V opusu priznane avstrijske umetnice Judith Lava je močno prisoten kontrast med svetlim in temnim. Ta dvojnost v prenesenem pomenu govori o dualizmu v človeškem obstoju v sodobni razplasteni družbi. Lavino razstavo lahko v teh dneh ujamete v Galeriji ZDSLU v Ljubljani.

V Galeriji ZDSLU je na ogled razstava avstrijske umetnice Judith Lava. Na postavitvi z naslovom Svetloba kot motiv bo predstavila umetniški video The End Of Economy – Symphony No. 2 in digitalno natisnjene svetleče podobe na brušeni aluminijasti podlagi Dibond.

V videu The End Of Economy – Symphony No. 2 se Judith Lava osredotoča na fenomen svetlobe, ko izpostavlja pisane odbleske, ki se prelivajo skozi razne površine, se ujemajo v slike in nato znova pojavijo v videih. Pri tem govori o fenomenu ustvarjanja, slikanja in risanja s svetlobo, ki za svojo predstavitev in poudarek nujno potrebuje temo.

Likovni pojav chiaroscuro, ki je poznan že od obdobja klasične umetnosti, prihaja do izraza ravno v sodobnem času v okviru videa, novomedijske umetnosti in umetnin postdigitalne dobe, v spremnem besedilu zapiše kustosinja razstave Olga Butinar Čeh. Likovni element svetlo-temno je torej prisoten povsod v delih Judith Lava.

Kot je še zapisala, je The End Of Economy – Symphony No. 2 navzkrižni projekt epske glasbe Armina Steinerja in poetične videoumetnosti Judith Lava. Interakcija je izjemna vizualno-akustična izkušnja, osrednje teme simfonij so utopije, minljivost, preporod in novi upi.

Razstavljene slike pa po besedah kustosinje prihajajo iz kraljestva svetlobe, ujetih trenutkov sončnih žarkov, ekstaze bleščanja, barve in teme, digitalno nanesenih na aluminijasto ploščo.

Judith Lava se je rodila v Celovcu. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju in diplomirala iz kiparstva v razredu Michelangela Pistoletta. Na Dunaju je živela 25 let. Za seboj ima obsežen in kompleksen ustvarjalni opus. Posveča se performansu, kiparstvu, filmu in fotografiji. V svojih kiparskih instalacijah kombinira najrazličnejše materiale in medije. Med letoma 2010 in 2019 je bila v Zürichu sodelavka za video pri švicarski umetnici Pipilotti Rist. Prejela je več nagrad in sodelovala na različnih likovnih manifestacijah. Že dve leti živi in dela v Celovcu.

Razstava v Galeriji ZDSLU bo na ogled do 2. novembra. Sodi v serijo izmenjanih razstav z BV Galerijo v Celovcu, v katerem se že desetletje redno pojavljajo umetniki, člani ZDSLU-ja in Galerije BV.

V Galeriji Fotografija je na ogled razstava (na ogled bo do 19.oktobra), ki predstavlja nekoliko drugačno stran ustvarjanja cineasta Karpa Godine. V središče postavlja oglase, ki jih je posnel v času, ko so v tem prostoru nastajala ekonomsko propagandna sporočila z novim jezikom.

Z razstavo Ko je šla svoboda čez rob predstavljamo oglase, ki jih je Karpo Godina posnel v času, ko so v našem prostoru nastajala ekonomsko propagandna sporočila s povsem novim, svežim, drznim, izrazitim, inovativnim, duhovitim, hollywoodskim in hkrati tudi domačijsko slikovitim jezikom, ki je presegal zgolj propagandno govorico in nas nagovarjal bolj z dušo kot denarnico. V oglaševalskih spotih, pri katerih je sodeloval Karpo Godina, prebiva njegov eksperimentalen duh, poznan iz njegovih številnih kratkih filmov in načina snemanja statičnih kadrov, ki zgovorno spregovorijo, ko jih požene v gibanje.

Gre za čas poznih šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja, ko se je življenje postopoma začelo obarvati, ko so se rahljali robovi dopustnega, ko se je gospodarstvo zavedalo nujnosti aktivnega nagovarjanja javnosti in ko so se v oglaševalske time vključevali tudi vrhunski ustvarjalci – včasih tudi zato, ker so jim bile poti drugam zaprte. Karpo Godina je npr. na svoj celovečerni režijski prvenec čakal celo desetletje.

V novoustanovljenem Delovem Studiu za marketing in propagando sta med drugimi Karpo Godina in Jaka Judnič razvila prepoznavno poglavje slovenske in jugoslovanske filmske oglaševalske produkcije, kjer oglasna sporočila niso primarno promovirala zgolj potrošništva, temveč poudarjala pravico do izbire, veselje do življenja in radost svobode. Prepričevanje in nagovarjanje je slonelo predvsem na spoznavanju in razumevanju naslovnika.

V torek, 15. 10., ob 17.30 bo pogovor o času razcveta snemanja reklam pri nas in njegovem vplivu z Juretom Apihom, Jernejem Repovšom in Karpom Godino. Pogovor bo vodil Leon Magdalenc.

Kuratorki razstave: Barbara Čeferin in Kristina Ravnikar

Z razstavo Ko je šla svoboda čez rob predstavljamo oglase, ki jih je Karpo Godina posnel v času, ko so v našem prostoru nastajala ekonomsko propagandna sporočila s povsem novim, svežim, drznim, izrazitim, inovativnim, duhovitim, hollywoodskim in hkrati tudi domačijsko slikovitim jezikom, ki je presegal zgolj propagandno govorico in nas nagovarjal bolj z dušo kot denarnico. V oglaševalskih spotih, pri katerih je sodeloval Karpo Godina, prebiva njegov eksperimentalen duh, poznan iz njegovih številnih kratkih filmov in načina snemanja statičnih kadrov, ki zgovorno spregovorijo, ko jih požene v gibanje.

Gre za čas poznih šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja, ko se je življenje postopoma začelo obarvati, ko so se rahljali robovi dopustnega, ko se je gospodarstvo zavedalo nujnosti aktivnega nagovarjanja javnosti in ko so se v oglaševalske time vključevali tudi vrhunski ustvarjalci – včasih tudi zato, ker so jim bile poti drugam zaprte. Karpo Godina je npr. na svoj celovečerni režijski prvenec čakal celo desetletje.

V novoustanovljenem Delovem Studiu za marketing in propagando sta med drugimi Karpo Godina in Jaka Judnič razvila prepoznavno poglavje slovenske in jugoslovanske filmske oglaševalske produkcije, kjer oglasna sporočila niso primarno promovirala zgolj potrošništva, temveč poudarjala pravico do izbire, veselje do življenja in radost svobode. Prepričevanje in nagovarjanje je slonelo predvsem na spoznavanju in razumevanju naslovnika.

Za Karpa Godino je bilo snemanje oglaševalskih sporočil le krajše poglavje na njegovi zvezdniški poti. Vendar je pustil sled. Ne le z legendarno Zastavo 101 brez voznika in z violončelistom na plaži ali s prvim pravim 35-mm barvnim filmskim spotom za Toper Sportswear, ampak tudi z vplivom na druge filmske avtorje in celotno marketinško sceno, ki se je tako vse bolj vidno profesionalizirala.

»Ni bilo treba dolgo čakati, da je komajda razumljena in obvladljiva svoboda ušla čez rob. Tudi za filmofila Broza. Črni val so poimenovali bojda nehvaležne in destruktivne ustvarjalce, ki so zlorabili socialistično svobodo in se vpisali na črno listo. Zgodilo se ni nikomur nič, le nobenega dela pri filmu niso več dobili. Tudi Karpo ne …

V ajdovski vojašnici Srečka Kosovela sta na služenju vojaškega roka družno korakala Karpo Ačimović Godina in Jaka Judnič, grafični oblikovalec, slikar, risar in animator, ki ga je mati prijavila za zaposlitev v novo ustanovljenem Delovem Studiu za marketing in propagando in kjer je kmalu postal prvi odgovoren za produkcijo oglaševalskih spotov. Televizijska reklama je bila z Mustrovimi risankami in pretežno fušarskimi črno-belimi spoti na polamaterskem 16-milimetrskem formatu alfa in omega slovenske reklamne produkcije. V Sloveniji se za beograjsko črno listo nismo zmenili in Jaka je povabil vojnega tovariša Karpa na pomoč. Bila je zima in Karpo je skorajda sam le z nekaj smučarji, manekeni in Ladom Leskovarjem na Rogli posnel prvi pravi 35-mm barvni filmski spot Toper Sportswear. Veliko zgodbe ni bilo, slika pa je bila veličastna. Dnevnikov novinar je Delove ‘hollywoodarje’, tako so jih opravljali, obtožil, da v spotu prikazujejo lepo, veselo in privlačno ameriško mladino in tako v bistvu promovirajo njihovo kulturo. Če so lepi, veseli in privlačni mladi ljudje podoba ameriške kulture, kakšni so po Dnevniku mladi v socializmu, mu je zajedljivo odgovoril Mitja Gorjup, takratni Delov urednik. Na prvem jugoslovanskem festivalu reklamnega filma v Portorožu mu je predsednik žirije, oskarjevec Dušan Vukotić, podelil prvo nagrado …« je zapisal Jure Apih v obrazstavnem besedilu.

Razstavo v Galeriji Fotografija, ki je nastala v sodelovanju s Slovensko Kinoteko, spremlja prva slovenska izvirna monografija, posvečena avtorjevemu opusu. Zbornik poleg kataloga Godinovih fotografij in fotografij iz njegovih filmov, pospremljenih z razmislekom obeh kustosov razstave v Slovenski kinoteki, Matevža Jermana in Kristine Ravnikar, prinaša tudi besedila številnih avtorjev (Jurija Medena, Marcela Štefančiča, jr., Vladimirja Šojata, Majde Širca, Jureta Apiha in Ženje Leiler Kos), ki z različnih gledišč orišejo Karpa kot osebo in kot večplastnega filmskega ustvarjalca. Godino spoznamo tudi skozi obširen intervju in spominske zapise njegovih prijateljev – Želimirja Žilnika, Radeta Šerbedžije in Rajka Grlića.

Razstava, ki je del skupnega projekta predstavitve opusa Karpa Godine s Slovensko kinoteko, je bila pripravljena v sodelovanju s Studiom marketing.

V ljubljanskem nakupovalnem središču Aleja je od 2. do 17. septembra na ogled ekskluzivna razstava mozaičnih portretov glasbenih zvezd, zgodovinskih osebnosti in osebnosti iz pop kulture iz recikliranih plastičnih predmetov priznane umetnice Letizie Lanzarotti.

Na razstavi svetovno priznane umetnice Lady Be bodo obiskovalci imeli priložnost videti, kako se odpadki lahko preobrazijo v umetniška dela in tako zaživijo drugo življenje.

V ALEJI pravijo, da dajejo velik poudarek trajnosti in tako želijo širiti pomembno sporočilo o recikliranju in skrbi za naše okolje. »V ospredju so umetnost, okoljevarstvo in trajnostni razvoj. Razstava Lady Be, ki si jo boste lahko ogledali na osrednjem prireditvenem prostoru, z naslovom »Umetnost recikliranja«, je v celoti izdelana iz recikliranih plastičnih predmetov. Obiskovalci razstave bodo na tak način imeli priložnost videti, kako lahko odpadki dobijo novo življenje in postanejo umetnost. Njena umetnost nosi močno sporočilo o pomembnosti recikliranja in okoljske trajnosti ter nas opominja na stanje sveta, v katerem živimo. Vsekakor bo navdušila vse, ki jih zanima trajnostni razvoj, umetnost in okoljevarstvo,« povejo.

Lady Be je sicer nadarjena umetnica s pravim imenom Letizia Lanzarotti, ki že 15 let ustvarja izjemna dela, v celoti izdelana iz recikliranih plastičnih predmetov. Njena dela so bila na ogled tako na letališču Malpensa v Milanu kot tudi v muzejih, palačah, spomenikih, fundacijah in galerijah v New Yorku, Parizu (na Eifflovem stolpu), Amsterdamu, Londonu in drugje po svetu.