Kar 12,7 milijona ljudi dela v sektorjih, ki jih uvrščamo na področje zelenih delovnih mest, številka pa nenehno raste!

Po podatkih Mednarodne agencije za obnovljive vire energije je v svetovnem sektorju obnovljivih virov energije, področju, ki velja za sektor zelenih delovnih mest, zaposlenih 12,7 milijona ljudi, pri čemer še posebej izstopa sektor fotovoltaike v Aziji, kjer je zaposlenih 79 % vseh v zaposlenih zeleno-energetskega sektorja na svetu.

V sektorju fotovoltaike je v svetovnem merilu zaposlenih 4,3 milijona posameznikov, v vodni energiji in biogorivih 2,4 milijona posameznikov, v sektorju vetrne energije pa 1,3 milijona delavcev. Fotovoltaiki kot sektorji z velikim številom zaposlenih sledijo še vetrna in vodna energija ter biogoriva. V večini sektorjev obnovljivih virov energije po številu zaposlenih prevladuje Kitajska, največ delovnih mest v sektorju biogoriv pa ustvarja Brazilija.

Več zelenih mest, več enakosti med spoloma

K eksploziji zelenih delovnih mest je v zadnjem času prispevala predvsem energetska kriza, ki države spodbuja k investicijam v obnovljive vire energije, pri čemer se avtomatsko ustvarjajo vedno nova zelena delovna mesta. Po podatkih Mednarodne agencije za obnovljive vire energije se je med letoma 2020 in 2021 število delovnih mest v tem sektorju po vsem svetu povečalo za nekaj manj ko milijon.

Hkrati poročila Mednarodne agencije za obnovljive vire nakazujejo, da je v industriji obnovljivih virov energije ravnovesje med spoloma boljše kot v konvencionalnem energetskem sektorju, zlasti na področju fotovoltaike.

Ste se spraševali, katere evropske države so na čelu prodora sončne energije? Kdo je v ospredju in kdo zaostaja?

Imajo nenehne razprave o solarni energiji sploh smisel? Da, saj lahko s ponosom povemo, da že vlaganja v trajnostno energijo že kažejo rezultate, saj je sončna energija v lanskem poletju Evropski uniji pomagala preprečiti za kar 29 milijard evrov uvoza plina!

Toda prostor za izboljšavo še ostaja, saj raziskave kažejo, da se bo morala količina proizvedene sončne energije za uspešen boj proti posledicam podnebnih sprememb do leta 2035 povečati kar devetkrat.

Katere so torej evropske države, ki jim gre na področju proizvodnje sončne energije trenutno najbolje? To so Nizozemska, v kateri sončna energija predstavlja 23 % vse proizvedene energije, Nemčija z 19 % ter Španija s 17 %.

Pridružujejo se jim tudi vzhodnoevropske države, ki so v zadnjih letih močno okrepile področje proizvodnje zelene energije. Poljska je proizvodnjo sončne energije v štirih letih povečala kar 26-krat!

Lestvice so postranskega pomena, ključen je cilj

Preden ste pričeli z branjem članka, ste ob naslovu prav gotovo pomislili, da so na vrhu proizvodnje sončne energije predvsem najbolj sončne države, a to v resnici ne drži, saj so v tej lestvici veliko bolj ključne politične in finančne spodbude. Sonce se namreč s pravo lego in pravim tipom sončnih celic najde in izkoristi prav vsepovsod. Tako fotovoltaiko s pridom izkoriščajo tudi na Švedskem, kjer je morda zaradi hladnejšega podnebja ne bi pričakovali.

V resnici je lestvico držav glede na popularnost, količino in druge parametre na področju sončne energije zelo težko oblikovati, saj štejeta tudi poseljenost in sama velikost države. Izstopa namreč Luksemburg, ki ima najvišji odstotek sončne energije, kar pa je zaradi velikosti države povsem razumljivo.

Evropske države se med seboj razlikujejo tudi po ciljih, ki jih želijo na področju zelene energije oziroma obnovljivih virov energije doseči. Tako je blizu vrha te lestvice Nemčija, ki si želi kar 80-odstotni delež obnovljivih virov energije že do konca tega desetletja, medtem ko si Nizozemska, Danska in Avstrija prizadevajo za kar 100 odstotkov.

Razlike tudi v domiselnosti proizvodnje zelene energije

Še en vidik obstaja, po katerem se evropske države med seboj pomembno razlikujejo – kreativnost pri povečevanju količine proizvedene sončne energije in vpeljevanju elementov fotovoltaike v vsakdanje življenje.

Tako se nekatere države poslužujejo predvsem strešnih sončnih celic na strehah podjetij, trgovskih centrov in stanovanjskih objektov, medtem ko druge v solarne farme preobražajo zapuščene rudnike in druga degradirana zemljišča, s sončnimi celicami opremljajo parkirišča, železniške in avtobusne postaje ter celo ceste, nekatere pa gredo še korak dlje in solarno farmo postavijo kar sredi morja!

Ne glede na vse pa je bolj kot razvrščanje držav v lestvice po tem ali drugem kriteriju ključno nekaj drugega – njihovo prizadevanje za prehod na bolj zelene, trajnostne in obnovljive vire energije.

Trenutno kot material za izdelavo baterij prevladuhe litij, a zadnja inovacija nakazuje, da bi ga lahko zamenjalo nekaj drugega – morska sol!

Morda pa bomo le razrešili težavo odpadnih, okolju ne preveč prijaznih baterij, ki bodo hkrati tudi veliko cenejše? Možnost zares obstaja, saj so raziskovalci z Univerze v Sydneyju nedavno razvili posebno novo poceni baterijo z vrsto staljene soli, ki jo je mogoče predelati iz morske vode. Ta baterija ni le cenejša, ampak kar štirikrat bolj zmogljiva kot litij!

»Rešitev« v svetu baterij

Baterija avstralskih raziskovalcev je tako izdelana iz natrijevega žvepla, posebne vrste staljene soli, ki jo je mogoče predelati iz morske vode – je baterija poceni in okolju prijaznejša od obstoječih možnosti.

Kot pojasnjuje dr. Shenlong Zhao z Univerze v Sydneyju, bi lahko nova baterija na področje obnovljivih virov prinesla močno potreben preboj in rešitev težave odpadnih baterij, ki zadnja leta predstavljajo precejšnjo problematiko.

Zakaj pa ne litij?

Težava litijevih baterij ter baterij, izdelanih iz redkih zemeljskih kovin kot so litij, grafit in kobalt je tudi v omejenosti količine teh kovin na zemlji, že uporabljene kovine pa je nato iz odpadnih baterij precej težko ponovno pridobiti.

Ker se litij pretežno pridobiva z uporabo uparjalnih bazenov, je za proizvodnjo ene metrične tone potrebnih približno 2,2 milijona litrov vode.

Ob tem ne smemo pozabiti, da pridobivanje litija zahteva velike količine vode, prispeva pa tudi k izgubi biotske raznovrstnosti, degradaciji tal … Za dosego podnebne nevtralnosti bo EU do leta 2030 potrebovala 18-krat več litija, kot ga trenutno uporablja, do leta 2050 pa skoraj 60-krat več.

Inovacija avstralskih raziskovalcev je zato pravi balzam za dušo, skorajda »mesija«, ki ga je svet baterij dolgo pričakoval. Prvotni poskusi kažejo, da bi lahko tovrstno baterijo z nekaj izboljšavami čez čas začeli uporabljati v večji meri.