DEDIŠČINA
Železni most v Radečah – inženirski biser, ki povezuje stoletja
Na prvi pogled je to le še en stari most, po katerem se danes sprehajajo domačini in kolesarji, a železni most v Radečah je mnogo več. Ob svojem nastanku je bil tretji največji most v celotni Avstro-Ogrski monarhiji. Danes stoji kot tih, dostojanstven in mogočen opomnik časa, ko je bil prehod čez Savo izziv, in ko so ljudje za vsak nov stik med pokrajinami vlagali neizmerno voljo, znanje in pogum.
Most, ki je zaznamoval Radeče in reko Savo
Leta 1894 so Radečani po več kot tridesetletnih prizadevanjih dočakali tehnološki čudež svojega časa. Železni most, dolg 84 in širok 6 metrov, se v enem loku dviguje nad reko, brez vmesnih podpornih stebrov. Njegovo jekleno konstrukcijo je izdelalo dunajsko podjetje Ignaza Gridla, temeljne zidove pa mojster Tršek iz Šmarjete pri Rimskih Toplicah. Gradnja, končana v vsega enajstih mesecih, je bila v času svojega nastanka prava tehniška senzacija in simbol povezanosti ter napredka.

Tretji največji most Avstro-Ogrske
Ob otvoritvi je bil radeški most uvrščen med največje gradbene dosežke monarhije. Brez vmesnih podpor je premagal razdaljo, primerljivo z mestnimi mostovi svojega časa. Z nosilnostjo 12 ton je omogočal prehod vozov, konj in tovorov med Kranjsko in Štajersko ter postal ključna prometna povezava med dolinama.
Pred njegovo izgradnjo so ljudje reko prečkali z brodom – nevarno in negotovo, zlasti ob visokih vodah, ko so bile Radeče pogosto odrezane od sveta. Železni most je tako pomenil konec izoliranosti in začetek novega gospodarskega obdobja.


Od zamisli do jeklene resničnosti
Prve pobude za gradnjo segajo v leto 1858, ko je vitez Gutmannsthal zaprosil cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja za pomoč in dovoljenje. Bil je pripravljen ponuditi celo brezobrestno posojilo v višini 16.000 goldinarjev, a birokratske ovire so projekt za desetletja upočasnile.
Šele leta 1889 je deželni inženir Hrasky pripravil izvedljive načrte. Stroški so bili ocenjeni na 90.000 goldinarjev, pozneje znižani na 80.000. Dve tretjini je prispevala Kranjska dežela, tretjino občina Radeče, manjkajoči del pa deželni zaklad. Končna vrednost gradnje – 85.000 goldinarjev – danes pomeni več milijonov evrov.
Leseni most, ki ni nikoli stal
Pred dokončno odločitvijo so Radečani razmišljali o lesenem mostu. Leta 1873 je bilo celo izdano dovoljenje za gradnjo, vendar se načrt ni uresničil. Cene lesa so narasle, poplavna ogroženost in trd teren ob reki pa so preprečili izvedbo. Lesena konstrukcija bi bila cenejša, a kratkotrajnejša in manj varna. Odločitev za železo je pomenila vstop v novo dobo, ko je kovina postajala sinonim napredka in trajnosti.


Most kot gospodarska žila
Pred začetkom gradnje so domačini več let beležili promet z brodom in ugotovili, da bi most prinesel približno 3.000 goldinarjev letnega prihodka iz mostnine. Izboljšana povezava bi omogočila večjo izmenjavo dobrin, lažji dostop do železnice in hitrejši gospodarski razvoj. Po odprtju železnice se je tovorni promet močno povečal, zato je bil most nujen za nadaljnjo rast Radeč.
Temelji, ki hranijo zgodbo
Septembra 1893 so na štajerski strani reke položili temeljni kamen. Slovesnost je spremljalo zvonjenje, streljanje in veselje domačinov. V temelje na kranjski strani so graditelji simbolno vgradili seznam zaslužnih mož, nekaj načrtov, časopisov in dokumentov – drobne priče časa, ki tam ostajajo še danes.
Med gradnjo so postavili pomožni leseni most za prevoz materiala in delavcev. Po zaključku del ga je izvajalec razstavil in prodal les na Hrvaško – kar je bila takrat pogosta praksa.
Preizkus moči in natančnosti
Dva dni pred slovesno otvoritvijo so izvedli obtežilni preizkus. Na most so postavili petdeset vozov, naloženih s peskom in kamni, ki so jih vlekli konji in voli. Po celodnevnem testu se je most usločil le za dva centimetra – dokaz, da konstrukcija ne le izpolnjuje, ampak presega zahteve. Župan Rižnar je deželnemu odboru sporočil uspeh in zaprosil za povrnitev stroškov preizkusa.


Konstrukcija, ki kljubuje času
Železni most je zasnovan kot palična konstrukcija iz valjanih železnih profilov, poveznih z vroče kovičenimi spoji brez vijakov – tehnično dovršena rešitev, ki zagotavlja izjemno trdnost. Vozišče iz hrastovih desk dodaja konstrukciji topel, skoraj taktilen značaj.
Po drugi svetovni vojni so izvedli manjša varjenja in ojačitve, vendar večjih posegov ni bilo. Most je ohranjen skoraj v prvotni obliki in danes velja za enega najpomembnejših tehniških spomenikov na Slovenskem.
Most, ki povezuje preteklost in sedanjost
Danes je most namenjen pešcem in kolesarjem. Mnogi ga prečkajo vsak dan, ne da bi se zavedali, kakšno zgodovino nosijo njegovi kovani spoji. V njegovih sencah se srečujejo domačini, obiskovalci in ljubitelji industrijske dediščine. Most ostaja del identitete Radeč – tiha priča stoletij, držav in ljudi, ki jih je povezal. Še vedno združuje dve zgodovinski deželi – Kranjsko in Štajersko – kot pred več kot 130 leti.
Tehnični dosežek in kulturna dediščina
Železni most v Radečah je največja tovrstna konstrukcija na slovenskem ozemlju z enim samim nosilnim poljem. Njegova dopustna obremenitev 12 ton je še danes zapisana na ohranjenih litoželeznih tablah. Delo inženirja Hraskyja velja za pomemben prispevek k evropskemu inženirstvu poznega 19. stoletja – most se redno pojavlja v strokovnih publikacijah kot primer premišljenega razmerja med funkcijo, konstrukcijo in estetiko.
Ali ste vedeli, da je bila prva pobuda za izgradnjo radeškega mostu podana že leta 1858?
Od Litije do Sevnice namreč ni bilo nobenega mostu, po katerem bi bilo mogoče prečkati reko Savo. 13. marca 1858 je vitez Gutmannsthal na tedanjega cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja naslovil pismo, v katerem navaja, zakaj je v Radečah potrebno zgraditi most. Ponudil je tudi brezobrestno posojilo 15. do 16.000 goldinarjev za izgradnjo, ki pa ga tedanje ministrstvo ni sprejelo. Omenjeno pismo hrani Arhiv RS. Cesarska-kraljeva deželna vlada je istega leta Cesarsko-kraljevemu trgovinskemu ministrstvu predlagala »naj se zgradi most med Radečami in Zidanim mostom ob državnih troških.« Predlog ni bil uslišan, je pa bilo ministrstvo pripravljeno podpreti gradnjo, če bi se za njo odločil kateri od podjetnikov. Le-ta bi si stroške kasneje povrnil s pobiranjem mostnine.Vrednota, ki jo je treba varovati
Ohranjenost mostu je predvsem zasluga lokalne skupnosti, ki razume njegovo zgodovinsko in arhitekturno vrednost. Kot tehniški spomenik je zavarovan za prihodnje rodove. V času, ko se mostovi gradijo hitro in propadajo še hitreje, stoji železni most v Radečah kot dokaz, da je kakovost brezčasna.
Njegov les, kovina in zgodba tvorijo celoto, ki še naprej povezuje obe strani reke – fizično, simbolno in zgodovinsko. Most ostaja več kot gradbeni dosežek: je kulturni spomenik, izraz človeške ustvarjalnosti in ponos skupnosti, ki še danes živi z njim.
DEDIŠČINA
Negotova prihodnost rimske nekropole v Šempetru
Kaj bo z znamenito rimsko nekropolo v Šempeter v Savinjski dolini? Občina Žalec je napovedala, da bo zanjo skrbela le še do konca leta, saj namerava odpovedati pogodbo o upravljanju spomenika. Skoraj dva tisoč let stari nagrobniki in grobnice že desetletja vidno propadajo.
V občini opozarjajo, da dragoceni spomeniki rimske dobe propadajo tudi zaradi pomanjkanja sistemske podpore države, ki za vzdrževanje tega kulturnega spomenika državnega pomena po njihovih navedbah ne prispeva niti evra.
Rimske grobnice v Šempetru sodijo med najpomembnejše in najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v tem delu Evrope. Svetovni popotniški vodnik Lonely Planet je nekropolo pred leti uvrstil med najbolj prepoznavne turistične destinacije v Sloveniji. Sredstva za njeno vzdrževanje že vrsto let zagotavlja Občina Žalec, pri čemer so njihovi pozivi državi za sofinanciranje po besedah župana ostali brez odziva.
»Turistično društvo in prostovoljci, stari krepko več kot 70 let, so prispevali svoje delo, energijo in trud, občina pa sredstva. Vsi ostali pa niso storili ničesar,« je kritičen župan Janko Kos.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko pojasnjuje, da je ministrstvo v tem mandatu objavilo dva večja razpisa, na katera so se lahko prijavili projekti v skupni vrednosti več kot milijon evrov. »Na prvega se občina ni prijavila, na drugem pa ni bila uspešna zaradi pomanjkljive dokumentacije,« je pojasnila.

Dodatno zapleteno je tudi lastniško in upravljavsko razmerje. Država namreč ni neposredna lastnica spomenika – zemljišče je v lasti Slovenska akademija znanosti in umetnosti, lastnik spomenikov pa je Pokrajinski muzej Celje. »Naš ustanovitelj je Mestna občina Celje, ki pa po vsej verjetnosti ne bo vlagala v spomenik, ki se nahaja v sosednji občini,« je pojasnil direktor muzeja Stane Rozman.
Spomeniki nujno potrebujejo konservacijo
Če bo Občina Žalec konec leta dejansko prekinila pogodbo o upravljanju rimske nekropole, obstaja možnost, da bo arheološko najdišče za več let zaprto za javnost. »Vsekakor bo potrebna strokovna konservacija spomenikov, vprašanje pa je, kaj bi to pomenilo za turistično ponudbo občine Žalec,« opozarja Rozman.
DEDIŠČINA
Treppova vila – formalno varovana dediščina tik pred razpadom
Brežice se v zadnjih letih predstavljajo z vrsto novih gradenj, predvsem stanovanjskih objektov in trgovskih stavb, od katerih so nekatere še v fazi gradnje. Manj uspešna pa je podoba mesta pri ohranjanju posameznih izstopajočih zgodovinskih stavb, ki že dalj časa propadajo. Med najbolj izpostavljenimi je Treppova vila v Šentlenartu, ki dejansko že razpada.
Objekt že vrsto let propada, potem ko je bil opuščen. Leta 1991 je v njem sedež dobilo brežiško podjetje Agraria, ki je zaradi razvejane strukture in številnih dejavnosti predstavljalo zapleten poslovni sistem. Po dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku je višje sodišče lastništvo vile dokončno prisodilo sedanji Kmečki zadrugi Brežice, ki je danes lastnica stavbe in pripadajočih zemljišč.
Vodstvo zadruge je že pred več kot desetletjem sporočilo, da objekta ne namerava obnavljati, saj za to nima finančnih sredstev, stavbe pa tudi ne potrebuje. Tudi sedanji predsednik Kmečke zadruge Brežice Anton Žnideršič za vilo ne vidi rešitve. Stavba je v času dolgotrajnega stečajnega postopka Agrarie močno propadla in v takšnem stanju je prešla v last zadruge. Ta jo je ponudila različnim podjetjem in ustanovam za sedeže dejavnosti ter predlagala, da bi jo uredili kot vstopno točko Industrijsko-poslovne cone Brezina, vendar zanimanja za te pobude ni bilo.
Odlok, ki varuje neobstoječe stanje
Društvo za oživitev mesta Brežice in novomeška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije vse do danes tiho pričakujeta, da bo Občina Brežice prevzela pobudo za ohranitev stavbe. Občina pri tem poudarja, da ni bila in tudi danes ni lastnica te nepremičnine.
Je pa Treppova vila obravnavana v občinskem podrobnem prostorskem načrtu za Industrijsko-poslovno cono Brezina, sprejetem v preteklosti. Odlok v 52. členu določa, da je območje vile treba v največji možni meri varovati pred poškodovanjem ali uničenjem. Med gradnjo v okolici naj se ne načrtuje gradbiščnih in transportnih poti, obvozov, skladiščenja materiala ali odlaganja viškov. Pri oblikovanju objektov centralnih dejavnosti znotraj vplivnega območja kulturne dediščine Brežice – Treppova vila naj se upoštevajo prostorska skladnost, arhitekturne značilnosti vile in njena vizualna dominantnost, objekti pa naj ne zakrivajo pogledov nanjo.
Odlok določa tudi vzpostavitev vizualne zelene bariere iz avtohtone vegetacije na severni strani vile ob glavni cesti ter uporabo avtohtone vegetacije pri ozelenitvi območja proizvodnih dejavnosti in prometne infrastrukture. Takšna določila v praksi varujejo nekaj, česar skorajda ni več. V vmesnem času so se sicer pojavljali potencialni kupci, pripravljeni plačati simbolično ceno, a se je kmalu izkazalo, da jih zanima predvsem zemljišče, na katerem stoji vila. »Stavba je do danes že tako propadla, da jo bo treba podreti,« je prepričan predsednik zadruge Anton Žnideršič.

Arhitekturna vrednost brez ustrezne zaščite
Treppova vila ni razglašena za kulturni spomenik, je pa vpisana v register kulturne dediščine. Stavbo si je v tridesetih letih prejšnjega stoletja dal zgraditi brežiški opekarnar Leonard Treppo. Kot navaja dokumentacija ministrstva za kulturo, gre za razkošno nadstropno stanovanjsko vilo s štirikapno mansardno streho, zgrajeno med letoma 1931 in 1933. Štiri enakovredne osnosimetrične fasade poudarjajo balkoni in stopnišče pred glavnim vhodom, okoli vile pa so še vedno vidni ostanki parkovne ureditve.
Arhiv brez nadzora
Po opustitvi uporabe stavbe je v njej ostal obsežen arhiv dokumentov, med drugim tudi poslovne dokumentacije s podatki o strankah. Na listinah so bili navedeni osebni podatki, kot so imena, priimki in naslovi, kar je v preteklosti pomenilo, da so bili ti podatki prosto dostopni vsakomur, ki je vstopil v objekt. Takšna izpostavljenost osebnih podatkov bi lahko predstavljala resno kršitev zasebnosti.
Vprašanje, ali zakonodaja določa obvezno ravnanje v zvezi s takšnimi arhivi in varovanjem osebnih podatkov, smo naslovili na urad informacijskega pooblaščenca. Odgovora do danes še nismo prejeli.
Primeri dobre prakse v mestu
Medtem ko za Treppovo vilo oziroma njeno obnovo ni zanimanja, vsaj nekatere druge stavbe v Brežicah doživljajo uspešno prenovo. Tak primer je stoletna stavba na Trgu izgnancev 1, ki jo je zgradil brežiški veletrgovec Franc Lipej, v zadnjih desetletjih pa je v njej delovala trgovina Moda. Stavbo je kupil lokalni podjetnik Luka Volovec, ki jo obnavlja z namenom ohranitve njene prvotne podobe in arhitekturnega značaja.
DEDIŠČINA
Po letih propadanja se načrtuje temeljita obnova Kostanjeviškega dvorca
V Kostanjevici na Krki načrtujejo celovito obnovo propadajočega dvorca, stavbe z bogato kulturno in družbeno zgodovino, ki je bila v zadnjih letih prepuščena postopnemu propadanju. Občina je že začela z nujnimi sanacijskimi posegi, sočasno pa pripravlja projektno dokumentacijo, ki bo podlaga za prijave na domače in evropske razpise.
»V preteklosti je bil to dvorec mestne gospode, kostanjeviški grad, zato se nam zdi pomembno, da ga ohranimo,« poudarja župan Robert Zagorc in dodaja, da želi občina objektu zagotoviti novo vsebinsko in prostorsko vlogo v lokalnem okolju.

Projekt ocenjen na približno 10 milijonov evrov
Po županovih ocenah bi celotna obnova stala okoli 10 milijonov evrov. Vsa potrebna projektna dokumentacija naj bi bila pripravljena do konca leta, nato pa se bo občina prijavila na različne razpise za pridobitev finančnih sredstev, vključno z evropskimi. Del sredstev, ki jih ne bo mogoče zagotoviti prek razpisov, bo morala občina pokriti iz lastnega proračuna. Za prvo, nujno sanacijo so sredstva že pridobili s strani ministrstva za kulturo.
V dvorcu trenutno deluje zgolj Lamutov likovni salon, ki spada pod okrilje Galerije Božidar Jakac. Po obnovi pa načrtujejo, da bi v objekt preselili kostanjeviško knjižnico ter uredili prostore za delovanje društev, izvedbo delavnic in druge javne programe. Dvorec naj bi v prihodnje opravljal tudi protokolarno funkcijo.


Občina je objekt pred leti odkupila od kostanjeviške župnije prav z namenom njegove celovite prenove in programske revitalizacije. Kot še pojasnjuje župan, so v preteklem letu začeli z osnovnimi sanacijskimi deli, katerih cilj je zaustaviti nadaljnje propadanje stavbe, hkrati pa poteka priprava projektne dokumentacije za obsežnejšo obnovo.
-
LESENA GRADNJA4 tedni nazajMarles dokazuje, da je lesena montažna gradnja primerna tudi za zahtevne javne objekte
-
DEDIŠČINA1 mesec nazajTreppova vila – formalno varovana dediščina tik pred razpadom
-
Materiali1 mesec nazajSlovenski razvojni preboj: napredni gradbeni materiali iz sekundarnih surovin
-
Arhitektura4 tedni nazajVietnam načrtuje gradnjo največjega stadiona na svetu
-
Arhitektura2 tedna nazajArhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem
-
PREDSTAVITEV2 tedna nazajGeberit AquaClean Alba – ko se združijo svežina, udobje in eleganca
-
DEDIŠČINA3 tedni nazajNegotova prihodnost rimske nekropole v Šempetru
-
GRADNJA3 tedni nazajV Brdih postavili začasni montažni most
