“Za naše pravljične gradove se je uresničila pravljica,” je ob veliki novici poetično pripomnil Markus Söder, predsednik vlade zvezne dežele Bavarske. Unesco je namreč na letnem zasedanju v Parizu na seznam svetovne dediščine uvrstil štiri najznamenitejše gradove bavarskega kralja Ludvika II., zgrajene v drugi polovici 19. stoletja v slikovitem objemu bavarskih Alp.

Poleg najbolj znanega in pogosto obiskovanega gradu Neuschwanstein, ki leži na 200 metrov visoki skalnati vzpetini in velja za enega največjih arhitekturnih simbolov Nemčije, so na seznam uvrščeni še Herrenchiemsee, Linderhof ter poletna kraljeva rezidenca Schachen. Vsi ti objekti so že dolga leta izjemno priljubljena turistična destinacija – samo v letu 2024 jih je obiskalo več kot 1,7 milijona ljudi, med njimi tudi številni obiskovalci iz tujine.

Ludvik II. Bavarski (1845–1886), pogosto imenovan »pravljični kralj« ali »labodji kralj«, je bil znan po svoji fascinaciji nad srednjeveško romantiko, mitologijo in glasbo. Njegovi gradovi niso bili zgolj vladarske rezidence, temveč umetniške stvaritve, s katerimi je uresničeval svoje sanje o pravljičnih svetovih. Grad Neuschwanstein, ki je kasneje služil kot navdih Walta Disneyja, krasijo številne freske z motivi iz nemške in nordijske mitologije, s čimer so gradovi tesno povezani tudi z glasbo Richarda Wagnerja – kraljevega prijatelja in umetniškega vzornika.

Ludvik II. je pripadal plemiški rodbini Wittelsbach, ki je Bavarski vladala več kot sedem stoletij. Kralj je bil ustoličen leta 1864, a je bil zaradi domnevne duševne bolezni leta 1886 razrešen s prestola. Le nekaj dni pozneje so ga skupaj z njegovim osebnim zdravnikom našli mrtvega v Starnberškem jezeru. Čeprav je bila uradna razlaga samomor, okoliščine njegove smrti ostajajo skrivnostne in predmet številnih teorij.

“Vključitev teh grajskih kompleksov na seznam svetovne dediščine je izjemno priznanje. Gre za arhitekturne mojstrovine, ki pričajo ne le o umetniški domišljiji, temveč tudi o izjemni ekscentričnosti tega edinstvenega monarha,” je poudarila Maria Böhmer, predsednica nemške komisije za Unesco, za Deutsche Welle.

Zavod za turizem Cerkno bo od vsake prodane vstopnice za Arheološki park Divje babe en evro namenil za obnovo Partizanske bolnice Franja, ki je bila v ujmi leta 2023 močno poškodovana in ostaja zaprta za obiskovalce. Gre za nadaljevanje pobude, ki se je začela že lani, ko sta Zavod Cerkno in Mestni muzej Idrija z dobrodelnim koncertom za obnovo zbrala več kot 10.000 evrov.

Dogovor o nadaljevanju sodelovanja sta letos znova potrdila Gregor Novakovič, direktor cerkljanskega zavoda, in Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija. S simbolno gesto – prispevkom od vstopnic – želita združiti pomen naravne in kulturne dediščine ter spodbuditi širše sodelovanje v regiji.

»Zavedamo se, da znesek ni velik, vendar predstavlja pomembno simbolno podporo in krepi sodelovanje med lokalnimi ustanovami,« poudarja Novakovič. Po njegovih ocenah bo do konca leta v sklad za Franjo dodanih okoli 1.000 evrov iz prodaje vstopnic.

Obnova Franje kot skupnostni projekt

Direktor muzeja Miha Kosmač izpostavlja pomen tovrstnih pobud:

»Zbiranje sredstev ni le finančna kampanja, temveč način povezovanja skupnosti in izražanja spoštovanja do ene najpomembnejših zgodb humanosti na Slovenskem.«

Na posebnem računu za obnovo bolnice Franja je bilo doslej zbranih že več kot 53.000 evrov donacij. Zbiranje prispevkov posameznikov, ustanov in organizacij še poteka.

Medtem se na terenu nadaljuje sanacija zalednega območja, ki je predpogoj za začetek konservatorskih in gradbenih del na samih objektih bolnišnice. Obnovitvena dela bodo financirana z državnim in donatorskim denarjem, njihov cilj pa je čimprejšnje ponovno odprtje Franje za javnost.

Simbolno povezovanje naravne in kulturne dediščine

Pobuda povezuje dve pomembni točki cerkljanske regije: Divje babe kot eno najstarejših paleolitskih najdišč v Evropi in Franjo kot spomenik etične pokončnosti in solidarnosti iz časa druge svetovne vojne. V času, ko turizem vedno pogosteje prevzema tudi družbeno odgovorno vlogo, je tovrsten projekt zgled, kako lahko kulturne ustanove aktivno prispevajo k varovanju skupnih vrednot.

Vlada Republike Slovenije je grad Cmurek razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. S tem je enemu najstarejših srednjeveških gradov v Sloveniji priznala njegov izjemen pomen in mu zagotovila najvišjo stopnjo varstva kulturne dediščine. Tak status pomeni sistematično zaščito arhitekturnih, zgodovinskih, krajinskih in arheoloških vrednot ter spodbuja trajnostno ohranjanje kulturne identitete prostora.

Po podatkih Ministrstva za kulturo so v odloku o razglasitvi natančno opredeljene varovane sestavine spomenika, njegovo vplivno območje ter varstveni režimi, ki določajo pogoje za posege, vzdrževanje in rabo območja. Poseben poudarek je namenjen tudi ohranjanju vedut, dostopnosti in trajnostni rabi dediščine.

Grad Cmurek, danes dom Muzeja norosti, s svojo dolgo zgodovino in arhitekturno vrednostjo velja za enega najpomembnejših kulturnih spomenikov na Štajerskem. V stavbni zasnovi se prepletajo elementi romanike, gotike in renesanse, prostorsko pa grad obsega renesančno dvorišče, historične vrtove, grajsko kaščo in značilno krajinsko okolico.

Razglasitev predstavlja pomembno poglavje v zgodovini tega grajskega kompleksa, ki je bil od leta 1954 do 2004 dom zavoda za duševno in živčno bolne. Po zaprtju zavoda je grad ostal v upravljanju Socialnovarstvenega zavoda (SVZ) Hrastovec, vendar brez konkretnih vsebin ali urejene rabe. Leta 2014 je lokalna skupnost ustanovila Muzej norosti, s ciljem oživiti in ohraniti opuščeni grajski objekt ter hkrati ozaveščati o zgodovini institucionalizacije in duševnega zdravja.

Od leta 2016 so se občasno pojavljali poskusi, da bi lokalno iniciativo odstranili iz grajskih prostorov. Leta 2021 je SVZ Hrastovec Muzeju norosti preklical soglasje za uporabo prostorov in mu odredil, da se mora v 30 dneh izseliti. Po menjavi vodstva zavoda je uspelo doseči dogovor, ki je omogočil nadaljnje delovanje muzeja na gradu. Ob tej priložnosti so prostore temeljito očistili in uredili, država pa je po dolgem času namenila tudi prva finančna sredstva za nujna obnovitvena dela – 50.000 evrov iz razpisa Ministrstva za kulturo. Ta bodo namenjena sanaciji zamakajočih žlebov in obnovi lesenega mostovža, ki vodi do grajskega poslopja. A za celovito obnovo bi bilo potrebnih bistveno več sredstev.

Grad Cmurek, ki je bil dolga leta zaprt za javnost, danes predstavlja primer dobre prakse trajnostnega ohranjanja kulturne dediščine – ne le skozi restavracijo objektov, temveč tudi z vsebinami, ki širijo zavest o socialni in okoljski pravičnosti ter človekovih pravicah.