delu naleteli na temno barvo vode, iz katere se širi smrad, ob tem pa namignili, da bi vzrok lahko tičal v izpustu komunalnega blata čistilnih naprav, danes župani okoliških občin mirijo, da za to dokazov ni. Prikimavajo jim tudi številni domačini in pripovedujejo, da je krivec najverjetneje naravni proces – gnitje.

Analize vzorcev vode, ki bodo pokazale, kaj je botrovalo nenadnemu prizoru na barju, že potekajo, kraj onesnaženja pa si je že ogledala policija, agencija za okolje, inšpektor za okolje in energijo ter inšpektor za naravne vire in prostor.

“Tako drastičnega primera še nisem videl,” je stanje v Bevškem jarku, ki se izteka v Ljubljanico, opisal predsednik Krajevne skupnosti Podpeč-Preserje Mitja Bervar. “Včeraj so me klicali številni zaskrbljeni vaščani in spraševali, ali vem, kaj se dogaja,” je dodal.

Vse, kar je raslo tam, kjer je deset, dvanajst dni stala voda, je odmrlo, poginile so živali, kot so krti in miši, pa je za STA povedal predsednik sveta Krajevne skupnosti Bevke Jernej Lenarčič in dodal, da se je po poplavah začel v okolici Bevk širiti neznosen smrad po gnilobi in mrhovini.

Potem ko so na stanje na Ljubljanskem barju opozorili člani Oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, so se zdaj na teren odpravile še vse pristojne službe. Kot so potrdili na Policijski upravi Ljubljana, so na območju med Podpečjo in Notranjimi Goricami že v ponedeljek opravili ogled in zavarovali vzorce snovi.

“Za kakšno snov gre, vzrok za njen pojav in morebiten vpliv na okolje oziroma posledice še niso znani in so predmet nadaljnje kriminalistično forenzične preiskave,” so pojasnili.

Medtem ko nadaljujejo z zbiranjem obvestil o sumu kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja, je lokacijo, ki se nahaja na območju Nature 2000, danes obiskal tako inšpektor za okolje in energijo kot tudi inšpektor za naravne vire in prostor. Skupaj z agencijo za okolje bosta ugotavljala, ali je res prišlo do okoljske škode.

Člani Oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU so namreč po odkritju domnevnega onesnaženja vodo analizirali, testi pa so pokazali onesnaženje z organskim materialom naravnega izvora. Profesor fizične geografije Uroš Stepišnik je pojasnil, da je vsebnost kisika v vodi Bevškega jarka le 12,4-odstotna, povišane pa so tudi vrednosti fosfatov in kloridov.

Po njegovi oceni gre najverjetneje za onesnaženje s komunalnim blatom. Ocenjuje tudi, da je povzročitelj verjetno računal na obilno deževje in vode, ki bi blato hitro odnesle, s tem pa bi se izognil “aferam”.

“Domnevamo, da je onesnaženje posledica izpusta komunalnega blata čistilnih naprav v pritok Ljubljanice, kar smo že opazili v preteklosti tudi na drugih območjih Slovenije,” je dodal profesor fizične geografije Stepišnik.

Na inštitutu upajo, da bodo odgovorni onesnaženje celovito preiskali, pa tudi podali rešitve, da do takih dogodkov ne bo več prihajalo. “Menimo, da je boljša preventiva kot kurativa, če bi ta voda vsebovala kakršnekoli naravi škodljive količine snovi,” je za dodal vodja Oddelka za fizično geografijo na geografskem inštitutu Matej Lipar.

Ljubljansko barje je namreč “izjemno ranljiv habitat” so jasni tudi v Ribiški družini Barje. Že lani so se zaradi hude suše soočali z množičnim poginom rib v Malem grabnu, ko je poginilo približno deset tisoč rib, zato je novica o onesnaženju med ribiči povzročila dodatno zaskrbljenost. “Ne želimo si dodatnih pritiskov na dragoceno naravno okolje Ljubljanskega barja ter okolice in upamo, da gre za naravni pojav,” pravijo.

“Nikakršnih dokazov ni, da gre za komunalno blato”

Da ni nobenih dokazov, da bi bil vzrok za onesnaženje komunalno blato, medtem miri župan občine Brezovica Metod Ropret, v Javnem komunalnem podjetju Brezovica pa dodajajo, da na Bevški jarek sploh ni priklopljena nobena čistilna naprava. “Ugotovitve gredo v smer organskega onesnaženja oziroma gnitja zaradi poplav in visokih temperatur,” je povedal Ropret. Po njegovih besedah se taki prizori na barju pojavijo občasno, večjih težav pa da niso povzročili.

Prikimavata mu tudi direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic in predsednik sveta Krajevne skupnosti Bevke Jernej Lenarčič. Pravi, da dolgotrajna poplavljenost na tem območju za sabo vedno pusti tovrstne posledice, razlika je le v tem, da do poplav običajno pride spomladi, ko vegetacije še ni, ali jeseni, ko je že suha. Zdaj pa je pojav zaradi vpliva visokih temperatur, mladega rastlinja in večje količine odmrlih živali bistveno intenzivnejši, je naštel. V krajinskem parku so dodali, da temu botruje še nadmorska višina. Prav na tem območju je namreč najnižja, voda pa se zato zadržuje najdlje.

Tudi na občini Log-Dragomer so se danes zjutraj zaradi domnev, da bi vir onesnaženja lahko predstavljal izpust iz čistilne naprave, takoj odpravili do lastne čistilne naprave. Direktorica občinske uprave Marjeta Sternad Kuharič je povedala, da napak na napravi niso zaznali.

Trditve županskih kolegov je na redni tedenski novinarski konferenci podkrepil še ljubljanski župan Zoran Janković: “Mi imamo na Ljubljanici štiri merilna mesta in vsak dan merimo, kaj se dogaja. Rezultati kažejo na dobro stanje, izmerjena pa so posamezna preseganja mikrobioloških parametrov. Vsak dan delamo nove vzorce, če bomo kaj zaznali, bomo to posredovali ustreznim službam,” je povedal.

Medtem ko na nekaterih območjih še vedno potekajo organizirane prostovoljske akcije pri sanaciji posledic ujme, so na škofjeloškem posledice vidne le še na porušeni infrastrukturi. Dela za prostovoljce je zmanjkalo, nujno pa potrebujejo mehanizacijo.

Poleg razdejanja ob vodotokih in na infrastrukturi na nedavno ujmo v Škofji Loki opozarjajo tudi številna odprta okna, saj se tudi na ta način suši več sto zalitih objektov.

Da so domačini v zelo kratkem času uspeli zaključiti osnovno sanacijo, so zaslužni tudi številni prostovoljci, ki so v Škofjo Loko prihajali od vsepovsod. “Prostovoljci so bili zagnani, vsa čast,” pravi Špela Tavčar, predsednica krajevne skupnosti Škofja Loka – mesto.

Če na domovih navzven sledi ujme skorajda ni več opaziti, je v občini še vedno odprtih več kot 50 gradbišč, kjer vzpostavljajo osnovno prevoznost in nujno sanacijo druge infrastrukture. “Pod nami potekajo vodovod, elektrika, kanalizacija za celotno dolino. Zaščita pred naslednjim velikim vodovjem, da ne odnese že tako poškodovane infrastrukture, je ena ključnih nalog v tem mesecu ali dveh,” pravi župan Škofje Loke Tine Radinja.

V Hrastnici je bila na delu ekipa italijanskih pripadnikov civilne zaščite, ki je s s težko mehanizacijo reševala podrti most. Kot pravi domačin Janez Grom, je hvaležnost neizmerna: “Prišli so v petek, most so imeli postavljen, zdaj ga zasipajo, res so pridni, delajo kot ‘norci’.”

Ta hip Škofja Loka potrebuje predvsem mehanizacijo, dela za prostovoljce ta trenutek ni več. A ko se domovi posušijo, bodo ljudje hvaležni tudi za pomoč obrtnikov.