OKOLJE
Mesta se segrevajo veliko hitreje kot podeželja
Koliko hitreje? Skoraj 3-krat, kaže nova mednarodna študija. Rešitev? Zelenje, zelenje in še enkrat zelenje.
Mednarodna študija 2000 urbanih območij je pokazala nekaj, kar smo sicer že slutili, a ne vedeli, da je tako slabo. Mesta se namreč glede na izsledke raziskave segrevajo 29 % hitreje kot podeželje, pogosteje doživijo vrtoglave temperaturne rekorde, se soočajo s pomanjkanjem vode zaradi suše, taljenjem materialov, ki niso prilagojeni na vročinske valove in podobno. Naj spomnimo, da je v letošnjem letu svoj (in azijski) rekord doseglo mesto Shush v Iranu, ki je poleti doseglo 53,6 °C.
Le še dva meseca nas ločita do konca tega leta in trenutni podatki kažejo, da obstaja velika verjetnost, da bo letošnje leto šesto najtoplejše leto v zgodovini merjenja. Nič kaj spodbudno, ne?
Pa rešitev? Ozelenitev mest. Tako preprosta, a hkrati tako težka rešitev, ki pa se je bodo morala mesta začeti posluževati v večji meri kot doslej. Dokazi namreč kažejo, da vsakršno povečanje ravni vegetacije v mestu, pa naj gre za drevesa, strešne vrtove ali farme, vertikalne vrtove, mini parke ali karkoli drugega, občutno vpliva na temperaturo in splošno klimo v mestu.
Modro-zelene strehe, vpojne opeke …
Če povzamemo splošne ugotovitve raziskave, te nakazujejo, da se glede na podatke med letoma 2002 in 2021, dnevne temperature v mestih v povprečju segrejejo za 0,56 °C na desetletje, segrevanje pa hitreje poteka v velemestih oziroma v mestih, ki se z veliko hitrostjo širijo. Ozelenitev lahko trend segrevanja precej ublaži – v nekaterih mestih ga je doslej izravnala za 0,13 °C, kar sploh ni zanemarljivo.
Ob ozelenitvi so za ublažitev segrevanja na voljo tudi številne tehnološke rešitve, med katerimi izstopajo modro-zelene strehe RESILIO, ki se lahko pohvalijo s posebnim vpojnim slojem, ki shrani deževnico, kar omogoča rast vegetacije v zelenem delu strehe, vse skupaj pa zmanjša segrevanje.
Med ostale rešitve sodijo še posebne porozne opeke, ki vpijajo deževnico in jo v sušnem obdobju oddajajo ter tako ohlajajo ozračje ter številni drugi materiali. A kot poudarjajo znanstveniki … Ni ga čez zelenje.
OKOLJE
Maribor znova potrjen kot mesto dreves
Da skrb za drevesa v Mariboru presega zgolj občasne zasaditve in temelji na dolgoročnem načrtovanju, potrjuje tudi podaljšanje naziva svetovno mesto dreves.
Maribor ostaja med mesti, ki jim mednarodno priznanje potrjuje, da upravljanje mestnega drevja ni rezultat posamičnih akcij, temveč sistematičnega in kontinuiranega dela. Mestna občina Maribor je namreč tudi za leto 2025 ohranila naziv svetovno mesto dreves (Tree Cities of the World), ki ga podeljujeta Fundacija Arbor Day in Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO).
Naziv je mesto prvič prejelo za leto 2024, njegovo podaljšanje pa pomeni, da Maribor tudi vnovič izpolnjuje vse zahtevane standarde.
Priznanje, ki temelji na strokovnih merilih
Naziv svetovno mesto dreves temelji na petih ključnih standardih. Med njimi so jasno opredeljena odgovornost za upravljanje dreves, vzpostavljena pravila in strokovne smernice, redno spremljanje stanja drevesnega fonda, zagotovljena finančna sredstva ter aktivno vključevanje javnosti skozi ozaveščanje o pomenu dreves v urbanem prostoru.
Prav ti kriteriji dokazujejo, da priznanje ni zgolj simbolično, temveč potrjuje, da mesto področje urbanega zelenja obravnava celostno in ga umešča med pomembne elemente kakovosti bivanja.

Letos zasajenih že več sto novih dreves
Da Maribor svoje zaveze uresničuje tudi v praksi, potrjujejo letošnje zasaditve. V zimskem in zgodnje spomladanskem obdobju leta 2026 so na različnih lokacijah po mestu zasadili 275 dreves, 2.880 trajnic, 53 večjih grmovnic ter dodatnih 700 grmovnic na Trgu Borisa Kidriča.
Med pomembnejšimi lokacijami občina izpostavlja Čufarjevo ulico, Ulico kneza Koclja, območje Lenta ter lokacije avtobusnih postajališč. Gre za prostore, kjer nove zasaditve ne prispevajo le k vizualni podobi mesta, temveč tudi k večjemu udobju bivanja in uporabe javnega prostora.
Nadaljevanje zasaditev v spomladanskih mesecih
Letošnje urejanje zelenih površin se s tem še ne zaključuje. V spomladanskem obdobju na občini napovedujejo zasaditev dodatnih najmanj 150 dreves.
V sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije so pridobili tudi 150 lip, ki jih bodo deloma razdelili mestnim četrtim in šolam v okviru čistilne akcije. S tem želijo spodbuditi aktivno vključevanje lokalne skupnosti ter okrepiti zavedanje o pomenu dreves v urbanem okolju.
Vloga dreves v sodobnem mestu
Pridobitev in ohranitev takšnega naziva ima tudi simbolno vrednost, vendar hkrati jasno kaže, da mesto drevesa obravnava kot pomemben del urbanega prostora, ne kot zgolj estetski dodatek.
Drevesa imajo v mestih večplastno vlogo. V poletnih mesecih blažijo učinke vročine, izboljšujejo mikroklimo, prispevajo k boljši kakovosti zraka ter soustvarjajo prijetnejšo podobo ulic in trgov. Hkrati so ključni element pri oblikovanju bolj odpornega in trajnostnega urbanega okolja.

Usmeritev v dolgoročen razvoj zelenih površin
Na Mestni občini Maribor poudarjajo, da bodo tudi v prihodnje nadaljevali z vlaganji v zelene površine, z rednim vzdrževanjem obstoječega drevja ter z načrtovanjem novih zasaditev.
Podaljšanje naziva svetovno mesto dreves tako ne predstavlja le priznanja za dosedanje delo, temveč tudi potrditev smeri, v katero želi mesto nadaljevati. Hkrati pa opozarja, da kakovost urbanega prostora ni odvisna zgolj od velikih investicij, temveč tudi od premišljenega in skrbnega urejanja vsakdanjega bivalnega okolja.
OKOLJE
Krajinski park Štanjel: po več kot treh desetletjih pred ukinitvijo
Za Zavod RS za varstvo narave in Ministrstvo za naravne vire in prostor je Štanjel predvsem kulturna dediščina. Za biologa dr. Miloša Bartola in številne domačine pa je prav preplet narave in kulturne krajine tisti element, ki daje kraju edinstven značaj – in ga po njihovem prepričanju dela vrednega celostne zaščite.
Krajinski park Štanjel je bil ustanovljen leta 1992, vendar v praksi nikoli ni deloval kot aktivno upravljano zavarovano območje. Zdaj ga občina Komen, ob podpori Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) in Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP), namerava izbrisati s seznama krajinskih parkov.

Za del stroke je to zgolj nujna pravna korekcija, ki sledi uskladitvi zakonodaje. Za druge pa takšna poteza pomeni nevaren precedens in opomin, kako hitro lahko zavarovani status izgine brez celovite strokovne presoje ter vključevanja širše javnosti.
»To je eno najbolj biodiverzitetno bogatih območij v Evropi«

Dr. Miloš Bartol, biolog in domačin iz Štanjela, je letos maja predsedniku sveta ZRSVN Jožetu Pustoslemšku poslal pismo, v katerem je opozoril na »protislovja in kršitve« pri upravljanju parka. Izpostavil je, da je občina v zadnjih letih uredila osvetlitev nenaseljene severne ulice znotraj obzidja in z dovoljenjem ZRSVN vgradila več kot sto svetlobnih teles v Ferrarijevem vrtu.
Spomnil je, da je bil Krajinski park Štanjel razglašen leta 1992 na podlagi takratnega Zakona o naravni in kulturni dediščini. Po njegovem mnenju pa Štanjel izpolnjuje tudi današnje kriterije krajinskega parka iz Zakona o ohranjanju narave, saj gre za »izjemen preplet kulturne dediščine in narave«.

»Težko bi našli boljši primer, kot je Štanjel, kjer se kulturna dediščina vseh obdobij – od železne dobe do danes – na vsakem koraku prepleta z izjemno biodiverzitetno krajino, ki je v evropskem merilu ena najbogatejših,« meni Bartol. Dodaja, da je na območju osebno opazoval veliko uharico, velikega skovika, beloglavega jastreba, smrdokavro, kačarja, podkovnjake, velikega pupka ter številne redke vrste hroščev in rastlin, skupaj z značilnimi suhimi kraškimi travišči in skalnimi habitatnimi združbami.
Zakon o ohranjanju narave, 71. člen: “Krajinski park je območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost.”
Ostro kritizira odločitev ZRSVN, ki naj bi ukinitev statusa utemeljil predvsem na pregledu podatkovnih baz. »Baza je pomanjkljiva in ne odraža realnega stanja na terenu. Če podatki niso popolni, strokovna utemeljitev odpade,« opozarja Bartol. Kot ilustracijo navaja primer rastišč bršljanovega pojalnika, ki je na Krasu razširjen, evidence ZRSVN pa ga navajajo zgolj v Parku Škocjanske jame.
ZRSVN: »Območje je antropogeno in brez naravovarstvenih vsebin«
Na Zavodu RS za varstvo narave pojasnjujejo, da je bil park ustanovljen na podlagi stare zakonodaje, ki je dopuščala razglasitev območij tudi z izrazito kulturnimi vsebinami. Veljavni Zakon o ohranjanju narave pa predvideva, da morajo imeti krajinski parki »izjemne naravovarstvene vsebine«.

Po pregledu podatkovnih baz in terenskem ogledu so ugotovili, da območje Štanjela »nima naravnih vrednot, ekološko pomembno območje pa zajema le manjši del«. Območje je, kot navajajo, skoraj v celoti antropogeno, s splošno razširjenimi vrstami, značilnimi za Kras.
»Če povzamemo Zakon o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981, je ta omogočal razglasitev krajinskih parkov tudi na izrazito kulturnih območjih, brez naravovarstvenih vsebin. Današnja zakonodaja pa krajinske parke predvideva le tam, kjer obstajajo izjemne naravovarstvene vsebine. Kulturne vsebine, ki so v Štanjelu izjemne, pokriva Zakon o varstvu kulturne dediščine,« pravijo na ZRSVN.
Dodajajo, da bršljanov pojalnik v Sloveniji ni zavarovana vrsta, temveč je uvrščen le na rdeči seznam kot ranljiva vrsta. Zato predlagajo ukinitev statusa krajinskega parka in ohranitev zaščite kulturne dediščine.
OKOLJE
Agrovoltaika: priložnost ali tveganje za kmetijska zemljišča?
Nova zakonodaja prinaša večjo jasnost na področje umeščanja sončnih elektrarn na kmetijska zemljišča. A stroka opozarja: vsak kvadratni meter šteje.
Vlada je s potrditvijo novele zakona o kmetijskih zemljiščih odprla vrata sistemski ureditvi agrovoltaike – združevanja kmetijske dejavnosti s proizvodnjo sončne energije. Na papirju gre za sinergijo, v praksi pa se porajajo številni pomisleki. Ali lahko Slovenija z malo razpoložljivimi njivami ohranja prehransko varnost, če jih delimo s sončnimi paneli?
Dvojna raba zemljišč – obetavna rešitev ali kompromis?
Prvi pilotni projekt agrovoltaike v Sloveniji poteka v raziskovalnem sadovnjaku na Brdu pri Lukovici. Financiran je s sredstvi Švicarskega mehanizma, država pa je za nadaljnje projekte zagotovila še približno 2 milijona evrov. Novi projekti bodo majhnega obsega – do 560 m² – in bodo predvsem testne narave: merili bodo vpliv (pol)prosojnih panelov na rastline.
Prenovljeni zakon določa, da agrovoltaika ni več dovoljena na njivah. Omejena bo na:
- trajne travnike z manj kot 35 bonitetnimi točkami,
- zemljišča v zaraščanju, kjer raba že ni več aktivna.
Bonitetne točke (od 0 do 100) ocenjujejo kakovost zemljišča glede na podnebje, naklon, osončenost, tla … Najboljših zemljišč z več kot 95 točkami imamo v Sloveniji manj kot 1 %.

Kot opozarjajo na ministrstvu, prejšnja zakonodaja sicer ni izključevala možnosti postavitve panelov na njive, a ustrezni pravilniki niso bili nikoli sprejeti. Zdaj je to jasno prepovedano.
Zaraščena zemljišča – nova priložnost ali nevaren precedens?
Profesorica dr. Marina Pintar z Biotehniške fakultete opozarja na možnost zlorabe zakonskih lukenj: “Zemljišče, ki ga dve leti ne kosiš, začne veljati kot zemljišče v zaraščanju. Po treh letih že nastajajo pogoji za grmovje. Če to postane praksa, bomo težko govorili o ohranjanju kmetijske rabe.”
Ministrstvo sicer verjame, da namerno zaraščanje zaradi postavitve sončnih elektrarn ni ekonomsko smiselno, saj gre za večletni postopek brez donosa. A kaj, ko zakon dopušča interpretacije.
Eden največjih izzivov je prihodnost teh zemljišč. Kaj se zgodi, ko se sončni paneli obrabijo ali poškodujejo? Pintar opozarja na odsotnost določil o odstranitvi elektrarn in sanaciji tal: “Če bo površina znova zaraščena in obenem obremenjena s paneli, je ne bo več mogoče očistiti s stroji. Opuščena infrastruktura pa postane okoljski problem.”

Katere so prednosti in pasti
V teoriji ima agrovoltaika številne prednosti: zmanjšuje izhlapevanje vode, blaži vročinske obremenitve in omogoča dodatni prihodek za kmete. Vendar učinki niso enoznačni – v slovenskih razmerah lahko senčenje celo zavira rast trave, medtem ko to v sušnejših podnebjih prinaša koristi.
Poleg tega je premalo govora o vzdrževanju. “Paneli se morajo redno čistiti, pogosto tudi s kemikalijami, ki končajo v tleh. V primeru poškodb pa nimamo tehnologije, ki bi lahko odstranila vse ostanke s kmetijskih površin,” opozarja Pintarjeva in poudarja, da v osnovi ne nasprotuje agrovoltaiki – a le tam, kjer ima resničen smisel: na trajnih nasadih in strehah kmetijskih objektov. Ti še vedno predstavljajo neizkoriščen potencial za sončno energijo, brez ogrožanja dragocenih kmetijskih zemljišč. “K povečanju deleža energije iz obnovljivih virov energije smo kot država zavezani, ampak izkoristimo najprej potencial na strehah in šele potem razmišljajmo o agrovoltaiki,” zaključi.
-
Arhitektura2 meseca nazajArhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem
-
Gradbeništvo2 meseca nazajPožarni laboratorij Zavoda za gradbeništvo Slovenije (ZAG) in ESA
-
PREDSTAVITEV2 meseca nazajGeberit AquaClean Alba – ko se združijo svežina, udobje in eleganca
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajNegotova prihodnost rimske nekropole v Šempetru
-
GRADNJA2 meseca nazajV Brdih postavili začasni montažni most
-
Arhitektura1 mesec nazajZnana je natečajna rešitev za novo ledno dvorano v Kranju
-
Arhitektura2 meseca nazajStolp Severnica: nova 100-metrska stolpnica za severni del Ljubljane
-
Slovenija1 mesec nazajPodjetje i-Vent že drugo leto zapored do naziva “Izbrana znamka leta”
