V prizadevanjih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, predvsem CO2, se svet, zlasti Evropa, obrača k nizkoogljičnim virom električne energije, kot so sonce, veter, voda in jedrska energija. A čeprav je vsem tem virom skupno to, da imajo nizke emisije, so med njimi tudi precejšnje razlike. Predvsem z vidika varnosti, učinkovitosti, porabe prostora in zanesljivosti.

Podnebne spremembe silijo svet v prilagajanje, pri čemer bo po opozorilih znanstvenikov največ treba narediti glede izpustov CO2, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv. Evropska unija si je zato zadala cilj, da doseže neto nič izpustov do leta 2050. To namerava doseči s postopnim opuščanjem fosilnih goriv in prehodom na obnovljive in nizkoogljične vire energije. Mednje sodijo sončna, vetrna, hidro in jedrska energija. 

Med tradicionalne fosilne vire pa uvrščamo nafto, premog in plin. Medtem ko sta premog in nafta odgovorna za ogromne emisije CO2 in drugih toplogrednih plinov, zemeljki plin pogosto velja za “čistejšo” izbiro, vendar še vedno prispeva k visokim emisijam CO2. Za razliko od fosilnih virov energije pa so pri nizkoogljičnih virih, kot so jedrska, sončna, vetrna, hidroenergija, emisije skoraj zanemarljive, saj pri proizvodnji električne energije ne nastajajo neposredni izpusti CO2. 

Se pa tudi nizkoogljični viri med seboj razlikujejo po učinkovitosti, porabi materialov in prostora, vplivu na okolje, razpoložljivosti električne energije in varnosti. Poglejmo, kakšne so glavne razlike med glavnimi nizkoogljičnimi viri energije.

Potreba po materialih

Pri nizkoogljičnih virih energije so potrebe po materialih zelo različne in so odvisne od tehnologije ter obsega proizvodnje. Materiali, kot so kovine, beton in steklo, se uporabljajo za gradnjo, vzdrževanje in obratovanje elektrarn. 

Vetrne elektrarne potrebujejo veliko količino materialov na enoto proizvedene energije, predvsem zaradi visokih stolpov in turbin. Glavni materiali za izgradnjo veternic so jeklo, beton, kompozitni materiali za lopatice turbin, bakrena ožičenja itd. Za gradnjo temeljev in stolpov je potrebno veliko betona in jekla, zlasti pri večjih turbinah ali morskih vetrnih elektrarnah.

Tudi hidroelektrarne potrebujejo ogromne količine materialov, predvsem betona in jekla, za gradnjo jezov in rezervoarjev. Vendar imajo tovrstne elektrarne zelo dolgo življenjsko dobo in nizke operativne stroške. Gradnja velikih hidroelektrarn zahteva ogromno gradbenih materialov in ima velik vpliv na okolje, a ko so enkrat zgrajene, lahko hidroelektrarne proizvajajo energijo desetletja brez večjih posodobitev.

Fotovoltaične (sončne) elektrarne zahtevajo precej več materialov na enoto proizvedene energije kot denimo jedrska ali hidroenergija, saj je sončna energija razpršena in potrebuje veliko površino. Glavni materiali za gradnjo sončnih elektrarn oziroma panelov so med drugim silicij, aluminij, steklo in redke kovine, kot so kadmij in indij. Poleg tega sta za montažne strukture potrebna tudi jeklo in aluminij. Solarni paneli se običajno zamenjajo na vsakih 25-30 letih, kar ustvari odpadke in potrebe po novih materialih.

V primerjavi s prej omenjenimi tipi elektrarn, potrebujejo jedrske elektrarne relativno majhno količino materialov na enoto proizvedene energije. Za gradnjo reaktorja in zaščitnih struktur je sicer potrebna velika količina jekla in betona, prav tako so potrebni tudi posebni materiali za gorivne palice. Vendar pa je poraba jekla, betona in drugih materialov na proizvedeni MWh električne energije precej manjša kot pri večini obnovljivih virov. Jedrske elektrarne imajo tudi razmeroma dolgo življenjsko dobo (40-60 let), kar pomeni, da se ti materiali uporabljajo učinkovito skozi daljše časovno obdobje.

Uporaba prostora

Slovenija je majhna država, zato je učinkovita raba prostora izjemnega pomena. Če želimo s sončnimi elektrarnami in vetrnimi parki zagotoviti zadostno količino električne energije, bi potrebovali obsežne površine. 

Sončne elektrarne zahtevajo veliko površino za namestitev panelov. Vetrne elektrarne prav tako zasedejo veliko prostora, a se lahko zemljo okoli vetrnih turbin uporablja za kmetijstvo ali druge namene. 

Velike hidroelektrarne posegajo v reke in obrečni prostor. Zahtevajo ogromna območja za rezervoarje, kar vpliva na lokalne ekosisteme in prebivalce. Po drugi strani pa jedrske elektrarne zasedejo relativno majhen in omejen prostor, hkrati pa omogočajo izjemno visoko proizvodnjo energije na kvadratni meter.

Razpoložljivost energije

Eden večjih izzivov pri sodobnih obnovljivih virih je nestalno in nezanesljivo zagotavljanje električne energije.
Sončne elektrarne v Sloveniji delujejo v povprečju le 10 do 25 odstotkov ur v letu, kar pomeni, da jo je treba kombinirati z drugimi viri energije. 

Pri vetrnih parkih je razpoložljivost okoli 22 odstotkov časa v letu, kar je bolje kot pri sončnih elektrarnah, a je še vedno odvisna od vremenskih razmer.

Pri hidroenergiji je razpoložljivost pričakovano visoka, saj so rezervoarji sposobni shranjevati vodo in omogočajo neprekinjeno proizvodnjo energije. Razpoložljivost lahko doseže 40-60 odstotkov, odvisno od regije.

Jedrska elektrarna ima najvišji faktor razpoložljivosti, saj običajno obratuje 90–98 odstotkov ur v letu. Elektrika je na voljo vedno, ne glede na vreme ali čas dneva.

Zanesljivost omrežja

Zanesljivost slovenskega električnega omrežja je že sedaj na visoki ravni. Povprečno smo leta 2019 ostali brez elektrike le 1,72 ure na leto. Če bi v sistem dodali drugo jedrsko elektrarni (JEK2), bi se ta številka še zmanjšala na 0,147 ur letno. 

Toda, če bi večino energije pridobivali zgolj iz obnovljivih virov, bi lahko bili brez elektrike kar do 127 ur letno. Rešitev? Bodisi izgradnja plinske elektrarne, kar pa je v nasprotju s ciljem razogljičenja družbe, ali pa uvoz energije, s čimer bi bili odvisni od tujih držav.

Varnost

Ko pomislimo na jedrsko energijo, se marsikdo najprej spomni na nesreče v Černobilu in Fukušimi. Vendar statistika kaže, da so nesreče jedrskih elektrarn redke in običajno povezane s proizvodnjo in vzdrževanjem opreme ter obvladovanjem jedrskih odpadkov.

Sončne in vetrne elektrarne so načeloma zelo varne, z zelo nizko smrtnostjo. Pri sončnih elektrarnah obstaja tveganje požara. Načeloma pa so nesreče pri obeh virih energije redke in običajno povezane s proizvodnjo in vzdrževanjem opreme.

Tudi hidroelektrarne so relativno varne, a velike nesreče, kot so porušitve jezov, niso izključene in lahko povzročijo hude posledice ter uničijo cele vasi in mesta. 

Večina nesreč, povezanih s pridobivanjem električne energije, se dejansko zgodi pri fosilnih gorivih, ki so odgovorna za mnogo več smrti zaradi onesnaženja zraka in nesreč pri rudarjenju. Glede na število smrtnih žrtev na proizvedeno količino električne energije, pa je poleg hidro in vetrne energije, jedrska energija ena najvarnejših možnosti. 

Vsak nizkoogljični vir energije ima svoje prednosti in slabosti. Jedrska energija je zanesljiva in prostorsko učinkovita, a zahteva skrbno obravnavo varnostnih vprašanj in ravnanje z radioaktivnimi odpadki. Sončna in vetrna energija sta med najčistejšimi viri, vendar se soočata s težavami pri razpoložljivosti in prostorskih zahtevah. Hidroenergija ponuja visoko razpoložljivost, vendar z velikim vplivom na okolje. Za dolgoročno uspešno razogljičenje bo potrebna kombinacija teh virov, odvisno od specifičnih geografskih in družbenih okoliščin vsake posamezne države.

Krajani Ilirske Bistrice so ostro zavrnili predstavljeni predlog postavitve devetih do 250 metrov visokih vetrnic. Med drugim so opozorili, da gre za del zaščitenega območja Nature 2000. Pristojni poudarjajo, da ni še nič odločeno.

Pobuda za državni prostorski načrt za polje vetrnih elektrarn predvideva postavitev devetih od 100 do 175 metrov visokih stolpov z elisami premera od 115 do 180 metrov. Vetrnice bi postavili na Pušljem hribu, Jezerskem hribu, Stražici, Volčjem hribu, Mrenovkinem hribu, Doganovem hribu, Gabrovcu in Habrici, ki ležijo najmanj 1400 metrov daleč od naselja. Vsaka vetrnica bi imela moč sedmih megavatov, celotno polje torej 63 megavatov.

Pobudo so približno 250 navzočim v četrtek predstavili predstavniki ministrstev za okolje, podnebje in energijo ter za naravne vire in prostor, celjske projektantske družbe Planiranje in podjetja AAE Gamit iz Rečice ob Savinji kot investitorja.

Območje državnega prostorskega načrta obsega 1300 hektarjev. Kot so pojasnili projektanti, bi za tako veliko površino še zbrali podatke, da bi na koncu lahko postavili vetrnice na 16 hektarjih. Vsaka naj bi stala na platoju, velikem 40 krat 80 metrov. Načrt predvideva tudi gradnjo cest do posameznih vetrnic in podzemnih povezovalnih kablov.

Predstavnik družbe AAE Gamit Janez Tratnik je poudaril, da se načrtovanje šele začenja in da je treba opraviti več kot 20 študij. Če bi šlo vse v skladu z njihovimi željami, prihodnje leto pričakujejo sklep o pripravi državnega prostorskega načrta. Čez leto in pol bo po Tratnikovih besedah znano, ali je načrt sploh izvedljiv. Če se bo izkazalo, da je, bi bilo lahko gradbeno dovoljenje izdano do leta 2028.

Burna razprava in ostro nasprotovanje udeležencev javne predstavitve

Glede na odzive krajanov v dvorani pa ni pričakovati, da bo teklo gladko. Na četrtkovi javni predstavitvi so se številni spraševali, zakaj bi v “od države pozabljeni občini Ilirska Bistrica, ki nima niti sodobnih cestnih povezav, kar naenkrat radi postavili polje vetrnih elektrarn”. Številni so projektu napovedali enako usodo kot načrtu za vetrnice na le nekaj kilometrov oddaljeni Volovji Rebri. Tega je država pred več kot desetletjem ustavila zaradi varovanja okolja, narave in ptic.

Tokratno pobudo je javno podprl eden od lastnikov zemljišč, kjer je predvidena gradnja. Slednji je sicer dejal, da podobno mislijo vsi lastniki zemljišč, vendar si nekateri ne upajo stopiti pred javnost. Poslanec Gibanja Svoboda Aleksander Prosen Kralj pa je postavil več vprašanj glede projekta, med drugim, kakšen je konkreten potencial vetrnic. Meni, da je projekt neupravičen, če se potencial ne izkaže za zadostnega, pa tudi, da je glede projekta treba vprašati ljudi.

Nasprotniki pobude so bili glasni in veliko jih ni hotelo niti poslušati argumentov druge strani. Sicer pa so dejali, da bi vetrnice slabo vplivale na počutje in zdravje ljudi ter na naravno okolje. Med glavnimi razlogi za nasprotovanje je strah pred hrupom. Govorci so poudarjali, da bi morala država najprej določiti mejne vrednosti nizkofrekvenčnega hrupa in šele nato načrtovati gradnjo naprav, ki takšne zvoke povzročajo.

Naravovarstveniki so poudarili, da je velik del območja prostorskega načrta zaščiten v okviru Nature 2000. Na območju med drugim živijo zaščitene ujede in velike zveri. Nekateri udeleženci predstavitve so opozorili na domnevno ogroženost vodnih virov zaradi olja v vetrnicah, drugi na nevarnost požarov, tretji so dvomili o primernosti vetrovnih razmer na območju.

Pobudi nasprotuje tudi župan Ilirske Bistrice Gregor Kovačič. Kot je povedal po predstavitvi, ima škarje in platno v rokah ministrstvo za naravne vire in prostor, ki vodi postopek. “Mislim pa, da so danes dobili jasno sporočilo, kakšna je volja občank in občanov Ilirske Bistrice, ki projekt umeščanja vetrnih elektrarn ostro zavračajo in si ne želijo takega razvoja, ki bi definiral ta prostor kot tretjerazreden degradiran prostor za vse generacije naprej,” je dejal.

Predstavnica ministrstva zatrdila, da bodo pripombe upoštevane

Barbara Perovič z ministrstva za naravne vire in prostor je zbranim obljubila podaljšanje roka za oddajo pripomb na 60 dni. Poudarila je, da je šlo šele za prvi stik, da nič še ni odločeno in da bodo pripombe upoštevali. “Če bo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo odločilo, da se postopek ustavi, pa se lahko tudi ustavi, glede na nasprotovanje, kakršno je bilo izkazano danes,” je dejala novinarjem.

Predstavnik investitorja Tratnik je dejal, da je bila razprava pričakovano burna. “V nadaljevanju si bomo močno prizadevali za to, da bomo tu s skupnostjo, jim odgovarjali. Tudi tem, ki danes niso bili prisotni. Seveda pa bodo v nadaljevanju strokovne podlage pokazale, kaj ta projekt pomeni z okoljskega vidika,” je sklenil.

Evropska unija je doživela prelomni trenutek na področju energetike.

Obsežne reforme elektroenergetskega in plinskega trga prinašajo potrošnikom stabilnejše cene energije in manjšo odvisnost od fosilnih goriv. Hkrati Unija spodbuja razvoj vodika in drugih razogljičenih plinov. Reforme bodo pomembno prispevale k prehodu na čisto energijo, obenem pa okrepile varnost oskrbe in zaščitile potrošnike.

Več izbire in zaščita za potrošnike

Nove reforme trga z električno energijo prinašajo potrošnikom večjo moč. Izbirali bodo lahko med širšo paleto pogodb in pred podpisom prejeli jasnejše informacije. Možnosti bodo raznolike: od pogodb z dolgoročno fiksno ceno za stabilnost do dinamičnih pogodb, ki omogočajo izkoriščanje ugodnejših cen ob nižjem povpraševanju.

Reforme poskrbijo tudi za tiste v stiski, saj preprečujejo odpoved dobave ranljivejšim potrošnikom. Prav tako se uvajajo dobavitelji v sili, ki bodo preprečili izpade dobave. Novost je tudi možnost souporabe energije, ki jo bodo lahko izkoristili na primer sosedje z namestimi sončnimi elektrarnami na strehah.

Prednosti tudi za podjetja

Evropska podjetja bodo imela dostop do bolj predvidljivih stroškov energije, kar jim bo omogočilo večjo konkurenčnost. Tako gospodinjstva kot podjetja bodo lahko izkoristila nižje stroške obnovljivih virov energije. Države članice EU pa bodo lahko v kriznih razmerah regulirane maloprodajne cene razširile na obe skupini odjemalcev.

Vodik – ključ do čistejše prihodnosti

Novi okvir za plinski trg bo omogočil vzpostavitev trga za vodik, ki bo igral ključno vlogo pri zmanjševanju emisij v težki industriji in prometu. Za potrošnike bodo reforme prinesle lažje prehajanje med dobavitelji plina, učinkovita orodja za primerjavo cen in točne, poštene ter pregledne informacije na računih.

Posodobljeni okvir daje državam članicam EU tudi možnost prepovedi ali omejitve uvoza zemeljskega plina po plinovodih in utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) iz Rusije in Belorusije.

Evropski zeleni dogovor

Reforme trga energije so pomemben korak k doseganju ciljev Zelenega dogovora EU, ki si prizadeva za podnebno nevtralnost do leta 2050.

S prehodom na čistejše vire energije Unija zmanjšuje odvisnost od uvoza fosilnih goriv, krepi energetsko varnost in omogoča potrošnikom in podjetjem stabilnejše cene ter več možnosti izbire.