Za Zavod RS za varstvo narave in Ministrstvo za naravne vire in prostor je Štanjel predvsem kulturna dediščina. Za biologa dr. Miloša Bartola in številne domačine pa je prav preplet narave in kulturne krajine tisti element, ki daje kraju edinstven značaj – in ga po njihovem prepričanju dela vrednega celostne zaščite.

Krajinski park Štanjel je bil ustanovljen leta 1992, vendar v praksi nikoli ni deloval kot aktivno upravljano zavarovano območje. Zdaj ga občina Komen, ob podpori Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) in Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP), namerava izbrisati s seznama krajinskih parkov.

Za del stroke je to zgolj nujna pravna korekcija, ki sledi uskladitvi zakonodaje. Za druge pa takšna poteza pomeni nevaren precedens in opomin, kako hitro lahko zavarovani status izgine brez celovite strokovne presoje ter vključevanja širše javnosti.

»To je eno najbolj biodiverzitetno bogatih območij v Evropi«

Dr. Miloš Bartol, biolog in domačin iz Štanjela, je letos maja predsedniku sveta ZRSVN Jožetu Pustoslemšku poslal pismo, v katerem je opozoril na »protislovja in kršitve« pri upravljanju parka. Izpostavil je, da je občina v zadnjih letih uredila osvetlitev nenaseljene severne ulice znotraj obzidja in z dovoljenjem ZRSVN vgradila več kot sto svetlobnih teles v Ferrarijevem vrtu.

Spomnil je, da je bil Krajinski park Štanjel razglašen leta 1992 na podlagi takratnega Zakona o naravni in kulturni dediščini. Po njegovem mnenju pa Štanjel izpolnjuje tudi današnje kriterije krajinskega parka iz Zakona o ohranjanju narave, saj gre za »izjemen preplet kulturne dediščine in narave«.

»Težko bi našli boljši primer, kot je Štanjel, kjer se kulturna dediščina vseh obdobij – od železne dobe do danes – na vsakem koraku prepleta z izjemno biodiverzitetno krajino, ki je v evropskem merilu ena najbogatejših,« meni Bartol. Dodaja, da je na območju osebno opazoval veliko uharico, velikega skovika, beloglavega jastreba, smrdokavro, kačarja, podkovnjake, velikega pupka ter številne redke vrste hroščev in rastlin, skupaj z značilnimi suhimi kraškimi travišči in skalnimi habitatnimi združbami.

Zakon o ohranjanju narave, 71. člen: “Krajinski park je območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost.”

Ostro kritizira odločitev ZRSVN, ki naj bi ukinitev statusa utemeljil predvsem na pregledu podatkovnih baz. »Baza je pomanjkljiva in ne odraža realnega stanja na terenu. Če podatki niso popolni, strokovna utemeljitev odpade,« opozarja Bartol. Kot ilustracijo navaja primer rastišč bršljanovega pojalnika, ki je na Krasu razširjen, evidence ZRSVN pa ga navajajo zgolj v Parku Škocjanske jame.

ZRSVN: »Območje je antropogeno in brez naravovarstvenih vsebin«

Na Zavodu RS za varstvo narave pojasnjujejo, da je bil park ustanovljen na podlagi stare zakonodaje, ki je dopuščala razglasitev območij tudi z izrazito kulturnimi vsebinami. Veljavni Zakon o ohranjanju narave pa predvideva, da morajo imeti krajinski parki »izjemne naravovarstvene vsebine«.

Po pregledu podatkovnih baz in terenskem ogledu so ugotovili, da območje Štanjela »nima naravnih vrednot, ekološko pomembno območje pa zajema le manjši del«. Območje je, kot navajajo, skoraj v celoti antropogeno, s splošno razširjenimi vrstami, značilnimi za Kras.

»Če povzamemo Zakon o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981, je ta omogočal razglasitev krajinskih parkov tudi na izrazito kulturnih območjih, brez naravovarstvenih vsebin. Današnja zakonodaja pa krajinske parke predvideva le tam, kjer obstajajo izjemne naravovarstvene vsebine. Kulturne vsebine, ki so v Štanjelu izjemne, pokriva Zakon o varstvu kulturne dediščine,« pravijo na ZRSVN.

Dodajajo, da bršljanov pojalnik v Sloveniji ni zavarovana vrsta, temveč je uvrščen le na rdeči seznam kot ranljiva vrsta. Zato predlagajo ukinitev statusa krajinskega parka in ohranitev zaščite kulturne dediščine.

Nova zakonodaja prinaša večjo jasnost na področje umeščanja sončnih elektrarn na kmetijska zemljišča. A stroka opozarja: vsak kvadratni meter šteje.

Vlada je s potrditvijo novele zakona o kmetijskih zemljiščih odprla vrata sistemski ureditvi agrovoltaike – združevanja kmetijske dejavnosti s proizvodnjo sončne energije. Na papirju gre za sinergijo, v praksi pa se porajajo številni pomisleki. Ali lahko Slovenija z malo razpoložljivimi njivami ohranja prehransko varnost, če jih delimo s sončnimi paneli?

Dvojna raba zemljišč – obetavna rešitev ali kompromis?
Prvi pilotni projekt agrovoltaike v Sloveniji poteka v raziskovalnem sadovnjaku na Brdu pri Lukovici. Financiran je s sredstvi Švicarskega mehanizma, država pa je za nadaljnje projekte zagotovila še približno 2 milijona evrov. Novi projekti bodo majhnega obsega – do 560 m² – in bodo predvsem testne narave: merili bodo vpliv (pol)prosojnih panelov na rastline.

Prenovljeni zakon določa, da agrovoltaika ni več dovoljena na njivah. Omejena bo na:

• trajne travnike z manj kot 35 bonitetnimi točkami,
• zemljišča v zaraščanju, kjer raba že ni več aktivna.

Bonitetne točke (od 0 do 100) ocenjujejo kakovost zemljišča glede na podnebje, naklon, osončenost, tla … Najboljših zemljišč z več kot 95 točkami imamo v Sloveniji manj kot 1 %.

Kot opozarjajo na ministrstvu, prejšnja zakonodaja sicer ni izključevala možnosti postavitve panelov na njive, a ustrezni pravilniki niso bili nikoli sprejeti. Zdaj je to jasno prepovedano.

Zaraščena zemljišča – nova priložnost ali nevaren precedens?
Profesorica dr. Marina Pintar z Biotehniške fakultete opozarja na možnost zlorabe zakonskih lukenj: “Zemljišče, ki ga dve leti ne kosiš, začne veljati kot zemljišče v zaraščanju. Po treh letih že nastajajo pogoji za grmovje. Če to postane praksa, bomo težko govorili o ohranjanju kmetijske rabe.”
Ministrstvo sicer verjame, da namerno zaraščanje zaradi postavitve sončnih elektrarn ni ekonomsko smiselno, saj gre za večletni postopek brez donosa. A kaj, ko zakon dopušča interpretacije.
Eden največjih izzivov je prihodnost teh zemljišč. Kaj se zgodi, ko se sončni paneli obrabijo ali poškodujejo? Pintar opozarja na odsotnost določil o odstranitvi elektrarn in sanaciji tal: “Če bo površina znova zaraščena in obenem obremenjena s paneli, je ne bo več mogoče očistiti s stroji. Opuščena infrastruktura pa postane okoljski problem.”

Katere so prednosti in pasti
V teoriji ima agrovoltaika številne prednosti: zmanjšuje izhlapevanje vode, blaži vročinske obremenitve in omogoča dodatni prihodek za kmete. Vendar učinki niso enoznačni – v slovenskih razmerah lahko senčenje celo zavira rast trave, medtem ko to v sušnejših podnebjih prinaša koristi.
Poleg tega je premalo govora o vzdrževanju. “Paneli se morajo redno čistiti, pogosto tudi s kemikalijami, ki končajo v tleh. V primeru poškodb pa nimamo tehnologije, ki bi lahko odstranila vse ostanke s kmetijskih površin,” opozarja Pintarjeva in poudarja, da v osnovi ne nasprotuje agrovoltaiki – a le tam, kjer ima resničen smisel: na trajnih nasadih in strehah kmetijskih objektov. Ti še vedno predstavljajo neizkoriščen potencial za sončno energijo, brez ogrožanja dragocenih kmetijskih zemljišč. “K povečanju deleža energije iz obnovljivih virov energije smo kot država zavezani, ampak izkoristimo najprej potencial na strehah in šele potem razmišljajmo o agrovoltaiki,” zaključi.

Kitajska je v Tibetu začela graditi največji jez na svetu, vreden približno 143 milijard evrov. Vendar gradnja pri okoljevarstvenikih in domačinih povzroča zaskrbljenost, jez pa bi lahko postal tudi vir napetosti s sosednjimi državami.

Največji hidroenergetski projekt v zgodovini

Sredi julija je Kitajska začela gradnjo gigantskega jezu na reki Yarlung Tsangpo, ki teče skozi Tibet. Gre za največji hidroenergetski projekt v zgodovini države, vreden približno 1.200 milijard juanov oz. 143 milijard evrov. Kitajski premier Li Čiang ga je že označil za »projekt stoletja«.

Za izvedbo bo odgovorna novo ustanovljena družba China Yajiang Group, ki bo v okviru projekta zgradila pet kaskadnih hidroelektrarn s skupno močjo 60 gigavatov (GW). Po uradnih podatkih naj bi te letno proizvedle do 300 milijonov megavatnih ur (MWh) električne energije – dovolj za oskrbo več deset milijonov ljudi.

Za primerjavo: Jez Treh sotesk na reki Jangce, trenutno največja hidroelektrarna na svetu, ima zmogljivost 22,5 GW in letno proizvede približno 88,2 milijona MWh električne energije. Novi projekt naj bi tako zmogel skoraj trikrat več, njegova cena pa je skoraj petkrat višja – približno 30,2 milijarde evrov je stala izgradnja Jezu Treh sotesk.

Okoljske in družbene posledice

A kolosalni projekt sproža številne pomisleke. Gradnja poteka na območju nacionalnega naravnega rezervata, ki velja za enega najbogatejših v biotski raznovrstnosti. Poleg tega gre za potresno aktivno in geološko občutljivo območje, kar pomeni dodatna tveganja pri dostavi materiala in vzdrževanju jezu.

Okoljevarstvene organizacije opozarjajo na nepovratne posledice za naravo, domačini pa na verski in kulturni pomen reke, ki jo Tibetski budisti častijo kot sveti kraj. Aktivisti trdijo, da je projekt zgolj nadaljevanje dolgoletnega izkoriščanja tibetanske zemlje, protesti proti gradnji pa naj bi bili zatrti.

Reka Yarlung Tsangpo po izstopu iz Tibeta nadaljuje svojo pot kot reka Siang in nato Brahmaputra, ki napaja milijone prebivalcev v Indiji in Bangladešu. Strokovnjaki opozarjajo, da bi Kitajska z novim jezem lahko nadzirala pretok reke – ali jo celo preusmerila.

Indijski uradniki so izrazili bojazen, da bi jez lahko povzročil izsuševanje rek v njihovi zvezni državi Arunačal Pradeš ( orig.Arunachal Pradesh), ali da bi bil v skrajnem primeru uporabljen celo kot “vodno orožje” – z nenadnim izpustom velikih količin vode. Indija že načrtuje gradnjo lastnega blažilnega jezu na reki Siang.

Kaj pravi Peking?

Kitajsko zunanje ministrstvo zagotavlja, da bo jez »okoljsko nevtralen« za spodnji tok reke in da ima država vso pravico upravljati vodne vire na svojem ozemlju. A že od razkritja načrtov leta 2020 projekt spremljajo dvomi o transparentnosti, dolgoročnih vplivih in sodelovanju s sosedami.

Tibetanski megaprojekt postavlja nova vprašanja o trajnosti, etiki in geopolitični stabilnosti v regiji. Čeprav predstavlja tehnično izjemen dosežek, odpira tudi vrsto dilem – od okoljskih posledic in kulturnih konfliktov do strateških napetosti v Aziji.