RAZSTAVA
VIZIJE SO 18: Gentrifikacija – o njej se moramo v Ljubljani resno pogovoriti
Pojav gentrifikacije je prisoten v vseh večjih mestih razvitega sveta, vse pogosteje pa postaja predmet polarizacije, saj ima vedno pozitivne in negativne posledice. Lahko ga razumemo kot pozitivno prenovo s ciljem oživljanja mestnih središč in razvoja turistične ponudbe ter rehabilitacije stanovanjskega fonda.
Posledice tega so dvig zemljiške rente ter višje cene nepremičnin in najemnin, kar praviloma prinaša dohodek mestu in lastnikom kapitala, prizadene pa lokalno prebivalstvo, predvsem dohodkovno najšibkejše. Razstava bo predstavila raziskavo o neugodnem razmerju med prekarnim slojem mladih ustvarjalcev in med gentrifikacijo v mestu, ki jo kreativni sektor po eni strani omogoča in pospešuje, po drugi strani pa ga ravno pospešena gentrifikacija iz teh istih okolij izrinja in marginalizira. Vendar pa takšna gentrifikacija ni neizogibni stranski produkt razvijajočega se mesta – razstava bo načela vprašanje, kako se lahko Ljubljana razvija v bolj podporno in solidarno okolje za prebivalstvo, predvsem za šibkejše in marginalizirane.
Gentrifikacija ni niti naravna nesreča niti neobhodna nujnost, temveč družben proces, ki ga je mogoče regulirati, omejevati in ga nadomeščati z družbeno in okoljsko bolj trajnostnimi alternativami.

Miloš Kosec, arhitekt in eden izmed kuratorjev razstave, je v uvodnem govoru poudaril, da se gentrifikacija ne zgodi sama od sebe, pri čemer je poudaril nalogo “mesta, države in drugih, da jo upravljamo, da jo reguliramo, da jo nadomeščamo z drugačnimi modeli razvoja”. Po njegovem mnenju prav odsotnost določenih politik in intervencij povzroči, da se da določeni, vendar manjši skupini prebivalstva z veliko družbene moči mnogo večjo težo kot vsem drugim. Čeprav so šle stvari pri gentrifikaciji zelo daleč, pa poudarja še, da nas to ne odvezuje od odgovornosti, “temveč kvečjemu pomeni, da moramo bolj ambiciozno vztrajati pri tem, da se začenjajo ti procesi regulirati”. V nasprotnem primeru bo ta uničujoči urbani proces zgolj odrival ljudi na obrobje, namesto tega pa dajal prostor določeni skupini, ki pa še zdaleč ne predstavlja kreativnega bogastva heterogene družbe. “Če želi mesto preživeti, mora biti kompleksno, včasih konfliktno srečevališče različnih družbenih skupin, ki lahko sobivajo, četudi se druga z drugo včasih ne strinjajo,” je še dodal.
O gentrifikaciji, pojavu, ki bi ga danes v Sloveniji lahko poimenovali pogospodenje, je sociologinja Ruth Glass v Britaniji pisala že v začetku šestesetih let prejšnjega stoletja, konec devetdesetih pa je Samuel R. Delany v eseju Times Square Red, Times Square Blue prek obnove slavnega newyorškega trga, za katero so stale besede, kot je “čistoča”, “družinske vrednote” in “napredek” nazorno opisal, kako je tedanja oblast iz mesta izrinila vse, kar jim takrat ni bilo všeč – obenem pa predvsem tisto, kar je mesto delalo tako unikatno, samosvoje in resnično za večino njegovih prebivalcev.

Debata ob okrogli mizi ob zaključku razstave “Vizije so 18”
Okrogla miza, ki bo v sredo, 22. 11. ob 17.00, je organizirana ob zaključku razstave Društva arhitektov Ljubljana “Vizije so 18”, ki s podatki osvetljuje nekatere zaskrbljujoče trende gentrifikacije v zadnjem desetletju. Na pogovoru bosta kuratorja razstave Aleš Vodopivec in Miloš Kosec z gosti poskušala ugotoviti, kako lahko razvoj Ljubljane v prihodnjem desetletju preusmerimo in reguliramo tako, da bo postala bolj vključujoče in trajnostno mesto. Kako lahko mesto, država in civilna družba skupaj poiščejo okvir za regulacijo nevzdržne prometne in stanovanjske situacije? Kako razvijati osrednje razvojne projekte mesta na podlagi opolnomočenja inciativ od spodaj? Kako uravnoteževati turistični razvoj mesta s potrebami deprivilegiranih skupin prebivalstva, ki si življenja v mestu ne morejo več privoščiti? Kako v središču mesta obdržati kreativni, umetniški in raziskovalni potencial Univerze v Ljubljani, ki je zgodovinsko najmočnejši generator ustvarjalnosti v mestu? Predvsem pa: ali sta res potrebni dve diametralno nasprotni razumevanji gentrifikacijskih procesov, ki jih lahko slovenimo s pogospodenjem? Ali pa je možno oblikovati razvojni konsenz mestne oblasti s strokami in civilno družbo, s katerim bi lahko skupaj upravljali, regulirali in nadomeščali zastarele razvojne modele?

Na pogovoru s kuratorjema bodo sodelovali: Maša Hawlina, sociologinja in predstavnica Inštituta za študije stanovanj in prostora, Meta Kutin, arhitekta in članica Izvršnega odbora DAL, in Rok Žnidaršič, arhitekt in podžupan Mestne občine Ljubljana.
RAZSTAVA
Cvet kot prostor razmisleka: Razstava – 30 odstotkov regrat
V Muzeju za sodobno umetnost Kunsthaus Graz trenutno raziskujejo motiv cvetja kot simbola miru, minljivosti in razsvetljenja. Dve razstavi, ki ju povezuje ta na prvi pogled krhek, a pomenljiv motiv, odpirata razmislek o odnosu med človekom, naravo in sodobno družbo. Na skupinski razstavi 30% Dandelion sodeluje tudi slovenska vizualna umetnica Neja Tomšič.
Naslov razstave izhaja iz misli pionirke bioumetnosti Suzanne Anker, ki opozarja, da si ljudje z rastlinami delimo kar tretjino genskega zapisa. V dialogu s pesmijo Emily Dickinson razstava odpira vprašanje naše povezanosti z rastlinskim svetom. Prav ta povezanost nas lahko uči odprtosti, ponižnosti in odpornosti – vrednot, ki jih sodobni čas pogosto potiska v ozadje. Razstava tako zagovarja bolj pozoren odnos do vsega, kar raste počasi, traja in gradi skupnost.
Poseben poudarek nosi delo Neje Tomšič Manjkajoči deli (The Missing Pieces, 2026). Instalacija se navezuje na zgodbe aleksandrink, slovenskih žensk, ki so v 19. stoletju odhajale na delo v Egipt kot dojilje. Umetnica njihov spomin prepleta z motivom goriškega radiča in ikonografijo antičnih reliefov s Ptuja, kjer so upodobljene dojilje kot zaščitnice družin. S subtilno vizualno govorico odpira vprašanja zgodovinskega spomina in nevidnih ženskih zgodb.

Razstava se umešča tudi v širši kontekst današnjih izzivov – od ekoloških kriz do posledic kolonializma in digitalizacije. V tem okviru številna dela obiskovalca nagovarjajo k premiku perspektive in k ponovnemu razmisleku o tem, kaj pomeni lepota in kako jo razumemo.
Med izpostavljenimi deli je tudi medijska instalacija Circadian Bloom umetnice Anna Ridler, ki s svojo »cvetlično uro« obiskovalca vabi v ritem narave, kjer se cvetovi odpirajo in zapirajo v skladu s ciklom dneva in noči. Sonya Schönberger pa skozi zgodbo trgovine z vrtnicami razkriva kompleksne povezave med cvetjem, globalno ekonomijo in identiteto.
Pomemben del razstave predstavlja tudi participativni projekt Herbarij čustev umetnice Regula Dettwiler, ki obiskovalce vabi, da prispevajo svoje suho cvetje in tako soustvarjajo zbirko osebnih zgodb in spominov.

Razstava 30% Dandelion bo v Gradcu na ogled do 8. novembra. Sočasno si lahko obiskovalci ogledajo tudi razstavo Hybrid Pleasures. Helen Chadwick Supported by Liesl Raff, retrospektivo britanske umetnice Helen Chadwick, ki skozi motiv rastlin raziskuje odnos med telesom, naravo in konstrukcijami ženskosti.
RAZSTAVA
Razstava: “Adria za vedno« in spomini na nekdanji slovenski ponos
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled občasna razstava Adria za vedno, ki predstavlja 58 let delovanja letalske družbe Adria Airways – od njene ustanovitve leta 1961 do zadnjega poleta leta 2019. Razstava je umeščena na muzejsko ploščad, kjer bodo razstavni panoji na ogled do 10. maja.
V muzeju so podobno tematiko obravnavali že pred petnajstimi leti z razstavo Adria 50 – dovoljenje imate za vzlet. Tokratna postavitev celoviteje predstavlja razvoj, vzpone in pomen družbe, ki je desetletja pomembno zaznamovala slovenski prostor ter gradila prepoznavnost države v mednarodnem okolju. Razstava hkrati ohranja spomin na pomembno poglavje slovenske letalske dediščine.


Razstavni panoji so zasnovani kronološko in sledijo ključnim obdobjem razvoja družbe: od začetkov pod imenom Adria Aviopromet, uvedbe čarterskih poletov ter oblikovanja prvih letalskih posadk in vzpostavitve baze na letališču Brnik, do modernizacije flote v obdobju podjetja Inex Adria Aviopromet. Predstavljen je tudi razvoj tovornega prometa in letalske šole, pa tudi preoblikovanje družbe v nacionalnega letalskega prevoznika po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 ter njena vključitev v mednarodno združenje Star Alliance.


Poseben poudarek razstava namenja zaposlenim – letalskim posadkam, tehničnemu osebju in drugim sodelavcem, katerih strokovnost, predanost in pripadnost so pomembno soustvarjali identiteto podjetja.
Stečaj družbe leta 2019 je pomenil konec njenega delovanja in izgubo številnih delovnih mest. Kljub temu pa znanje, izkušnje in profesionalnost zaposlenih ostajajo pomemben del dediščine Adrie Airways, ki jo razstava ohranja kot del kolektivnega spomina.


KULTURA
Razstava: Koper med zvonikom in žerjavi
V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave o prelomnem obdobju modernizacije Kopra od 50. do 70. let prejšnjega stoletja. Modernizem je v Istri dobil svojstven zasuk. To je čas, ki še danes deli javno mnenje. Nekateri menijo, da je modernizem staro mesto uničil, drugi vidijo v njem novo vizijo urbanega razvoja.
Ključni mejnik povojnega urbanističnega razvoja Kopra je obdobje med letoma 1957 in 1970. To je čas razvoja pristanišča, stanovanjske gradnje in močnega priseljevanja po eksodusu italijanskega prebivalstva. Prvi urbanistični načrt Kopra je leta 1957 izdelal arhitekt Nikolaj Bežek. Na njem je staro mestno jedro obarvano črno, pojasnjuje Neža Čebron Lipovec.
“To pomeni, da so se leta 57 takratni strokovnjaki in oblasti še zavedali, da je treba, in tako tudi zapišejo, staro mestno jedro ohranjati in vanj posegati izključno v skladu z odgovornimi za spomeniško varstvo.

Bežek je tudi avtor načrta za Semedelo, ki jo imenuje novi Koper, saj je bila predvidena za priseljence. Po njegovi viziji bi Koper imel upravno središče ob vozlišču pri Škocjanu, obstajala pa je tudi ideja letališča na Serminu. Eden pomembnejših arhitektov tistega časa je bil Edo Mihevc. Njegov nebotičnik v starem jedru Kopra je veljal za simbol nove, socialistične oblasti. Začrtal je stanovanjska naselja v Luciji, Šalari in Olmu, pa tudi prepoznavne vrste hiše, še opisuje Čebron Lipovec: “Gradnja z občutkom vendarle za prostor. V historičnem prostoru je imel mogoče malenkost drugače smernice, a vendarle, on je svojo arhitekturo imenoval sredozemska in progresivna.”


Čeprav so mnenja o Mihevcu in njegovem delu še vedno razdeljena, je bila njegova vizija dolgoročna, poudarja Nada Čibej iz Pokrajinskega arhiva: “Ko pogledamo njegovo urbanistično vizijo Kopra, ugotavljamo, da so do danes pravzaprav nehote in nevede izpeljali marsikaj, kar je on takrat snoval na začetku 60. let.”
Razvoj mest so takrat načrtovali celostno in dolgoročno, še dodaja Čebron Lipovec.
“V nasprotju z danes, ko pa vlada popolna stihija. Se trudijo, imamo teoretike, vendar smo, žal, tu še vedno priča investicijskemu urbanizmu, da ne rečemo turbourbanizmu.”
Razstava Koper med zvonikom in žerjavi se bo 15. januarja s svojim drugim delom preselila v Pokrajinski muzej Koper.
-
Arhitektura2 meseca nazajArhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem
-
Gradbeništvo2 meseca nazajPožarni laboratorij Zavoda za gradbeništvo Slovenije (ZAG) in ESA
-
PREDSTAVITEV2 meseca nazajGeberit AquaClean Alba – ko se združijo svežina, udobje in eleganca
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajNegotova prihodnost rimske nekropole v Šempetru
-
GRADNJA2 meseca nazajV Brdih postavili začasni montažni most
-
Arhitektura1 mesec nazajZnana je natečajna rešitev za novo ledno dvorano v Kranju
-
Arhitektura2 meseca nazajStolp Severnica: nova 100-metrska stolpnica za severni del Ljubljane
-
Slovenija1 mesec nazajPodjetje i-Vent že drugo leto zapored do naziva “Izbrana znamka leta”

